Včeraj zvečer sva se s sestro zmenili, da bova naslednje jutro odšli v gozd in obiskali veverico Pekarico. Zjutraj sva se hitro oblekli in najedli ter odšli v gozd. Tam sva hodili počasi, a ko je začelo dišati, sva takoj začeli teči. Ko sva prišli do pekarne, sva videli, kako je pripravljala sestavine, da bo začela peči. Odšli sva v pekarno in videli, koliko lešnikovih slaščic ima: lešnikova torta, kolački, piškoti in še kaj.

Veverico Pekarico sva vprašali, kaj počne, ko ne peče. Rekla je, da v prostem času rada potuje. Potovala je že v Afriko in Azijo. Rekla je, da si lahko izbereva eno slaščico. Jaz sem si izbrala kolačke, sestra pa torto. Ko sva bili na obisku, sem se počutila super.

Katarina Jug, 4. razred

V soboto zjutraj sem s svojo psičko Luno šla na sprehod v gozd. Nenadoma je nekaj zašumelo. Luna je začela vleči za povodec in lajati. Nato sva srečali majhno veverico. Luna je nehala lajati. Veverica se je oglasila: »Pozdravljena! Jaz sem veverica Pekarica«. Vprašala sem jo: »Zakaj si pa tako oblečena?« Odgovorila je: »Ne sprašuj in mi sledi«. Z Luno sva ji sledili. Ko sva prišli do drevesa, kjer je bila njena duplina, sva šli po lesenih stopnicah. Ko sva vstopili v njeno pekarno, sva skoraj omedleli od omamnih vonjav po cimetu, sveže pečenih slaščicah in drugih dobrotah. Povedala nama je nekaj receptov. Ko sva pojedli nekaj slaščic, sva šli domov s polno košaro njenih dobrot, ki nama jih je dala za domov. Poslovili sva se in ji obljubili, da ne bova pozabili tega dne in da bova prišli še kdaj. Tam sem se počutila kot v pravljici. Potem sva s starši in sestro uživali še dva meseca.

Pia Črnčec, 4. razred

Nekega dne je gospod Filodendron na ulici našel telefon. Ni vedel in ni vedel, kaj naj naredi z njim. Vzel ga je v roke in ga odnesel domov. Prižgal ga je in se zelo ustrašil. Kmalu je ugotovil, da je to zanimiva stvar. Kamor koli je šel, vedno je s seboj vzel telefon. Poslikal je nešteto slik, ko je naenkrat izginil zaslon. Odločil se je, da bo telefon odnesel na policijo. Prijazen policist ga je vprašal, zakaj je prinesel telefon. Povedal mu je, da se telefona boji, ker se je čudno oglašal in bil zelo glasen.

Gospod Filodendron je telefon pustil tam in srečno živel naprej.

Svit Sambolec, 4. razred

Nekega jutra se je gospod Filodendron odločil, da bo gledal televizijo. Sedel je na naslonjač in prižgal televizijo. A  le-ta se ni prižgala. Ugotovil je, da daljinec ne dela. Odločil se je, da si bo najprej umil roke in preveril, zakaj daljinec ne dela.

Z mokrimi rokami je odprl pokrovček in hotel zamenjati bateriji. Naenkrat ga je streslo in gospod  Filodendron je bil prepričan, da mu nekdo tega ne dovoli. Razjezil se je in odšel v klet po kladivo, da bi odgnal nepridiprava. Ko je daljinec razbil, je šel v trgovino z daljinci in kupil popolnoma istega. Nato se je odpravil nazaj domov.

Doma je ugotovil, da baterij ne zamenjamo z mokrimi rokami.

Julija Bedič, 4. razred

Ljubezen? Kaj je ljubezen? To je res močno čustvo, ki začenja prepire, vojne in je tema mnogih pesmi, iger, zgodb … O ljubezni je v svojih delih pisal tudi avtor William Shakespear.

William se je rodil 23. aprila leta 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Odraščal je v premožni meščanski družini in se poročil pri 18-tih letih. Umrl je leta 1616. Njegova najbolj znana dela so Othello, Kralj Lear, Sen Kresne noči … Njegova svetovno znana tragedija se imenuje Romeo in Julija.

Literarno delo govori o na smrt sprtih družinah Capulet in Monteg. Capuleti organizirajo ples v maskah, ki se ga udeleži tudi Romeo Monteg. Tam se Romeo in Julija zaljubita na prvi pogled. Po plesu se Romeo pritihotapi na Capuletov vrt pod Julijin balkon, kjer si izpovesta ljubezen in dogovorita o poroki. Naslednji dan po poroki Romeo sreča Tybalta, ki ubije njegovega prijatelja, zato Romeo ubije še njega in je izgnan iz Verone.

Naslednje jutro Julija izve o njeni poroki zs Parisom. Da bi se rešila poroke, spije napoj in postane navidezno mrtva. Ko Romeo izve, da je Julija mrtva, ob pogledu nanjo spije strup. Ona pa se po popustitvi napoja zabode in umre še sama. Njuni družini se ob zavedanju, kaj se je zgodilo, pobotata.

Romeo je noro zaljubljen v Julijo, kar ji brez sramu da vedeti z romantičnim dvorjenjem, kot vidimo v odlomku. Zanjo je pripravljen dati in tvegati vse v imenu ljubezni kakor takrat, ko se je udeležil plesa in se pritihotapil na njen vrt. Samozavesten v njuno ljubezen je mnogokrat odreagiral prehitro. Njegova trma in samosvojost se kaže, ko je ubil Tybalta in Parisa ali ko se je želel poročiti tako hitro, medtem ko je vedel, kako tvegano je vse to, a ostal je pogumen. Za Julijo bi naredil vse, saj je njegova ljubljena in ljubezen ne pozna meja in v njunem primeru terja smrt, a Romea je še zmerom gnala k Juliji.

Njegove odločitve so prenagle, po mojem mnenju tudi neumne in nesmiselne, saj ubijanje in skrivna poroka ne more rešiti njunih problemov. Ravnati bi moral drugače. Vsaj jaz bi. S pogovorom bi mogoče lahko rešil stvari in prihranil nekaj krvi, a povsem razumem njune odločitve. Tako kot pravijo, da je ljubezen brezglava, se v tej tragediji zelo lepo opazi.

Čustva ljubezen, upanje in jeza (saj ne more biti z Julijo) so v zgodbi odigrale pomembno vlogo v razpletu dogajanja.

Kaj bi bilo, če bi sodobni Romei bili takšni? No, to je skoraj nemogoče. Že ob pogledu na njih veš, da ti takšnega dvorjenja in primerjanja s svetnico ne bi dali. Zate ne bi zapustili svojih družin in se odpovedali svojemu imenu, kakor se je bil pripravljen Romeo v tej neskončni ljubezni. Lahko smo srečne, da nam še kdaj prinesejo rože in rečejo te čarobne besede. “Ljubim te” je že zadnje čase težko slišati, kaj šele vsaj del Romeovega dvorjenja pod Julijinim balkonom. Vsi čakajo, da bo dekle naredilo prvi korak priznanja ljubezni. Na svetu je mnogo fantov, ki še čakajo na njihovo ljubezen. Niso vsi enaki, zato je možno, da se še kje skriva kakšen sodobni Romeo, ki ga bo ljubezen gnala iskati mogoče prav tebe.

Urška Zorec, 9. razred

Žan Kosar, 7. razred

Ljubezen je močno čustvo, ki nas vodi in usmerja skozi naša življenja. Včasih te ljubezen popelje po poteh, ki ti še niso poznane.

Julija od Capuletov in Romeo od Montegov sta se spoznala na plesu v maskah, ki so ga priredili Capuleti. Romeo, ki se je takrat zaljubil v Julijo, še ni vedel, da bo težka pot do njune skupne sreče. Julija je bila na začetku precej sramežljiva in ni dala vedeti Romeu, da isto močno čuti kot on. Romeo ves zaljubljen do ušes je bil za Julijo pripravljen storiti vse, da bi jo osrečil. Naj povem, da sta se družini Capulet in Monteg sovražili, zato sta morala biti res močna, da sta vse to premagala. Romeo se je bil pripravljen odpovedati svojemu priimku. Julija je bila precej sramežljiva in bilo jo je tudi strah, ker ni vedela, ali ima Romeo res tako močna čustva do nje ali je vse to samo igra. Na koncu se je izkazalo, da je bila to prava ljubezen  med Romeom in Julijo, saj se na skrivaj poročita, vendar ima njuna ljubezen tragični konec.

Romeo je bil precej zaslepljen zaradi ljubezni. Bil je ljubezniv, prijazen in pripravljen narediti vse za Julijo. Romeo je včasih ravnal res nepremišljeno, saj se je hotel takoj odpovedati svoji družini in se poročiti  z Julijo.

Romeo je precej nepremišljeno ravnal, ko se je hotel takoj odpovedati vsemu. Jaz ne bi ravnala tako kot on, verjamem, da je ljubezen lahko močno čustvo, ki te pelje, vodi in usmerja skozi življenje, vendar vse ima svoje meje. Če bi bila ljubezen res močna in da bi imela skupne želje, mogoče res za nekoga, vendar ne zame.

Romei 21.stoletja se res razlikujejo od Romeov 16.stoletja. Romei 21. stoletja ne pokažejo svojih čustev, ne pokažejo, da jim je nekdo všeč, samo čakajo in čakajo tako dolgo, da je na koncu že prepozno.

William Shakespear je bil rojen 23. aprila 1564. leta ob reki Avon. Bil je tretji izmed osmih otrok. Pri svojih 18-letih se je poročil z 26-letno Anne. Leta 1616 je umrl pri svojih 52-ih letih.

Naslov Ljubezen, ta me je gnala te iskati velja predvsem za Romea, saj je šel za Julijo, se odpovedal družini ter se z njo na skrivaj poročil. Njega je ljubezen od prvega dne vedno vodila le k Juliji.

Ljubezen se bo zgodila takrat, ko jo ti najmanj pričakuješ.

Maruša Majer, 9. razred

Alina Draškovič, 7. razred

Aneja Kos, 7. razred

Lara Leš, 9. razred

Vsak od nas se kdaj spopada s težavami. Lahko so površinske, kot na primer premalo sladkana jutranja kava ali pa zelo globoke, recimo zasvojenost in bolezni, ki nas lahko popeljejo tudi na smrtno posteljo.

Zelo poglobljeno nam je težave sodobnih mladostnikov predstavila sodobna slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Rojena je bila 20. 6. 1970 v Kranju. Gotovo je lahko ponosna na svojo diplomo, ki jo je pridobila na AGRFT v Ljubljani. Zanimalo jo je tudi delo z otroki, zato je opravila tudi pedagoško fakulteto. Med leti 1994 in 1999 je službovala v dveh slovenskih gledališčih, vendar je leta 1999 ugotovila, da jo veliko bolj pritegne leposlovje. Posvetila mu je svoje življenje. Objavljala je tudi v revijah Ciciban in Mavrica ter celo sodelovala z RTV Slovenija. Najraje piše dela za otroke, vendar se je preizkusila tudi v delih za odrasle. Napisala je veliko literarnih besedil, kot so npr. Skrivališče, Mi smo slike … Za svoje delo Kdo je danes glavni je dobila priznanje zlata hruška, njen Avtobus ob treh pa je celo sodeloval v projektu Rastem s knjigo leta 2017/18. Svojo ljubezen do knjig je izkazala tudi v intervjuju z eno od svojih mladih bralk, v katerem je povedala : »Nikoli ne nehaj brati.«

Avtorica nam je torej prej omejene težave predstavila v sodobnem mladinskem romanu z naslovom Gremo mi v tri krasne. Literarno delo je bilo izdano leta 2021 pod okriljem Založbe Miš. Nastalo je v zbirki Z(o)renja. Razdeljeno je na 12 poglavij, ki so poimenovana z dnevi v tednu. Dogajalni čas je od petka do petka. Mladinski roman je bil celo nominiran za desetnico. Njegova vsebina je zelo aktualna in ima res globoko sporočilo, ki se vsakega dotakne.

Zgodba nas popelje v svet mladostnikov, ki se spopadajo z raznimi stiskami. Veliko različnih značajev se zbere skupaj na avtobusu, ki jih pelje v svet, ki si ga ne predstavlja nobena sodobna oseba.

Glavni književni osebi sta dva prvoosebna pripovedovalca ‒ Uroš in Valentina. Uroš je zašel v past sodobne tehnologije. Tega se ni niti zavedal, a je padel zelo globoko. Njegovo močno zasvojenost s telefonom in računalniškimi igricami je opazila njegova mama. Zanj je zelo pomembna, saj ga je naučila pravilnega, globokega izražanja in stvari, ki mu v življenju zelo koristijo. Žal se je naš glavni junak spopadal tudi z izgubo očeta in v svoj krog ožjih družinskih članov je moral sprejeti maminega novega partnerja Miloša. Skozi roman opazimo, da se je počutil izrinjenega in gotovo ni lahko misliti, da bo očeta zamenjal drug moški. Dobil je celo polbrata Samuela, ki pa ga je lažje sprejel, saj sta kljub vsemu krvno povezana.

Drugi pomembni literarni lik je Valentina. Njena življenjska izkušnja je še mnogo težja. Imela je hude prehranske motnje. Seveda je to dandanes že čisto normalno, saj nas na vsakem koraku spremljajo popolno izoblikovana dekleta, ki jim na prvi pogled ne manjka čisto nič. Imajo popolno življenje. Verjamem, da ni čisto tako, da se za vsakim živim bitjem skrivajo težave. Tudi Valentina je mislila, da mora postati popolna, zato je začela stradati. Mislila je, da ima vse pod kontrolo, dokler ni pristala v bolnici. Pri vsem skupaj jo je močno vzpodbujal notranji monolog ‒ »hudiček«, ki jo je nagovarjal k temu, naj ne je, saj bo tako lepša. Po mojem mnenju so jo do tega spravili tudi drugi dejavniki, kot so težave z očetovimi izbruhi jeze, zaničevanje s strani njenih sovrstnikov …

Naša glavna junaka se srečata na taboru, ki vsem udeležencem močno spremeni življenje. Nanj jih večina ni prišla prostovoljno. Nekatere so prisilili starši, druge bolnišnično osebje. Ne glede na to kako so pristali tukaj, so to potrebovali. Za njih je bil nujen oddih v naravi, sredi ničesar in s čisto nepoznanimi ljudmi. Kot je razvidno iz odlomka, je ta tabor bogu za hrbtom. Nanj težavni mladostniki niso smeli prinesli telefonov, kar je za njih bila velika težava. Res je, da te lahko telefon popelje v nerealen svet. V njem si lahko točno to, kar si želiš, pa če je resnično ali ne. Telefon je bil primarni razlog za udeležbo tabora številnih oseb, npr. Žan, prej omenjeni Uroš, Romeo … Sploh se niso zavedali, kako jih tehnologija uničuje. Sploh niso več znali poslušati sami sebe in se poglobiti vase ter svoje razmišljanje. Tabor je bil za njih res dobra ideja, saj so se spet morali najti, se poglobiti vase in se naučiti, kako odpraviti ali vsaj oblažiti svoje težave. Morali so se pogovarjati drug z drugim in se med seboj poskusiti razumeti, saj niso imeli več hitrega izhoda – telefona.

Uroš je že na začetku dobil sopotnika, ki mu ni bil ravno pri srcu – Blaža Finžgarja. Ta je bil zelo zgovoren, celo preveč, kar pa je šlo Urošu zelo na živce. Imel je tudi velike težave z napadi panike (enega je doživel celo na taboru) in je zato zelo pogosto hodil po bolnišnicah. Menim, da ga je do tega privedla njegova obsesija z igranjem violine. Sicer je bil zelo talentirani mladi glasbenik, vendar je vse postalo preveč stresno. Mislim, da ni razmišljal o posledicah, saj za to sploh ni imel časa, ko pa je igral in vadil 24 ur na dan. Z Urošem se kasneje spoprijateljita bolj, kot si je Uroš predstavljal.

Na taboru jih spremljajo tudi odrasli – Milena, Meta, Janja in Peter, ki jim pomagajo in jih vodijo skozi dogodke. Uroš Petra jemlje kot generala in se takoj odloči, da ga sploh ne bo poslušal, vendar se njegovo mnenje vsak dan močno spreminja.

Spoznamo tudi druge literarne like, kot so Lucija, Miha, Kim, Nina, Tilen, Jernej, Pavlina in meni zelo zanimiv Žan, ki je bil na začetku zaprt vase, da se ni niti predstavil. Ni se znal socializirati in se čisto normalno pogovarjati, saj je preveč časa prebil na tehnologiji. Imel je zelo hud prepir s Petrom, saj se ni mogel zadržati in je imel telefon celo na taboru. Odkrili so ga in seveda so sledile posledice. Zdi se mi, da je bil ravno ta prepir zanj največja prelomnica, saj se je globoko zazrl vase in ugotovil, da res nekaj dela narobe. Vse udeležence tabora je presenetil, ko se je odprl in povedal vse, kar ima na duši. Njegov način izražanja ni niti malo podoben Uroševemu (slovnično pravilno, nove besedne zveze, zelo premišljene besede …). Veliko uporablja slogovno zaznamovane besede, sleng, sploh v trenutkih jeze.

Odnosi med književnimi osebami se močno spreminjajo. Za njih je to velika prelomnica, saj se naučijo tudi dela na kmetiji (paša, izdelava sira …). Pišejo tudi pisma, kar je za njih težko, saj s tem niso več dobro seznanjeni. Tabor obišče tudi Tine – Valentinin in Urošev skupni prijatelj, ki Uroša spet spomni na zunanji svet, Uroš Tinetu ni želel pojasnjevati dogajanja na taboru. Veliko se ukvarjajo tudi s pohodništvom in raziskovanjem planin. Spletejo se tudi ljubezenski trikotniki, kar predstavlja še dodatno težavo. Uroš se nauči, da mora paziti na besede, sploh v prisotnosti deklet. Zanj je bil to velik napredek, saj je spoznal nove prijatelje in Valentino, ki je zanj pomembna. Ugotovil je, da njegove težave sploh niso tako grozne, da so se drugi spopadali z veliko težjimi življenjskimi preizkušnjami. Vesel je, da ga je mama naučila vseh pravil in pomembnih vrednot življenja, jaz pa tudi, saj me je knjiga zaradi njegovega humorističnega pogleda na življenje še veliko bolj prepričala. Všeč so mi njegove nove besede in besedne zveze v prenesenem pomenu, saj se tako še bolj poglobim v besedilo in razmislim, kaj mi želi povedati. Všeč mi je tudi, da je avtorica vključila Žana s slengom, saj le-ta mladim bralcem zgodbo zelo približa in jo naredi pristno.

Priznam, brez telefona bi bilo tudi meni težko živeti, kako le ne bi bilo njim, ki so postali zasvojeni. Zase menim, da te meje še nisem prestopila, saj znam odložiti telefon in preživeti čas na boljši način – z družino in prijatelji.

Torej, ne predajte se tehnologiji in vsem vzorom sodobnega sveta, saj ste najlepši in najboljši točno takšni, kot ste v tem trenutku.

Tiana Šipek, 8. razred

Tobias Škamlec, 5. razred

Poljanska dolina, 7.3.1860

Dragi dnevnik,

ko sem bil v Trstu neučakan, da dobim srečne, skrbne starše, se mi je to tudi zgodilo, ampak ne za dolgo časa.

Čakal sem dneve in noči, da bi nekdo prišel. Nekega dne pa sem zagledal moškega, ki je hodil proti meni in me vzel v roke. Prišel je pome tako vesel in srečen. Ime mu je bilo Matevž. Ko sva prišla v njegovo hišo, sem na peči zagledal leno, staro žensko. Niti pogledala me ni, Matevž pa me je peljal v mojo prekrasno sobo. Vse je bilo lepo, do dne, ko je Marušica rodila otroka. Ves čas je kričal in se drl okrog hiše. Bil je grd in nosil je raztrgana oblačila.

Od tistega dne me je Matevž imel za igračo. Ni me več pogledal z njegovim priljubljenim nasmehom. S Tinčetom je ravnal isto kot z mano nekoč. Prizadel me je, saj sem mislil, da me nikoli ne bo zapustil. Od tistega dne se nisem nikoli več naspal, saj sem moral spati na plesnivi slami. Nisem maral več življenja, saj je bilo vse zelo boleče. Matevž me je ves čas preganjal, da moram delati. Tisti majhen Tinče je lahko ležal z Marušico, tako sem jima zavidal. Ves čas sem bil lačen, saj so mi zavidali vsak moj grižljaj. Bil sem izmučen in brez energije. Matevž me je ves čas pretepal, Tinče in Marušica sta samo gledala in ga vzpodbujala. Ko me je hotel Tinče pretepsti, sem bil tako razburjen, saj je bil mlajši in razvajen. Ampak ničesar nisem mogel, saj me je Matevž držal in bil sem brez energije.

Ko sva odšla z Matevžem k duhovniku, mi je vso pot govoril, da ne smem imeti solznih oči. Pri gospodu me je vedno hvalil, kako sem priden, da dobro jem. Ves denar, ki ga je Matevž dobil, je zapravil v gostilni. Potem je prišel domov in me pretepel. Nisem imel niti kančka upanja, da bi lahko bil enkrat srečen. Velikokrat sem hotel zbežati ali pa se ubiti, ampak preprosto nisem vedel kako. Vsak dan za dnevom se je ponavljal in imel sem še več modric ter bolečin.

Ko sem ves obupan ležal pod hruško, sem si tako želel, da bi lahko še zadnjič pojedel samo en grižljaj tiste hruške. Lahko sem si preštel že vse kosti in čutil sem, kako umiram. Vse žene so hodile okrog mene in me zmerjale ter dajale pripombe, ampak nobena mi ni pomagala. Padla je tista hruška in sem jo hotel ugrizniti, ampak se je vame zapodil Matevž. Bil sem že ves bled in slabo sem videl. Prišel je možakar in Matevža povlekel z mene. Vedel sem, da je bil to moj zadnji dan življenja.

Ubogljiv Tomažek

Gala Bračič, 8. razred

Žan Golob, 4. razred

Na vasi, 1. 6. 1869

Dragi dnevnik,

ne vem, kako sem se znašel v Trstu. Najbrž me starši niso želeli, so že imeli svoje razloge. Tukaj nam ni šlo dobro. Pogosto smo bili tepeni, nismo se imeli kam skriti. Nisem imel prijateljev in po koncu me je držala le misel na čudovito prihodnost, ki me čaka v novi družini. Mislim sem, da so vsi, ki si želijo posvojiti otroka, ljubeči in skrbni. To sem si tudi želel.

Bil sem že pri koncu z močmi, saj nam je primanjkovalo hrane, dobili pa smo jo le enkrat na teden. Tedaj me je skrbnik s surovo, trdo roko povlekel skozi vrata in me potisnil k sila čudnemu moškemu. Ni imel desnega ušesa in na prvi pogled se mi je zdel precej strašen, a vendar sem bil rešen tiste zagamane luknje. Peljal me je domov, v svojo hišo. Izvedel sem, da je Matevž in njegova žena je Marušica. Ta lena spaka na peči mi že na prvi pogled ni bila všeč. Do mene je bila zmeraj nesramna in me ni marala. Matevž pa je postajal vedno bolj in bolj ljubeč. Hrane mi ni manjkalo in vsepovsod me je vzel. Zelo rad sem ga imel in ta del življenja je bil ves sanjski.

Vse je bilo odlično in boljšega življenja si ne bi mogel želeti. Seveda, ni moglo trajati večno, bilo je prelepo, da bi bilo res. Zgodila se je prelomnica in v mojem življenju je vse šlo le še navzdol. Rodil se je Tinče − biološki otrok Matevža in Marušice. Sprva sem bil vesel, da bom imel bratca, še en član družine. A hitro po rojstvu se je moje mnenje močno spremenilo. Niti poskusil me ni imeti rad. Jaz sem se ves trudil, a ni šlo. Bil je velik razgrajač in sčasoma je postal tudi nasilen. Nisem več poznal starega ljubečega Matevža, zdaj je postal čisto drug človek. Prvih par udarcev sem sprejel, mogoče sem si zaslužil, a to se je dogajalo vedno pogosteje in bilo mi je dovolj. Moje trpljenje se je samo stopnjevalo. Tepen sem bil od Matevža in Tinčeta, Marušica pa je gledala ter navijala. Kako je človek lahko tako krut? Uživala je, ko sem bil tepen. To se je nadaljevalo. Hrano sem dobil zelo redko. Vidno sem shujšal. Nisem si mogel niti predstavljati, da bom doživel večji pekel od sirotišnice, ampak čudeži se dogajajo.

Že nekaj dni sem vedel, da se moj čas na tem planetu izteka. Niti hoditi nisem mogel. Pa je prišel tisti dan, ko sem obležal pod hruško, brez moči, brez volje do življenja. Želel sem samo, da bi tista hruška, ki sem jo gledal že cel dan, padla na tla. Bil sem tako lačen. Mimo so hodile vaške gospe in vedel sem, da mi nobena ne bo pomagala. Gotovo so se norčevale, vendar jih nisem poslušal. Sploh ne veš, kako je pred smrtjo. Ničesar ne vidiš, ničesar ne slišiš in ničesar ne čutiš. Takrat sem si želel samo še umreti. »Prosim, vsemogočno nebo, vzemi me k sebi v raj. Ne zdržim več,« samo to sem si mislil. Naenkrat pa je vse samo izginilo, moje srce in duša sta končno bila mirna, nisem čutil bolečin, modric in lakote. Čutil sem le sproščenost, lahkotnost in užitek.

Tiana Šipek, 8. razred

Maja Košnik, 5. razred

Ko je Odisej odšel z otoka Kiklopov, ga je čakala nenavadna pot po morju.

Preden se je začela noč, so tovariši Odiseju povedali, naj se ustavijo pri najbližjem otoku. To mu je svetovala tudi boginja Atena. Vendar jih Odisej ni poslušal, ker je želel čim prej videti Penelopo in Telemaha. Ko je prišla noč, so se valovi začeli dvigati. Tovariš je rekel Odiseju, da jih čaka nevihtna noč. Preden je Odisej želel zaustaviti ladjo, je pred njimi že bil orjaški vrtinec vode. V sekundi jih je vrglo vanj. V tem vrtincu je Odisej videl dve osebi, ki sta bili pol riba in pol človek. Ko je zaprl oči in jih odprl, ju ni bilo več. Mislil je, da je imel privide. Tovariši so ga hitro spomnili, da so na robu smrti. Odisej je hitro odšel do krmila in rešil sebe ter tovariše. Odšli so do obale in zaspali. Odisej je imel nenavadne sanje, saj mu je v njih bog Pozejdon rekel: ,,Ni še konec.” On mu je odvrnil: ,,Kaj želiš s tem povedati?” Pozejdon je odšel in Odisej se je prebudil. S tovariši je hitro nadaljeval pot.

Naslednjo noč je bilo morje mirno in megleno. Zato so morali paziti na ledenike. Ko je Odisej zaspal, so tovariši gledali, če je kje kakšen ledenik. Ko niso bili pozorni, so se zaleteli. Čolnov je bilo samo za četrtino ljudi na krovu. Zato so se morali Odisej in tovariši odločiti, kdo gre in kdo umre. Na ladji je ostalo nekaj tovarišev in Odisej. S čolnom so hitro odšli.

Preden se je ladja potopila, sta prišli morski deklici. Rešili sta vse na krovu. Odpeljali sta jih na otok, kjer so si lahko sezidali novo ladjo za preostanek desetletne plovbe po morju. 

Žan Kosar, 7. razred 

Jan Kolarič, 7. razred

Na vasi, 1. 5. 1789

Dragi dnevnik,

danes bi se najraje kar vrgla na posteljo. Tako zelo sem izmučena, da ne čutim niti reber na svojem prsnem košu in prstov na moji ubogi roki. Anže me je danes povabil na ples in me tako močno držal, kot da bi bila na robu prelaza. Ampak mu nisem hotela povedati, saj je bil tako prisrčen.

Toda  Anže je za razliko od Tulpenheima dobrega srca. Vse mi pove po resnici, je zelo iskren in še zelo lepo se mi nasmehne. Joj, kakšna trapa sem bila, da sem Tulpenheimu pustila, da me je tako lahko pretental. Res ne vem, kje se je to naučil. Moral bi še Anžeta, saj si Anže vsak dan izmisli novo besedo. Zadnjič mi je rekel, da sem visoka kot smreka. A ti izgledam tako? Naslednji teden mi bo menda rekel, da sem navihana kot opica. Oh, joj, pustiva zdaj to. Raje se vrniva k pomembnejšim stvarem. Jaz, moj oče, Anže in Šternfeldovka pripravljamo past za Tulpenheima. Pretentali ga bomo, da nama bo z Anžetom plačal poroko. Jaz mislim, da ne bo uspelo, saj je Tulpenheim prebrisan za nas vse štiri. Sem ti že omenila, da zna Anže biti tudi hudoben in nagajiv. No, včeraj je prišel do mene oblečen kot gospodič in mi rekel, da v mojih očeh sedi Tulpenheim. Sem ga že prebolela. Zdaj še Anžeta pustim, da je svoboden, dokler je še lahko. Ko se bova poročila, mi bo stregel od jutra do večera. Pomagal mi bo v kuhinji in mi nosil rožice ter čokoladice. Za vedno bo moj. In kadar bo imel slabe dneve, ga bom samo pomirila in objemala. Ne bo več neroden.

Jutri imava poroko. Če jo bo zamudil ali prespal, se mu ne bo dobro pisalo. Bila bi tako razočarana, da se sploh ne bi več pogovarjala z njim. Ampak vem, da bo prišel, ker mu zaupam. Po poroki bomo šli domov in nekaj pojedli ter spili. Imeli bomo glasbenike. Vso noč bomo plesali in se smejali. Vsaj upam, da bo tako.

No, jutri je zelo pomemben dan, bom šla kar raje spat.

Se vidiva zjutraj.

Micka

Elvira Črešnar, 8. razred

Bilo mi je hudo. Ko so mi povedali za Lejlo, sem bila tako nesramna in ljubosumna. Tako me je zanimalo, če je res lepša od mene. Svojega lastnega zaročenca sem poslala ponjo v vojno. Kaj sem si mislila? Tega res ne bi smela narediti. S tem ko sem ga poslala ponjo, sem izgubila zaročenca in upanje, da še kdaj najdem nekoga, ki je dovolj dober zame. Od žalosti in obupa sem se odločila postati nuna. Tukaj v kloštru mi je prav lepo. Imam čas zase, da razmišljam o svojih napakah, ki jih ne morem popraviti. Zelo si želim, da bi mi Ostrovrhar odpustil, da bi se vrnil k meni.

Danes mineva že tretji mesec mojega bivanja v kloštru. Tukaj imamo veliko knjižnico z veliko izbiro knjig. Vsak dan preberem novo knjigo. Zelo mi je všeč tale, ki jo zdaj prebiram. Govori o ljubezni najlepše deklice in velikega močnega vojaka. Zelo me spominja na moje življenje. Gotovo se bosta ta dva srečno poročila in imela otroke. Vsak dan res obžalujem za mojim Ostrovrharjem. Povedati pa moram, da sem si mogoče, čeprav sem nuna, našla simpatijo. Od našega meniha prijatelj nas je pred dnevi obiskal. Prišel je v knjižnico, ko sem jaz ravno pospravljala knjige na police. Stala sem na lestvi kar visoko od tal. V rokah sem imela zelo težko knjigo. Ko sem jo hotela položiti na knjižno polico, mi je zaradi njene teže pod nogami spodrsnilo. V pravem času je v knjižnici bil ta menihov prijatelj. Če ne bi bilo njega, bi se cela polomila ali celo umrla. Ko mi je spodrsnilo, je stal pod menoj in me ulovil. Padla sem v njegovo naročje. Bila sva si tako blizu, da sem čutila utrip njegovega srca. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj rečem. Potisnila sem ga od sebe in stekla iz knjižnice.

Naslednje jutro sem na nočni omarici opazila žametno vrtnico rdeče barve in pismo. Pismo sem prebrala in se skoraj stopila. Bilo je pismo menihovega prijatelja. Takrat sem se odločila, da ne bom več nuna. Začela sem se družiti z njim in se močno zaljubila.

Poročila sva se in se odselila daleč stran iz mesta.

Elvira Črešnar, 8. razred

Žana Jeza, 8. razred

Elvira Črešnar, 8. razred

Mickina hiša, 20. 6. 1790

Dragi dnevnik,

moje življenje je trenutno postavljeno na glavo. Ljubezen mi povzroča velike preglavice.

Nekaj tednov nazaj sem se strastno zaljubila. Očaral me je prefinjen plemič Tulpenheim. Njegov izgled je popoln. Njegove oči so globoke kot morje, njegove besede so sladke kot med in takoj me je očaral s svojo karizmo. Vrtel me je okrog svojega prsta, kot se vrti urin kazalec. Jaz, naivna trapa, sem mu nasedla. To svojo napako zelo obžalujem, a kaj ko je tako znal z besedami in tako dobro je nosil gosposka oblačila. Seveda me je zaslepila tudi želja, da bi postala žlahtna gospa. Vsak bi si želel izkusiti premožnejše življenje, kar pomislim, kako lepo je, ko drugi služijo tebi in se ne rabiš obremenjevati z delom. A pustimo zdaj to, moje sanje so se razblinile. Nikoli ne bom žlahtna gospa.

Pred preračunljivim Tulpenheimom me je svaril že oče, saj je vendar župan in takoj čuti, kadar kdo laže. Nedavno ga poslušam in upoštevam njegovo mnenje, saj mi veliko pomeni in ga imam neizmerno rada. A takrat sem se pustila pretentati. Tulpenheim bo plačal. Skratka, vse se je razblinilo, ko mi je bogata vdova Šterfeldovka povedala, da Tulpenheim ni zvest ne njej in tudi meni ne. Obe naju je izigral in spomnili smo se skupnega maščevanja. Oče in Anže sta mu že nastavila past. Res upam, da uspe, saj si ta preračunljivec zasluži le najslabše.

Sedaj imam čisto drugačne težave … Anže. To je moj kmečki zaročenec. Nisem še povsem prepričana, da bom v najinem zakonu srečna, saj tudi če se trudim na vso moč, mu ne bom mogla vrniti ljubezni v takšni meri kot jo on meni. Ne smem biti krivična. Anže je krasen fant, je spoštljiv, prijazen, zelo duhovit in z njim mi res ne bo dolgčas. Vendar je vseeno kmečki fant, vse to pa se seveda pozna na njegovem obnašanju in njegovem videzu. Ko bi le videl, kako sva plesala. Še danes imam modrice in kar čutim, kako mi pokajo rebra od njegovih močnih in nerodnih prijemov. Ples ni bil dolg, a me je tolikokrat pohodil, da so mi prsti na nogah skoraj odpadli. To res ni njegova vrlina. In kako se je oblekel. Sveta pomagalka, ko sem ga zagledala, so mi oči skoraj izpadle. V gosposkih oblačilih je izgledal še nerodnejši kot po navadi. Seveda so mu bila prevelika in skoraj so padla z njega. Pa tudi z besedami ni nič prav dober. Si lahko predstavljaš, da me je primerjal s smreko in hrastom? Saj vem, da je imel dober namen, vendar, ali slučajno izgledam kot drevo? S tem me je celo malo užalil. A vem, da je dobrega srca, rad me bo imel in bo dober mož. Zato nimam izbire, poslušati moram glavo, poroka je dobra zame. Zatreti moram čustva, dovolj je bilo.

Tudi oče podpira Anžeta. Res upam, da nam načrt uspe in Tulpemheim dobi, kar mu gre. Ne bo vedel, kaj ga je zadelo. Ti povem, kaj se bo zgodilo, samo počakaj na jutri.

neučakana Micka

Tiana Šipek, 8. razred

Andrej Holer, 8. razred

Vlak, strah, veselje, žalost, jeza, zmedenost … Vse in še več mi roji po glavi. Ali je to res ta dan, ko bom zapustila ta svoj ljubi dom in izkusila življenje v tujini? Ali sem nespametna, da kar tako zapuščam vse, kar imam rada? Ne vem, ampak me po telesu spreletava srh, z mislijo, da to ni prav. Z mislijo, da bom to odločitev obžalovala … Da bom žalovala za temi zelenimi prostranimi travniki in gozdovi, kjer sem se kot otrok igrala … Da bom žalovala za čistim zrakom, ki polni moja pljuča … Da bom žalovala za družino, ki jo imam rada …

Zadušljiv rjav plin napolni moja pljuča in me pripelje nazaj v realnost. V realnost, kjer zapuščam ljubljeno državo … Kraj … Dom …  V realnost, kjer stopam na vlak v smeri …, ne vem, v katero smer, vem samo, da moja država ni. Ni kraj, kjer sem odraščala. Ni dom, kjer sem varna in ljubljena.

Ampak, a ni prav to moj vzrok za »beg« iz lastne države? Iskanje novih poti? Iskanje novih ljudi? Nove kulture? Novega doma? Nove domovine? Ali sploh lahko ustvariš ponovno ljubezen do neke nove države, kot jo imaš do druge, v kateri živiš že od rojstva?

Starša me objameta in mi zaželita varno pot. V glavi pa se mi ponovno pričnejo prepletati misli. Ali je pot lahko varna, ko grem nekam v tujino? Nekam v neznano? Sedem na vlak, ki pa ni tako udoben kot domača postelja. Ima pa velika okna, ki vsem nam domačim tujcem ponuja še en lep zadnji pogled na lepo in barvito Slovenijo.

Zbogom družina! Zbogom čist zrak! Zbogom travniki! Zbogom domovina! Zbogom Slovenija!

Lara Leš, 9. razred

Nataša Lorber, 9. razred

Delam za smrt. Smrt je edino, kar me lahko reši. Kaj pa moja družina? Vedno smo ujeti v tem nepopustljivem, primoranem krogu brezupnega življenja. Nikoli se ga ne rešiš. Če temu sploh lahko rečemo življenje. Vso to delo je popolnoma brez pomena. Občutek imam, da še na svoji smrtni postelji ne bom pobegnila žebljem. POBEGNILA. Oh, kaj vse bi storila, da bi lahko pobegnila temu nečloveškemu delu. Moja smrtna postelja bo kovana iz žebljev, tako kot vsa moja prihodnost in obstoj. Ne samo moja. Vsa družina je ujeta v tem žebljarskem peklu. Vsi okoli mene so! Samo žeblji. Od rane ure zjutraj, vse do komaj še odprtih oči. Vso moje telo. Grajeno iz žebljev. Naš denar, naša hrana, naš ves svet! Prekleti vi, žeblji! Ko bi vam le lahko pobegnila. Vi ste krivi, da je vso moje življenje le kup železa. Vi, oh, vi ste moje pretečene solze in kri. Vse te zapravljene ure življenja. Vsi ti dnevi, pretrpljeni v nečloveških, žebeljskih razmerah. Vi, žeblji, ste vsa moja težaško porabljena kri.

Urška Zorec, 9. razred

Nataša Lorber, 9. razred

21. maja 1900 sem prijokala na ta svet. Tistega leta še nihče ni vedel, da se bo čez dobrih 15 let pričela vojna, ki nas bo popolnoma spremenila.

Sem Maja in to je moja zgodba, ki se mi je zgodila v mojih najstniških letih. Prve grozote se začenjajo, ko mojega očeta pokličejo v vojno. Jokala sem celo noč, ko sem molila za njegovo življenje. Tako se je odvrtelo celo leto, očeta pa še kar ni bilo domov, a nama z mamo je vsak mesec pisal. Dokler … Ni bilo več nobenega pisma. V naslednjem časopisu je pisalo tole: »Jožef Novak iz Gasteraja umrl na soški fronti.« Svet se mi je podrl. A to je bil šele začetek. V našo vas so začeli prihajati izmučeni in živčni vojaki. Ti so svoje skrbi reševali z alkoholom. Po celotni vasi so ležali razbiti kozarci in steklenice. Tudi kmečke žene so trpele. Pretepali so jih in jih poniževali. Vendar vsi niso bili takšni. Nekateri mlajši fantje so se zatekli na varno k družinam. Eden takih je bil Jaka. 17-letni fant, ki je spremenil moje življenje. Najprej je bil zame le še en vojak, ampak ko sem ga bolje spoznala, sem se zaljubila. On je čutil enako in kar hitro je vsa vas vedela za najino skrivnost. A moje življenje se je hitro spet postavilo na glavo. Jaka je moral nazaj v vojno. Tako dobro se spomnim noči pred odhodom. Bila sva pod hrastom, se objemala in jaz sem jokala. Nakar je pokleknil in rekel: »Moja Maja. Ti moja ljubezen. Ljubim te in tudi če se ne vrnem, vedi to. A se bom, saj me bo moja ljubezen do tebe držala pri močeh. Ko se vrnem, se želim poročiti s teboj. Torej, bi bila moja bela nevesta?« Ob teh besedah sem še bolj zajokala in ga poljubila ter ponosno rekla: »Da!«
Tako je naslednje jutro odšel in me pustil v joku. Nenehno sva si pisala, vsaka dva tedna je prišlo njegovo pismo. Dokler ni prišlo zadnje pismo, v katerem je pisalo:

Draga moj Maja.
Vedi, da te ljubim, da bi naredil čisto vse zate. A sporočam ti zelo slabo novico, pristal sem v bolnišnici, zato ne bom prišel domov še kakšen mesec. Moli zame, da bom vsaj še enkrat v življenju videl tvoje lepe oči.

Z vso ljubeznijo,                                                                                                                                          tvoj Jaka

In to je bilo zadnjič, ko se mi je javil. Edino, česar se spomnim, je naslov v časopisu: »Neusojena ljubezen« s podpisom avtorja Jake Mrzliča, s pripisom za njegovo ljubezen.

Lara Leš, 9. razred

Likovni izdelki: Nataša Lorber, 9. razred

Draga žena!

Pišem ti iz bojnega jarka. Nad mano slišim poke granat vseh velikosti, strele strojnic in topov. Moker sem od krvi mojih rojakov, ki so padli pred mojimi očmi. Upam, da si ti in otroka siti, saj jaz nisem. Na teden dobimo jesti le enkrat in še to samo kruh in vodo. Utrujen sem. Redko kdaj sploh zaspim za več kot uro. Ne vem, koliko je ura in kateri datum je. Velikokrat dobim v glavo kakšen kamen ali kos blata.

Sedaj se borim nekje v Rusiji, še sam ne vem točno kje. Zraven mene na bojišču je vedno moj prijatelj Stanko, ki je bil včeraj skoraj zadet s strojem. Otrokom povej, da tudi če se ne vrnem, vas imam vse najraje.

V jarku vsako jutro in večer molimo, da se še kdaj vidimo.

Trenutno se vojna nikamor ne premika, vsak teden prevažajo nove vojake in hkrati v bolnice navažajo mrtve ter poškodovane.

Počutim se zelo slabo, mislim, da sem bolan, saj je v jarkih zelo slaba higiena. Nimamo stranišč ali umivalnikov. Velikokrat mi čez nogo teče podgana ali miš. Že več dni zapored dežuje, zato so jarki razmočeni in težko prebojni, posledično smo umazani. Poskusil ti bom čim več pisati.

Pogrešam vas. Upam, da se čim prej vidimo.
Tvoj Mirko

Tinej Murko, 9. razred

Tilen Fanedl, 8. razred

Draga žena!

Vem, da sem ti obljubil, da se bom hitro vrnil, ampak se je vse poslabšalo. Čez dva dni nas bodo odpeljali na bojišče. Upam na najboljše, saj se vojaki od tam vračajo močno poškodovani. Do zdaj smo vsak dan imeli vaje, kjub temu še nisem prepričan vase. Vsi so zelo živčni in zaskrbljeni.

Prosil bi te, da bi povedala mojim staršem, da sem zdrav in da je vse v redu. Otrokoma povej, da ju zelo pogrešam kot tudi vse ostale.

Upam na najboljše.
Tvoj mož Žiga

Draga žena!

Pišem ti že drugo pismo. Trenutno smo v strelskih jarkih. Življenje tukaj je grozno. V teh jarkih spimo, jemo, streljamo in vojaki tukaj umirajo. Z eno besedo bi temu lahko rekel, da v njih živimo, to je na žalost zdaj naš drugi dom.

Že dva dni sem na straži in komaj čakam, da bom lahko šel spat vsaj za nekaj časa. Vse to, kar se tukaj dogaja, je huje kot v nočni mori. Večina vojakov je psihično na dnu, saj je res težko vsak dan gledati, kako ti prijatelji tukaj v hudi bolečini umirajo. Oblačil nimamo veliko, potrebovali bi nekaj novih, ampak jih ni. Jarki so v slabem stanju. Cel teden že dežuje, zato so polni blata in krvave vode. Premalo imamo zdravniške pomoči, zato mrtvi vojaki ležijo vsepovsod.

Zelo vas pogrešam. Želim si, da se čim prej vrnem, saj imam dovolj tega. Upam, da ste zdravi.
Tvoj mož Žiga

Draga žena!

To je moje zadnje pismo. Trenutno sem v bolnišnici. Pišem ti z zadnjimi atomi moči, saj sem hudo ranjen.

Zelo vas pogrešam, želim si, da bi lahko bil z vami. Žal me ne bo več, ampak moje srce bo vedno tukaj za vas.
Vaš Žiga

Larisa Bračič, 9. razred

Primož Šnajder, 8. razred

Draga žena in otroci!

Pišem vam iz ljubezni, komaj čakam, da vas objamem in poljubim. Veste, ni mi lahko, saj imam poškodovano roko, ne rabi vas skrbeti. Imam nekaj prijateljev, kot so Jožef, Pep in Tone. Z vsemi se rad pogovarjam, a nimam veliko časa, da se družimo. Naš dan poteka tako, da se večina časa samo streljamo, ponoči sem ves čas buden, saj sem na straži, če bi nas kdo napadel. Težko mi je, saj gledam na milijone mrtvih vojakov. Verjetno ne bomo prišli domov do božiča, saj so se sovražniki zelo dobro pripravili na nas. Nič se ne premikamo, ves čas smo samo v bojnih jarkih, ko pa dežuje, je vse blatno in zelo težko za premikanje.

Zdaj se mi res že mudi, saj pride moj zdravnik, ki mi bo pregledal roko.

Upam, da se čim prej vidimo.
Alojz

Andrej Januš, 9. razred

Lana Bašnec, 7. razred

Vsak dan, vsako jutro, vsak večer ista pesem. Zbudim se in se vstanem, še preden se zdani. Izčrpana sem od vsakodnevnega monotonega življenja. Vsak dan železo v svojih rokah. Vsak dan je popolnoma enak. Včasih se sprašujem, kašno bi bilo moje življenje, kje bi bila zdaj, če me ne bi bilo tukaj. Je prav, da se to sprašujem? Tako v mislih nekje drugje kot pa otroci, ki tukaj delajo noč in dan, da bi si prislužili denar, da bi ga lahko poklonili svoji družini. Je prav, da mislim na bogastvo? A je vendar vse to resničnost? Ah, ta krut svet, nekateri bogati, drugi pa revni z železom v rokah. Tako moj smeh kot moj ponos sta uničena. Sanjala sem, da bom kot svobodna ptica imela mirno življenje, sanjala o prihodnosti, sedaj so moje vsakodnevne sanje železo in žebelj v roki. Bogi otroci, ki tukaj nimajo prihodnost.

Preden zvečer zaspim, se pogledam v ogledalu. Ne prepoznam se, moje roke, kri … Ne čutim jih. Moj obraz. Sem to res jaz? Moje oči, v katerih vidim železo. Vsak dan premišljujem o isti stvari. O žebljih, seveda. Vstanem, grem. Delam in se trudim, da preživim sebe in mojo družino. Sonca, narave, petja ptic, šumenja reke ne slišim. Zaprta sem v temnem prostoru, kjer odmeva samo en glas, glas žarečih žebljev in jok otrok. Ko se zvečer napotim nazaj domov in ko sama hodim v temi, še vedno ta glas. Ko zaspim, še vedno ta zvok žebljev. Se bo kdaj prenehal? Le kdo ve.

Maruša Majer, 9. razred

Žan Golob, 4. razred

Neprestano sklonjen nad kovalom. Tresoče se roke od utrujenosti. Oči na pol odprte, v katerih vidiš samo praznino, brez kančka upanja. Želodec prazen, žepi prazni, a delovnik poln. Garam za družino in z družino. Imam dve mlajši sestri, mamo in očeta. Vseh pet nas dela in vsi isto stvar. Iz dneva v dan kujemo žebelj za žebljem. Vsak enak … Eden za drugim … Ritem enak … Vsak trenutek za drugim …

Slišim kovinski zvok … Čutim vročino … Vidim praznino …

Zaslišim smeh svojih vrstnikov, ki prav zdaj igrajo nogomet, a jaz sem tukaj. Na mestu, kjer ne bi smel biti nihče. Delam za skoraj nič, za prazen nič, v daljni nič. Enoličnosti ni videti konca, niti številu žebljev. Izdelal sem jih že 400 … 402 … 403 … 404 … Sproti jih štejem, da si krajšam čas, ki pa mineva počasi kot morska zvezda, ki se plazi po dnu morja. Lenobno in počasi, kot da se igra z mojimi čustvi. Oče pravi, da moram ostati močan, delaven in se potruditi za družino. Ampak sprašujem se … Ali sem prav za to na svetu? Ali je to res moja usoda? Dan za dnem enak? Dan za dnem delaven? Dan za dnem brez upanja?

Milijon petsto enaindvajset tisoč osemsto dvainšestdeset … Številke si kar vrstijo … Minute se krajšajo … Dneva bo počasi konec … Prav tako pa tudi z menoj … Roke, noge, glava, hrbtenica, vsak del telesa boli! A čustva v meni vrejo. Jeza, ponižanje, žalost … Uničen od zunaj … Uničen od znotraj …

Padem v posteljo in prvič v tem dnevu rečem, da upam. Ali šteje, če upam, da se ne zbudim več?

Lara Leš, 9. razred

Pia Črnčec, 4. razred

Življenje ni za vse enako. Nekateri se mučimo in težko delamo ter se borimo za preživetje, za tisti majhen kos hruha, ki smo si ga le stežka prislužili, medtem ko drugi ves dan posedajo za papirjem, zvečer pa se vrnejo z velikim izkupičkom denarja k svoji družini. Z njo preživijo čas, se zabavajo, veselijo, družijo. Pogovarjajo se o sanjah in poslih, o njihovem novem potovanju, ki ga načrtujejo, in še kaj več.

Kaj pa jaz? Ves svoj dan preživim med žeblji. Pogovarjam se o žebljih, gledam žeblje, celo sanjam o njih! Ne, saj to ni res. Zbudi se že iz te krute nočne more. Komaj sem dopolnil deset let. To zagotovo ni moja usoda, ne sme biti. Moji vrstniki se v času mojega delovnika učijo v šolah, se z družino sprehajajo po parkih, polnih ozelenelih dreves in cvetočih rož, ki jih sam ne opazim, igrajo se z najnovejšimi igračami, na katere niti pomislim ne. Cele dneve se poigravam z žeblji in iščem pomen vsega. Premišljujem o enoličnem delu, posebej pa o življenju, ki me ob njem čaka.

No, naj vam vsaj malo razjasnim moj problem. Starša sta žebljarja in težko delata že vse življenje, ker pa je njun posel začel propadati, sem se na delo moral odpraviti tudi sam že v zgodnjih letih. Dela sem se že nekoliko privadil, toda solze, ki se mi ob njem po licu pretakajo kakor reka, se nikoli ne ustavijo. Vztrajajo in vztrajajo, dokler v mojem telesu ni niti kapljice več.

Vročina tukaj je neznanska in ob njej se počutim kot v samem peklu. Toda to še seveda ni najhujša plat tega dela. Ne, kje pa. Je daleč od grozote obrazov, ki jih pogledujem vsak dan. Lačni, brezvoljni in na pogled mrtvi ljudje, ki jih vidim vsak dan, me preganjajo v sanjah. Sem tudi sam takšnega videza? Tudi jaz izgledam kot okostnjak? Tega seveda ne bom izvedel, saj so ogledala predraga, bojim se pogledati svoj odsev v vodi.

Nehati hočem. Tako ne bo šlo več naprej, a kaj ko hočem ustreči svoji družini. Ne smem biti sebičen. Mogoče pa kdaj naš posel razcveti. Najel bom nekaj delavcev, sam pa se podal v svet. Vseeno kam, toda čim dlje od tu. Čim dlje od delavnice, čim dlje od okostnjaških obrazov, čim dlje od žebljev. Komaj že čakam. Vem, da me nekje daleč proč čaka izhod. Samo potrpežljiv moram biti, čakati na dan, ko ga bom našel in za vselej rekel: ˝Zbogom peklenski žeblji.˝

Neža Gert, 9. razred

Sara Kotnik, 7. razred