Zdaj moramo kar hitro oditi … Iti
Svoje talente svetu pokazati … Kazati
Novo pot spoznati … Poznati
Našim sanjam naproti … Proti
Poti
Ti

Za generacijo 2013−2022 na vrata že trka slovo in ker sami pravimo, da imamo mnogo talentov, jih bomo nekaj delili tudi z vami. Le kaj so bili naši talenti nekoč in danes?

NAŠI TALENTI NEKOČ

LARISA: igrivost
LEON: risanje
TIA: petje
NEŽA: nagajivost
ANDREJ: igranje nogometa
DAVID: igranje nogometa
VALENTINA: radodarnost
LARA: komunikativnost
NATAŠA: petje
MARUŠA: sramežljivost
TINEJ: igranje računalniških iger
ROK: risanje
ALJAŽ: ustvarjanje z lesom
URŠKA: nerodnost

NAŠI TALENTI DANES

Foto: Uroš Brumen

Foto: Uroš Brumen

LARISA: skrb za druge
LEON: igranje računalniških iger
TIA: komunikativnost
NEŽA: igranje odbojke
ANDREJ: peka slaščic
DAVID: še boljše igranje nogometa
VALENTINA: skrbnost
LARA: natančnost
NATAŠA: risanje
MARUŠA: marljivost
TINEJ: ukvarjanje s športom
ROK: ustvarjanje animacij
ALJAŽ: ukvarjanje s športom
URŠKA: spretnost z besedami

Foto: Uroš Brumen

HIMNA 9. RAZREDA (prirejeno po pesmi Siva pot)

Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V srednje šole,
v življenje
vodi nas naša pot.

Skoraj raj si
naša šola.
Vsi spomini
z nami bodo šli.
Tu 9 let
preživeli smo,
zdaj pa mi vsi skupaj
izrečemo slovo.

Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
Iz otroštva
v mladost
vodi nas naša pot.

Ti spomini
še živijo,
tudi če se mi
zdaj poslovimo.

Te valete
še zdaleč konec ni,
ti spomini
z nami v srednjo bodo šli.

Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V srednje šole,
v življenje
vodi nas naša pot.

Ko vstaja jutro,
mislim na vse te zgodbe.
Slike spominjajo na vso to  mladost.

Ko se prebijamo
skoz’ vse izzive naše,
vem, da skupaj mi zmoremo.

Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
Iz otroštva
v mladost
vodi nas naša pot.

Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V to slovo,
v mladost
vodi nas naša pot.

Vodi nas naša pot.

TUDI VI BOSTE KMALU …

Daj mi čas, svojo skrivnost,
ki ti pomaga, da si vse bolj nov,
koliko bolj stariš. (Juan Ramon Jimenez)

V resnici je že skoraj zgodnji poletni večer, koledar še vedno kaže pomlad. V resnici se vidijo stvari vedno malo drugače, kot pravijo pocinkana pravila. Modro nebo nad mano se je odpiralo v svojo brezčasnost. Majhna srebrna pika je polzela nekje izpod Slovenskih goric proti Pohorju. Z enega hriba na drug breg. Tudi Vi boste kmalu …

V mojih mislih pa sem v starem šolskem albumu iskala včerajšnje dni.

Dragi moji devetošolci,

še ne tako dolgo nazaj, ko ste prišli v 6. razred, smo se vsi skupaj srečali v našem razredu. Spomnim se plahih pogledov, kuštravih glav in radovednih obrazov. Zagotovo se vam je šola takrat še zdela velika in nekoliko tuja, pred vami so bile nove poti, novi obrazi. Le kako se boste vi spominjali teh prvih skupnih dni? Po nekem čudnem receptu zbranih toliko različnih otrok, kot smo si sami nadeli ime – skupaj smo postali čarovnija okusov, štirinajstih raznolikih.

Vsak zase je stopil v sobivanje z nekimi pričakovanji – do sebe, do drugih. Ni življenje tisto, ki izbira poti, mi smo tisti, ki stopamo po svojih izbranih poteh. Z razlogom so se naše poti na neki točki križale in nas izbrale, da smo drug drugemu sopotnik na poti odkrivanja, odraščanja, sprejemanja, dajanja …  Da skupaj zorimo v svojih spoznanjih, mislih, vrednotah, sposobnostih, da skušamo drug ob drugem in drug z drugim iz sebe narediti najboljšo različico.

Skozi naša skupna leta ste tudi vi zoreli, rastli v svojih razmišljanjih, željah, iskali svoj smisel, meje, odkrivali svoje potenciale. Slika iz 8. razreda še ni tako stara, pa vendar se mi zdi, da ste na njej nekoliko drugačni. Želite si prijateljskih klepetov, vleče vas ven, na šolsko dvorišče, na sonce, v ozadju slišim petje, vidim prve simpatije. Razigranost je tista, ki vam krajša čas. Življenje je lepo. In kadar ni? Včasih je prav, da se stemni in se naučimo ljubiti sonce, kot pravi Menart. Vse to že veste in včasih se vam zdi, da veste že vse. Ampak, ali se ne zdi vsem najstnikom, da vedo že vse? No, razen pri pisnih preizkusih in spraševanjih je še nekaj dilem.

Zadnja slika še ni nalepljena. Ampak vidim vas vsak dan, v živo. Kako dolgo še? In vas gledam in se sprašujem: vam je bilo odraščati lahko ali težko? Smo izpolnili pričakovanja? Kaj je tisto, kar boste odnesli s seboj? Če bo vsaj en lep spomin na naša skupna leta, potem vem, da smo vsaj nekaj naredili prav, četudi smo včasih bili pred težkimi odločitvami, ko smo drug drugemu nastavljali ogledalo in hkrati odstirali naše najgloblje strahove, spoznanja, skupaj smo si cilje postavili še višje. Smo se v tistem trenutku odločili prav? Kmalu smo le skupaj kot razred spoznali, kaj nas oddaljuje in obenem zbližuje, kaj nas boli, žalosti in da so spoštljivi odnosi tisti, ki nas krepijo v zavedanju, kaj želimo v življenju postati. Naš skupni čas se ne more meriti v urah, dnevih, mesecih, letih. Lahko se le meri v naših skupnih spominih, pogovorih, prigodah in nenazadnje se lahko meri v našem skupnem smehu, joku in tudi tišini, ko smo si le s pogledom in brez besed povedali vse. Dan, ki smo ga preživeli skupaj, zame ni bil nikoli izgubljen. In ja, pokazali smo, da nam ni vseeno drug za drugega. Vi ste mi velikokrat s svojo  srčnostjo dajali potrebno življenjsko energijo, smisel, me naučili, kaj pomeni zaupati, verjeti, odpuščati in imeti rad tudi, ko se ti srce nevede razdeli na 14 enakih delov, sama pa sem vam skušala prisluhniti, vas razumeti, si vzeti čas za vsakega izmed vas in vas naučiti, da ni nič narobe, če kdaj pademo, če je človek žalosten, jezen, razočaran,  bistveno je to, da se naučimo pobrati in pokazati svoja čustva, jih predelati, da smo iskreni do sebe in drug z drugim, čeprav včasih tudi resnica boli in življenje pač nima samo ravnih poti. Saj le tako lahko pletemo niti življenjskih vezi, ki ostanejo za zmeraj. Kot boste v mojem srcu tudi vi za zmeraj ostali moji otroci. Čeprav bi želela le še za trenutek zaustaviti naš skupen čas, le še za trenutek prestaviti naše slovo, bom svoje misli in razmišljanje sklenila s pesmijo:

Nena Oštir Novak: ZVEZDE SVETIJO

Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki si upajo sanjati drzne stvari,
ki v temi vedno najdejo svetlobo,
ki sladko živijo, čeprav so okusili grenkobo.

Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki verjamejo v nove možnosti,
ki vedno grejo še korak naprej,
ki grejo včasih preko starih mej.

Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki tudi dež jih v lepo jutro prebudi,
ki skačejo v luže kljub umazaniji,
ki znajo predati se domišljiji.

Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki pogumno stopijo na vse poti,
ki v srcu nosijo prijaznost in vedrino,
ki z barvami srca prebrišejo sivino.

Zgodnji poletni večer je postal noč. Kar tako, v eni uri.

Zvečer je letalo preletelo nebo. Videti je bilo, kot da se je z enega hriba zarisalo proti drugemu. Tako kot se boste Vi kmalu …

S ponosom danes gledam vsakega izmed vas zaradi vsega, kar ste, in kar sem sama postala z vami in ob vas. Verjamem in vem, da boste na novih življenjskih poteh zasijali v vsem svojem sijaju. Zato …
Srečno, drage moje zvezdice. Rada vas imam.                                     

Vaša razredničarka

Foto: Uroš Brumen

V tem šolskem letu se je v Zlato knjigo vpisala učenka URŠKA ZOREC.

Foto: Uroš Brumen