Devetošolci so na naravoslovnem dnevu razmišljali o podnebnih spremembah in posledicah le-teh.

Letošnje šolsko leto se je za devetošolce začelo nekoliko drugače. Že v drugem tednu septembra smo se podali na zaključno ekskurzijo v CŠOD Bohinj.

V ta čudovit kraj, ki je bil naš dom za tri dni, smo prišli šele okoli pol dveh popoldne. Zaradi pestrega urnika nismo imeli veliko časa, preden smo obiskali že našo prvo postojanko Planšarski muzej v Stari Fužini. Že res, da je muzej bil prijeten, vendar pot do njega ne toliko. Preden smo prestopili vrata našemu novemu znanju, smo morali prehoditi kilometre, ki jih nismo bili vajeni. Po uspešnem ogledu je sledil še ta težko dočakan pohod do doma, ki so ga le stežka polepšale lepote narave, ki so se gnetle pred našimi očmi. Na tem tako imenovanem kratkem sprehodu do doma smo obiskali še Hudičev most, katerega legenda se glasi tako: »Bohinjci so po željah barona Žiga Zoisa začeli zidati most čez potok Mostnica, ki je bil težek podvig zaradi globine. Ko so ga končno postavili, se je le-ta čez noč  podrl in tako se je dogajalo vedno znova in znova, dokler eden od delavcev ni rekel: »Pa naj hudič postavi ta most!« In res, hudič je postavil most, vendar z željo, da dobi prvo dušo, ki ga prečka. Ljudstvo si je dolgo belilo glave, ne vedoč, kaj bi storili. Naposled pa so le našli rešitev. Preko mosta so najprej poslali psa.«

Ob prihodu nazaj nas je že pričakala topla večerja, ki smo jo z veseljem zaužili. Po večerji smo se najprej namestili v sobe, se sprostili, nato pa je sledilo prijetno druženje ob tabornem ognju, kjer smo se po vseh osmih letih skupaj še vedno naučili kaj novega drug o drugem.

Drugi dan našega težko pričakanega izleta se je pričel že zelo zgodaj zjutraj ob budnici naše učiteljice. Po urejanju, pospravljanju in zajtrku smo pričeli z našo prvo aktivnostjo dneva − kolesarjenjem. Res ne vem, kaj bi rekla o njem. Že res, da so postojanke bile prijetne, pa tudi klanci navzdol, toda sama vožnja, ki je trajala kar tri ure, nam je delala preglavice. Vozili smo se po kolesarski stezi Bohinja, ki pa se je meni zdela primernejša za športnike in kolesarje kot pa za nas, vendar tudi to smo prestali. Ob prihodu v dom smo le že težko pričakovali kosilo. Po njem smo imeli nekaj časa, da sprostimo naše mišice, vendar ne za dolgo, kajti kmalu smo se odpravili preizkusit nov šport − kanuizem. Če so dopoldne trpele naše spodnje mišice, smo popoldne razgibali še zgornje. Po kanuizmu smo imeli nekaj časa za sprostitev, ki pa smo ga zapravili na ne prav sproščujoč način. Po hodniku so odmevali naš smeh, kričanje in še mnogo drugega, zato se moramo še tukaj zahvaliti za učiteljičine živce.  Po tako imenovanem premoru smo povečerjali, nato pa se odpravili na kratko avanturo iskanja sladoleda. Ni prav dolgo trajalo, preden smo ga le našli, nato pa še malo posedeli, poklepetali in se odpravili nazaj. Sledil je samo še nočni počitek, ki je vsekakor bil lažji za učiteljico, ki pa je doživela popolno tišino že zgodaj zvečer.

Tako smo prišli še do zadnjega dne, ki pa se ga nismo precej veselili, saj še nismo želeli zapustiti te pravljične dežele, v kateri smo se znašli. Po zajtrku smo po sobah vse pospravili in spakirali, nato še s strehe pobirali bombone, za tem pa se že odpravili k naši zadnji postojanki v Bohinju. Spakirali smo nahrbtnike in se podali do jezera, v katerem so se fantje kopali, dekleta pa sedele ter še zadnjič poklepetale od razgledu, ki ga vidiš le v filmu. Po končanem kopanju smo se počasi odpravili nazaj v dom, kjer smo pojedli kosilo, nato pa že bili na poti domov. Naša zadnja postojanka je bila v Trojanah, kjer smo se skupaj še malo posladkali.

Tako torej se je končala naša zaključna ekskurzija, preden bomo odšli vsak v svojo smer. Ne glede na vse težave, bolečine in preglavice si bomo ekskurzijo zapomnili kot našo najljubšo in najlepšo. Le težko se sprijaznimo, da je bila zadnja.

Neža Gert, 9. razred

Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)

Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)

Maja Žerav, 1. a

Učenci 1. a in 1. b razreda so prvič prestopili šolski prag septembra 2021. Takrat so spoznali svoji učiteljici in se seznanili s potekom pouka. Le-ta pri naših prvošolcih ni potekal vedno na običajen način, saj smo se veliko gibali, učili skozi igro in preživljali kvaliteten čas v gozdu ob šoli, kjer smo spoznavali naravo ter njene značilnosti v posameznih letnih časih.

Žana Belec, 1. a

Teja Šteflič, 1. b

Flin Plečko, 1. a

Občasno smo namesto običajnega pouka imeli dneve dejavnosti, kjer smo se preko igre in ustvarjanja tudi učili. Udeležili smo se športnega dne »Jurij teče«, kjer so učenci preizkusili svoje gibalne sposobnosti in kondicijsko pripravljenost s tekom ob potoku Globovnica. Na šoli so nas v oktobru obiskali predstavniki podjetja Saubermacher, ki so učencem predstavili njihovo delo, pravilno ravnanje z odpadki ter učence spodbudili k varovanju in ohranjanju okolja. Preizkusili smo se tudi v osnovah gledališke pedagogike.

Gloria Jazbec Hrvatin, 1. a

Žan Berič, 1. b

Ob koncu zime smo se z avtobusom odpravili še na ogled lutkovne predstave Janko in Metka, ki so jo za nas pripravili člani Lutkovnega gledališča Maribor. Ker pa se zima še ni želela posloviti od nas, smo se odločili, da bomo vremenske razmere izkoristili za uživanje in izvajanje norčij na snegu. Odpeljali smo se do sankališča na Rogli, kjer smo skupaj preizkusili svoje veščine sankanja.

Ela Bauman, 1. a

Ker pa so se vztrajno bližale zimske počitnice, smo se od šole poslovili na zabaven in norčav način, in sicer s pustovanjem. Šolo so preplavile najrazličnejše izvirne maske, ki so popestrile prostore naše šole. Takrat smo počastili tudi kurente z izdelavo njihovih mask in se tako poslovili od zime.

Neli Urbanič, 1. b

Ema Kren, 1. b

Skupaj s pomladjo so k nam prišli tudi člani Hiške eksperimentov, ki so z nami delili številne zanimive in poučne eksperimente, le-te smo lahko preizkusili tudi sami, v čemer smo neizmerno uživali. Ker pa je tudi pisatelj Boštjan Gorenc Pižama slišal, da imamo na naši šoli zelo pridne bralke in bralce, se je odločil, da nas obišče ter tistim, ki so bili v tem šolskem letu najvztrajnejši, podeli priznanja ter nagrade. Zaključek bralne značke smo tako najprej proslavili z nastopom omenjenega pisatelja, nato smo se v šoli posvetili še izdelavi svojih majčk, s podpisi sošolcev, in drevesa prijateljstva. Le-to sedaj z lepimi mislimi o prijateljstvu krasi hodnik 1. triade.

Ema Kren, 1. b

Ker zelo radi potujemo z avtobusom, smo se odpravili na Sveto Ano, kjer smo si ogledali miniaturno vasico in se v njej malo poigrali. V bližini nas je na svojem vrtu že nestrpno pričakovala go. Danica Kolarič z možem Jožetom, ki sta lastnika Zelišč Kolarič. Skupaj z go. Danico smo se najprej sprehodili po njenem zeliščnem vrtu.

Žan Berič, 1. b

Tam nam je predstavila svoja zelišča in opisala njihovo uporabo, nato pa nas povabila v zemljanko, ki se imenuje tudi čajnica. Ob kaminu smo lahko poskusili njene piškote, ajdove kokice in domač bezgov čaj, katerega zdravilne značilnosti nam je tudi opisala.

Matija Gselman, 1. b

Pri predmetu spoznavanje okolja smo spoznavali različna gibanja živali in zato smo se odločili, da si bomo nekatere izmed teh živali tudi podrobneje ogledali ter se z njimi spoznali v Živalskem vrtu Sikalu ZOO. Tam nas je pričakal prijazen vodič, ki nas je popeljal po celotnem živalskem vrtu in nam predstavil živali, ki jih tam lahko vidimo. Nekaterim izmed njih so najpogumnejši učenci z roko lahko ponudili slastno hrano, ki so jo te z največjim veseljem pojedle.

Larisa Lorber, 1. a

Sodelovali smo tudi v projektu Pasavček, v okviru katerega so nas obiskali policisti, nam predstavili cestno-prometna pravila, svoja vozila in tudi policijske pse.

Melanija Plemenič, 1. a

Neli Urbanič, 1. b

Teja Šteflič, 1. b

Šolsko leto smo zaključili s plavalnim tečajem, da se dobro pripravimo na poletno čofotanje v vodi.     

Iva Zemljič, 1. b

Zapisali razredničarki 1. a in 1. b razreda Silvija Špindler in Mojca Ozmec.

V petek, 22. 4. 2022, je potekal ob Svetovnem dnevu Zemlje naravoslovni dan, ki smo ga poimenovali Okoljska vzgoja. Učenci so spoznavali domače okolje in se pri tem srečali z različnimi naravnimi ter družbenimi dejavniki. V 6. razredu so spoznavali gozd in lovsko dejavnost. V ustvarjalnih delavnicah so prikazali skrb do planeta Zemlja. V 7. razredu so spoznavali pomen čebelarstva za človeka in v učnem čebelnjaku izdelali različne proizvode iz medu. Da so v učnem čebelnjaku potekale zanimive in pestre delavnice, sta poskrbela podpredsednik čebelarskega društva Sv. Jurij Slavko Senekovič in čebelar Franci Črnčec. “Zelo smo uživali in se veliko naučili,” so povedali sedmošolci. Osmošolci so naravoslovni dan posvetili tematiki Vpliv človeka na naravo in okolje. Učenci so uvodoma poslušali zgodbo Zemlja je dobila vročino. Nato so s pomočjo PowerPointa spoznali značilnosti planeta Zemlje. Sledilo je delo v dvojicah. Učenci so pripravili predstavitve o odpadkih, strupenih snoveh, onesnaževanju voda, učinku tople grede, kislem dežju in o svetlobnem ter zvočnem onesnaženju. Drugi del so bile ustvarjalne delavnice. Učenci so izdelovali 3D celice iz das mase. Izdelali so bakterijsko, glivno, rastlinsko in živalsko celico. Opremili so jih z legendo, ki prikazuje celične organele. Sestavljali so tudi okostnjaka iz kartona. Učenci so bili zelo aktivni in prizadevni. Svoje izdelke so tudi razstavili.

Valentina Januš, 6. razred

Devetošolci so prvi dve šolski uri spoznavali naravne in družbene značilnosti Občine Sv. Jurij v Slovenskih goricah. V nadaljevanju smo obiskali prostore občine in župan Peter Škrlec jim je predstavil geografsko – demografsko problematiko in gospodarski razvoj občine. Devetošolci so bili s predstavitvijo in gostoljubnostjo občine zelo zadovoljni, še posebej zato, ker bo v prihodnje tudi velika skrb v smeri, kako zadržati mlade v občini. Problematiko kmetijstva in kako preživeti danes na kmetiji jim je predstavila kmetovalka Aleksandra Žugman iz Malne. Med drugim jim je povedala, da se mora danes kmet za preživetje na srednje veliki kmetiji ukvarjati še z dopolnilno dejavnostjo. V nadaljevanju nas je obiskal Dušan Ribič, ki jim je naprej predstavil naloge in vlogo, ki jo ima kot občinski svetnik. In ker je g. Ribič tudi zelo aktiven član Športnega društva Jurij, je zelo nazorno predstavil še zgodovino športnega društva, največje uspehe in posamezne športne panoge. Posebej je pohvalil nogometno šolo, ki zelo kvalitetno dela z mladimi nogometaši. Obenem se nadeja, da se bodo bodoči devetošolci aktivno vključili v športne dejavnosti tudi po osnovni šoli. Kulturno življenje v občini je devetošolcem predstavil predsednik kulturnega društva Ivan Cankar, g. Mirko Breznik. In ker so devetošolci v veliki večini člani folklorne skupine Šleka Pac, so mnenja, da se bodo tudi po osnovni šoli vključili v kulturno življenje kraja. Pohvala devetošolcem za prizadevnost in za odlično sodelovanje z zunanjimi sodelavci, brez katerih naravoslovni dan ne bi bil tako raznovrsten, vsebinsko in ustvarjalno bogat. 

Anej Pavalec, Anej Lorber, Filip Brumen, 6. razred

Zahvala vsem učiteljem in zunanjim sodelavcem, predvsem pa učencem za izredno uspešno izvedbo naravoslovnega dne. 

Zapisali: Majda Kolarič in Milena Kokol

Micheel Purgaj, Kyara Salobir, Ajda Zorec, 6. razred

Tjaš Lorbek, Nejc Urbanič, 6. razred

Na OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol že vrsto let deluje turistični podmladek, ki  se redno udeležuje tekmovanj  v projektu Turizmu pomaga lastna glava. Organizatorja tega tekmovanja sta Turistična zveza Slovenije in Zavod za šolstvo.  V večletnem odkrivanju turističnih potencialov domače pokrajine smo že iskali zanimive zgodbe, učne poti, spoznavali bogato kulturno dediščino naših babic in iskali možnosti zelenega turizma, se preizkusili v organizaciji tabora in prireditve, kot je festival Cajt je za Jurfešto.  Letošnja tema je bila  »Voda in zdravilni turizem« in tako  smo se osredotočili na zdravilne turistične produkte, povezane z vodo in zdravim načinom življenja. Z raziskavo smo ugotovili, da so osrednje  Slovenske gorice bogate z izvirsko vodo, ohranjenimi vodnjaki, naravnimi in umetnimi jezeri in nenazadnje tudi s termalnimi in mineralnimi vrelci. Naš turistični proizvod nosi naslov Z biciklom do okusa globin. Na srečanju v Mariboru, ki je bilo 5. 4. 2022, smo osvojili zlato priznanje in smo se 26. 5. 2022 udeležili državnega srečanja v Medvodah. Osrednji lik  turističnega proizvoda  je vila Globovnica, ki predstavlja kapljico čiste pitne izvirske vode. Obiskovalce tržnice in ocenjevalno komisijo smo prepričali z odličnim nastopom, z izgledom turistične stojnice in kvalitetno izdelano turistično nalogo. Tako je Vila Globovnica z ostalimi nastopajočimi vabila obiskovalce z zanimivimi slovenjegoriškimi zgodbami vse generacije, ki radi kolesarijo, na dvodnevni turistični program. Tako se bodo »biciklisti«   popeljali  od  vaškega vodnjaka, ki med drugim krasi čudoviti trg v Jurovskem Dolu, preko Zg. Partinja do jezer Pristava, Komarnik, Radehova ter do  trojiškega jezera. Ob krožni poti se bodo srečali z zanimivimi zgodovinskimi povestmi, kot so Črni križ pri Hrastovcu in se v mestnem parku v Lenartu preizkušali v kvizu Evropa, ali te poznam. Občudovali bodo bogato naravno in kulturno dediščino ter se preizkušali  tudi  v vodnih športih.  Osvežili se bodo s čisto pitno vodo iz slovenjegoriških vodnjakov in izvirov  ter nenazadnje poskusili tudi benediško termalno vodo. Zaužili bodo tradicionalne slovenjegoriške jedi  in se ob jezeru Pristava sproščali  na ribjem pikniku.  Turistični proizvod bomo predstavili tudi občinam v osrednjih Slovenskih goricah, kot so:   Sv. Jurij  v Slovenskih goricah, Lenart, Sv. Trojica in Benedikt. Turistični podmladkarji  OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol z mentorico Mileno Kokol se nadejajo, da bo s sodelovanjem  omenjenih občin in različnih društev ta turistični proizvod tudi zaživel.

Četrtek, 31. 3. 2022, ni bil navaden četrtek za učence OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol. Že drugič je šolo obiskala Hiška eksperimentov, ki je učilnice za en dan spremenila v center znanosti. Hiška eksperimentov je interaktivni mobilni center znanosti, ki ga izvaja Hiša eksperimentov iz Ljubljane. Učence navdušuje za učenje, raziskovanje, radovednost, postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov. Naravoslovne zakone so učenci spoznavali preko aktivnega preizkušanja petdesetih eksperimentov, ob katerih so tešili radovednost ter se neizmerno zabavali. Oči večine učencev so se lesketale od navdušenja, zato je bila težka naloga izbrati najljubši eksperiment. Učenci so uživali v znanstveni dogodivščini “težiščelogiji” ali pa “plinologiji”. Pri “znanstvenem krneki” so izdelali lasten eksperiment. Ob izvedbah zabavnih eksperimentov so učenci pridobili veliko novega znanja, saj so eksperimente, ki so jih izvajali in opazovali, morali tudi razložiti. Hiša eksperimentov je navdušila učence in učitelje.

Vtisi učencev:

Katarina (4. razred): Ta dan se mi je zdel zelo zanimiv. Eksperimenti so bili zanimivi, veliko sem jih sama preizkusila. Veselim se naslednjega obiska Hiše eksperimentov.

Julija (4. razred): Zelo sem se zabavala. Veliko stvari sem lahko sama preizkusila. Želim, da nas bo Hiška še večkrat obiskala.

Alina (5. razred): Od vseh stvari mi je bil najbolj všeč eksperiment, pri katerem si spoznal, kako se snemajo risanke. To je bil zabaven dan. Naučili smo se veliko novega.

Ema (6. razred): Naš razred je izdelal helikopter in ciklon. Pri znanstveni dogodivščini smo izstrelili raketo, zdrobili nagelj, pribili žebelj z banano, učitelj Jure pa je popil helij. Najljubši eksperiment je bil ptič akrobat, ki je s kljunom stal na robu kozarca.

Tretješolcem so  bili najljubši eksperimenti vrtinec v plastenki, glasbena plošča, pojoča posoda, klavir.

Zaključujemo dan s kitajsko modrostjo: »Kar slišim, pozabim; kar vidim, si zapomnim; kar naredim sam, razumem in znam.«

Vodja naravoslovnega dne: Antonija Širec

NEŽA: Smo mladi novinarji Neža, Ema in Blaž in nas veseli, da ste danes z nami. Pri novinarskem krožku smo za vas pripravili nekaj vprašanj. Ker ste verjetno v svojem življenju opravili že veliko intervjujev, me zanima, kaj vas do sedaj učenci še niso vprašali, pa bi si želeli?

BOŠTJAN GORENC: Ne vem, zelo bi mi pasalo, če bi kdaj kdo rekel: »A potrebujete prevoz domov z intervjuja?« Toda vi še zagotovo nimate vozniškega izpita, zato me tega še ne morete vprašati. To je tako, znašli ste se: »O, ne vemo, kaj bi vprašali, pa bomo vas vprašali, kaj želite.« To mi je všeč, znajdete se. Česa me niso vprašali, pa bi rad odgovoril? Ali res ne maram klad na klancu pri fiziki? Res ne, vse, kar povem med nastopi o fiziki, je resnica, vse izhaja iz globokih notranjih čustev.

BLAŽ: Ko smo na spletu prebirali informacije o vas, brali vaše intervjuje, smo kaj hitro ugotovili, da ste večplasten ustvarjalec (komik, prevajalec, pisatelj, raper …). Katera vloga od teh vam je najbolj pri srcu in zakaj?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Ja, to je to. To smo tisti čebulni ljudje, ki smo kot čebula, veliko enih plasti. Tako bi rekel … Raper. To je ostalo že daljno v preteklosti. Poslušam še veliko, ampak ni tiste neke lakote, da bi moral sam napisati neke rime. Vse je po svoje zanimivo. Nastopi so super, ker dobiš direkten odziv, ampak se pa moraš voziti zelo daleč, vendar se splača. Pisanje je super, ker imaš popolnoma proste roke, kaj hočeš početi, ampak si moraš izmisliti, kaj početi. Pri prevajanju je super, ker si ni treba izmisliti, kaj hočeš početi, ker si je to že nekdo drug izmislil, ti pa moraš to še samo prevesti. Tako da ima vsaka stvar svoje pluse, kakšen minus, vendar je pravzaprav vse, kar počnem, povezano z jezikom. Pri vseh stvareh moram ustvarjati z jezikom, ga raziskovati, razmišljati in prav vse to je tisto, zakaj rad delam vse te reči, ne morem pa reči, da imam kakšno najljubšo, saj bi potem delal samo to.

EMA: Za vas pravijo, da imate zelo prepoznaven slog pisanja, v katerega vključujete tako stare izraze kot tudi moderen slog. Kaj bi o svojem slogu pisanja povedali vi?

BOŠTJAN GORENC: Prav to, da če pišem nekakšno uradno stvar, bom zagotovo pisal lepo in knjižno, ampak lahko ravno z nekimi drugimi besedami malo poživiš jezik. Tako lahko na primer komik uporablja zelo starinski ali pa sodoben slog. Očitno je, da imam zelo tak živ jezik ali “žmohten”, tako da se čuti, kot da bi ga nekdo res govoril, da niso povedi suhoparne. Recimo, če se pogovarjamo o Pozabljivi kapici, ki ste jo danes uprizorili, da volk ne reče: »Postoj trenutek, dekletce mlado. Čemu si prišla v moj konec hoste?« Zanimivo je to, da sem prav zaradi Pozabljive kapice dobil en ogorčen mail, zakaj ne pišem tako knjižno, zakaj reče Pozabljiva kapica volku: »Sam’ mal’ te zafrkavam.« Zakaj sem uporabil to besedo zafrkavati? Saj to je groza, zaradi tega bo slovenščina umrla, ker sem uporabil to besedo. Prav zaradi takšnih odzivov dam še raje kakšno neknjižno besedo v moja dela.

EMA: Kako bi ga opisali z eno besedo?

BOŠTJAN GORENC: “Žmoht”, upam da.

NEŽA: Od kod črpate vse te raznolike ideje in inspiracije za svoje literarno ustvarjanje?

BOŠTJAN GORENC: Povsod okoli. Vidiš neko stvar ali besedo, ki je malo napačno napisana, pa ti lahko takoj klikne. Včeraj sem se spomnil, da iz Vojne zvezd Imperij vrača udarec se zelo podobno sliši kot Imperij vrača kozarec. Tako sem pol ure iskal Imperij in kakšen kozarec skupaj, da bi lahko naredil to šalo. Trudim se, da kot komik grem malo stran. Pogledam stvari iz drugega zornega kota in poskušam storiti nekaj, česar še nihče ni storil pred teboj.

BLAŽ: Se vam zdi, da ste po duši otrok, glede na dela, ki jih sami ustvarjate?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Definitivno sem po duši otrok glede na dela, zagotovo pa nisem po duši otrok, saj se mi zjutraj med vikendi ne da vstati zgodaj, ne pa kot otroci, ki so že ob petih zjutraj gor. Ampak ja, zdi se mi, da mi je uspelo ohraniti neko to igrivost, navihanost. Všeč mi je ta neobremenjen otroški pogled na svet, ki še ni tako zacementiran, ne tako kot odrasli, ki že nekako vemo, kako moramo razmišljati.

EMA: Kaj je skozi vaša dela tisto vaše temeljno sporočilo mladim?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Dve sporočili sta. Prvo je: prdci so kul! Ja, zelo zabavno mi je vam povedati nekaj absurdnega. Druga stvar je ta, da skušam v svoje zgodbe dati neko pozitivno sporočilo, vendar ne da vam ga stlačim v glavo, ampak da vam dam razmišljati. To, kako se neki liki v zgodbi pojavljajo in vključujejo na nek tak človeški način. Rad poudarjam, da moramo biti prijazni drug do drugega.

NEŽA: Nikakor ne moremo mimo trenutnih razmer, ko je v času korona virusa številnim umetnostnim/kulturnim ustvarjalcem primanjkovalo dela. Kaj ste vi počeli med pandemijo?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Prostega časa nisem imel, ker je moj otrok hodil v prvo triado in sem si svoj čas zapolnil z učenjem. V začetku pandemije sem na Facebooku prebiral zgodbe mlajšim vsak večer v tednu, ampak sem ugotovil, da je to malo preveč. Tako sem v drugem valu enkrat na teden prebiral knjige mlajšim na Zoomu, saj so mi prav oni in njihovi starši toliko doprinesli z branjem mojih del, da sem jim nekako moral povrniti. Odločil sem se, da si zvečer vzamem pet do dvajset minut, ko si bodo starši lahko oddahnili, otroci pa bi me lahko gledali, kako pripovedujem. Ugotovil sem, da so še starši gledali zraven z otroki in so prav tako kot oni uživali v tem, če ne še bolj. Tako sta se mi v drugem valu med branjem pojavila dva lika, Kika in Riki, dva pustolovca, ki bosta naslednje leto zaživela v knjižni obliki malo drugače. In tako se mi je pojavilo toliko idej, medtem ko sem se želel le kratkočasiti. Vzbujalo mi je nekakšno kreativno moč, jaz pa sem potem iz tega ustvaril čisto nov svet. Tako nekako, otrok, naloge, šest ur ga prepričevati, da naredi dva računa, to je tisto, česar se spomnim, ko pomislim na epidemijo.

EMA: Ste kdaj razmišljali, da bi se prestavili v druge vode, morda napisali knjigo tudi za mladostnike ali pa odrasle? Če bi, katere teme bi v njih predstavili?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Za odrasle in mladostnike so v večini klasiki, zato se najbolj domačega počutim v okviru nekje od osem do dvanajst let, pa tudi za mlajše s pravljicami. Nekako ta navihanost in starost, ko so zgodbe še otročje, ampak že nekoliko zapletene, pa šale, ki jih poznajo. Potegneš lahko reference iz nekih znanih besedil, pravljic in zgodb ter iz tega povlečeš humor. Definitivno pa vidim, potem ko bo tudi moj otrok v najstniških letih, da napišem še kaj za starejše.

BLAŽ: Kako in kdaj ste začeli s stand up komedijo?

BOŠTJAN GORENC: Prišlo je iz tega, ko smo imeli impro ligo, imeli smo gledališko improvizacijo in tekme iz tega. Ko si vodil tekmo, je bilo že prav tako kot stand up komedija. Takrat smo s prijatelji želeli poskusiti ustvariti neko tako stand up komedijo in dejansko nam je uspelo, ljudje so se začeli smejati. Od tega je zdaj že skoraj osemnajst let. Takrat je stand up komedija bila še zelo neznana oblika v Sloveniji, zato smo kasneje hodili po vsej Sloveniji, po študentskih klubih, lokalih, zadnjih nekaj let pa tudi v gledališča.

EMA: Če bi si lahko sami izbrali občinstvo, koga bi dali v prvo vrsto?

BOŠTJAN GORENC: Jaz bi dal v prvo vrsto ljudi, vsakega s torto v roki, vendar je na koncu ne bi vrgli vame, temveč bi mi jo podarili.

EMA: Kakšno občinstvo vam je najbolj všeč?

BOŠTJAN GORENC: Čisto odvisno, vsak ima svoje specifike. Na primer pri otroškem občinstvu, kot je bilo danes, je super, ker so odzivi zelo direktni in takoj veš, kdaj jih kaj ne prepriča. Če si dolgočasen, ti bodo dali vedeti, da jim nisi zanimiv. Najraje pa imam seveda tisto občinstvo, ki pride, ki si vzame čas, da me pride pogledat. Velikokrat nas pokliče kakšno podjetje ali pa kdo drug in nastopamo za neko veliko občinstvo, v katerem se lahko najdejo ljudje, ki si jim povsem brezvezen. Ne veš, ali jim paše tvoj humor ali ne, kdaj bomo že šli na glasbo in malo zaplesali. Pri takšnih pravzaprav nikoli ne dobiš tistega odkritega odziva. Ne bi pa mogel izbrati starostno ali kakšno drugo občinstvo. Rad imam občinstvo z namenom, tisto, ki te pride rada gledat.

BLAŽ: S čim si najbolj zapolnite svoj prosti čas?

BOŠTJAN GORENC: Kaj sploh je to prosti čas? Kar ga je, ga skušam preživeti z družino in ga porabiti za nek koristen namen in čas. Ali so to družabne igre ali so to kakšni izleti, sprehodi v naravo. Ko sem sam, si ga zapolnim z branjem, računalniškimi igrami, glasba se nabija, rad se usedem tudi na kolo … Rad grem ven v naravo, ki me obkroža. Tako čas preživim z družino.

NEŽA: V veliko raziskavah zasledimo, da zanimanje za branje zelo upada. S katerimi besedami oziroma napotki bi spodbudili učence naše šole, da posegajo po knjigah, da jih prebirajo?

BOŠTJNA GORENC: Knjige so najcenejša vozovnica za kamor koli in kadar koli. Dajte si jih vzeti in se pustite presenetiti. Pojdite v knjižnico, povejte knjižničarki, kaj vas zanima in zagotovo vam bo poiskala knjigo, ki vam bo vsaj malo všeč.

ZAKLJUČEK: Zahvaljujemo se Vam za vaš čas in vam želimo v prihodnosti še veliko ustvarjalnih misli.

BOŠTJAN GORENC: Najlepša hvala, vam pa tudi še naprej uspešno novinarsko delo. Bilo je par luštnih vprašanj, pri katerih sem moral malo pomisliti, tako da ste se zelo dobro pripravili. Hvala.

Ema Senekovič, Blaž Franc Kauran, 6. razred in Neža Gert, 9. razred