Včeraj zvečer sva se s sestro zmenili, da bova naslednje jutro odšli v gozd in obiskali veverico Pekarico. Zjutraj sva se hitro oblekli in najedli ter odšli v gozd. Tam sva hodili počasi, a ko je začelo dišati, sva takoj začeli teči. Ko sva prišli do pekarne, sva videli, kako je pripravljala sestavine, da bo začela peči. Odšli sva v pekarno in videli, koliko lešnikovih slaščic ima: lešnikova torta, kolački, piškoti in še kaj.
Veverico Pekarico sva vprašali, kaj počne, ko ne peče. Rekla je, da v prostem času rada potuje. Potovala je že v Afriko in Azijo. Rekla je, da si lahko izbereva eno slaščico. Jaz sem si izbrala kolačke, sestra pa torto. Ko sva bili na obisku, sem se počutila super.
Katarina Jug, 4. razred
V soboto zjutraj sem s svojo psičko Luno šla na sprehod v gozd. Nenadoma je nekaj zašumelo. Luna je začela vleči za povodec in lajati. Nato sva srečali majhno veverico. Luna je nehala lajati. Veverica se je oglasila: »Pozdravljena! Jaz sem veverica Pekarica«. Vprašala sem jo: »Zakaj si pa tako oblečena?« Odgovorila je: »Ne sprašuj in mi sledi«. Z Luno sva ji sledili. Ko sva prišli do drevesa, kjer je bila njena duplina, sva šli po lesenih stopnicah. Ko sva vstopili v njeno pekarno, sva skoraj omedleli od omamnih vonjav po cimetu, sveže pečenih slaščicah in drugih dobrotah. Povedala nama je nekaj receptov. Ko sva pojedli nekaj slaščic, sva šli domov s polno košaro njenih dobrot, ki nama jih je dala za domov. Poslovili sva se in ji obljubili, da ne bova pozabili tega dne in da bova prišli še kdaj. Tam sem se počutila kot v pravljici. Potem sva s starši in sestro uživali še dva meseca.
Nekega dne je gospod Filodendron na ulici našel telefon. Ni vedel in ni vedel, kaj naj naredi z njim. Vzel ga je v roke in ga odnesel domov. Prižgal ga je in se zelo ustrašil. Kmalu je ugotovil, da je to zanimiva stvar. Kamor koli je šel, vedno je s seboj vzel telefon. Poslikal je nešteto slik, ko je naenkrat izginil zaslon. Odločil se je, da bo telefon odnesel na policijo. Prijazen policist ga je vprašal, zakaj je prinesel telefon. Povedal mu je, da se telefona boji, ker se je čudno oglašal in bil zelo glasen.
Gospod Filodendron je telefon pustil tam in srečno živel naprej.
Nekega jutra se je gospod Filodendron odločil, da bo gledal televizijo. Sedel je na naslonjač in prižgal televizijo. A le-ta se ni prižgala. Ugotovil je, da daljinec ne dela. Odločil se je, da si bo najprej umil roke in preveril, zakaj daljinec ne dela.
Z mokrimi rokami je odprl pokrovček in hotel zamenjati bateriji. Naenkrat ga je streslo in gospod Filodendron je bil prepričan, da mu nekdo tega ne dovoli. Razjezil se je in odšel v klet po kladivo, da bi odgnal nepridiprava. Ko je daljinec razbil, je šel v trgovino z daljinci in kupil popolnoma istega. Nato se je odpravil nazaj domov.
Doma je ugotovil, da baterij ne zamenjamo z mokrimi rokami.
Ljubezen? Kaj je ljubezen? To je res močno čustvo, ki začenja prepire, vojne in je tema mnogih pesmi, iger, zgodb … O ljubezni je v svojih delih pisal tudi avtor William Shakespear.
William se je rodil 23. aprila leta 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Odraščal je v premožni meščanski družini in se poročil pri 18-tih letih. Umrl je leta 1616. Njegova najbolj znana dela so Othello, Kralj Lear, Sen Kresne noči … Njegova svetovno znana tragedija se imenuje Romeo in Julija.
Literarno delo govori o na smrt sprtih družinah Capulet in Monteg. Capuleti organizirajo ples v maskah, ki se ga udeleži tudi Romeo Monteg. Tam se Romeo in Julija zaljubita na prvi pogled. Po plesu se Romeo pritihotapi na Capuletov vrt pod Julijin balkon, kjer si izpovesta ljubezen in dogovorita o poroki. Naslednji dan po poroki Romeo sreča Tybalta, ki ubije njegovega prijatelja, zato Romeo ubije še njega in je izgnan iz Verone.
Naslednje jutro Julija izve o njeni poroki zs Parisom. Da bi se rešila poroke, spije napoj in postane navidezno mrtva. Ko Romeo izve, da je Julija mrtva, ob pogledu nanjo spije strup. Ona pa se po popustitvi napoja zabode in umre še sama. Njuni družini se ob zavedanju, kaj se je zgodilo, pobotata.
Romeo je noro zaljubljen v Julijo, kar ji brez sramu da vedeti z romantičnim dvorjenjem, kot vidimo v odlomku. Zanjo je pripravljen dati in tvegati vse v imenu ljubezni kakor takrat, ko se je udeležil plesa in se pritihotapil na njen vrt. Samozavesten v njuno ljubezen je mnogokrat odreagiral prehitro. Njegova trma in samosvojost se kaže, ko je ubil Tybalta in Parisa ali ko se je želel poročiti tako hitro, medtem ko je vedel, kako tvegano je vse to, a ostal je pogumen. Za Julijo bi naredil vse, saj je njegova ljubljena in ljubezen ne pozna meja in v njunem primeru terja smrt, a Romea je še zmerom gnala k Juliji.
Njegove odločitve so prenagle, po mojem mnenju tudi neumne in nesmiselne, saj ubijanje in skrivna poroka ne more rešiti njunih problemov. Ravnati bi moral drugače. Vsaj jaz bi. S pogovorom bi mogoče lahko rešil stvari in prihranil nekaj krvi, a povsem razumem njune odločitve. Tako kot pravijo, da je ljubezen brezglava, se v tej tragediji zelo lepo opazi.
Čustva ljubezen, upanje in jeza (saj ne more biti z Julijo) so v zgodbi odigrale pomembno vlogo v razpletu dogajanja.
Kaj bi bilo, če bi sodobni Romei bili takšni? No, to je skoraj nemogoče. Že ob pogledu na njih veš, da ti takšnega dvorjenja in primerjanja s svetnico ne bi dali. Zate ne bi zapustili svojih družin in se odpovedali svojemu imenu, kakor se je bil pripravljen Romeo v tej neskončni ljubezni. Lahko smo srečne, da nam še kdaj prinesejo rože in rečejo te čarobne besede. “Ljubim te” je že zadnje čase težko slišati, kaj šele vsaj del Romeovega dvorjenja pod Julijinim balkonom. Vsi čakajo, da bo dekle naredilo prvi korak priznanja ljubezni. Na svetu je mnogo fantov, ki še čakajo na njihovo ljubezen. Niso vsi enaki, zato je možno, da se še kje skriva kakšen sodobni Romeo, ki ga bo ljubezen gnala iskati mogoče prav tebe.
Ljubezen je lepa, a hkrati nevarna stvar. Ljubezen lahko ljudi pripelje do njihove največje plasti veselja, lahko pa nas tudi uniči in pripelje do prazne temne ceste, kjer smo popolnoma sami.
Beseda ljubezen je pa tudi ključni pojem zgodbe Romeo in Julija. William Shakespear je bil znan pesnik in dramatik, ki se je rodil 23. aprila 1564 v Stratfordu, ki se nahaja v Angliji. Njegovo najbolj znano delo je pa Romeo in Julija.
Družini Montegov in Capuletov sta bili močno sprti. Romeo je bil Montegov, Julija pa Capuletova. Nekega dne je družina Capuletovih priredila ples v maskah, na katerega je šel tudi Romeo, saj tako pod masko ni bil prepoznan. Tisto noč Romeo spozna Julijo in ugotovita, da se ljubita do neskončnosti. Odlomek govori o prizoru, ko se Romeo odpravi na Julijin vrt po plesu. Pod njenim balkonom spregovorita o svojih čustvih in načrtujeta skrivno poroko. Ugotovimo, da je Romeo pripravljen narediti vse za Julijo in njuno ljubezen. Brigala ga je le Julija. Prepiri med družinama ga niso zanimali.
Po skrivni poroki Romeo sreča Julijinega bratranca Tybalta, ki mu ubije prijatelja. Od jeze Romeo ubije Tybalta. Zaradi njegovih dejanj je izgnan iz Verone. Juliji ukažejo, da se poroči s Parisom, a Julija tega ni hotela. Hotela je njenega ljubeznivega Romea, zato je spila strup, zaradi katerega je bila navidezno mrtva za 42 ur. Ko Romeo ugotovi, da bi Julija naj bila mrtva, spije smrtonosen strup, ki ga ubije. Julija se prebudi, zagleda Romea in se zabode. Na koncu sta mrtva oba …
Romeo je bil neumen, da je dovolil, da se stvari odvijajo tako hitro. Prvič jo je zagledal in že je bila edina stvar v njegovi glavi. O njej ni vedel skoraj nič. Ko nekoga prvič spoznaš, ni pametno, da se naslednji dan že poročiš… Romei 21. stoletja niso enaki, saj si jih večina vzame čas pri spoznavanju deklet.
Ljubezen je močno čustvo, ki nas vodi in usmerja skozi naša življenja. Včasih te ljubezen popelje po poteh, ki ti še niso poznane.
Julija od Capuletov in Romeo od Montegov sta se spoznala na plesu v maskah, ki so ga priredili Capuleti. Romeo, ki se je takrat zaljubil v Julijo, še ni vedel, da bo težka pot do njune skupne sreče. Julija je bila na začetku precej sramežljiva in ni dala vedeti Romeu, da isto močno čuti kot on. Romeo ves zaljubljen do ušes je bil za Julijo pripravljen storiti vse, da bi jo osrečil. Naj povem, da sta se družini Capulet in Monteg sovražili, zato sta morala biti res močna, da sta vse to premagala. Romeo se je bil pripravljen odpovedati svojemu priimku. Julija je bila precej sramežljiva in bilo jo je tudi strah, ker ni vedela, ali ima Romeo res tako močna čustva do nje ali je vse to samo igra. Na koncu se je izkazalo, da je bila to prava ljubezen med Romeom in Julijo, saj se na skrivaj poročita, vendar ima njuna ljubezen tragični konec.
Romeo je bil precej zaslepljen zaradi ljubezni. Bil je ljubezniv, prijazen in pripravljen narediti vse za Julijo. Romeo je včasih ravnal res nepremišljeno, saj se je hotel takoj odpovedati svoji družini in se poročiti z Julijo.
Romeo je precej nepremišljeno ravnal, ko se je hotel takoj odpovedati vsemu. Jaz ne bi ravnala tako kot on, verjamem, da je ljubezen lahko močno čustvo, ki te pelje, vodi in usmerja skozi življenje, vendar vse ima svoje meje. Če bi bila ljubezen res močna in da bi imela skupne želje, mogoče res za nekoga, vendar ne zame.
Romei 21.stoletja se res razlikujejo od Romeov 16.stoletja. Romei 21. stoletja ne pokažejo svojih čustev, ne pokažejo, da jim je nekdo všeč, samo čakajo in čakajo tako dolgo, da je na koncu že prepozno.
William Shakespear je bil rojen 23. aprila 1564. leta ob reki Avon. Bil je tretji izmed osmih otrok. Pri svojih 18-letih se je poročil z 26-letno Anne. Leta 1616 je umrl pri svojih 52-ih letih.
Naslov Ljubezen, ta me je gnala te iskati velja predvsem za Romea, saj je šel za Julijo, se odpovedal družini ter se z njo na skrivaj poročil. Njega je ljubezen od prvega dne vedno vodila le k Juliji.
Ljubezen se bo zgodila takrat, ko jo ti najmanj pričakuješ.
Ljubezen je močno čustvo. Povzroča bitke, spore, vojne … Na to temo je nastalo mnogo filmov, zgodb, pesmi …
O tej temi je pisal tudi angleški renesančni umetnik William Shakespear. William Shakespear se je rodil 23. 4. 1564 v Stratfordu. Že kot otrok si je zelo rad ogledal veliko dramskih iger. Poročil se je pri osemnajstih letih in imel tri otroke. Sredi osemnajstega leta se je preselil v London, kjer je bil sprva pomočnik delavca v gledališču, kasneje pa je postal igralec, dramaturg in dramski pisec. Pisal je dolge pripovedne pesnitve, sonete, drame, tragedije … Smrt ga je doletela pri dvainpetdesetih letih, torej leta 1616. Njegovo najbolj znano delo je Romeo in Julija.
Literarno delo Romeo in Julija pripoveduje o družinah Capulet in Monteg, ki sta bili med seboj sprti. Družina Capulet je priredila ples v maskah, kamor se je uspelo na skrivaj priplaziti tudi Romeu, ki je bil iz družine Monteg. Na plesu se je med Romeom in Julijo Capulet zgodila ljubezen na prvi pogled. Še isto noč je Julija odšla na balkon, da bi se lahko »izpovedala«, ne da bi jo kdo slišal, toda Romeo ji je »prisluškoval«, saj se je priplazil na njihov vrt. Romeo je šel naslednji dan k menihu Lorenzu, da bi mu povedal, da se z Julijo nameravata na skrivaj poročiti. Lorenzo ju je na skrivaj poročil, čeprav je vedel za spor med družinama. Dan po poroki je šel Romeo s prijateljem po Veroni in srečala sta Tybalta, ki je bil Julijin bratranec. Tam so se sporekli in je najprej Tybalt ubil Romeovega prijatelja. Romeo je bil jezen, zato je kasneje Romeo ubil Tybalta. To so vsi izvedeli, zato je knez dal izgnati Romea iz Verone. Julija je bila žalostna zaradi smrti Tybalta, toda bila je vesela, da je Romeo ostal živ. Čez nekaj časa ji je oče povedal, da se bo poročila s Parisom, Julija se seveda ni želela, zato je šla do meniha Lorenza in mu povedala za načrtovano poroko, da se ona ne želi poročiti s Parisom. Menih ji je dal napoj, da bo navidezno mrtva 42 ur. Lorenzo pa je dal selu pismo za Romea, zato so morali namesto poroke imeti pogreb. Toda Julija je bila še »mrtva«, ko je prišel Romeo. Hkrati je na pokopališče prišel tudi Paris, ki ga je Romeo ubil, sam pa je spil strup, ki ga je dobil v izgnanstvu. Ko se je Julija zbudila, je videla oba mrtva, zato se je tudi sama ubila. Kasneje so prišli na pokopališče tudi Capuleti in Montegi, ki so končno zakopali dolgoletno bojno sekiro. Ta odlomek je del balkonskega prizora.
Moje mnenje o Romeovem dejanju je, da ni izbral najbolj prave poti, saj bi lahko Tybaltu in družini povedal za poroko, saj bi tako ali tako morali enkrat izvedeti. Današnji »Romei« se z Romeom iz 16. stoletja ne morejo primerjati, saj je Romeo iz 16. stoletja pogumen in romantičen. Romei v 21. stoletju pa so romantični, ker se bojijo, da jih bo dekle zapustilo in druge ne bodo dobili, saj mnogi moški ne znajo sami prati, likati, kuhati …
Oh, ta ljubezen. Tako močno in tako neskončno čustvo, ki terja ljudi. Ljubezen pa je le redkokrat popolnoma srečna, vedno se najdejo ovire in pregrade, ki otežijo pot do popolnega uspeha, takšni ljubezni pravimo tudi nesrečna ljubezen. Nesrečna ljubezen je kot mavrica brez konca, kot globina brez dna, včasih pa kot nenapisana pesem.
O takšni ali drugačni ljubezni lahko debatiramo ob prebiranju zgodbe Romeo in Julija, ki je delo renesančnega pisatelja, dramaturga in dramskega pisca Williama Shakespeara. Rodil se je že davno aprila leta 1564, umrl pa leta 1616. Že zgodaj je imel družino, pri osemnajstih letih je že bil poročen. V osemdesetih letih 16. st. je odpotoval v London, kjer se je najprej zaposlil kot pomočnik v gledališču, nato pa nadaljeval kot igralec in dramski pisec.
Njegova edinstvena zgodba o ljubezni Romeo in Julija govori o dveh na smrt sprtih družinah. Nekega dne ena izmed družin (Capuleti) priredi ples v maskah, na katerem se znajde tudi njihov sovražnik Romeo, sin Montegov. Na ples je prišel zaradi svoje simpatije, a kaj kmalu se je popolnoma in z vsem srcem ter dušo zaljubil v Julijo, ne vedoč, da je prav ona njegova največja sovražnica. Ker po plesu ni mogel zapustiti Julije, je splezal čez zid Capuletov, pod njen balkon, kjer sta si kasneje izpovedala ljubezen in se odločila za skrivno poroko. In res, tako se je tudi zgodilo. Romeo in Julija sta se naslednji dan poročila, toda njuna sreča je v hipu izhlapela zaradi pretepa in umora Tybalta, Julijinega bratranca, ki ga je storil Romeo in tako bil izgnan iz Verone. Toda Julija se od njega še ni hotela ločiti in se poročiti s Parisom, moškim, ki so ga zanjo izbrali njeni starši. Z menihom sta skovala plan. Spila bo napoj, zaradi katerega bo 42 ur navidezno mrtva, Romeu pa bodo poslali pismo z načrtom in mu naročili, naj jo vzame s seboj izven mesta. Vendar Romeo ni dobil sporočila, je pa izvedel, da je umrla, zaradi česar je v njeni grobnici ubil najprej Parisa, nato pa še samega sebe. Ko se je Julija zbudila in zagledala mrtvega Romea, je ubila še samo sebe. Tako se je njuna ljubezen prehitro končala, družini pa sta se zaradi tragedije na koncu le spoprijateljili.
Izhodiščni odlomek nam jasno prikaže čustva, tako Romea kot tudi Julije. Iz njega lahko o Romeu sklepamo, da je zelo nepremišljen, da bi se kar tako odpovedal vsemu, še svojemu lastnemu imenu, le če to Juliji ne bi bilo všeč. Čeprav je nepremišljen, pa ima srce na pravem mestu. Julijo neznansko ljubi in bi zanjo naredil vse, pa če je še tako neumno. Romeo je neizmerno pogumen in neustrašen, kar je vidno v vseh neumnostih, ki bi jih naredil za Julijo, kot na primer skok čez steno Capuletov, samo da bi jo še enkrat videl. Je zelo predan ljubezni, saj bi zanjo tudi dobesedno umrl. Romeo je poleg vseh njegovih lastnosti še zelo poetičen in previden z besedami, ki jih izreče. Po mojem mnenju je pravi material za pisatelja. Način, na kakršnega opisuje Julijo, je edinstven in nepozaben. Njegova čustva ga vlečejo iz skrajne meje normalnosti. Kot pove že naslov (Ljubezen, ta me je gnala te iskati), je Romea ljubezen tako gnala k Juliji, da o drugem niti takrat, ko je bil izgnan iz Verone, ni mogel razmišljati. Srce, duša in telo vse to ga je gnalo k eni in edini osebi, Juliji. Po mojem mnenju Romeo ne ve, kaj dela. Je neizmerno nepremišljen in premlad za vsa ta čustva, ki jih goji do še mlajše in nedolžne Julije. Njuna tako imenovana ljubezen me spominja bolj na najstniški film kot na pravo romanco.
Ko si mlad, še nimaš toliko izkušenj ali znanja o življenju, zato mislim, da je vse, kar se je zgodilo med njima, bilo prenaglo. Po mojem mnenju bi lahko na poroko počakala še najmanj 5 let. Zagotovo ne bi ravnala kot Romeo. Z nekom, ki sem ga spoznala včeraj na plesu, se ne bi poročila, sploh pa zanj ne bi umrla. Vse skupaj je bilo enostavno prehitro in prenaglo za nekaj popolno resničnega.
Čeprav si ne bi želela čisto istega Romea, kot je v zgodbi, pa v današnjem času pogrešam neko toplino in izkazovanje čustev. Medtem ko Romeo vidi Julijo kot boginjo, nas fantje v sedanjem času vidijo le kot predmete ali igrače, ki jih zavržejo takoj, ko se jih naveličajo. Seveda mislim, da niso vsi takšni, vendar jih je na splošno premalo. Tako torej lahko opazimo, da je ljubezen zmožna vsega, tudi smrti. Je neizmerno močno čustvo, ki lahko nudi srečo in toplino ali pa smrt ter žalost. Takšni ljubezni pravimo nesrečna ljubezen in prav takšno sta imela Romeo in Julija.
Spet govorimo o tej ljubezni. To je res zapleteno čustvo, o katerem je pogosto pisal William Shakespear, ki se je rodil 24. aprila 1564. Že kot otrok si je ogledal številne gledališke predstave. Pri osemnajstih letih se je poročil in imel 3 otroke. V tem času je odšel v London, kjer je najprej bil le igralec, nato pa sam začel pisati. Romeo in Julija, Sen kresne oči, Hamlet so le nekatera njegova dela. Blizu konca njegovega življenja se je vrnil k svoji družini. Umrl je leta 1616.
Čas pa je, da se vrnemo k Romeu in Juliji. To je ljubezenska zgodba, ki se je nesrečno končala. Vse se je začelo, ko sta Romeo in njegov prijatelj obiskala ples v maskah pri Capuletovih, ki so bili smrtni sovražniki Montegov. Tam se je zaljubil v Julijo, ki pa je bila iz družine Capuletov. Po plesu Romeo preskoči zid na vrt Capuletov. Tam se odvije balkonski prizor, v katerem si izpovesta ljubezen. Tukaj tudi nastopi ta odlomek. Kmalu za tem se poročita. Na ulici Romeo sreča Tybalta, Julijinega bratranca. Sledi spopad Mercutia in Tybalta, v katerem Mercutio umre, nato pa Romeo ubije Tybalta. Romeo je izgnan iz Verone, Julija pa bi se morala poročiti s Parisom. Julija spije napoj in postane navidezno mrtva. Romeo se vrne v Verono, kjer ubije Parisa. V grobnici zagleda mrtvo Julijo in od žalosti spije strup, nato pa se Julija zabode. Spora med družinama je konec.
Romeo počne stvari prehitro. Je neustrašen, prenagljen in zvest. To so lahko dobre lastnosti, vendar v njegovem primeru so vodile do smrti več ljudi, kot je bilo potrebno. Recimo ni bilo potrebno, da je ubil Tybalta, saj bi bil obsojen na smrt, upal si je preskočiti zid na vrt Capuletovih, samo da pride do Julije, čeprav bi ga lahko ubili. Najbolj nepremišljeno dejanje je bil njegov vstop v Verono. Tvegal je svoje življenje, ubil Parisa, nato pa še sebe in to je vodilo do Julijine smrti. Tu lahko zares vidimo, da ga je ljubezen zelo močno gnala k Juliji. Res je, da bi moral Romeo odpeljati Julijo iz grobnice, ampak on tega ni vedel zaradi selove zamude. Še vedno pa je to bilo nepremišljeno in nepotrebno. Jaz ne bi storil česa takšnega. Če je že mislil, da je mrtva, bi vsaj on lahko ostal živ, vendar je očitno njegova ljubezen bila premočna. Dejanje v tem primeru je bilo razumljivo, še vedno pa jaz tega ne bi storil.
Zdaj pa se vrnimo v današnje stoletje. Vsepovsod bi naj bili Romei. Vsaj tako pričakujejo dekleta. Današnji časi niso več tako staromodni in večji del ljudi uporablja svojo glavo in ne bi tvegali smrti. Tisti, ki pa so podobni Romeu, pa ne uporabljajo istih načinov. Danes obstajajo telefoni. Preko SMS sporočil se vse dogovorijo in svoje Julije odpeljejo na romantični zmenek. Skratka, danes temu ni več tako kot v zgodbi Romeo in Julija.
Ljubezen! Čustvo, ki človeka pripravi storiti marsikaj in še več. Ali ste že kdaj čutili ljubezen? Ali ste kdaj že živeli za ljubezen? Ali bi umrli za ljubezen? To čustvo srečamo v filmih, knjigah in tudi v gledališču.
Eden od renesančnih dramatikov pa je seveda William Shakespeare. Ta se je rodil 24. aprila 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Shakespeara so že v otroštvu zanimale gledališke predstave. Poročil se je mlad, a je družino kaj hitro zapustil in odpotoval v London. Tam je dobil delo kot delavec v gledališču. Z manjšimi vlogami pa si je odprl pot med igralce, kasneje pa postal tekmec največjim dramatikom. Najbolj znano literarno delo je Romeo in Julija, veliko ljudi pa pozna tudi Sen kresne noči ali pa Othello.
Romeo in Julija je tako znano literarno delo, ker je glavna tema prepovedana ljubezen. Vse skupaj se je začelo s sporom med Capuleti in Montegi. Capuleti so priredili ples v maskah, kjer je bil Romeo Monteg, da bi videl Rosalino. A na to noč se zaljubita Romeo Monteg in Julija Capulet. Romeo začaran od ljubezni ponoči prepleza zid, kjer na balkonu zagleda Julijo. Primerjal so je s soncem, z zvezdami in nebeškimi bitji. V odlomku pa lahko opazimo, da Julija prepozna Romeov glas in ga nagovori. Še isto noč si zaobljubita, da se naslednji dan poročita. Tako se je tudi zgodilo, a je za skrivno poroko izvedel Julijin bratranec Tybalt in prišlo je do spopada. Umrla sta Romeov prijatelj Mercutio in Tybalt. Romea so zaradi umora izgnali iz Verone. Med tem časom je bila napovedana poroka med Parisom in Julijo. Julija poroke ni želela, zato popije napoj, ki jo naredi mrtvo za 42 ur. Za ukano Romeo ni izvedel in ko je zagledal mrtvo ženo, je popil strup ter umrl. Julija pa se od žalosti zabode. Oba zaljubljenca sta mrtva. Capuleti in Motnegi končajo spor, vendar prepozno.
V zgodbi spoznamo Romea kot trmastega in nepremišljenega fanta, ki je za Julijo na koncu umrl. Trma in nepremišljenost se pojavita, ko prepleza zid, čeprav je vedel, da lahko umre. Torej se kaže tudi pogum. A Romeo ni le trmast in pogumen, zna biti tudi romantičen. O načinu, kako je nagovarjal Julijo, lahko danes še samo sanjamo. Sodobni Romeo bi rekel samo: »Lepa si. Pametna si.« Ampak do kakšne meje pa te besede res segajo? Seveda pa Romeovo vedenje ni bilo pravilno. Prehitro se je zaljubil, a je v imenu ljubezni tvegal smrt in jo doživel. Takšne močne ljubezni še nisem izkusila, pa vendar upam, da me bo nekdo nekoč ljubil, kot je Romeo ljubil Julijo.
William Shakespear ima prav. Ljubezen se res rodi, živi in umre, a nekatere umrejo skupaj ali pa mogoče nikoli.
Šestošolci so skozi svoje domišljijske svetove narisali Liliput in zapisali pravila, ki tam veljajo.
STROGO OBVEZNA PRAVILA V LILIPUTU
1. Liliputanec ne sme biti večji od 5 cm. 2. Vsak Liliputanec lahko ima le en avto. 3. Vsak Liliputanec mora znati plesati. 4. Vsaka Liliputanka mora znati kuhati. 5. V Liliputu se ne sme omenjati šole, saj ta ni obvezna. 6. Otroci, ki so mlajši od deset let, ne smejo imeti telefona. 7. Vsak Liliputanec mora iti enkrat na teden h kralju. 8. Noben Liliputanec ne sme lagati 9. Noben Liliputanec ne sme vsak dan biti v hiši. 10. Liliputanec ne sme zapustiti otoka Liliput. 11. Ne jej sladkarij, ampak obvezno moraš jesti zelenjavo. 12. Obvezna je hoja peš. 13. V Liliputu moraš igrati igre na srečo. 14. Postelja mora biti iz kart. 15. V Liliputu je zgolj en letni čas – pomlad. 16. Vsak dan moraš prebrati vsaj eno do dve knjigi. 17. Vsak meščan mora imeti enega hišnega ljubljenčka. 18. Za vstop v mesto moraš povedati skrivno geslo. 19. Ob petkih Liliputanci ne delajo ničesar. 20. Vsak Liliputanec mora poznati njihovo pesem. 21. Odrasli morajo čez dan rešiti vsaj eno križanko. 22. V hiši mora biti vsaj en dan v tednu zabava.
Če ne upoštevaš pravil, boš tri dni zaprt v samico, jedel boš samo brokoli in zeleno papriko.
Liliputska pesem
Liliput je velika vas, kjer vsak rad ima nas. Majhni smo in drzni, a prijazni in vzdržni.
Vsak prebivalec moli in župana voli, saj imamo svojo državo in zavarovalnico Savo. Zavaruje se lahko vsak, ni važno kak’.
Osmošolci so spoznali ljudsko pesem Galjot in se postavili v kožo galjota, zapisali njegove misli. Nastalo je več različnih dnevniških zapisov.
Sredi morja, 2. 12. 1485
Dragi dnevnik,
delo na galejici se nadaljuje. Vsak dan isto. Ribam tla, veslam noč in dan, izmučen sem. Loviti moramo ribe, a po navadi je lov neuspešen. Hrane ni, lačen sem, pitne vode ni. Izmučen sem, ne morem več. Zdravstvene razmere so zelo slabo, najraje bi umrl, da bi bilo tega mučenja konec. S tovariši se ne razumemo, norčujejo se iz mene. Pogrešam družino in dom. Spomnim se tistega dne, kot da bi bilo včeraj. Prišla je novica o mojih otrocih. Sin bo postal duhovnik, hči pa se bo poročila. Bil sem vesel za njiju. Potem pa me je doletela strela. Mladenič mi je povedal, da me je žena prevarala. Bil sem potrt, izgubljen v svojih mislih … Nisem vedel, kaj naj. Želel sem umreti, ampak sem še vedno tu, star, ubog galjot.
Danes teče že 308. dan, odkar sem tu. Kmalu bo božič, a se ga ne veselim. Kdo bi se ga? Tokrat bo ta brez moje družine, ob toplem kaminu, ob veliki pojedini. Letos bom božič preživel s svojimi tovariši, brez spanca in premražen do malega prsta na nogi. Mislim, da ni najudobneje v raztrganih oblačilih sredi zime. No, bolje, da grem nazaj na delo, da ne bom kaznovan. Ubog galjot
galeja, 12. 12. 1677
Dragi dnevnik,
izmučen sem. Včeraj sem vso noč veslal. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Že pet dni zapored veslam ves dan, vso noč, čistim galejico, pospravljam. Ne zdržim več. Vse me boli. Ko sem zjutraj hotel za eno uro zaspati, saj me je tovariš, s katerimi sem se spoprijateljil, hotel zamenjati, je prišel vodja galeje in me pregnal nazaj na delo. Nisem rabil veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico. Počistil sem vso galejico in končno se me je vodja usmilil ter me pustil spati za eno uro. Nisem spal na postelji, spimo na trdih, mokrih, mrzlih tleh. Ko me je vodja zbudil, smo imeli kosilo, vendar jemo ne prav veliko.
Danes smo za kosilo dobili kos kruha, za zajtrk še tega ne dobimo, večerje pa sploh nimamo. Lačen sem in žejen. Na dan dobimo dva kozarca vode in to je vse.
Po kosilu sem spet moral vse pospraviti. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Nočno veslanje traja 12 ur od 18.00 do 6.00. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen, vsa galejica je bila mokra. Bilo je mrzlo. Zebe me. Zjutraj sem pojedel skromen zajtrk, niti kosa kruha nismo dobili. Popil sem kozarec vode. Vodja je rekel, da imam dve uri počitka. Nisem šel spat, usedel sem se v kot galejice in premišljeval, kako je z mojim domom ter mojo belo Ljubljano. Spomnil sem se mladeniča, ki sem ga srečal pred nekaj tedni. Povedal mi je, da se mi hčerka moži, da bo sin postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja otroka. Mladeniču sem dal darove, da jima jih odnese. Prstan za hčer in zlatnik za sina. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Saj veš, da sem tukaj v ujetništvu. Težko mi je. Razmišljam o samomoru. Tvoj galjot
sredi morja, 20. 4. 1582
Dragi dnevnik,
znašel sem se na galeji, saj sem ujetnik. Mislil sem, da bo minilo hitreje, vendar je vsakdan enak in še bolj mučen. Pogrešam dom in družino, tukaj nimam nikogar, ki ga poznam. Vsi smo izmučeni in komaj se premikamo. Nimamo hrane in vode, spimo samo kakšno uro ali dve. Sonce je tako močno, da komaj kaj vidiš pred seboj. Moji tovariši niso ravno najprijaznejši, zmerjajo se med sabo in ugovarjajo paznikom. Seveda to ne ostane dolgo veselo, saj jih za taka zmerjanja bičajo po hrbtu. Nekateri kasneje prenehajo s tem, saj ko občutijo bič na hrbtu, jih spreleti: “Nekaj moram spremeniti.” Nekateri pa le nadaljujejo, ti so bičani iz dneva v dan. Težko mi je na tej galejici, želim si samo, da vsaj enkrat bi še stal na kopnem in šel domov k družini. Pa vselej zastonj si to želim, saj tako ne bom več prišel domov. Tukaj sred morja ne vidim ničesar, kakor samomor je, ki nima konca vse tja do obzorja.
Veš prijatelj moj, kako mi je, ko sem stopil na galejico, sem se počutil, kakor da so mi odrezali noge in me položili v leseno krsto. Upanje, da se vrnem domov, sem že izgubil, saj tako me dolgo več ne bo in ribice v morju me bodo pohrustale ter od mene ne bo ostalo prav ničesar več. Obupan galjot
Elvira Črešnar
paluba, 12. 12. 1699
Dragi dnevnik,
pravzaprav ne vem, kaj sem tako hudega naredil, a kar naenkrat so pome na dom prišli iskat ladijski pazniki. Močno so me pretepli in me zvlekli na galejo.
Mislil sem, da si bom s seboj lahko vzel kakšno oblačilo, vendar si nisem mogel. Od mame se niti posloviti nisem imel časa, lahko sem ji rekel le: »Adijo.« Mama se je hudo jokala, ker ve, kakšne so bolečine, če te kdo pretepa. Ni se mogla sprijazniti s tem, da sem moral kar tako na hitro oditi. Raje bi bil doma. Tukaj moram od tretje ure zjutraj do trinajste ure popoldan močno in neprestano veslati. Vesla so zelo težka, zmučim se že po eni uri. Po osmih urah veslanja sem tako izčrpan, da ne morem več veslati, vojaki me bičajo, po hrbtu imam brazgotine. Zelo me bolijo te brazgotine, še bolj me bolijo mišice na rokah. Ko sem že ves izčrpan in prebičan, moram drgniti lesena tla, ogromno krat se zaskalim, saj tla niso pobrušena, le po trdem, mučnem delu si zaslužim nekaj pitne vode in nekaj za pojesti. In še ni dovolj trpljenja, vsak dan pretepejo enega ujetnika tako močno, da kri kar šprica na vse strani. Ko je onemogočen, da niti prsta ne more premakniti, je dovolj tepeža, potem ga vržejo čez krov. Na začetku nas je bilo 160, zdaj nas ni več dosti.
Iz dneva v dan sem bolj obupan in mi ni več za živeti. Še vedno ne vem, če se je mama sprijaznila, da me ne bo več videla, jaz se nisem.
Tako močno sem izčrpan, da me bo slana voda raztopila in o meni ne bo več sledi.
Primož Šnajder
morje, 10. 9. 1490
Dragi dnevnik,
že na začetku ti povem, da moje življenje ni z rožicami postlano. Pred nekaj tedni so me poslali v pravi pekel. Ničesar nisem narobe storil. Med vajo so oboroženi možje napadli našo vas in nas odpeljali na to kratko pošast − galejo. Tukaj trpim. Delo je mučno in ne bi ga zmogel vsak. Vsak dan je enak. Zvečer komaj čakam, da zaspim, če lahko spim. To je edini čas na ladji, ko ne delamo, še to nam velikokrat vzamejo z nočnim veslanjem. Pazniki so kruti do nas in tudi kapitan ni popustljiv.
Danes se je moj dan začel mučno. Zelo slabo sem spal, zato sem bil utrujen. Veslal sem zelo počasi, vedno počasneje in utonil sem v spanec. Zbudil sem se s sulico pred obrazom in seveda so me takoj odvedli h kapitanu. Bil sem označen za lenobo in vsi smo vedeli, kaj se bo zgodilo z lenobami − en teden si popolnoma brez hrane, vsak dan drgneš palubo in cel mesec veslaš ponoči. Služiš pa tudi kapitanu. Prišel sem do njega in z leseno palico me je udaril po obrazu. Počutil sem se, kot da mi koža odstopa z obraza. Začelo se je služenje. Najprej sem mu drgnil čevlje, ko sem končal, so me klicali veslati. Veslal sem približno tri ure. Ne vem, ne spomnim se natančno, saj je tukaj vsaka minuta kot celo leto. Rok nisem niti več čutil. Za sabo sem zaslišal glas »Ej, ti lenoba! Mislim, da si zaslužiš še našo nagrado za malomarnost.« Bili so ostali kaznjenci. Začeli so me suvati, brcati, potiskati in tepsti, dokler nisem nezavesten obležal na palubi. Zbudil me je paznik in me takoj pregnal nazaj na delo. Bil sem krvav in želel sem samo, da se ta nočna mora konča. Med drgnjenjem palube sem postal že pošteno lačen, a sem vedel, da hrane ne bom videl še vsaj pet dni. Počutil sem se kot duh, čutil sem že, kako sem bled od garanja in lakote. Kapitan uživa v tem, ko trpim, rad ima trpljenje drugih, zato me je določil še za deljenje hrane. Lahko sem jo gledal, a je nisem smel jesti. Moje lačne oči so bile izbuljene in želodec se mi je premetaval po telesu, a hrane nisem dobil. Zvečer sem dobil še delo, ki je res najslabše, najbolj mučno. S krova sem metal naše iztrebke. Opravljanje potreb je potekalo v velikih lesenih sodih. Bilo jih je kar 25 in bili so izjemno težki. Ko sem opravil s tem, si res nisem mogel predstavljati še česa hujšega. Spet me je čakalo nočno veslanje.
Nisem vedel, ali bom sploh zmogel preveslati noč, a sem jo prestal. Še vedno ne vem, ali bom preživel še cel teden. Počutim se, kot bi se mi okončine trgale od telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi. Zagnojile so se mi tudi rane od pretepa. Telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi.
Sedaj nimam več upanja. Že dolgo razmišljam, ali se naj preprosto vržem čez krov. Mislim, da bo slej kot prej prišel ta trenutek. Kar poslovil se bom. brezvoljni galjot Tiana Šipek
Morje, 15. 11. 1511
Dragi dnevnik,
samo tebi lahko zaupam. Na galeji sem zaradi tega, ker sem skoraj ubil enega berača. Tudi sam nisem imel veliko denarja, imel pa sem dva otroka in ženo, pomenijo mi vse. Ravno danes sem moral veslati celo noč, čeprav sem bil zelo izmučen, sem lahko spal samo 3 ure.
Nekega popoldneva sem prosil boga, da bi pognal mojo galejico do doma, ker bi rad čimprej prišel domov, saj ne zmorem več. Noge imam vse rdeče in prstov sploh ne čutim več, zebe me, spim na mokrih in trdih tleh. Bogu sem obljubil, da mu dam tri darove, če mi izpolni to željo, da se vrnem domov. Ta želja se mi ni izpolnila, še vedno v srcu čutim ujetništvo, da sem nesvoboden, to me zelo boli.
Potem sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi sam doma. Vprašal sem ga, če ve, kako je kaj pri meni doma in povedal mi je, da v redu. Saj bo moj sin postal duhovnik, hči se bo poročila, nad ženino novico pa nisem bil vesel, kar stisnilo me je pri srcu, ko sem slišal, da ima novega. Takrat sem začutil, kako zelo imam rad svojo družino. Rekel sem mu, da naj da mojemu sinu rumen zlatnik, hčeri naj odnese zlat prstan, ženi pa pove novico, da sem umrl.
Potem sem se zavedel, da bi bilo boljše, če ne bi več živel, zato sem prosil Boga, da bi mojo galejico odnesel na sredino morja, kjer bi umrl. Nesrečen galjot
Galeja, 10. 10. 1677
Dragi dnevnik,
izmučen sem. Včeraj sem spet vso noč veslal. Že pet dni zapored veslam ves dan in vso noč. Ko sem se včeraj zjutraj želel za eno uro spočiti, je prišel vodja galejice in me pregnal nazaj na delo. Nisem začel veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico.
Ko sem galejico počistil, sem imel pol ure odmora. Nato smo imeli kosilo. Jemo ne prav veliko. Za kosilo dobimo kos kruha, za zajtrk še to ne, večerje pa sploh nimamo. V celem dnevu dobimo le dva kozarca vode. Lačen sem. In žejen. Po kosilu sva s tovarišem, s katerim sem se spoprijateljil, morala pospraviti in pomiti posodo. Zvečer sem spet bil zadolžen za nočno veslanje, ki traja 12 ur, od 18. ure do 6. ure zjutraj. Vso noč smo veslali, veslalo nas je petdeset, na celi galjici pa nas je sto petdeset. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen. Vsa galejica je bila mokra. Bil je močan veter in močni valovi. Vesla so že tako ali tako slaba in je z njimi težko veslati, v takšnih razmerah pa je to še težje.
Prišlo je jutro in z njim malo lepše vreme. Vodja galejice nam je dal dve uri počitka. In ne, nimamo postelj. Spimo na mrzlih, trdih in premočenih tleh. Ampak jaz nisem šel spat. Usedel sem se v kot galejice in razmišljal o mladeniču, ki sem ga srečal prejšnji teden. Vprašal sem ga, kako je z mojo belo Ljubljano, mojim domom in mojo družino. Povedal mi je, da se mi hčerka ženi, sin pa je postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja dva otroka. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Zlomljen sem. Nisem si mislil, da bi me lahko tako prevarala. Dal sem mu darove, ki jih naj odnese mojima otrokoma. Dal sem mu prstan za hčer in zlatnik za sina.
Težko mi je, kaj vse bi dal, da bi lahko še enkrat na kopnem stal, da bi še enkrat videl svoj dom. Ah, joj, dragi dnevnik, veš, da sem tukaj v ujetništvu. Zelo mi je težko, utrujen sem in zebe me. Razmišljam o samomoru. Tvoj ubogi galjot
Gloria Vuzem
Morje, 11. 8. 1511
Dragi dnevnik,
samo tebi lahko zaupam, sem nesrečen galjot, ki je na galeji pristal zaradi tega, ker sem skoraj ubil berača. Tudi sam sem bil reven, ampak mi denar ni pomenil vse, največ mi je pomenila moja družina.
Nekega večera sem bil tako žalosten, saj sem po celodnevnem veslanju spet spomnil na svoje domače. Spal sem lahko samo dve uri, spimo na mokrih, mrzlih in trdih tleh, skoraj sem že obupal, ampak ne morem, saj hočem videti svojo družino. Dobiti topel objem in biti srečen. Včeraj sem videl, kako so pretepali mojega edinega prijatelja. V ušesih sem slišal njegove krije in pri srcu me je stisnilo. Nočem, da bi tudi sam to doživel, zato se hitro odpravim delat. Moral sem ribati tla, roke so me bolele, imel sem rdeče in opraskane. Tudi mene so danes pretepli in mi ukazali, da moram vso noč veslati, spet ne bom mogel spati, že zdaj sem utrujen, ampak zmogel bom, potrudil se bom, da bom lahko še kdaj videl svojo družino.
Potem pa sem se spomnil, da bi lahko prosil Boga za pomoč. Prosil sem ga, da bi mojo galejo čim prej pognal do mojega doma. Ta želja se mi ni uresničila. Nato sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi jaz doma. Pogrešam svoj dom in družino. Mladeniča sem vprašal, kako je kaj pri meni doma.
Navdušen sem bil nad novico, da bo moj sin novo mašo pel in da se bo moja hči poročila. Stisnilo me je v srcu, ko sem izvedel, da ima žena drugega. Rekel sem mu, naj mojemu sinu odnese rumen zlatnik, hčerki prstan zlat, ženi pa naj pove, da sem umrl. Res sem bil razočaran in zelo me je prizadela ženina novica. Saj sem res upal, da se bom vrnil domov. da bomo skupaj srečni. Vsaj glede sina in hčerke sem izvedel dobre novice.
Potem sem si zaželel, da bi tudi jaz umrl. Prosil sem boga, naj pošlje galejo na sredino morja, kjer bom umrl. Saj sem delal za to in upal, da bi bili srečna družina, zdaj pa sem obupal.
Ko pomislim na svoje domače, mi začnejo teči solze. Upam, da bosta vsaj otroka živela srečno. Nesrečen galjot Lana Zorec
Nekoč so živele tri sestre. Živele so v lepem gradu. V lasti ga je imel njihov oče. Prva sestra je bila vedno lepo oblečena, druga sestra je imela rada visoke prince in tretja sestra je bila nadvse dobrosrčna. Vedno je pomagala drugim. Njihov oče je bil star kralj. Rad je imel, da so drugi namesto njega delali.
Nekega dne se je oče odločil, da priredi tekmovanje v teku. Odločil se je, da tisti, ki zmaga, dobi eno od treh sester. Na to tekmovanje se je prijavil tudi princ, ki si je strašno želel princeso na svojem gradu.
Naslednji dan je oče nagovoril vse tekmovalce. Razložil jim je vsa pravila. Tekmovalci so se pripravljali na začetek in kralj je zapiskal na ves glas. Tekmovalci so začeli teči, med njimi tudi princ. Tek je trajal nekaj ur.
Kralj je komaj čakal, da prvi tekmovalec pride na cilj. In seveda je prvi na cilj prišel princ. Ostali tekmovalci so na cilj pritekli kasneje. Ko so razglasili zmagovalca, so vsi vriskali in ploskali.
Naslednji dan je kralj rekel trem sestram, da katera od njih prva najde pojočo skrinjico, dobi princa. Tri sestre so se podale na pot. Prva je stekla iskat med njive, druga k potoku in tretja v gozd. Prvi dve sestri sta vedeli, da najmlajša sestra dobro ve, kje je skrita pojoča skrinjica. Obe sta tekli za njo. Ko je najmlajša že bila pri cilju, je zaslišala sestri, ki sta tekli za njo. Upala je, da je ne bosta videli. Naenkrat pa se je zaželo bliskati. Prvi dve sestri sta se prestrašili in zbežali v grmovje. Bližala se je noč in strašno je grmelo. Najmlajša sestrica se je odločila, da s skrinjico steče domov. Starejši sestri sta nevihtno noč preživeli v gozdu. Drugi dan je najmlajša sestra očetu pokazala skrinjico. Oče je na ves glas povedal, da princ dobi najmlajšo sestro. Tako sta se princ in tretja sestrica poročila.
Živela sta srečno do konca svojih dni. Med tem časom je najmlajša sestra ugotovila, da ji je nevihtna noč pomagala. Sestri pa sta čakali, da se nevihta umiri.
Kdor mi ne verjame, da sta sestri še tam, naj gre gledat sam če nista že prej umrli od lakote.
Nekoč sta v lepi mali hišici živeli lepa deklica in hudobna mačeha. Mačeha je cele dneve poležavala na peči, deklica pa opravljala vse dela.
Enega dne je deklica odšla na vrt in na travniku videla majhna zrna peska, ki so se bleščala. Stopila je na ta zrna peska in pred seboj videla dobro vilo, ki je bila oblečena v lepo majhno obleko, prekrito z bleščicami. Vila se ji je predstavila in jo vprašala, če je kje videla čudežni kamen, ki je zelen in je zelo dragocen. Deklica je bila zelo zmedena in ji rekla, da ji lahko pomaga najti ta kamen. Z vilo sta se odpravili iskat, a ga ni bilo nikjer, deklica je odnehala in vili povedala, da ga tukaj verjetno ni, zato se je deklica odpravila nazaj na vrt. Ko je pobirala zelenjavo, je v grmičku videla nekaj zelenega in hitro je to pobrala ter videla, da je to ta kamen, o katerem je govorila vila, zato je pohitela k vili in ji povedala, da je našla kamen. Vila je bila zelo vesela, zato je deklici naredila uslugo. Povedala ji je, da se s tem kamnom lahko vrneš tri leta v preteklost in je vprašala deklico, če si to želi. Deklica je hotela poskusiti, zato jo je vila s kamnom poslala tri leta v preteklost.
Ko je mačeha videla, da deklice ni več, je bila jezna. Od takrat je mačeha morala opravila delati sama. Deklica pa se je v preteklosti imela zelo super.
Nekoč je živel oče, ki je imel eno hčerko. Nekega spomladnega dne mu je umrla žena, zato mu je ostala samo še njegova lepa deklica.
Oče je taval po stari prašni poti in zagledal žensko, ki je bila ista kot njegova žena, spoznala sta se in se tudi poročila. Ampak mačeha je do lepe deklice, kot ji je rekel oče, bila zelo nesramna. Z minevanjem let se je njena zloba stopnjevala.
Deklica je konec poletja, ko je postalo mrzlo, odšla. Hodila je po prašni poti, kjer je videla lep čudežni kamen. Naenkrat jo je obdala svetloba, iz katere je prišla vila. Vila je bila dobra in prijazna, vodila jo je do gradu k princu. Ko sta prišli, so se princu zasvetile oči, saj še ni videl lepše deklice. S princem sta se poročila in njuno bogastvo je bil kamen.
Nekega dne pa je ta informacija prišla do očeta, ki je bil vesel. Ko se je hotel odpraviti tja, ga je mačeha hotela ubiti, ampak je prišla kočija, ki jo je peljala v zapor nekam čez tri vasi in tri mesta, saj je ubila že nešteto ljudi.
Oče je prišel in tam tudi živel, zato so živeli in branili kamen do konca svojih dni.
Ko je bila stara pet let, ji je umrla mama, zato zdaj z očetom živi pri mačehi, ki pa ni bila zelo prijazna do nje, če je hotela dobiti kakšen kos kruha, je morala garati cel dan. Oče pa tega ni vedel, saj je hodil v službo in delal od jutra do večera. Vsak dan jo je pošiljala k jezeru po vodo in v mlin po moko. Dokler ni nekega dne šla na sprehod, da bi si oddahnila. Hodila je in hodila, dokler se ji ni nekaj zableščalo pred oči. Bila je nekakšna pot, ki je bila prašna in rumene barve. Po njej je hodila, dokler ni ugotovila, da se je izgubila. Zato je iskala pot, po kateri je prišla do te poti. Žalostna je sedla na tla, da bi si odpočila. Tako je za nekaj ur zaspala. Ko se je zbudila, sploh ni vedela, kje je, zato je spet hodila.
Deklica je bila šokirana in od presenečenja padla na tla. Vila jo je pomirila in ji povedala, da jo je spremljala, kako je morala garati za hrano. Zato ji je dejala: “Ker si delovna in prijazna, ti bom za nagrado izpolnila eno željo, ki se ti bo izpolnila čez tri leta, če boš pridna in pomagala živalim, če bo katera bolna.” Nato si je deklica zaželela, da bi živela večno brez mačehe.
In tako je čez tri leta mačeha zaradi bolezni umrla. Deklica je živela večno do konca svojih dni, imela pa je tudi veliko živalskih prijateljev.
Zdi se mi, da bo z mano konec. Življenje se mi bo spremenilo za vedno.
Hodim v množici ljudi. Vidim, da jih je večina enakih kot jaz. Zdi se mi, da smo se vsi izgubili v svojih mislih in čustvih. Hodimo v neznan svet in ostanke prejšnjega življenja puščamo od zadaj. Hodim skozi smrdeč, siv zrak. Moje misli so polne obupa, srce mi razbija, ampak ustaviti se ne morem. To je moj nov začetek, vsaj vem, da med vsemi temi ljudmi nisem sam. Lahko samo upam, da je moja prihodnost boljša.
Težko si je misliti, da se mi vse to dogaja komaj pri petnajstih letih, na sebe sem tudi ponosen, saj vse to delam za svojo družino. Upam, da vedo, da mislim na njih in upam, da je Amerika res moja prihodnost. Vem, da me bodo spustili skozi, saj nisem bolan, vidim pa preko sto ljudi, ki se jočejo, saj jih niso spustili skozi. Čez kako minuto se bomo morali stuširati v množici. Počutim se kot žival. Počutim se, kot da sem v zaporu …
Vsak od nas se kdaj spopada s težavami. Lahko so površinske, kot na primer premalo sladkana jutranja kava ali pa zelo globoke, recimo zasvojenost in bolezni, ki nas lahko popeljejo tudi na smrtno posteljo.
Zelo poglobljeno nam je težave sodobnih mladostnikov predstavila sodobna slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Rojena je bila 20. 6. 1970 v Kranju. Gotovo je lahko ponosna na svojo diplomo, ki jo je pridobila na AGRFT v Ljubljani. Zanimalo jo je tudi delo z otroki, zato je opravila tudi pedagoško fakulteto. Med leti 1994 in 1999 je službovala v dveh slovenskih gledališčih, vendar je leta 1999 ugotovila, da jo veliko bolj pritegne leposlovje. Posvetila mu je svoje življenje. Objavljala je tudi v revijah Ciciban in Mavrica ter celo sodelovala z RTV Slovenija. Najraje piše dela za otroke, vendar se je preizkusila tudi v delih za odrasle. Napisala je veliko literarnih besedil, kot so npr. Skrivališče, Mi smo slike … Za svoje delo Kdo je danes glavni je dobila priznanje zlata hruška, njen Avtobus ob treh pa je celo sodeloval v projektu Rastem s knjigo leta 2017/18. Svojo ljubezen do knjig je izkazala tudi v intervjuju z eno od svojih mladih bralk, v katerem je povedala : »Nikoli ne nehaj brati.«
Avtorica nam je torej prej omejene težave predstavila v sodobnem mladinskem romanu z naslovom Gremo mi v tri krasne. Literarno delo je bilo izdano leta 2021 pod okriljem Založbe Miš. Nastalo je v zbirki Z(o)renja. Razdeljeno je na 12 poglavij, ki so poimenovana z dnevi v tednu. Dogajalni čas je od petka do petka. Mladinski roman je bil celo nominiran za desetnico. Njegova vsebina je zelo aktualna in ima res globoko sporočilo, ki se vsakega dotakne.
Zgodba nas popelje v svet mladostnikov, ki se spopadajo z raznimi stiskami. Veliko različnih značajev se zbere skupaj na avtobusu, ki jih pelje v svet, ki si ga ne predstavlja nobena sodobna oseba.
Glavni književni osebi sta dva prvoosebna pripovedovalca ‒ Uroš in Valentina. Uroš je zašel v past sodobne tehnologije. Tega se ni niti zavedal, a je padel zelo globoko. Njegovo močno zasvojenost s telefonom in računalniškimi igricami je opazila njegova mama. Zanj je zelo pomembna, saj ga je naučila pravilnega, globokega izražanja in stvari, ki mu v življenju zelo koristijo. Žal se je naš glavni junak spopadal tudi z izgubo očeta in v svoj krog ožjih družinskih članov je moral sprejeti maminega novega partnerja Miloša. Skozi roman opazimo, da se je počutil izrinjenega in gotovo ni lahko misliti, da bo očeta zamenjal drug moški. Dobil je celo polbrata Samuela, ki pa ga je lažje sprejel, saj sta kljub vsemu krvno povezana.
Drugi pomembni literarni lik je Valentina. Njena življenjska izkušnja je še mnogo težja. Imela je hude prehranske motnje. Seveda je to dandanes že čisto normalno, saj nas na vsakem koraku spremljajo popolno izoblikovana dekleta, ki jim na prvi pogled ne manjka čisto nič. Imajo popolno življenje. Verjamem, da ni čisto tako, da se za vsakim živim bitjem skrivajo težave. Tudi Valentina je mislila, da mora postati popolna, zato je začela stradati. Mislila je, da ima vse pod kontrolo, dokler ni pristala v bolnici. Pri vsem skupaj jo je močno vzpodbujal notranji monolog ‒ »hudiček«, ki jo je nagovarjal k temu, naj ne je, saj bo tako lepša. Po mojem mnenju so jo do tega spravili tudi drugi dejavniki, kot so težave z očetovimi izbruhi jeze, zaničevanje s strani njenih sovrstnikov …
Naša glavna junaka se srečata na taboru, ki vsem udeležencem močno spremeni življenje. Nanj jih večina ni prišla prostovoljno. Nekatere so prisilili starši, druge bolnišnično osebje. Ne glede na to kako so pristali tukaj, so to potrebovali. Za njih je bil nujen oddih v naravi, sredi ničesar in s čisto nepoznanimi ljudmi. Kot je razvidno iz odlomka, je ta tabor bogu za hrbtom. Nanj težavni mladostniki niso smeli prinesli telefonov, kar je za njih bila velika težava. Res je, da te lahko telefon popelje v nerealen svet. V njem si lahko točno to, kar si želiš, pa če je resnično ali ne. Telefon je bil primarni razlog za udeležbo tabora številnih oseb, npr. Žan, prej omenjeni Uroš, Romeo … Sploh se niso zavedali, kako jih tehnologija uničuje. Sploh niso več znali poslušati sami sebe in se poglobiti vase ter svoje razmišljanje. Tabor je bil za njih res dobra ideja, saj so se spet morali najti, se poglobiti vase in se naučiti, kako odpraviti ali vsaj oblažiti svoje težave. Morali so se pogovarjati drug z drugim in se med seboj poskusiti razumeti, saj niso imeli več hitrega izhoda – telefona.
Uroš je že na začetku dobil sopotnika, ki mu ni bil ravno pri srcu – Blaža Finžgarja. Ta je bil zelo zgovoren, celo preveč, kar pa je šlo Urošu zelo na živce. Imel je tudi velike težave z napadi panike (enega je doživel celo na taboru) in je zato zelo pogosto hodil po bolnišnicah. Menim, da ga je do tega privedla njegova obsesija z igranjem violine. Sicer je bil zelo talentirani mladi glasbenik, vendar je vse postalo preveč stresno. Mislim, da ni razmišljal o posledicah, saj za to sploh ni imel časa, ko pa je igral in vadil 24 ur na dan. Z Urošem se kasneje spoprijateljita bolj, kot si je Uroš predstavljal.
Na taboru jih spremljajo tudi odrasli – Milena, Meta, Janja in Peter, ki jim pomagajo in jih vodijo skozi dogodke. Uroš Petra jemlje kot generala in se takoj odloči, da ga sploh ne bo poslušal, vendar se njegovo mnenje vsak dan močno spreminja.
Spoznamo tudi druge literarne like, kot so Lucija, Miha, Kim, Nina, Tilen, Jernej, Pavlina in meni zelo zanimiv Žan, ki je bil na začetku zaprt vase, da se ni niti predstavil. Ni se znal socializirati in se čisto normalno pogovarjati, saj je preveč časa prebil na tehnologiji. Imel je zelo hud prepir s Petrom, saj se ni mogel zadržati in je imel telefon celo na taboru. Odkrili so ga in seveda so sledile posledice. Zdi se mi, da je bil ravno ta prepir zanj največja prelomnica, saj se je globoko zazrl vase in ugotovil, da res nekaj dela narobe. Vse udeležence tabora je presenetil, ko se je odprl in povedal vse, kar ima na duši. Njegov način izražanja ni niti malo podoben Uroševemu (slovnično pravilno, nove besedne zveze, zelo premišljene besede …). Veliko uporablja slogovno zaznamovane besede, sleng, sploh v trenutkih jeze.
Odnosi med književnimi osebami se močno spreminjajo. Za njih je to velika prelomnica, saj se naučijo tudi dela na kmetiji (paša, izdelava sira …). Pišejo tudi pisma, kar je za njih težko, saj s tem niso več dobro seznanjeni. Tabor obišče tudi Tine – Valentinin in Urošev skupni prijatelj, ki Uroša spet spomni na zunanji svet, Uroš Tinetu ni želel pojasnjevati dogajanja na taboru. Veliko se ukvarjajo tudi s pohodništvom in raziskovanjem planin. Spletejo se tudi ljubezenski trikotniki, kar predstavlja še dodatno težavo. Uroš se nauči, da mora paziti na besede, sploh v prisotnosti deklet. Zanj je bil to velik napredek, saj je spoznal nove prijatelje in Valentino, ki je zanj pomembna. Ugotovil je, da njegove težave sploh niso tako grozne, da so se drugi spopadali z veliko težjimi življenjskimi preizkušnjami. Vesel je, da ga je mama naučila vseh pravil in pomembnih vrednot življenja, jaz pa tudi, saj me je knjiga zaradi njegovega humorističnega pogleda na življenje še veliko bolj prepričala. Všeč so mi njegove nove besede in besedne zveze v prenesenem pomenu, saj se tako še bolj poglobim v besedilo in razmislim, kaj mi želi povedati. Všeč mi je tudi, da je avtorica vključila Žana s slengom, saj le-ta mladim bralcem zgodbo zelo približa in jo naredi pristno.
Priznam, brez telefona bi bilo tudi meni težko živeti, kako le ne bi bilo njim, ki so postali zasvojeni. Zase menim, da te meje še nisem prestopila, saj znam odložiti telefon in preživeti čas na boljši način – z družino in prijatelji.
Torej, ne predajte se tehnologiji in vsem vzorom sodobnega sveta, saj ste najlepši in najboljši točno takšni, kot ste v tem trenutku.
ko sem bil v Trstu neučakan, da dobim srečne, skrbne starše, se mi je to tudi zgodilo, ampak ne za dolgo časa.
Čakal sem dneve in noči, da bi nekdo prišel. Nekega dne pa sem zagledal moškega, ki je hodil proti meni in me vzel v roke. Prišel je pome tako vesel in srečen. Ime mu je bilo Matevž. Ko sva prišla v njegovo hišo, sem na peči zagledal leno, staro žensko. Niti pogledala me ni, Matevž pa me je peljal v mojo prekrasno sobo. Vse je bilo lepo, do dne, ko je Marušica rodila otroka. Ves čas je kričal in se drl okrog hiše. Bil je grd in nosil je raztrgana oblačila.
Od tistega dne me je Matevž imel za igračo. Ni me več pogledal z njegovim priljubljenim nasmehom. S Tinčetom je ravnal isto kot z mano nekoč. Prizadel me je, saj sem mislil, da me nikoli ne bo zapustil. Od tistega dne se nisem nikoli več naspal, saj sem moral spati na plesnivi slami. Nisem maral več življenja, saj je bilo vse zelo boleče. Matevž me je ves čas preganjal, da moram delati. Tisti majhen Tinče je lahko ležal z Marušico, tako sem jima zavidal. Ves čas sem bil lačen, saj so mi zavidali vsak moj grižljaj. Bil sem izmučen in brez energije. Matevž me je ves čas pretepal, Tinče in Marušica sta samo gledala in ga vzpodbujala. Ko me je hotel Tinče pretepsti, sem bil tako razburjen, saj je bil mlajši in razvajen. Ampak ničesar nisem mogel, saj me je Matevž držal in bil sem brez energije.
Ko sva odšla z Matevžem k duhovniku, mi je vso pot govoril, da ne smem imeti solznih oči. Pri gospodu me je vedno hvalil, kako sem priden, da dobro jem. Ves denar, ki ga je Matevž dobil, je zapravil v gostilni. Potem je prišel domov in me pretepel. Nisem imel niti kančka upanja, da bi lahko bil enkrat srečen. Velikokrat sem hotel zbežati ali pa se ubiti, ampak preprosto nisem vedel kako. Vsak dan za dnevom se je ponavljal in imel sem še več modric ter bolečin.
Ko sem ves obupan ležal pod hruško, sem si tako želel, da bi lahko še zadnjič pojedel samo en grižljaj tiste hruške. Lahko sem si preštel že vse kosti in čutil sem, kako umiram. Vse žene so hodile okrog mene in me zmerjale ter dajale pripombe, ampak nobena mi ni pomagala. Padla je tista hruška in sem jo hotel ugrizniti, ampak se je vame zapodil Matevž. Bil sem že ves bled in slabo sem videl. Prišel je možakar in Matevža povlekel z mene. Vedel sem, da je bil to moj zadnji dan življenja.
ne vem, kako sem se znašel v Trstu. Najbrž me starši niso želeli, so že imeli svoje razloge. Tukaj nam ni šlo dobro. Pogosto smo bili tepeni, nismo se imeli kam skriti. Nisem imel prijateljev in po koncu me je držala le misel na čudovito prihodnost, ki me čaka v novi družini. Mislim sem, da so vsi, ki si želijo posvojiti otroka, ljubeči in skrbni. To sem si tudi želel.
Bil sem že pri koncu z močmi, saj nam je primanjkovalo hrane, dobili pa smo jo le enkrat na teden. Tedaj me je skrbnik s surovo, trdo roko povlekel skozi vrata in me potisnil k sila čudnemu moškemu. Ni imel desnega ušesa in na prvi pogled se mi je zdel precej strašen, a vendar sem bil rešen tiste zagamane luknje. Peljal me je domov, v svojo hišo. Izvedel sem, da je Matevž in njegova žena je Marušica. Ta lena spaka na peči mi že na prvi pogled ni bila všeč. Do mene je bila zmeraj nesramna in me ni marala. Matevž pa je postajal vedno bolj in bolj ljubeč. Hrane mi ni manjkalo in vsepovsod me je vzel. Zelo rad sem ga imel in ta del življenja je bil ves sanjski.
Vse je bilo odlično in boljšega življenja si ne bi mogel želeti. Seveda, ni moglo trajati večno, bilo je prelepo, da bi bilo res. Zgodila se je prelomnica in v mojem življenju je vse šlo le še navzdol. Rodil se je Tinče − biološki otrok Matevža in Marušice. Sprva sem bil vesel, da bom imel bratca, še en član družine. A hitro po rojstvu se je moje mnenje močno spremenilo. Niti poskusil me ni imeti rad. Jaz sem se ves trudil, a ni šlo. Bil je velik razgrajač in sčasoma je postal tudi nasilen. Nisem več poznal starega ljubečega Matevža, zdaj je postal čisto drug človek. Prvih par udarcev sem sprejel, mogoče sem si zaslužil, a to se je dogajalo vedno pogosteje in bilo mi je dovolj. Moje trpljenje se je samo stopnjevalo. Tepen sem bil od Matevža in Tinčeta, Marušica pa je gledala ter navijala. Kako je človek lahko tako krut? Uživala je, ko sem bil tepen. To se je nadaljevalo. Hrano sem dobil zelo redko. Vidno sem shujšal. Nisem si mogel niti predstavljati, da bom doživel večji pekel od sirotišnice, ampak čudeži se dogajajo.
Že nekaj dni sem vedel, da se moj čas na tem planetu izteka. Niti hoditi nisem mogel. Pa je prišel tisti dan, ko sem obležal pod hruško, brez moči, brez volje do življenja. Želel sem samo, da bi tista hruška, ki sem jo gledal že cel dan, padla na tla. Bil sem tako lačen. Mimo so hodile vaške gospe in vedel sem, da mi nobena ne bo pomagala. Gotovo so se norčevale, vendar jih nisem poslušal. Sploh ne veš, kako je pred smrtjo. Ničesar ne vidiš, ničesar ne slišiš in ničesar ne čutiš. Takrat sem si želel samo še umreti. »Prosim, vsemogočno nebo, vzemi me k sebi v raj. Ne zdržim več,« samo to sem si mislil. Naenkrat pa je vse samo izginilo, moje srce in duša sta končno bila mirna, nisem čutil bolečin, modric in lakote. Čutil sem le sproščenost, lahkotnost in užitek.
Učenci 2. razreda so sestavili in pripovedovali svoje pravljice. Učiteljica jih je zapisala po pripovedovanju učencev (posnetki).
Likovni izdelek so naredili učenci 6. razreda.
Svet je res dober
Pred davnimi časi, ko še ni bilo računalnikov in mobitelov, je za devetimi gorami in devetimi vodami živel deček po imenu Miha. Zelo rad je imel živali. Življenje mu je lepo teklo, dokler ni moral iti v vojsko. Zato je pobegnil. Vzel je konja, voz in harmoniko. Odpeljal se je in začel igrati na harmoniko. Ni zaslužil veliko denarja. Ko pa je zaigral stari ženički, mu je ta dala oreh in mu rekla: »Ko temu orehu rečeš: Orešček, orešček, spremeni se že, se bo spremenil v tisto, kar boš imel v mislih.«
Miha se je odpravil naprej in si misli, da ta oreh zagotovo ne dela. Kljub temu je poskusil. Izrekel je čarobne besede in si zaželel, da bi živel v lepih krajih z vsemi, ki jih je imel rad. V trenutku se je to zgodilo. V krasnem gradu je živel z mamo in očetom, brati in sestrami. Okoli sebe je imel veliko živali. Živeli so še dolgo in morda še živijo danes, če že niso umrli.
Miha Senekovič
Začarana deklica
Nekoč je za devetimi gorami in desetimi vodami živela deklica po imenu Tara.
Tara se je rada igrala na dvorišču njenega gradu. Bila je edinka, zato si je srčno želela, da bi imela sestro.
Plesala je na travniku in zaslišala čarobno glasbo. Prikazala se je vila. Tara se je vile prestrašila. Vila ji je rekla: »Nikar se me ne boj, potrebujem tvojo pomoč.« Tara je rekla: »Seveda, kaj pa potrebuješ.« Vila ji pove, da je njeno prijateljico začaral čarovnik. Tara ji je obljubila pomoč.
Odpravila se je na pot in v jezeru zagledala 12 labodov. Med njimi je bila majhna labodka, ki jo je Tara vzela k sebi na čoln. Odnesla jo je v grad. Položila jo je v bano. Tam se je labodka spremenila v krasno deklico. Deklici je bilo ime Elena. Elena in Tara sta postali najboljši prijateljici. Tara ni bila več osamljena.
Nia Zorjan
Kraljica in čarobna palčka
Nekoč pred davnimi časi je živela kraljica, ki je živela v gradu. Bila je prijazna in rada je čarala s svojo palčko. Z njo si je pričarala čudovite obleke, ogrlice s kristali in kar koli si je zaželela. Zelo rada se je sprehajala po gozdu in plesala okoli gradu ter občudovala cvetlice, ki so krasile njen vrt. Zvečer, ko je bila že zelo utrujena, je paličico malomarno odložila na mizo in odšla spat. Ponoči se je pritihotapil zlobnež in našel čarobno palčko. Ko jo je hotel vzeti, se je kraljična zbudila in ga zasačila. Hotela je vedeti, zakaj jo zlobnež potrebuje. Ker ji ni hotel povedati, je poklicala stražarja. Ta je zlobneža odpeljal v grajski zapor.
Od takrat naprej je kraljična paličico shranjevala na prav posebnem mestu, kjer je nihče ni našel. In tako je živela skupaj s palčko srečno do konca svojih dni.
Lina Šunko
Slon in ptica si pomagata
Nekoč za devetimi gorami sta živela v živalskem vrtu slon in ptica. Ptica je imela zelo majhen prostor. Zato jo je varnostnik premestil k slonu v kletko.
Bil je zelo vroč poletni dan, ko je nenadoma padel z neba čudežni prašek. Padel je na ptico in slona. Bila sta začudena. Začela sta se pogovarjati. Bila sta zelo srečna. Slon je vprašal ptico, če mu lahko pomaga risati. Ptica bi mu z veseljem pomagala, vendar je morala po liste in barvice. Varnostnik ji ni dovolil in je bil zelo slabe volje. Potem je prišla varnostnica Lara in je prinesla ptici ter slonu barvice in liste.
Slon in ptica sta bila zelo srečna. Lari sta rekla, da je zelo prijazna.
Zoja Žnuderl
Jaz, veverička in lisička
Nekoč pred davnimi časi je živela prijazna deklica Julija. Vsak dan po šoli je hodila v gozd. Ko se je neko popoldne sprehajala po gozdu, je zagledala veveričko in lisičko. Šla je do njiju in ju vprašala, če bi bili njeni prijateljici. Odgovorili sta, da z veseljem. Nato se je zvečerilo in so odšle vsaka v svoj dom. Naslednje jutro je Julija spet odšla v šolo. Med potjo si je veselo prepevala: »1, 2, 3 v šolo se mudi, 7 in 9 v šoli sem že spet!«
Julija se je v šoli naučila veliko novega in koristnega. Popoldne pa se je spet odpravila v gozd. Tega dne je v gozdu ugotovila, da ji veverička in lisička nekaj skrivata. Vprašala ju je: »Prijateljici moji, mi vidve morda kaj skrivata?«
»Res imava eno skrivnost,« sta dejali veverička in lisička. »Pridi in poglej še ti!« Tako sta pokazali svojo čarobno palčko. Julijo je zanimalo, če jo lahko preizkusi tudi ona. Veverička in lisička sta ji povedali navodila, da preden si kaj zaželi, mora izreči čaroben besede: »Čira, čara, bum!« Julija je izrekla čaroben besed in kar naenkrat se je pred njo prikazalo darilo. Vse tri so ga skupaj odvile. V darilu je bil majhen medvedek. Bile so vesele in presenečene.
Ta mali medvedek je bil res pravo darilo, saj se z njim igrajo še danes in to je njihova skrivnost za vedno.
Julija Jamšek
Napol človek, napol tiger
Nekoč je živela lepa družina Fidler, ki se je preselila v Afriko. Nekega dne je Tim rekel: »Z Eli grem na sprehod.« Poslovil se je od mami. Nato je šel s psičko Eli v gozd. Tam se je izgubil. Eli je pritekla sama domov. Tim pa je hodil in prišel še globje v gozd. Našel je čudežno ovratnico in si rekel: »Kaj je to?« Dal si jo je okoli vratu. Postal je zloben. Tisto noč je bila polna luna in postal je zloben tiger. Zjutraj pa je spet postal navaden človek.
Splezal je na drevo in zagledal svoj dom. Domov je prišel pred kosilom, mamo je zanimalo, kej je bil. Tim ji je povedal, da se je izgubil. Po kosilu je Tim pokazal ovratnico svojemu očetu. Oče je takoj povedal, da je to zlobna ovratnica, da jo morata vreči v globok vulkan.
Čez nekaj časa sta splezala na vulkan. Tam ju je napadel hudoben orel, ki je hotel ovratnico. Močno se je zatreslo in oče je padel. Timu je zakričal, naj vrže ovratnico v vulkan in mu pomaga.
Tim je storil, kot mu je naročil. Močno je eksplodiralo. »Bumm!!!«
Tudi Tim je padel skupaj z očetom v vodo. Voda ju je nesla proti slapu. Slap ju potegne s seboj in kmalu padeta v vodo. Voda ju nese do doma, kjer izplavata.
Zagledala sta mamo, Davida in Hano. Skupaj so se veselili in peli. »Uničili smo ovratnico.«
Pravljice je konec in počil je lonec.
Tim Fidler
Pujs s čarobno močjo
Nekoč je za sedmimi garami in sedmimi vodami živel pujs, ki je imel čarobno moč, da se je spremenil v človeka. Živel je v gozdu, v brlogu. V gozdu je bila hiška, v kateri je živel hudoben lovec. Želel je uloviti pujsa, da bi dobil njegovo moč in bi zavladal svetu. Bil je hudoben. Nastavljal mu je pasti, zanke, da bi se ujel. Nekega pomladnega dne se je pujs ujel v past. Takrat je zaklical ukaz: »Spremeni se v človeka« In se je spremenil. V tistem trenutku je prišel lovec, ki ga je želel uloviti. Imel je puško. Spremenjeni pujs se je skril v svoj brlog. Lovec je streljal na vse živali v gozdu. Pujs je zaklical: » Spremni se v človeka!« Vse živali so se spremenile.
Lovec se je tako prestrašil, da je za vse večne čase pobegnil in ga ni bilo več v gozd. Vse živali in pujs so se spremenile nazaj ter živele mirno življenje.
Svit Polič
Čarobna papiga
Nekoč je živela papiga v mestu papig. Papiga se je sprehajala po mestu in videla čudežno letalo. V letalu je bilo sedem papig in hudoben čarovnik. Čarovnik je s pomočjo čudežne palčke preluknjal letalo. Letalo je strmoglavilo v zgradbe in potem je papiga zbežala v drugo deželo. V čarobni deželi je papiga našla vodnjak, v katerem se je okopala in dobila čudežnih moči. V deželo je prišel robot, ki je prestrašil vse ljudi. Papiga se robota ni ustrašila in ga je premagala.
Papiga je odšla v hišo čarovnika, ki ji je izpolnil eno željo. Papiga si je zaželela, da bi se s svojimi prijateljicami vrnila v svoje mesto.
Tam so se zabavale in veselile do konca svojih dni.
Jurij Gregor Nudl
Jurij Gregor Nudl
Vitez in triglavi zmaj
Nekoč je za devetimi gorami živel vitez. Bil je velik in močan. S seboj je zmeraj nosil ščit in meč. Njegov ščit je bil zelo poseben. Imel je namreč moč, da je sam branil viteza. Tako je bil vitez zmeraj varen in nihče ga nikoli ni mogel raniti.
Vitez je živel v gradu, ker je varoval kraljično in njeno družino pred triglavim zmajem, ki je želel prevzeti kraljestvo. Zmaj je vsak dan napadel grad in ga želel prevzeti, vendar ga je vitez zmeraj uspešno ubranil. Ko se je nekega dne zmaj ponovno pognal s svoje gore, da bi napadel grad, je pod seboj na travniku zagledal kraljično, ki je nabirala cvetlice. Zapodil se je proti njej, da bi jo požrl. V trenutku, ko je odprl svoj velik gobec, je izza drevesa skočil vitez in z mečem udaril zmaja po eni izmed glav. Zmaj se je še bolj razjezil in z vso silo napadel viteza. Ker pa je vitez imel svoj čudežni ščit, se mu zmaj ni mogel približati. Ščit ga je vsakič znova odbil daleč stran. Zmaj je bil izmučen in padel je po tleh. Vitez je tedaj skočil nanj in mu zagrozil s smrtjo, če se ne pobere iz njihovih krajev. Zmaj je obljubil, da bo odšel in se nikoli več ne bo vrnil.
Ko je kralj slišal, kaj se je zgodilo je vedel, da je našel pravega moža za svojo kraljično. Vitez in kraljična sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni.
Nik Holer
Nevidni orel in velikanski medved
Nekoč pred davnimi časi so ob vijolični reki živeli tiger, medved in orel. Nekega dne so šli na reko lovit ribe. Orel in medved sta ulovila tri ribe. Tiger ni ulovil ničesar. Na večerji so si razdelili ulov in so se do sitega najedli.
Naslednji dan je imel tiger več sreče in je ulovil tri ribe. Orel in medved nista ujela ničesar. Na večerji je bil tiger hudoben in je sam pojedel vse tri ribe. Tisti večer sta orel in medved od lakote zajokala. Njun jok je slišal stari legendarni čarovnik Markos. Izrekel je čudežni besedi: »Markos in Martinus!« Zaplesal je ples. Potem je orlu in medvedu dal čudežno zapestnico in prstan. Orel je postal neviden vsakič, ko se je dotaknil prstana. Medved je postal velikanski vsakič, ko se je dotaknil zapestnice. Zaradi tega sta naslednji dan ulovila 12 velikih rib in sta se do sitega najedla. Skrivaj sta pomagala lačnim.
Za njune dogodivščine se je slišalo daleč za devetimi gorami in sedmimi vodami. Tako je novica prišla tudi do tigra, ki se je od zavisti razpenil, da je od njega ostala le tigrova mast.
Gael Lazič Ekselenski
Čarobni kužki
Pred davnimi časi je v mestu živel vitez Riki. Imel je sedem kužkov. Bili so neustrašni. Borili so se proti vsaki težavi. Ko so zaslišali glas na pomoč, so odšli povedat vitezu Rikiju, ki je stopil do svoje čarobne tablice in rekel: »Abrakadabra, kdo je v težavah?« Takoj je vedel, kdo rabi pomoč. Tokrat je na vrhu stolpa bila ujeta kraljica, ki je kralj ni mogel rešiti. Saj je leteči zmaj okna in vrata spremenil v led. Vitez Riki jo je s svojimi kužki lahko rešil s stolpa, saj je vsak kužek imel nekaj čarobnega. Kužek Maršal je imel čarobno lestev, s katero je kraljico rešil iz stolpa. Kralj jim je v zahvalo poklonil veliko pit za viteza in kužke. Zmaja je dal zapreti v kletko.
Kralj je s kraljico živel srečno do konca svojih dni.
Nejc Rop Korošec
Čudežna veverička
Nekoč je živela veverička sama v gozdu in ni imela prijateljev. Nekega dne je odšla v park. V parku je srečala tigra in leva. Lev jo je vprašal: »Kako ti je ime?«
Veverička mu je odgovorila, da je čudežna veverička. Nato jo je zanimalo, kako je ime njima. Lev se je predstavil kot Čarobni lev in Nevidni tiger. Postali so prijatelji. Odšli so se sprehajat po gozdu. Prišli so mimo gradu, ki je bil zlat. Ob njem je bila reka z ribami. Lev in tiger sta bila zelo lačna, zato sta odšla lovit ribe. Ko sta se najedla, sta odšla v grad. Tiger se je spremenil v nevidnega tigra in poiskal vse zaklade. Nato je stražarje vrgel v vodo. Vsi so umrli. Veverička, tiger in lev so prevzeli zaklad ter živeli na gradu. Posadili so si drevesa. Na drevesu so si naredili drevesno hišico iz zlata.
Nato je veverička pojedla en zlatnik in postala čudežna. Lahko je letela, se sprehajala po nevidnosti in hitro tekla kot strela.
Nejc Breznik
Super pujs
Nekoč pred davnimi časi je živel pujs. Ta super pujs je bil zelo super lačen pujs. Nekega dne je videl gostilno. V njej je srečal mesarja. Mesar ga je hotel zaklati, toda super pujsu ni preostalo drugega, kot da je vzel svojo super kračo in ga udaril. Boril se je z mesarjem. Ko je bil super pujs že utrujen, je vzel svoj super tank in streljal slanino. Nato je premagal mesarja. Mesar je zbežal, super pujs pa za njim. Ko ga je dobil, ga je pojedel.
Miloš Langerholc
Čarobna palčka
Nekoč je živela družina. Mama, sestra in bratec so se odšli kopat v ribnik in zato so postali nevidni. Za njimi je prišel tudi ati, a jih ni nikjer našel. Ob robu ribnika je našel čarobno palčko. Rekel je: »Čira čara, hočem nazaj ženo in svoja dva otroka!« Zgodilo se je, kar je izrekel. Družina se je vrnila.
Živeli so srečno do konca svojega življenja.
Anel Beširevič
P in H izgubljena v gozdu
Nekoč sta živela P in H. Živela sta ob robu gozda. Podnevi sta počivala in ponoči sta se igrala. Bila sta velika prijatelja. Vedno sta se igrala ob robu gozda, ker sta slišala, da globlje v gozdu živi 12 pošasti. Neke noči bolj proti jutru se je P oddaljil od svojega prijatelja H-ja. P ga je iskal zjutraj in proti večeru ter ga ni našel. P-ja je bilo zelo strah in bal se je, da ne bo več našel H-ja. Spomnil se je na čarobni voki-toki, ki ga imata oba. Toda P se ni spomnil čarobnih besed. S pomočjo prijateljice veverice se je spomnil na čarobne besede: »Abrakadabra, abrakadi, auuull!« je zaklical P in na drugi strani je spet zaslišal glas svojega prijatelja H-ja. Ta mu je povedal, da se skriva pod korenino starega hrasta. P ga je šel poiskat.
Ko sta se našla, sta spet odšla v svojo hišico čakat, da preženeta vseh 12 pošasti.
Tjaš Črnčec
Čudežni krožnik
Za devetimi gorami sta živela mama in Peter. Nekega dne sta šla v trgovino in kupila krožnik. Čez eno uro, ko sta že bila doma, je Peter rekel: »Tika-taka-tibala!« In krožnik se je spremenil v avto. Peter se je šel ven igrat in rekel: »Tika-taka-tibala!« Krožnik se je spremenil nazaj v krožnik. Mimo je prišla gospa in mu rekla, da se zunaj ne sme igrati s krožnikom ter mu je krožnik vzela. Gospa je nato rekla: »Tika.« In krožnik se je spremenil v avto. Sedla je v avto in avto je vozil sam, saj ni rekla prave čarobne besede. Ko je Peter to videl, je rekel: »Tika-taka-tibala! « In gospa je bila rešena.
Gospa mu je bila hvaležna, da jo je rešil in mu je kupila avtomobilček, s katerim se je lahko igral.
Gabriel Zavernik
Punča Taja, papiga in opica
Nekoč je živela punčka Taja. Imela je papigo, ki je čivkala in čivkala. Rada je ponavljala besede za punčko Tajo. Taja je papigi predlagala, da bi odšli v čarobno deželo sladkarij, če bi le obstajala takšna čarobna dežela. Potem se je kar naenkrat prikazal nek čuden krog. Potem sta Taja in papiga šli noter v krog. Taja je pomislila in rekla: »Saj to je dežela sladkarij!« Obe sta začeli jesti same sladkarije. Taja je našla čarobno palčico. Rekla je čarobne besede: »Abra kadabra, prosim, naj imam opico.« Pred njo se je prikazala opica, deklica Taja je bila tako srečna. Papiga je bila na opico malo ljubosumna.
Potem so vse tri odšle naprej in zagledale čarobno plažo. Na tej plaži je bila namesto vode tekoča čokolada. Namesto peska so bili zdrobljeni piškoti. Namesto kamnov so bili raznobarvni bonboni. Opica, papiga in Taja so se kar naenkrat začele basati s sladkarijami.
Počasi so se odpravile domov. Taja je bila tako ponosna, še vedno je imela opico in papigo. Vse tri so se odpravile spat.
Srečno so živele do konca svojih dni.
Mineja Levačič
Mineja Levačič
Božič
Nekoč je živela družina. Deklica po imenu Hana si je zaželela igračko medveda. Svojo željo je napisala Božičku.
Neke noči je res prišel Božiček. Nastavil je darila. Ko je odšel, so se vsi zbudili in so šli pogledat, kaj se je zgodilo. V dnevni sobi so zagledali darila. Hana je dobila medvedka. Mama je dobila novo obleko in ati je dobil novo srajco.
Ko je Odisej odšel z otoka Kiklopov, ga je čakala nenavadna pot po morju.
Preden se je začela noč, so tovariši Odiseju povedali, naj se ustavijo pri najbližjem otoku. To mu je svetovala tudi boginja Atena. Vendar jih Odisej ni poslušal, ker je želel čim prej videti Penelopo in Telemaha. Ko je prišla noč, so se valovi začeli dvigati. Tovariš je rekel Odiseju, da jih čaka nevihtna noč. Preden je Odisej želel zaustaviti ladjo, je pred njimi že bil orjaški vrtinec vode. V sekundi jih je vrglo vanj. V tem vrtincu je Odisej videl dve osebi, ki sta bili pol riba in pol človek. Ko je zaprl oči in jih odprl, ju ni bilo več. Mislil je, da je imel privide. Tovariši so ga hitro spomnili, da so na robu smrti. Odisej je hitro odšel do krmila in rešil sebe ter tovariše. Odšli so do obale in zaspali. Odisej je imel nenavadne sanje, saj mu je v njih bog Pozejdon rekel: ,,Ni še konec.” On mu je odvrnil: ,,Kaj želiš s tem povedati?” Pozejdon je odšel in Odisej se je prebudil. S tovariši je hitro nadaljeval pot.
Naslednjo noč je bilo morje mirno in megleno. Zato so morali paziti na ledenike. Ko je Odisej zaspal, so tovariši gledali, če je kje kakšen ledenik. Ko niso bili pozorni, so se zaleteli. Čolnov je bilo samo za četrtino ljudi na krovu. Zato so se morali Odisej in tovariši odločiti, kdo gre in kdo umre. Na ladji je ostalo nekaj tovarišev in Odisej. S čolnom so hitro odšli.
Preden se je ladja potopila, sta prišli morski deklici. Rešili sta vse na krovu. Odpeljali sta jih na otok, kjer so si lahko sezidali novo ladjo za preostanek desetletne plovbe po morju.
Nekoč je Odisej s svojimi tovariši plul po morju, ko je bil na poti domov.
Ko je Odisej prišel domov, ga je tam pričakala njegova žena in njegov sin, najprej so pojedli kosilo in nato je Odisej začel pripovedovati o svoji desetletni plovbi po morju ter njegovih dogodivščinah, kako je pogumno zabodel Kiklopa in kako bistrega načrta se je domislil za pobeg iz Kiklopove jame. A pozneje je bila že nevihtna noč, Odisej je nameraval iti spat, ko naenkrat začne sanjati, da mu je Polifem sledil, a to očitno niso bile sanje, saj je v njegovo deželo prišel Polifem in to kar s celo vojsko Kiklopov. Začeli so hoditi okoli hiš in iskat ljudi, da so jih lahko raztrgali ter pojedli. Polifem pa je prišel samo zato, da bi se maščeval Odiseju za to, kar mu je naredil. Odisej je skril svojo družino v klet, kjer jih Kiklopi ne bi mogli najti, svoji vojski je naročil, naj se pripravijo na težek boj.
Vojaki so vzeli najmočnejša orožja, medtem ko je Odisej šel na goro Olimp prosit Ateno, naj mu pomaga. Ampak Atena je vedela, da bo potrebovala Pozejdona za pomoč. Atena je odšla z Odisejem v njegovo deželo, kjer sta opazila, da je čisto tiho, saj so vsi bili v strahu, da jih bodo Kiklopi pojedli. Nato sta Odisej in Atena prišla do doma, kjer sta opazila, da se Kiklopi približujejo. Vedno bolj so se bližali, zato je Atena dobila idejo, da bi vzeli baklo in jo naslonili k meču, da bodo lahko oslepili Kiklope. Ampak kar iznenada se začne voda dvigati iz morja in počasi začne nastajati vodni ščit okoli gradu. Naenkrat sta Odisej in Atena zagledala Pozejdona, kako je napadel Kiklope. Odisej je dal znak za napad.
Vsi so napadli Kiklope in jih premagali, Polifem pa je bil kaznovan, saj je ogrozil celo deželo.
danes bi se najraje kar vrgla na posteljo. Tako zelo sem izmučena, da ne čutim niti reber na svojem prsnem košu in prstov na moji ubogi roki. Anže me je danes povabil na ples in me tako močno držal, kot da bi bila na robu prelaza. Ampak mu nisem hotela povedati, saj je bil tako prisrčen.
Toda Anže je za razliko od Tulpenheima dobrega srca. Vse mi pove po resnici, je zelo iskren in še zelo lepo se mi nasmehne. Joj, kakšna trapa sem bila, da sem Tulpenheimu pustila, da me je tako lahko pretental. Res ne vem, kje se je to naučil. Moral bi še Anžeta, saj si Anže vsak dan izmisli novo besedo. Zadnjič mi je rekel, da sem visoka kot smreka. A ti izgledam tako? Naslednji teden mi bo menda rekel, da sem navihana kot opica. Oh, joj, pustiva zdaj to. Raje se vrniva k pomembnejšim stvarem. Jaz, moj oče, Anže in Šternfeldovka pripravljamo past za Tulpenheima. Pretentali ga bomo, da nama bo z Anžetom plačal poroko. Jaz mislim, da ne bo uspelo, saj je Tulpenheim prebrisan za nas vse štiri. Sem ti že omenila, da zna Anže biti tudi hudoben in nagajiv. No, včeraj je prišel do mene oblečen kot gospodič in mi rekel, da v mojih očeh sedi Tulpenheim. Sem ga že prebolela. Zdaj še Anžeta pustim, da je svoboden, dokler je še lahko. Ko se bova poročila, mi bo stregel od jutra do večera. Pomagal mi bo v kuhinji in mi nosil rožice ter čokoladice. Za vedno bo moj. In kadar bo imel slabe dneve, ga bom samo pomirila in objemala. Ne bo več neroden.
Jutri imava poroko. Če jo bo zamudil ali prespal, se mu ne bo dobro pisalo. Bila bi tako razočarana, da se sploh ne bi več pogovarjala z njim. Ampak vem, da bo prišel, ker mu zaupam. Po poroki bomo šli domov in nekaj pojedli ter spili. Imeli bomo glasbenike. Vso noč bomo plesali in se smejali. Vsaj upam, da bo tako.
No, jutri je zelo pomemben dan, bom šla kar raje spat.
Nekoč je živel pastirček, ki mu je bilo ime Branko. Zelo rad je opravljal svoje delo. V bližini pašnikov je bil tudi lep in razkošen grad. Pastirček je vsak dan hodil do gradu in opazoval, kaj dela mlada princesa. Bila mu je zelo všeč. Sklenil je, da se bo čez nekaj časa poročil z njo.
Nekega sobotnega jutra mu je ovca, ki jo je krstil za Jerco, pobegnila. Iskal in tekal je po zelenem pašniku. V gozdu je zagledal čudno svetlobo. Bil je zelo radovedne vrste človek, zato je takoj prišel na cilj. Prizor, ki ga je videl, je bil sila nenavaden. Neka čudna gospa, ki se mu je zdela podobna mačehi, je s čudežnim prstanom krotila živali. „Ne, trmasta lisica, ne skači tako, ampak se postavi tukaj, k moji prelepi nogi,” jo je hotela spraviti v red. Mladenič je vedel, da takšno ravnanje z živalmi ni primerno. „Ne!” je zavpil in zgrabil prstan. Lisica je dobila prednost in takoj zbežala. „To ti bom še vrnila ti, čuden pastirček!” se je razhudila, nato pa pobegnila. Fant je našel Jerico in ugotovil, da je to najlepši dan v njegovi pastirski službi.
Branko se je odpravil domov. Njegov dom ni bil velik. Ugotovil je, da je čarobni prstan v dobrih rokah, saj ni počel nobenih zlobnih stvari. Doma je premislil o vsem, kar se mu je tisti dan zgodilo. Vedel je, da bo mačeho še srečal. Noč je hitro minila in pokazal se je nov dan. Zbudil se je takoj po sončnem vzhodu. Čutil je, da se bo ta dan nekaj zgodilo. Začuda ga ovce niti malo niso ubogale. Po premisleku je ugotovil, da je v to vpleten čarobni prstan. Ko je ovce končno spravil v red, jih je nagnal na pašnik. Po nekaj minutah hoje je zaslišal topotanje za seboj. Ozrl se je in videl velikana, ki se je nekam odpravljal. Sledil mu je do gozdne jase. Velikan se je ustavil. Fant je ugotovil, da nekoga čaka. Po petih minutah je prišla hudobna mačeha, prav tista, ki jo je prejšnji dan premagal v gozdu. „Očitno sta dogovorjena. Le kaj naklepata?” se je spraševal. „Tistega mulca bom ubila,” jo je slišal govoriti. Nato je spregovoril gromki glas: „Jaz pa bi ga pohodil,” je rekel. Mladenič je že mislil zbežati, ko se je spomnil, da mu lahko pomagajo ovce, ki so mu ves čas sledile. Prav tako je imel prstan. „Vse mi je uničil,” so bile zadnje besede mačehe, preden je planil z jase. Tedaj se je spomnil, da ne zna uporabljati prstana. A kar naenkrat je iz čarobnega predmeta brizgnila rožnata svetloba. Mačeha in velikan sta se začela manjšati ter kar naenkrat izginila. Mladenič se je tega zelo razveselil. Sklenil je, da naslednji dan pojde do gradu in princesi pove svojo zgodbo.
Princesa je bila tega zelo vesela. Odločila se je, da se bo poročila z njim.
Pripravili so veliko poroko, ki je trajala sedem dni in noči. Po poroki sta si zgradila nov grad in tam tudi živela. Pastirček je mačeho preoblikoval v neke vrste igračko. Od tedaj ga je vedno spominjala na njegovo zanimivo preteklost. Imela sta srečno in dolgo življenje.
Bilo mi je hudo. Ko so mi povedali za Lejlo, sem bila tako nesramna in ljubosumna. Tako me je zanimalo, če je res lepša od mene. Svojega lastnega zaročenca sem poslala ponjo v vojno. Kaj sem si mislila? Tega res ne bi smela narediti. S tem ko sem ga poslala ponjo, sem izgubila zaročenca in upanje, da še kdaj najdem nekoga, ki je dovolj dober zame. Od žalosti in obupa sem se odločila postati nuna. Tukaj v kloštru mi je prav lepo. Imam čas zase, da razmišljam o svojih napakah, ki jih ne morem popraviti. Zelo si želim, da bi mi Ostrovrhar odpustil, da bi se vrnil k meni.
Danes mineva že tretji mesec mojega bivanja v kloštru. Tukaj imamo veliko knjižnico z veliko izbiro knjig. Vsak dan preberem novo knjigo. Zelo mi je všeč tale, ki jo zdaj prebiram. Govori o ljubezni najlepše deklice in velikega močnega vojaka. Zelo me spominja na moje življenje. Gotovo se bosta ta dva srečno poročila in imela otroke. Vsak dan res obžalujem za mojim Ostrovrharjem. Povedati pa moram, da sem si mogoče, čeprav sem nuna, našla simpatijo. Od našega meniha prijatelj nas je pred dnevi obiskal. Prišel je v knjižnico, ko sem jaz ravno pospravljala knjige na police. Stala sem na lestvi kar visoko od tal. V rokah sem imela zelo težko knjigo. Ko sem jo hotela položiti na knjižno polico, mi je zaradi njene teže pod nogami spodrsnilo. V pravem času je v knjižnici bil ta menihov prijatelj. Če ne bi bilo njega, bi se cela polomila ali celo umrla. Ko mi je spodrsnilo, je stal pod menoj in me ulovil. Padla sem v njegovo naročje. Bila sva si tako blizu, da sem čutila utrip njegovega srca. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj rečem. Potisnila sem ga od sebe in stekla iz knjižnice.
Naslednje jutro sem na nočni omarici opazila žametno vrtnico rdeče barve in pismo. Pismo sem prebrala in se skoraj stopila. Bilo je pismo menihovega prijatelja. Takrat sem se odločila, da ne bom več nuna. Začela sem se družiti z njim in se močno zaljubila.
Poročila sva se in se odselila daleč stran iz mesta.
moje življenje je trenutno postavljeno na glavo. Ljubezen mi povzroča velike preglavice.
Nekaj tednov nazaj sem se strastno zaljubila. Očaral me je prefinjen plemič Tulpenheim. Njegov izgled je popoln. Njegove oči so globoke kot morje, njegove besede so sladke kot med in takoj me je očaral s svojo karizmo. Vrtel me je okrog svojega prsta, kot se vrti urin kazalec. Jaz, naivna trapa, sem mu nasedla. To svojo napako zelo obžalujem, a kaj ko je tako znal z besedami in tako dobro je nosil gosposka oblačila. Seveda me je zaslepila tudi želja, da bi postala žlahtna gospa. Vsak bi si želel izkusiti premožnejše življenje, kar pomislim, kako lepo je, ko drugi služijo tebi in se ne rabiš obremenjevati z delom. A pustimo zdaj to, moje sanje so se razblinile. Nikoli ne bom žlahtna gospa.
Pred preračunljivim Tulpenheimom me je svaril že oče, saj je vendar župan in takoj čuti, kadar kdo laže. Nedavno ga poslušam in upoštevam njegovo mnenje, saj mi veliko pomeni in ga imam neizmerno rada. A takrat sem se pustila pretentati. Tulpenheim bo plačal. Skratka, vse se je razblinilo, ko mi je bogata vdova Šterfeldovka povedala, da Tulpenheim ni zvest ne njej in tudi meni ne. Obe naju je izigral in spomnili smo se skupnega maščevanja. Oče in Anže sta mu že nastavila past. Res upam, da uspe, saj si ta preračunljivec zasluži le najslabše.
Sedaj imam čisto drugačne težave … Anže. To je moj kmečki zaročenec. Nisem še povsem prepričana, da bom v najinem zakonu srečna, saj tudi če se trudim na vso moč, mu ne bom mogla vrniti ljubezni v takšni meri kot jo on meni. Ne smem biti krivična. Anže je krasen fant, je spoštljiv, prijazen, zelo duhovit in z njim mi res ne bo dolgčas. Vendar je vseeno kmečki fant, vse to pa se seveda pozna na njegovem obnašanju in njegovem videzu. Ko bi le videl, kako sva plesala. Še danes imam modrice in kar čutim, kako mi pokajo rebra od njegovih močnih in nerodnih prijemov. Ples ni bil dolg, a me je tolikokrat pohodil, da so mi prsti na nogah skoraj odpadli. To res ni njegova vrlina. In kako se je oblekel. Sveta pomagalka, ko sem ga zagledala, so mi oči skoraj izpadle. V gosposkih oblačilih je izgledal še nerodnejši kot po navadi. Seveda so mu bila prevelika in skoraj so padla z njega. Pa tudi z besedami ni nič prav dober. Si lahko predstavljaš, da me je primerjal s smreko in hrastom? Saj vem, da je imel dober namen, vendar, ali slučajno izgledam kot drevo? S tem me je celo malo užalil. A vem, da je dobrega srca, rad me bo imel in bo dober mož. Zato nimam izbire, poslušati moram glavo, poroka je dobra zame. Zatreti moram čustva, dovolj je bilo.
Tudi oče podpira Anžeta. Res upam, da nam načrt uspe in Tulpemheim dobi, kar mu gre. Ne bo vedel, kaj ga je zadelo. Ti povem, kaj se bo zgodilo, samo počakaj na jutri.
Vlak, strah, veselje, žalost, jeza, zmedenost … Vse in še več mi roji po glavi. Ali je to res ta dan, ko bom zapustila ta svoj ljubi dom in izkusila življenje v tujini? Ali sem nespametna, da kar tako zapuščam vse, kar imam rada? Ne vem, ampak me po telesu spreletava srh, z mislijo, da to ni prav. Z mislijo, da bom to odločitev obžalovala … Da bom žalovala za temi zelenimi prostranimi travniki in gozdovi, kjer sem se kot otrok igrala … Da bom žalovala za čistim zrakom, ki polni moja pljuča … Da bom žalovala za družino, ki jo imam rada …
Zadušljiv rjav plin napolni moja pljuča in me pripelje nazaj v realnost. V realnost, kjer zapuščam ljubljeno državo … Kraj … Dom … V realnost, kjer stopam na vlak v smeri …, ne vem, v katero smer, vem samo, da moja država ni. Ni kraj, kjer sem odraščala. Ni dom, kjer sem varna in ljubljena.
Ampak, a ni prav to moj vzrok za »beg« iz lastne države? Iskanje novih poti? Iskanje novih ljudi? Nove kulture? Novega doma? Nove domovine? Ali sploh lahko ustvariš ponovno ljubezen do neke nove države, kot jo imaš do druge, v kateri živiš že od rojstva?
Starša me objameta in mi zaželita varno pot. V glavi pa se mi ponovno pričnejo prepletati misli. Ali je pot lahko varna, ko grem nekam v tujino? Nekam v neznano? Sedem na vlak, ki pa ni tako udoben kot domača postelja. Ima pa velika okna, ki vsem nam domačim tujcem ponuja še en lep zadnji pogled na lepo in barvito Slovenijo.
Delam za smrt. Smrt je edino, kar me lahko reši. Kaj pa moja družina? Vedno smo ujeti v tem nepopustljivem, primoranem krogu brezupnega življenja. Nikoli se ga ne rešiš. Če temu sploh lahko rečemo življenje. Vso to delo je popolnoma brez pomena. Občutek imam, da še na svoji smrtni postelji ne bom pobegnila žebljem. POBEGNILA. Oh, kaj vse bi storila, da bi lahko pobegnila temu nečloveškemu delu. Moja smrtna postelja bo kovana iz žebljev, tako kot vsa moja prihodnost in obstoj. Ne samo moja. Vsa družina je ujeta v tem žebljarskem peklu. Vsi okoli mene so! Samo žeblji. Od rane ure zjutraj, vse do komaj še odprtih oči. Vso moje telo. Grajeno iz žebljev. Naš denar, naša hrana, naš ves svet! Prekleti vi, žeblji! Ko bi vam le lahko pobegnila. Vi ste krivi, da je vso moje življenje le kup železa. Vi, oh, vi ste moje pretečene solze in kri. Vse te zapravljene ure življenja. Vsi ti dnevi, pretrpljeni v nečloveških, žebeljskih razmerah. Vi, žeblji, ste vsa moja težaško porabljena kri.
Koliko ljudi se drenja, da bi prišlo na ladje. Opazim tudi druge, ki žalostno in v strahu odhajajo domov. Slišim otroke, ki jočejo in kričijo: »Mama! Mom! Moeder! Mati! …« Vsak v svojem jeziku, brez zavedanja, da jih nikoli več ne bodo videli.
Tudi jaz sem tukaj. 15-letno dekle, ki je varčevalo denar zadnjih 5 let. Za ta denar sem delala, jokala, ostajala brez hrane in trpela nasilje. Po vseh teh letih sem končno pobegnila od doma, z upanjem po novem življenju, a to, kar gledam sedaj, se mi v glavi postavlja vprašanje. Ali bom to res lahko dosegla? Morala sem se stuširati, če bi temu lahko rekli tuširanje. Moški in ženske smo bili ločeni. Voda ni bila umazana, pa tudi milo smo dobili. A stala sem v rjavi in krvavi vodi. V vodi, s katero so se umivale že druge potovalke. Voda je zagotovo nasičena z boleznimi, a to nam ni pomembno. Glavno je, da pridem na to ladjo in začnem novo življenje v Ameriki. Vem, da bo vse to poplačano! Mora biti! V Ameriki bom dobila dobro službo, moža in hišo! Kajne? Že vidim očeta, ki me brezglavo išče po vasi, da bi me kaznoval za pobeg. Nikomur nisem povedala, da odhajam v širni svet, tja v obljubljeno deželo. Niti materi, ki zdaj zagotovo joče zaradi prizadetosti, strahu in jeze. Tudi moji sestrici bosta trpeli. Zdaj, ko sem jaz odšla, bo oče trpinčil njiju. Zdaj bosta deklici stari 5 in 6 let morali delati za hrano in obleke, oče pa bo ta denar porabljal za popivanje s prijatelji in kockanje. Tako kot vedno bo izgubil in se jezen pod vplivom alkohola vrnil domov. Jezo bo stresel nad materjo in sestrama. Zakaj sem to storila? Potrebujejo me! Ampak ne morem se obrniti … V srcu čutim samo jezo in željo po svobodi. Nič me ne more ustaviti, saj preteklosti ne more spreobrniti nihče. Nevrednost, zmedenost in brezup prevladujejo v meni. A še vedno tam nekje ostaja kanček upanja, da se bo moja želja izpolnila, vanjo brezglavo verjamem. Preden pa lahko stopim na ladjo, me še čaka zdravniški pregled. Dolga vrsta žensk, moških in otrok, ki poskušajo prikriti kašljanje, kihanje, srbenje … Tudi sama poskušam ne kašljati, a je včasih to nemogoče. Umazan, črn zrak napolni moja pljuča, močno jih razdraži. Opazim, da vse ladje v ozračje spuščajo umazan črn dim. Danes je tudi zelo mrzlo. Hladen veter se vleče med ozkimi ulicami in začne na čase deževati. Otroci se stiskajo k materam, da se ne bi izgubili. Takoj se spomnim na mater in sestrici. Spet me oplazi tisti občutek nevrednosti in zmedenosti. »Mojca Stritar!« me iz razmišljanja prebudi zdravnik, ki me končno pokliče. Hitra molitev, da sem zdrava in da ne bom zakašljala. Zdravnik ni dober, v očeh se mu vidita pohlepnost in goljufija. Na hitro preveri moje bitje srca in dihanje, nato pa zakliče: »Ja, ta je zdrava, ampak nekam mlada! A jo vseeno spustimo?« »Ja, daj, tako ali tako ji ne bo uspelo v življenju, če bo odšla v Ameriko ali pa če se bo vrnila domov!« mu nazaj zakliče še drug moški glas. V očeh začutim solze, a se jim uprem. Kdo pa mislijo, da so, da kar tako napovedujejo moje življenje! Ampak sprašujem se, če imata prav. Končno s svojim kovčkom stopim na ladjo, zazrem se v širno morje. Pogledam naokrog in vidim polno ladjo, v pristanišču pa jezne, prestrašene ljudi, ki na to ladjo ne morejo več. Tudi na ladji ni nič drugače. Otroci stari 5 let in manj sami na ladji iščejo matere, ki so ostale pri zdravniku, ker jih ne spustijo naprej. Ne najdem družine, ki bi bila skupaj. Vidim ženske z otroki, posamezne može in tudi mlade pare. Smo si zelo različni po barvi kože, po veri, po izgledu, po bogastvu, a vsi imamo enak cilj – novo in boljše življenje, brez strahu. Brez strahu, da je to mogoče naš zadnji dan ali strahu, da so vse skupaj samo sanje. Želimo si svobode brez ljudi, ki bi nam jo jemali.
Ladja je izplula in ob tem pričakuješ veselje ter navdušenost, a edino, kar slišim, je jok in kričanje. Ni videti nasmehov, samo obrazi obupa in samote. V takšni množici je največje čustvo samota.
Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je oteženo, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Zakaj? Kako? Zakaj vendar jaz?
Moje življenje ni bilo nikoli blesteče. Mojega vratu niso prekrivali biseri, na krožniku nikoli ni bilo kaj več kot pusta enolončnica, starša pa sta oba na smrt bolna, no, vsaj bila sta, dokler prejšnjega dne končno nista zapustila tega sveta. Zaradi revščine, v kateri živimo, jima nisem mogla pripraviti niti dostojanstvenega slovesa. Že od tistega dne nisem jokala. Nad mano je črn oblak, za katerega vem, da se ne bo kaj kmalu umaknil. Tako sem torej zapustila svoj domač kraj in pokojna starša. Moje srce je težje kot tisoč kilogramov zlata, ki ga obljubljajo v neznanem svetu,v katerega se bom podala. Mislila sem, da sem v tem brezupu sama, toda ko zdaj tukaj stojim, gledam prav grozeče prizore. Mame z otroki, obubožani vojaki brez roke, noge ali pa z brazgotinami, ki nosijo več zgodb kot celotno moje življenje. Ko tako gledam, smo si vsi tako zelo različni, pa vendar nas skupna pot tukaj danes združuje. Obračam se, premikam, plapotam z rokami, ko se končno zavem, kje sem. Kaj sploh delam tukaj? Kaj bom s svojim življenjem onkraj morja? Vse, kar sem poznala, vse, pa čeprav je malo, je sedaj brezbrižno zmetano v majhen kovček. Iz oči so se mi nemudoma ulile težke solze kakor slapovi, ki so mi predirali oči. Spet se obračam, prerivam. Kje sem? Kaj se dogaja? Nemočna sem, popolnoma nemočna. Strah me je in zebe me. Moje solze se na umazana kamnita tla odtekajo kakor domača struga. Kar naenkrat na svoji zanemarjeni koži začutim par dlani. Nekdo me vleče, toda kam. V glavi se mi takoj razjasni, ko vidim, kam grem. Oprali nas bodo. Neznan obraz mi je s telesa strgal oblačila in tako je še edina stvar, ki je bila samo moja in me ločevala od vseh teh enakih usod tukaj, razgaljena. Umazanija se je z mene pretakala po nogah mnogih ljudi in njihova je tekla po mojih. Razmišljam. Kaj se sploh grem? Tako ne morem več. Najbolje, da se vrnem domov, ampak kaj ko sem prišla že tako daleč. Sram me je same sebe. Tako kot moja koža in obraz je umazano tudi moje srce. Vse sem zapustila za seboj. Podrtijo, ki sem jo dolga leta klicala dom, starša, ki sta sedaj ležala šest metrov pod zemljo, košček vrta, na katerem je uspevalo samo gnilo zelje. Ne zmorem več. Ne vem, če me bodo noge sploh še zdržale. Umazanija se je sprala z moje kože. Kaj pa tista iz srca? Ta me najbrž nikoli ne bo zapustila. Oblečem se in že se počutim varneje. Ti napadi panike se bodo morali enkrat nehati, saj tako ne gre več naprej. Naredila sem pravo odločitev. Doma ni ničesar več, kar bi me z vezmi držalo v domovini. Moram čez ocean. Tam me čaka sreča in bogastvo. Pomiri se, vse bo boljše, ko se boš končno vkrcala na ladjo. Moja glava me nese v neznan svet, toda srce … Oh, srce bo vedno ostalo tukaj.
Težko je verjeti, da nas je toliko, ki si želi boljše življenje. Ljudem lahko prebereš obraz, vsakega izmed nas je strah. Nihče ne ve, kako bo. Povsod slišiš kričanje in jokanje otrok, vsi smo zelo utrujeni in lačni. Med vso to množico sem tukaj tudi jaz, 15-letno dekle. Zapustila sem družino. Ponosna sem na sebe, saj sem za to, da sem danes tukaj, garala, da sem si lahko zaslužila denar. Skrbi me za mamo, ne vem, kako bo sama preživljala tri otroke, očeta ni nikoli doma in še takrat ko je, je pod vplivom alkohola. Vedno se spravlja na mamo, proti njemu smo nemočni, vsi se ga bojimo. Zelo mi je žal za mamo, ampak nekaj me kliče, govori mi, da bo v Ameriki boljše. Upam, da res. Nihče ne ve, kaj te tam zares čaka. Strah me je zdravniškega pregleda. Skrbi me, da me zaradi bolezni ne bodo spustili skozi. Zelo kašljam in na čase imam vročino. Gledam tudi ostale, večinoma matere, ki prekrivajo kašelj ali smrkanje, samo da bi lahko prišle na boljše. Morali smo se tudi stuširati. Moški so morali drugam, tako da smo bili ločeni. V prostoru za tuširanje se je nabirala umazana voda, ni bilo veliko prostora, zato smo se tiščali. Z materami so bili tudi otroci, ki so jih močno držale, da se ne bi izgubili. Ne morem si predstavljati, kako je bilo tistim, ki so imele dojenčke.
Zdaj je na vrsti zdravniški pregled. Moj kašelj je vedno močnejši zaradi onesnaženega, črnega dima, ampak ga bom z vso močjo poskusila prekriti. Prišla sem do zdravnika, pričakovala sem urejenega in skrbnega moškega, ampak je čisto nasprotje. Vsem se gre samo za denar, opravi svoje delo, ki ga mora, ampak še to samo napol, za druge mu je čisto vseeno. Opazovala sem tudi medicinsko sestro, bila je zelo utrujena. Vsak dan mora biti tukaj ure in ure, da dobi denar, naveličana je klicanja in sprejemanja ljudi. Zdravnik je preveril moje dihanje in bitje srca. Rekel je, da sem v redu, da lahko grem dalje. Takoj sem že zaslišala, kako je sestri rekel, da ne razume vse nas mladih, da potujemo oziroma “bežimo” sami. Nisem še prav stopila ven, ko je ženski za menoj rekel, da ni zdrava, da mora nazaj. Zelo slabo se počutim zanjo, saj je z zelo težkimi in solznimi očmi odšla ven.
Ko sem končno prišla na ladjo, sem mesto videla še drugače. Komaj zdaj sem dojela, koliko ljudi so zavrnili in jih poslali nazaj. Večina je bilo mater, ki so jokale in kričale, sedele so na tleh in bile vse umazane od te črne vode. Zdaj bodo morale nazaj. Sama imam res srečo, da sem tukaj, ne predstavljam si, da bi morala nazaj.
Ladja je polna. Velik del ljudi so matere z majhnimi otroki, ki so trpele zaradi nasilja moža. Moških je zelo malo, pogosti so pa tudi mladi pari ali pa dekleta, kot sem jaz. Vsi si želimo samo svobode. Vsak od nas bi rad živel svoje sanje, ampak nihče ne ve, če se nam bo to uresničilo. Vse bomo izvedeli, ko bomo tam.
Hej! Pazi! Pojdi stran! Fuj! Koliko ljudi, ki se rine, da bi čim prej prišli do ladje. Vsi kričijo, se pretepajo, jočejo … Sam, brez družine in prijateljev, med tujci se cel premočen in umazan drenjam, da bi čim prej prišel do boljšega življenja.
Po mučnih minutah sem se le dokopal do mesta, kjer smo se stuširali. Iz cevi je sicer tekla čista voda, a po tleh umazana, blatna. Dobili smo tudi milo, ki je imelo blagi vonj. V mislih si cel čas predstavljam, da moram samo še malo zdržati in prišel bom na lepše, do lepega življenja, za katerega sem 4 leta garal v tovarnah in na ulici. Veliko denarja sem moral prihraniti, da si bom lahko v Ameriki kaj privoščil. Preden bom lahko vstopil na ladjo, še moram narediti zdravniški pregled. Upam, da mi ga uspe narediti, saj zelo kašljam in vse me srbi. Zdravnica me pokliče v ambulanto, utrujene oči povedo vse o njej. Pregleda mi grlo, srce in telo, a ko sem vstal, sem zakašljal. Zelo sem jo moral prepričati, da me je le spustila na ladjo. Zahvalil sem se bogu, da sem prišel skozi. Prišel sem v naslednjo kolono. Tukaj se ljudje prerivajo za mesto na ladji, zraven, ob ograji pa utrujeni ljudje gledajo nas, srečneže, ki nam je uspelo priti na ladjo, s solzami v očeh, saj njim to ni uspelo. Zelo sem hvaležen, da mi je uspelo priti na ladjo. Na ladji je veliko ljudi, nihče ne ve, kaj nas čaka. Vsi upamo na najboljše, lepše življenje. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Smrt! Popolna smrt! Prav videla sem jo v prihodnostih mnogih ljudi, ko sem se stežka prebijala skozi množico teh obupanih duš. Bo moja tudi takšna? Morda še hujša? Le kaj se jim je zgodilo, da je njihova edina možnost pobeg? Pobeg od svoje preteklosti? Od družine? Ali so res vsi bili pregnani v mračno usodo, ki jih nestrpno čaka že ob trenutku, ko bodo vkorakali v to obljubljeno deželo? Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o vseh teh obupanih materah, kaj šele o prestrašenih, izčrpanih otrocih, ki ne vedo, kaj jih čaka. Upajo na najbolje, ko v solzah stojijo v pristanišču v Hamburgu. Ali kot bi dejal moj oče, pristanišču smrti. Oh, le kaj bi dejal, če bi me danes videl tavati po teh brezsrčnih ulicah. Njegova nočna mora, a moje sanje. Sanje po boljšem življenju. Upam, da je ponosen, ko me gleda onkraj sveta. Srce se mi lomi na tisoče koščkov, ko iz senc opazujem vse te zaskrbljene družine, ko skupaj odhajajo v svet. Kakšna bo njihova prihodnost? To je vprašanje, ki znova in znova ves čas odmeva v moji glavi. Toliko mnogih obrazov, tako različnih, a podobnih. Utrujeni so. Od bede življenja? Upajoči po nečem, ki jim morda nikoli ne bo dano. Okoli sebe čutim njihovo samoto, kako neprestano teče po njihovih telesih. Je to res usoda, ki jim je bila določena? Bo moja enaka? Odgovora niti nočem vedeti. Toliko sem že prestala kot vse te žalostne duše, da enostavno nimam česa izgubiti.
Sama sem. Sama na tem krutem planetu. Mati je umrla že pred leti, oče pa ne dolgo nazaj. Ostale družine nimam. Upam, da jo srečno ustvarim v Ameriki. Ves očetov denar sem porabila za vožnjo do pristanišča in pot čez Atlantik. Smrt! Smrt me v najslabšem primeru čaka na obeh straneh te temne luže, ki bo le v nekaj urah krojila mojo prihodnost. Utrujena ležim na tej trdi postelji. Ne le utrujena od potovanja in vseh izlitih solza, ampak tudi od življenja samega. Oh, kako je brezčutno. Zakaj usoda pusti toliko ljudi tavati v temi? Zakaj jih pusti, da verjamejo, da je njihova prihodnost mogoče še lahko svetla? A moja bo svetla? Vem, da bo. Ljubi bog, prosim, pomagaj mi uresničiti vse, kar sem si kdaj želela, vse moje sanje, vse, za kar sem bila poslana na ta svet, poln žalosti. Sama želim krojiti svojo prihodnost, nikomur ne bom pustila uničiti svojih sanj! Smrt! Kaj me briga zanjo! …. Ali pač? Kaj če je moj oče imel prav? Kaj če me na drugi strani te skrivnostne modrine morja čaka smrt? V vseh teh letih ponižnosti in poslušnosti hladnih duš sem se naučila eno! Nikoli ne verjemi v besede drugega, dokler se sam ne prepričaš o njih. In to bom storila. Prepričala se bom sama. Se vidimo na drugi strani, oče. Upam, da ti bom lahko dokazala nasprotno! Vem, da ti bom. Kaj če mi vsega tega ne bo uspelo uresničiti in bom na ulicah te obljubljene dežele odštevala dneve do smrti in molila, da se čim prej vidiva?
V glavi mi odmevajo vsi glasovi ljudi, ki z zadnjimi upi kličejo na pomoč in ne dobijo odziva, kriki lačnih otrok in zadnje besede mojega očeta. Ne! Ne smem jih poslušati. Vem, da zmorem. Vem, da lahko poskrbim zase. Dovolj sem stara in poznam ta svet. Vem, česa je zmožen. Je tudi Amerika tako umazana kakor voda, ki teče po teh samotnih ulicah? Kakor srca mnogih ljudi? Smrdi mi ta svet, še bolj kot vsi ti ljudje, ki sem jih srečala danes. Ljudje, ki me neprestano opominjajo name. Zakaj ne morem zaspati? Vsi ti dvomi me počasi delajo noro. Zdaj je, kar je. Tako daleč sem že prišla. Še samo ta noč in vseh težav bo konec. Ne, ne zaslužim si tega. Moja prihodnost nikoli ne bo svetla. Kaj bo 17-letno dekle v popolnoma tujem svetu? Se resno prepiram sama s seboj? Katera stran ima prav? Toliko ljudi mi je že dejalo, da to ni rešitev. Kaj če imajo prav in bo s trenutkom, ko se bo moja noga dotaknila ameriških tal, moje svobode konec? Nesigurna sem. Točno tako, kot je vedno govorila mati. Preveč ambiciozna. Pričakujem preveč in bom na koncu nad vsem razočarana. Mogoče je vse to bilo narobe. Sploh ne bi smela biti tukaj. To ni sem jaz. Ne razmišljam trezno. Ali pač? Je to res, kar hočem? Ne poznam se več. Upam, da mi bo Amerika odprla oči. Navsezadnje sem lahko tam nova oseba. Ne, sem lahko. BOM. Končno bom lahko, kdor resnično sem. Brez kakršnih koli ovir. Ne bo očeta, ki bi mi na vsakem koraku uničeval upe, niti matere, ki bi me želela držati nazaj v vseh mojih idejah. Mogoče je Amerika rešitev za vse moje skrbi. Vse težave lahko končno odvržem stran.
Oh, in četudi se moje življenje ne konča tako kot sanjam, sem vsaj poskusila. Poskusila poiskati mojo srečo.
21. maja 1900 sem prijokala na ta svet. Tistega leta še nihče ni vedel, da se bo čez dobrih 15 let pričela vojna, ki nas bo popolnoma spremenila.
Sem Maja in to je moja zgodba, ki se mi je zgodila v mojih najstniških letih. Prve grozote se začenjajo, ko mojega očeta pokličejo v vojno. Jokala sem celo noč, ko sem molila za njegovo življenje. Tako se je odvrtelo celo leto, očeta pa še kar ni bilo domov, a nama z mamo je vsak mesec pisal. Dokler … Ni bilo več nobenega pisma. V naslednjem časopisu je pisalo tole: »Jožef Novak iz Gasteraja umrl na soški fronti.« Svet se mi je podrl. A to je bil šele začetek. V našo vas so začeli prihajati izmučeni in živčni vojaki. Ti so svoje skrbi reševali z alkoholom. Po celotni vasi so ležali razbiti kozarci in steklenice. Tudi kmečke žene so trpele. Pretepali so jih in jih poniževali. Vendar vsi niso bili takšni. Nekateri mlajši fantje so se zatekli na varno k družinam. Eden takih je bil Jaka. 17-letni fant, ki je spremenil moje življenje. Najprej je bil zame le še en vojak, ampak ko sem ga bolje spoznala, sem se zaljubila. On je čutil enako in kar hitro je vsa vas vedela za najino skrivnost. A moje življenje se je hitro spet postavilo na glavo. Jaka je moral nazaj v vojno. Tako dobro se spomnim noči pred odhodom. Bila sva pod hrastom, se objemala in jaz sem jokala. Nakar je pokleknil in rekel: »Moja Maja. Ti moja ljubezen. Ljubim te in tudi če se ne vrnem, vedi to. A se bom, saj me bo moja ljubezen do tebe držala pri močeh. Ko se vrnem, se želim poročiti s teboj. Torej, bi bila moja bela nevesta?« Ob teh besedah sem še bolj zajokala in ga poljubila ter ponosno rekla: »Da!« Tako je naslednje jutro odšel in me pustil v joku. Nenehno sva si pisala, vsaka dva tedna je prišlo njegovo pismo. Dokler ni prišlo zadnje pismo, v katerem je pisalo:
Draga moj Maja. Vedi, da te ljubim, da bi naredil čisto vse zate. A sporočam ti zelo slabo novico, pristal sem v bolnišnici, zato ne bom prišel domov še kakšen mesec. Moli zame, da bom vsaj še enkrat v življenju videl tvoje lepe oči.
Z vso ljubeznijo, tvoj Jaka
In to je bilo zadnjič, ko se mi je javil. Edino, česar se spomnim, je naslov v časopisu: »Neusojena ljubezen« s podpisom avtorja Jake Mrzliča, s pripisom za njegovo ljubezen.
Pišem ti iz bojnega jarka. Nad mano slišim poke granat vseh velikosti, strele strojnic in topov. Moker sem od krvi mojih rojakov, ki so padli pred mojimi očmi. Upam, da si ti in otroka siti, saj jaz nisem. Na teden dobimo jesti le enkrat in še to samo kruh in vodo. Utrujen sem. Redko kdaj sploh zaspim za več kot uro. Ne vem, koliko je ura in kateri datum je. Velikokrat dobim v glavo kakšen kamen ali kos blata.
Sedaj se borim nekje v Rusiji, še sam ne vem točno kje. Zraven mene na bojišču je vedno moj prijatelj Stanko, ki je bil včeraj skoraj zadet s strojem. Otrokom povej, da tudi če se ne vrnem, vas imam vse najraje.
V jarku vsako jutro in večer molimo, da se še kdaj vidimo.
Trenutno se vojna nikamor ne premika, vsak teden prevažajo nove vojake in hkrati v bolnice navažajo mrtve ter poškodovane.
Počutim se zelo slabo, mislim, da sem bolan, saj je v jarkih zelo slaba higiena. Nimamo stranišč ali umivalnikov. Velikokrat mi čez nogo teče podgana ali miš. Že več dni zapored dežuje, zato so jarki razmočeni in težko prebojni, posledično smo umazani. Poskusil ti bom čim več pisati.
Pogrešam vas. Upam, da se čim prej vidimo. Tvoj Mirko
Tinej Murko, 9. razred
Tilen Fanedl, 8. razred
Draga žena!
Vem, da sem ti obljubil, da se bom hitro vrnil, ampak se je vse poslabšalo. Čez dva dni nas bodo odpeljali na bojišče. Upam na najboljše, saj se vojaki od tam vračajo močno poškodovani. Do zdaj smo vsak dan imeli vaje, kjub temu še nisem prepričan vase. Vsi so zelo živčni in zaskrbljeni.
Prosil bi te, da bi povedala mojim staršem, da sem zdrav in da je vse v redu. Otrokoma povej, da ju zelo pogrešam kot tudi vse ostale.
Upam na najboljše. Tvoj mož Žiga
Draga žena!
Pišem ti že drugo pismo. Trenutno smo v strelskih jarkih. Življenje tukaj je grozno. V teh jarkih spimo, jemo, streljamo in vojaki tukaj umirajo. Z eno besedo bi temu lahko rekel, da v njih živimo, to je na žalost zdaj naš drugi dom.
Že dva dni sem na straži in komaj čakam, da bom lahko šel spat vsaj za nekaj časa. Vse to, kar se tukaj dogaja, je huje kot v nočni mori. Večina vojakov je psihično na dnu, saj je res težko vsak dan gledati, kako ti prijatelji tukaj v hudi bolečini umirajo. Oblačil nimamo veliko, potrebovali bi nekaj novih, ampak jih ni. Jarki so v slabem stanju. Cel teden že dežuje, zato so polni blata in krvave vode. Premalo imamo zdravniške pomoči, zato mrtvi vojaki ležijo vsepovsod.
Zelo vas pogrešam. Želim si, da se čim prej vrnem, saj imam dovolj tega. Upam, da ste zdravi. Tvoj mož Žiga
Draga žena!
To je moje zadnje pismo. Trenutno sem v bolnišnici. Pišem ti z zadnjimi atomi moči, saj sem hudo ranjen.
Zelo vas pogrešam, želim si, da bi lahko bil z vami. Žal me ne bo več, ampak moje srce bo vedno tukaj za vas. Vaš Žiga
Larisa Bračič, 9. razred
Primož Šnajder, 8. razred
Draga žena in otroci!
Pišem vam iz ljubezni, komaj čakam, da vas objamem in poljubim. Veste, ni mi lahko, saj imam poškodovano roko, ne rabi vas skrbeti. Imam nekaj prijateljev, kot so Jožef, Pep in Tone. Z vsemi se rad pogovarjam, a nimam veliko časa, da se družimo. Naš dan poteka tako, da se večina časa samo streljamo, ponoči sem ves čas buden, saj sem na straži, če bi nas kdo napadel. Težko mi je, saj gledam na milijone mrtvih vojakov. Verjetno ne bomo prišli domov do božiča, saj so se sovražniki zelo dobro pripravili na nas. Nič se ne premikamo, ves čas smo samo v bojnih jarkih, ko pa dežuje, je vse blatno in zelo težko za premikanje.
Zdaj se mi res že mudi, saj pride moj zdravnik, ki mi bo pregledal roko.
Vsak dan, vsako jutro, vsak večer ista pesem. Zbudim se in se vstanem, še preden se zdani. Izčrpana sem od vsakodnevnega monotonega življenja. Vsak dan železo v svojih rokah. Vsak dan je popolnoma enak. Včasih se sprašujem, kašno bi bilo moje življenje, kje bi bila zdaj, če me ne bi bilo tukaj. Je prav, da se to sprašujem? Tako v mislih nekje drugje kot pa otroci, ki tukaj delajo noč in dan, da bi si prislužili denar, da bi ga lahko poklonili svoji družini. Je prav, da mislim na bogastvo? A je vendar vse to resničnost? Ah, ta krut svet, nekateri bogati, drugi pa revni z železom v rokah. Tako moj smeh kot moj ponos sta uničena. Sanjala sem, da bom kot svobodna ptica imela mirno življenje, sanjala o prihodnosti, sedaj so moje vsakodnevne sanje železo in žebelj v roki. Bogi otroci, ki tukaj nimajo prihodnost.
Preden zvečer zaspim, se pogledam v ogledalu. Ne prepoznam se, moje roke, kri … Ne čutim jih. Moj obraz. Sem to res jaz? Moje oči, v katerih vidim železo. Vsak dan premišljujem o isti stvari. O žebljih, seveda. Vstanem, grem. Delam in se trudim, da preživim sebe in mojo družino. Sonca, narave, petja ptic, šumenja reke ne slišim. Zaprta sem v temnem prostoru, kjer odmeva samo en glas, glas žarečih žebljev in jok otrok. Ko se zvečer napotim nazaj domov in ko sama hodim v temi, še vedno ta glas. Ko zaspim, še vedno ta zvok žebljev. Se bo kdaj prenehal? Le kdo ve.
Neprestano sklonjen nad kovalom. Tresoče se roke od utrujenosti. Oči na pol odprte, v katerih vidiš samo praznino, brez kančka upanja. Želodec prazen, žepi prazni, a delovnik poln. Garam za družino in z družino. Imam dve mlajši sestri, mamo in očeta. Vseh pet nas dela in vsi isto stvar. Iz dneva v dan kujemo žebelj za žebljem. Vsak enak … Eden za drugim … Ritem enak … Vsak trenutek za drugim …
Zaslišim smeh svojih vrstnikov, ki prav zdaj igrajo nogomet, a jaz sem tukaj. Na mestu, kjer ne bi smel biti nihče. Delam za skoraj nič, za prazen nič, v daljni nič. Enoličnosti ni videti konca, niti številu žebljev. Izdelal sem jih že 400 … 402 … 403 … 404 … Sproti jih štejem, da si krajšam čas, ki pa mineva počasi kot morska zvezda, ki se plazi po dnu morja. Lenobno in počasi, kot da se igra z mojimi čustvi. Oče pravi, da moram ostati močan, delaven in se potruditi za družino. Ampak sprašujem se … Ali sem prav za to na svetu? Ali je to res moja usoda? Dan za dnem enak? Dan za dnem delaven? Dan za dnem brez upanja?
Milijon petsto enaindvajset tisoč osemsto dvainšestdeset … Številke si kar vrstijo … Minute se krajšajo … Dneva bo počasi konec … Prav tako pa tudi z menoj … Roke, noge, glava, hrbtenica, vsak del telesa boli! A čustva v meni vrejo. Jeza, ponižanje, žalost … Uničen od zunaj … Uničen od znotraj …
Padem v posteljo in prvič v tem dnevu rečem, da upam. Ali šteje, če upam, da se ne zbudim več?
Življenje ni za vse enako. Nekateri se mučimo in težko delamo ter se borimo za preživetje, za tisti majhen kos hruha, ki smo si ga le stežka prislužili, medtem ko drugi ves dan posedajo za papirjem, zvečer pa se vrnejo z velikim izkupičkom denarja k svoji družini. Z njo preživijo čas, se zabavajo, veselijo, družijo. Pogovarjajo se o sanjah in poslih, o njihovem novem potovanju, ki ga načrtujejo, in še kaj več.
Kaj pa jaz? Ves svoj dan preživim med žeblji. Pogovarjam se o žebljih, gledam žeblje, celo sanjam o njih! Ne, saj to ni res. Zbudi se že iz te krute nočne more. Komaj sem dopolnil deset let. To zagotovo ni moja usoda, ne sme biti. Moji vrstniki se v času mojega delovnika učijo v šolah, se z družino sprehajajo po parkih, polnih ozelenelih dreves in cvetočih rož, ki jih sam ne opazim, igrajo se z najnovejšimi igračami, na katere niti pomislim ne. Cele dneve se poigravam z žeblji in iščem pomen vsega. Premišljujem o enoličnem delu, posebej pa o življenju, ki me ob njem čaka.
No, naj vam vsaj malo razjasnim moj problem. Starša sta žebljarja in težko delata že vse življenje, ker pa je njun posel začel propadati, sem se na delo moral odpraviti tudi sam že v zgodnjih letih. Dela sem se že nekoliko privadil, toda solze, ki se mi ob njem po licu pretakajo kakor reka, se nikoli ne ustavijo. Vztrajajo in vztrajajo, dokler v mojem telesu ni niti kapljice več.
Vročina tukaj je neznanska in ob njej se počutim kot v samem peklu. Toda to še seveda ni najhujša plat tega dela. Ne, kje pa. Je daleč od grozote obrazov, ki jih pogledujem vsak dan. Lačni, brezvoljni in na pogled mrtvi ljudje, ki jih vidim vsak dan, me preganjajo v sanjah. Sem tudi sam takšnega videza? Tudi jaz izgledam kot okostnjak? Tega seveda ne bom izvedel, saj so ogledala predraga, bojim se pogledati svoj odsev v vodi.
Nehati hočem. Tako ne bo šlo več naprej, a kaj ko hočem ustreči svoji družini. Ne smem biti sebičen. Mogoče pa kdaj naš posel razcveti. Najel bom nekaj delavcev, sam pa se podal v svet. Vseeno kam, toda čim dlje od tu. Čim dlje od delavnice, čim dlje od okostnjaških obrazov, čim dlje od žebljev. Komaj že čakam. Vem, da me nekje daleč proč čaka izhod. Samo potrpežljiv moram biti, čakati na dan, ko ga bom našel in za vselej rekel: ˝Zbogom peklenski žeblji.˝
Nekega dne je od svoje mame dobil pojoča skrinjico. Ta skrinjica se je prenašala iz roda v rod. Skrinjico je imela tudi njegova babica in prababica. Čez sedem let je skrinjica še vedno lepo pela, ampak pastirjeva mati je že zdavnaj umrla. Pastir je s to skrinjico hodil vsepovsod, razen v gozd. Bal se je, da bi mu jo ukradla zlobna kraljica, ki si jo je že od nekdaj želela. Zlobna kraljica je samo zato hotela skrinjico, ker je lepo pela. Ni ji bila všeč po barvi, saj je bila rdeča in ne črna.
Nekega dne je pastir na cesti srečal zlobno kraljico, ki ga je vprašala, kje ima pojočo skrinjico, pastir ji je odgovoril: »Doma, kjer je nihče ne najde.« Kraljica je takoj pomislila, kje bi lahko bila. Za tem je takoj odšla nazaj v njen stari grad. Ko se je stemnilo, se je zlobna kraljica odpravila do pastirjeve hiše. Pastir je lepo spal v svoji postelji. Zlobna kraljica je začela iskati po hiši, kje bi lahko našla skrinjico. Po nekaj urah je pod posteljo našla pojočo skrinjico.
Drugi dan pastir ni našel svoje skrinjice. Spet je šel po cesti in srečal kraljico. Videl je, da je imela v roki skrinjico. Rekel ji je, naj mu jo vrne. Kraljica mu je odgovorila: »Prinesi mi vrečo cekinov, pa ti vrnem skrinjico.« Pastir se je odločil, da bo poiskal vrečo cekinov.
Čez tri dni je našel vrečo cekinov, ampak varovala jo je zlata ptica. Ptico je prosil, če mu da vrečo cekinov. Ptica je takoj vedela, da je pastir prijazen in mu nato dala vrečo cekinov, ki jo je pastir odnesel zlobni kraljici. Kraljica je bila zadovoljna in z veseljem vzela vrečo cekinov. Vrnila mu je skrinjico. Pastir je takoj zapustil stari grad in se vrnil domov. Kraljica je od tega dne naprej samevala na svojem gradu.
Pastir pa je živel srečno do konca svojih dni. Kdor mi ne verjame, da je kraljica živa, naj gre sam gledat, če seveda ni prej že umrla.
Nekoč je živela deklica, mama ji je umrla in oče je vzel drugo.
Tri leta se je mačeha prilizovala očetu, nato pa deklico obtožila, da je pojedla njeno sladico in jo pognala stran le s kosom kruha. Hodila je po prašni poti in poti se je zdelo, da je deklica vedno lažja in po treh letih cesti ni bilo več všeč: »Lepo dekle, kam greš, z bosimi nogami, kar peš? Lakota, žeja te peste. Poglej, revica svoje roke.«
Deklica se je začudila, da cesta govori, pa ji je odgovorila: »Mačeha zlobna odgnala me je, ker lepše od nje sem dekle. Očetu zelo se priliznila, kruh za vso pot mi dala.«
Pot je nato deklici povedala, da tam malo stran rastejo jagode in bo tam našla zaklad.
Deklica je našla jagode in zraven zlat kamen, ki se je bleščal ter deklici zastrl pogled. Ker je bil umazan, ga je podrgnila in prikazala se je vila, ki jo je nahranila. Pokazala ji je, kje živi mladenič, ki ji bo v življenje prinesel veselje. Potem je shranila kamen v žep in odšla z mladeničem domov. Oče se ju je razveselil, mačeho je nagnal, imeli so svatbo in vila je poskrbela za pojedino. Čudežni kamen je deklica sedaj nosila okoli vratu.
In če ne verjamete, da se je to res dogajalo, pojdite pogledat, kajti še danes srečno živita za devetimi gorami in devetimi vodami.
Pred davnimi časi je živel pastir, ki je prodajal ovčjo volno. Vsak dan je peljal ovce na pašo. To je počel že sedem let.
En dan je do njega prišel gospodar sosednjega mesta. Zahteval je volno, v zameno pa mu je dal čaroben zvonec.
Pastir je imel zlobnega brata, ki je bil zelo ljubosumen. Zato je pastirju ukradel ovce, ko je bila temna noč. Zgodaj zjutraj je pastir hotel peljati ovce na pašo, a jih ni bilo. Takoj je pomislil na gospodarja sosednjega mesta in ga obtožil. Zato so gospodarja ubili. Ko so ugotovili, da ni bil on kriv, je pomislil na brata, saj je vedel, da je bil ljubosumen.
Naslednjo noč se je pritihotapil do njegovega hleva. Okoli njegovega hleva je bil neskončno globok jarek. Ko je trikrat pozvonil z zvoncem, se mu je drevo priklonilo čez jarek in mu naredilo most. Pastir ga je prečkal. Ko ga je brat opazil, je še on stekel do drevesa. Ko ga je hotel prečkati, ga je drevo dvignilo. Tako ga je odneslo na ledeno goro, kjer je umrl od lakote.
Nastale so nove besedne skovanke oziroma so učenci besede prebesedili:
kopalnica je postala umivalnica. Urnik je postal predmetnik, testi pa preverjevalci. Odslej so ideje domislice, dnevna soba pa prostočasnica. Zmaj se je prebesedil v ognjebruha. Stol so učenci prebesedili v sedalo, vrata v odpiralo, ura je kaj hitro postala časomer, robčki pa nosobrisi. Le kdo bi si mislil, da je okno lahko tudi skozigled in klima ohlajevalka, pes je postal lajač, očala so se preimenovala v boljše glednike, magneti pa pritrdilniki. Vrata so postala skozihod, pipa vodoteč, pujs se je prebesedil v krulozavra. Zobje so odslej grizljalniki, koledar pa dnevoštevnik, knjiga je postala bralnik in omara shranjevalnik.
A vsak lahko razkrije, kar skriva. saj na travniku vsak nekaj odkrije, česar že dolgo več ni.
Zdaj vsak se lahko veseli, saj tukaj ponovno vse zaživi.
Najlepše je na travniku zaslišati prelep otroški glas, poln smeha, veselja in radosti.
Iz mehke trave je najbolje opazovati zanimive oblike vseh oblakov, ki potujejo daleč stran. V jasnem večeru jih nadomestijo zvezde, ki prav prikupno se smehljajo …
Lahko bi še naštevali, naštevali in naštevali … A nikoli prišli do konca, saj ima naš travnik ogromno skrivnosti.
Odeja posteljo postilja, čaka v trgovini ali pa je okras fotelja, Sara podari jo Lini.
Je črna, je rdeča. Lahko je tudi goreča, če se ji preveč približa sveča.
Vsak ima svojo rad, sosedova nikdar ni dobra. Tudi takrat, ko je sinje modra. “Povšter” ne more brez nje živet’, ti ne moreš brez nje spati, a priznaj, da svet je lepši, če odeja zna peti.
Vroči dnevi, tople noči. Skoči v vodo en, dva, tri, da se ti glava zbistri in telo ohladi.
Počitnice so pravi raj, da počneš direndaj. Ko pa mama te dobi, se ti dobro ne godi.
Ko na morju v vodi čofotaš, se užitku ves predaš. Sončna krema, brisača in sladoled to vedno moraš s sabo imet’. Ko poletje poslavlja se, nov letni čas najavlja se.
Sama stojim ob obali, čakam, da se vrneš z vročinskimi kriki.
Te temne rjave oči, ta pogled kot sonce, ki žari.
Ti črni lasje kot temačna soba, ki se ne konča.
Ne vem, zakaj si me zapustil. Pot te je zapeljala na drugo stran. Na neznano obalo si odletel kot galeb.
Sam zdaj stojiš na neznani obali, sama stojim vsako noč. Jaz in ti, vsak na svoji strani sveta se spominjava najinega prvega poljuba, ki se je zgodil v jeseni.
Ko te zagledam, mi srce ponori, ampak ti si še samo zgodovina mojega življenja.
Zdravo vsi, kako ste kaj? Naj Vam zdaj povem nekaj za nazaj.
Sem Aneja Kos iz Plodršnice doma, po navadi v šolo kar s kolesom se mi da, čeprav bi včasih raje bila doma. Saj ne da v šoli mi ne bi bilo v redu, ampak kdo od Vas tukaj ne bi raje bil na morju kakor pa na Bledu?
Čeprav tudi tam je lepo, vendar jezero ni morje in nikoli ne bo. Morje imam rada, pravzaprav celo poletje, takrat pride sonce, z njim pa vsak dan novo doživetje.
Vendar kljub temu najljubša mi je zima, čeprav je včasih mrzla, da bi zeblo še pingvina. Ampak december je mesec, ko imam rojstni dan, saj veste petindvajsetega. Ja, na sam božični dan!
Ko malo pomislim sem pravzaprav Kos in Božiček, niti pod razno ne fantek, kaj šele ptiček.
Na koncu naj povem, da ne vem, kaj tukaj lahko bi bil refren. Nekaj zagotovo vem, to je, da ko vozim se s kolesom, brez čelade na cesto ne smem.
Šola je kot nočna mora, hočeš ali nočeš, učiti se moraš.
Zjutraj sedma ura rana, vstati treba ja zarana. Brž torbo vržeš na rame in hitro pot pod noge.
Ko šolski zvonec zazvoni, učenci sedemo v svoje klopi. Učitelj nam snov pojasnjuje, nas pa opozori, da se posluša in ne z mislimi pohajkuje. Komaj čakam zadnje ure zvon, da odvandram spet domov. Tam me čaka družina vsa in živalska družba fina.
Veselje je prijateljstvo, ki vsak dan vzide kot sonce. Veselje je ljubezen, ki temelji na resnici in ne na laži. Veselja ni v strupeni kači, ampak v pravem prijatelju.
Prijatelj je kakor življenje poln ljubezni, veselja in bolečine. Bolečina naj bo še tako boleča, je naša učiteljica življenja. Življenje je kakor pesem, ki te osreči in te razveseli.
