Nastale so nove besedne skovanke oziroma so učenci besede prebesedili:
kopalnica je postala umivalnica. Urnik je postal predmetnik, testi pa preverjevalci. Odslej so ideje domislice, dnevna soba pa prostočasnica. Zmaj se je prebesedil v ognjebruha. Stol so učenci prebesedili v sedalo, vrata v odpiralo, ura je kaj hitro postala časomer, robčki pa nosobrisi. Le kdo bi si mislil, da je okno lahko tudi skozigled in klima ohlajevalka, pes je postal lajač, očala so se preimenovala v boljše glednike, magneti pa pritrdilniki. Vrata so postala skozihod, pipa vodoteč, pujs se je prebesedil v krulozavra. Zobje so odslej grizljalniki, koledar pa dnevoštevnik, knjiga je postala bralnik in omara shranjevalnik.
A vsak lahko razkrije, kar skriva. saj na travniku vsak nekaj odkrije, česar že dolgo več ni.
Zdaj vsak se lahko veseli, saj tukaj ponovno vse zaživi.
Najlepše je na travniku zaslišati prelep otroški glas, poln smeha, veselja in radosti.
Iz mehke trave je najbolje opazovati zanimive oblike vseh oblakov, ki potujejo daleč stran. V jasnem večeru jih nadomestijo zvezde, ki prav prikupno se smehljajo …
Lahko bi še naštevali, naštevali in naštevali … A nikoli prišli do konca, saj ima naš travnik ogromno skrivnosti.
Odeja posteljo postilja, čaka v trgovini ali pa je okras fotelja, Sara podari jo Lini.
Je črna, je rdeča. Lahko je tudi goreča, če se ji preveč približa sveča.
Vsak ima svojo rad, sosedova nikdar ni dobra. Tudi takrat, ko je sinje modra. “Povšter” ne more brez nje živet’, ti ne moreš brez nje spati, a priznaj, da svet je lepši, če odeja zna peti.
Vroči dnevi, tople noči. Skoči v vodo en, dva, tri, da se ti glava zbistri in telo ohladi.
Počitnice so pravi raj, da počneš direndaj. Ko pa mama te dobi, se ti dobro ne godi.
Ko na morju v vodi čofotaš, se užitku ves predaš. Sončna krema, brisača in sladoled to vedno moraš s sabo imet’. Ko poletje poslavlja se, nov letni čas najavlja se.
Sama stojim ob obali, čakam, da se vrneš z vročinskimi kriki.
Te temne rjave oči, ta pogled kot sonce, ki žari.
Ti črni lasje kot temačna soba, ki se ne konča.
Ne vem, zakaj si me zapustil. Pot te je zapeljala na drugo stran. Na neznano obalo si odletel kot galeb.
Sam zdaj stojiš na neznani obali, sama stojim vsako noč. Jaz in ti, vsak na svoji strani sveta se spominjava najinega prvega poljuba, ki se je zgodil v jeseni.
Ko te zagledam, mi srce ponori, ampak ti si še samo zgodovina mojega življenja.
Zdravo vsi, kako ste kaj? Naj Vam zdaj povem nekaj za nazaj.
Sem Aneja Kos iz Plodršnice doma, po navadi v šolo kar s kolesom se mi da, čeprav bi včasih raje bila doma. Saj ne da v šoli mi ne bi bilo v redu, ampak kdo od Vas tukaj ne bi raje bil na morju kakor pa na Bledu?
Čeprav tudi tam je lepo, vendar jezero ni morje in nikoli ne bo. Morje imam rada, pravzaprav celo poletje, takrat pride sonce, z njim pa vsak dan novo doživetje.
Vendar kljub temu najljubša mi je zima, čeprav je včasih mrzla, da bi zeblo še pingvina. Ampak december je mesec, ko imam rojstni dan, saj veste petindvajsetega. Ja, na sam božični dan!
Ko malo pomislim sem pravzaprav Kos in Božiček, niti pod razno ne fantek, kaj šele ptiček.
Na koncu naj povem, da ne vem, kaj tukaj lahko bi bil refren. Nekaj zagotovo vem, to je, da ko vozim se s kolesom, brez čelade na cesto ne smem.
Šola je kot nočna mora, hočeš ali nočeš, učiti se moraš.
Zjutraj sedma ura rana, vstati treba ja zarana. Brž torbo vržeš na rame in hitro pot pod noge.
Ko šolski zvonec zazvoni, učenci sedemo v svoje klopi. Učitelj nam snov pojasnjuje, nas pa opozori, da se posluša in ne z mislimi pohajkuje. Komaj čakam zadnje ure zvon, da odvandram spet domov. Tam me čaka družina vsa in živalska družba fina.
Veselje je prijateljstvo, ki vsak dan vzide kot sonce. Veselje je ljubezen, ki temelji na resnici in ne na laži. Veselja ni v strupeni kači, ampak v pravem prijatelju.
Prijatelj je kakor življenje poln ljubezni, veselja in bolečine. Bolečina naj bo še tako boleča, je naša učiteljica življenja. Življenje je kakor pesem, ki te osreči in te razveseli.
