Galjotove misli

Osmošolci so spoznali ljudsko pesem Galjot in se postavili v kožo galjota, zapisali njegove misli. Nastalo je več različnih dnevniških zapisov.

                                                                                                       Sredi morja, 2. 12. 1485

Dragi dnevnik,

delo na galejici se nadaljuje. Vsak dan isto. Ribam tla, veslam noč in dan, izmučen sem. Loviti moramo ribe, a po navadi je lov neuspešen. Hrane ni, lačen sem, pitne vode ni. Izmučen sem, ne morem več. Zdravstvene razmere so zelo slabo, najraje bi umrl, da bi bilo tega mučenja konec. S tovariši se ne razumemo, norčujejo se iz mene. Pogrešam družino in dom. Spomnim se tistega dne, kot da bi bilo včeraj. Prišla je novica o mojih otrocih. Sin bo postal duhovnik, hči pa se bo poročila. Bil sem vesel za njiju. Potem pa me je doletela strela. Mladenič mi je povedal, da me je žena prevarala. Bil sem potrt, izgubljen v svojih mislih … Nisem vedel, kaj naj. Želel sem umreti, ampak sem še vedno tu, star, ubog galjot.

Danes teče že 308. dan, odkar sem tu. Kmalu bo božič, a se ga ne veselim. Kdo bi se ga? Tokrat bo ta brez moje družine, ob toplem kaminu, ob veliki pojedini. Letos bom božič preživel s svojimi tovariši, brez spanca in premražen do malega prsta na nogi. Mislim, da ni najudobneje v raztrganih oblačilih sredi zime. No, bolje, da grem nazaj na delo, da ne bom kaznovan.
Ubog galjot       

galeja, 12. 12. 1677

Dragi dnevnik,

izmučen sem. Včeraj sem vso noč veslal. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Že pet dni zapored veslam ves dan, vso noč, čistim galejico, pospravljam. Ne zdržim več. Vse me boli. Ko sem zjutraj hotel za eno uro zaspati, saj me je tovariš, s katerimi sem se spoprijateljil, hotel zamenjati, je prišel vodja galeje in me pregnal nazaj na delo. Nisem rabil veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico. Počistil sem vso galejico in končno se me je vodja usmilil ter me pustil spati za eno uro. Nisem spal na postelji, spimo na trdih, mokrih, mrzlih tleh. Ko me je vodja zbudil, smo imeli kosilo, vendar jemo ne prav veliko.

Danes smo za kosilo dobili kos kruha, za zajtrk še tega ne dobimo, večerje pa sploh nimamo. Lačen sem in žejen. Na dan dobimo dva kozarca vode in to je vse.

Po kosilu sem spet moral vse pospraviti. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Nočno veslanje traja 12 ur od 18.00 do 6.00. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen, vsa galejica je bila mokra. Bilo je mrzlo. Zebe me. Zjutraj sem pojedel skromen zajtrk, niti kosa kruha nismo dobili. Popil sem kozarec vode. Vodja je rekel, da imam dve uri počitka. Nisem šel spat, usedel sem se v kot galejice in premišljeval, kako je z mojim domom ter mojo belo Ljubljano. Spomnil sem se mladeniča, ki sem ga srečal pred nekaj tedni. Povedal mi je, da se mi hčerka moži, da bo sin postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja otroka. Mladeniču sem dal darove, da jima jih odnese. Prstan za hčer in zlatnik za sina. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Saj veš, da sem tukaj v ujetništvu. Težko mi je. Razmišljam o samomoru.
Tvoj galjot

sredi morja, 20. 4. 1582

Dragi dnevnik,

znašel sem se na galeji, saj sem ujetnik. Mislil sem, da bo minilo hitreje, vendar je vsakdan enak in še bolj mučen. Pogrešam dom in družino, tukaj nimam nikogar, ki ga poznam. Vsi smo izmučeni in komaj se premikamo. Nimamo hrane in vode, spimo samo kakšno uro ali dve. Sonce je tako močno, da komaj kaj vidiš pred seboj. Moji tovariši  niso ravno najprijaznejši, zmerjajo se med sabo in ugovarjajo paznikom. Seveda to ne ostane dolgo veselo, saj jih za taka zmerjanja bičajo po hrbtu. Nekateri kasneje prenehajo s tem, saj ko občutijo bič na hrbtu, jih spreleti: “Nekaj moram spremeniti.” Nekateri pa le nadaljujejo, ti so bičani iz dneva v dan. Težko mi je na tej galejici, želim si samo, da vsaj enkrat bi še stal na kopnem in šel domov k družini. Pa vselej zastonj si to želim, saj tako ne bom več prišel domov.  Tukaj sred morja ne vidim ničesar, kakor samomor je, ki nima konca vse tja do obzorja.

Veš prijatelj moj, kako mi je, ko sem stopil na galejico, sem se počutil, kakor da so mi odrezali noge in me položili v leseno krsto. Upanje, da se vrnem domov, sem že izgubil, saj tako me dolgo več ne bo in ribice v morju me bodo pohrustale ter od mene ne bo ostalo prav ničesar več.
Obupan galjot

Elvira Črešnar

paluba, 12. 12. 1699

Dragi dnevnik,

pravzaprav ne vem, kaj sem tako hudega naredil, a kar naenkrat so pome na dom prišli iskat ladijski pazniki. Močno so me pretepli in me zvlekli na galejo.

Mislil sem, da si bom s seboj lahko vzel kakšno oblačilo, vendar si nisem mogel. Od mame se niti posloviti nisem imel časa, lahko sem ji rekel le: »Adijo.« Mama se je hudo jokala, ker ve, kakšne so bolečine, če te kdo pretepa. Ni se mogla sprijazniti s tem, da sem moral kar tako na hitro oditi. Raje bi bil doma. Tukaj moram od tretje ure zjutraj do trinajste ure popoldan močno in neprestano veslati. Vesla so zelo težka, zmučim se že po eni uri. Po osmih urah veslanja sem tako izčrpan, da ne morem več veslati, vojaki me bičajo, po hrbtu imam brazgotine. Zelo me bolijo te brazgotine, še bolj me bolijo mišice na rokah. Ko sem že ves izčrpan in prebičan, moram drgniti lesena tla, ogromno krat se zaskalim, saj tla niso pobrušena, le po trdem, mučnem delu si zaslužim nekaj pitne vode in nekaj za pojesti. In še ni dovolj trpljenja, vsak dan pretepejo enega ujetnika tako močno, da kri kar šprica na vse strani. Ko je onemogočen, da niti prsta ne more premakniti, je dovolj tepeža, potem ga vržejo čez krov. Na začetku nas je bilo 160, zdaj nas ni več dosti.

Iz dneva v dan sem bolj obupan in mi ni več za živeti. Še vedno ne vem, če se je mama sprijaznila, da me ne bo več videla, jaz se nisem.

Tako močno sem izčrpan, da me bo slana voda raztopila in o meni ne bo več sledi.

Primož Šnajder

morje, 10. 9. 1490

Dragi dnevnik,

že na začetku ti povem, da moje življenje ni z rožicami postlano. Pred nekaj tedni so me poslali v pravi pekel. Ničesar nisem narobe storil. Med vajo so oboroženi možje napadli našo vas in nas odpeljali na to kratko pošast − galejo. Tukaj trpim. Delo je mučno in ne bi ga zmogel vsak. Vsak dan je enak. Zvečer komaj čakam, da zaspim, če lahko spim. To je edini čas na ladji, ko ne delamo, še to nam velikokrat vzamejo z nočnim veslanjem. Pazniki so kruti do nas in tudi kapitan ni popustljiv.

Danes se je moj dan začel mučno. Zelo slabo sem spal, zato sem bil utrujen. Veslal sem zelo počasi, vedno počasneje in utonil sem v spanec. Zbudil sem se s sulico pred obrazom in seveda so me takoj odvedli h kapitanu. Bil sem označen za lenobo in vsi smo vedeli, kaj se bo zgodilo z lenobami − en teden si popolnoma brez hrane, vsak dan drgneš palubo in cel mesec veslaš ponoči. Služiš pa tudi kapitanu. Prišel sem do njega in z leseno palico me je udaril po obrazu. Počutil sem se, kot da mi koža odstopa z obraza. Začelo se je služenje. Najprej sem mu drgnil čevlje, ko sem končal, so me klicali veslati. Veslal sem približno tri ure. Ne vem, ne spomnim se natančno, saj je tukaj vsaka minuta kot celo leto. Rok nisem niti več čutil. Za sabo sem zaslišal glas »Ej, ti lenoba! Mislim, da si zaslužiš še našo nagrado za malomarnost.« Bili so ostali kaznjenci. Začeli so me suvati, brcati, potiskati in tepsti, dokler nisem nezavesten obležal na palubi. Zbudil me je paznik in me takoj pregnal nazaj na delo. Bil sem krvav in želel sem samo, da se ta nočna mora konča. Med drgnjenjem palube sem postal že pošteno lačen, a sem vedel, da hrane ne bom videl še vsaj pet dni. Počutil sem se kot duh, čutil sem že, kako sem bled od garanja in lakote. Kapitan uživa v tem, ko trpim, rad ima trpljenje drugih, zato me je določil še za deljenje hrane. Lahko sem jo gledal, a je nisem smel jesti. Moje lačne oči so bile izbuljene in želodec se mi je premetaval po telesu, a hrane nisem dobil. Zvečer sem dobil še delo, ki je res najslabše, najbolj mučno. S krova sem metal naše iztrebke. Opravljanje potreb je potekalo v velikih lesenih sodih. Bilo jih je kar 25 in bili so izjemno težki. Ko sem opravil s tem, si res nisem mogel predstavljati še česa hujšega. Spet me je čakalo nočno veslanje.

Nisem vedel, ali bom sploh zmogel preveslati noč, a sem jo prestal. Še vedno ne vem, ali bom preživel še cel teden. Počutim se, kot bi se mi okončine trgale od telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi. Zagnojile so se mi tudi rane od pretepa. Telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi.

Sedaj nimam več upanja. Že dolgo razmišljam, ali se naj preprosto vržem čez krov. Mislim, da bo slej kot prej prišel ta trenutek. Kar poslovil se bom.
brezvoljni galjot                                                                                                                                                   Tiana Šipek

Morje, 15. 11. 1511

Dragi dnevnik,

samo tebi lahko zaupam. Na galeji sem zaradi tega, ker sem skoraj ubil enega berača. Tudi sam nisem imel veliko denarja, imel pa sem dva otroka in ženo, pomenijo mi vse. Ravno danes sem moral veslati celo noč, čeprav sem bil zelo izmučen, sem lahko spal samo 3 ure.

Nekega popoldneva sem prosil boga, da bi pognal mojo galejico do doma, ker bi rad čimprej prišel domov, saj ne zmorem več. Noge imam vse rdeče in prstov sploh ne čutim več, zebe me, spim na mokrih in trdih tleh. Bogu sem obljubil, da mu dam tri darove, če mi izpolni to željo, da se vrnem domov. Ta želja se mi ni izpolnila, še vedno v srcu čutim ujetništvo, da sem nesvoboden, to me zelo boli.

Potem sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi sam doma. Vprašal sem ga, če ve, kako je kaj pri meni doma in povedal mi je, da v redu. Saj bo moj sin postal duhovnik, hči se bo poročila, nad ženino novico pa nisem bil vesel, kar stisnilo me je pri srcu, ko sem slišal, da ima novega. Takrat sem začutil, kako zelo imam rad svojo družino. Rekel sem mu, da naj da mojemu sinu rumen zlatnik, hčeri naj odnese zlat prstan, ženi pa pove novico, da sem umrl.

Potem sem se zavedel, da bi bilo boljše, če ne bi več živel, zato sem prosil Boga, da bi mojo galejico odnesel na sredino morja, kjer bi umrl.
Nesrečen galjot

                                                                                                                                                    Galeja, 10. 10. 1677

Dragi dnevnik,

izmučen sem. Včeraj sem spet vso noč veslal. Že pet dni zapored veslam ves dan in vso noč. Ko sem se včeraj zjutraj želel za eno uro spočiti, je prišel vodja galejice in me pregnal nazaj na delo. Nisem začel veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico.

Ko sem galejico počistil, sem imel pol ure odmora. Nato smo imeli kosilo. Jemo ne prav veliko. Za kosilo dobimo kos kruha, za zajtrk še to ne, večerje pa sploh nimamo. V celem dnevu dobimo le dva kozarca vode. Lačen sem. In žejen. Po kosilu sva s tovarišem, s katerim sem se spoprijateljil, morala pospraviti in pomiti posodo. Zvečer sem spet bil zadolžen za nočno veslanje, ki traja 12 ur, od 18. ure do 6. ure zjutraj. Vso noč smo veslali, veslalo nas je petdeset, na celi galjici pa nas je sto petdeset. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen. Vsa galejica je bila mokra. Bil je močan veter in močni valovi. Vesla so že tako ali tako slaba in je z njimi težko veslati, v takšnih razmerah pa je to še težje.

Prišlo je jutro in z njim malo lepše vreme. Vodja galejice nam je dal dve uri počitka. In ne, nimamo postelj. Spimo na mrzlih, trdih in premočenih tleh. Ampak jaz nisem šel spat. Usedel sem se v kot galejice in razmišljal o mladeniču, ki sem ga srečal prejšnji teden. Vprašal sem ga, kako je z mojo belo Ljubljano, mojim domom in mojo družino. Povedal mi je, da se mi hčerka ženi, sin pa je postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja dva otroka. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Zlomljen sem. Nisem si mislil, da bi me lahko tako prevarala. Dal sem mu darove, ki jih naj odnese mojima otrokoma. Dal sem mu prstan za hčer in zlatnik za sina.

Težko mi je, kaj vse bi dal, da bi lahko še enkrat na kopnem stal, da bi še enkrat videl svoj dom. Ah, joj, dragi dnevnik, veš, da sem tukaj v ujetništvu. Zelo mi je težko, utrujen sem in zebe me. Razmišljam o samomoru.
Tvoj ubogi galjot

Gloria Vuzem

Morje, 11. 8. 1511

Dragi dnevnik,

samo tebi lahko zaupam, sem nesrečen galjot, ki je na galeji pristal zaradi tega, ker sem skoraj ubil berača. Tudi sam sem bil reven, ampak mi denar ni pomenil vse, največ mi je pomenila moja družina.

Nekega večera sem bil tako žalosten, saj sem po celodnevnem veslanju spet spomnil na svoje domače. Spal sem lahko samo dve uri, spimo na mokrih, mrzlih in trdih tleh, skoraj sem že obupal, ampak ne morem, saj hočem videti svojo družino. Dobiti topel objem in biti srečen. Včeraj sem videl, kako so pretepali mojega edinega prijatelja. V ušesih sem slišal njegove krije in pri srcu me je stisnilo. Nočem, da bi tudi sam to doživel, zato se hitro odpravim delat. Moral sem ribati tla, roke so me bolele, imel sem rdeče in opraskane. Tudi mene so danes pretepli in mi ukazali, da moram vso noč veslati, spet ne bom mogel spati, že zdaj sem utrujen, ampak zmogel bom, potrudil se bom, da bom lahko še kdaj videl svojo družino.

Potem pa sem se spomnil, da bi lahko prosil Boga za pomoč. Prosil sem ga, da bi mojo galejo čim prej pognal do mojega doma. Ta želja se mi ni uresničila. Nato sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi jaz doma. Pogrešam svoj dom in družino. Mladeniča sem vprašal, kako je kaj pri meni doma.

Navdušen sem bil nad novico, da bo moj sin novo mašo pel in da se bo moja hči poročila. Stisnilo me je v srcu, ko sem izvedel, da ima žena drugega. Rekel sem mu, naj mojemu sinu odnese rumen zlatnik, hčerki prstan zlat, ženi pa naj pove, da sem umrl. Res sem bil razočaran in zelo me je prizadela ženina novica. Saj sem res upal, da se bom vrnil domov. da bomo skupaj srečni. Vsaj glede sina in hčerke sem izvedel dobre novice.

Potem sem si zaželel, da bi tudi jaz umrl. Prosil sem boga, naj pošlje galejo na sredino morja, kjer bom umrl. Saj sem delal za to in upal, da bi bili srečna družina, zdaj pa sem obupal.

Ko pomislim na svoje domače, mi začnejo teči solze. Upam, da bosta vsaj otroka živela srečno.
Nesrečen galjot
Lana Zorec

Rok Senekovič, 9. razred