Pošast iz podtalnice

Živel strip! Živela animacija! je izviren in večplasten mednarodni projekt na področju stripa in animiranega filma, ki so ga zasnovali skupaj z združenjem Vivacomix iz italijanskega Pordenona. Namen projekta je spodbujanje stripovske ustvarjalnosti in animacije, branja ter splošnega vizualnega izobraževanja, predvsem pa popularizacija stripa in animiranega filma med mlajšo publiko. Na natečaj je letos prispelo 499 stripovskih del, ki jih je ustvarilo 449 učencev in 101 dijak iz Slovenije, sodelovalo pa je 43 osnovnih in 9 srednjih šol ter 5 posameznikov. Preko 100 osnovnošolcev in 2 srednješolca je ustvarilo 28 kratkih animiranih filmov.

Tudi v tem šolskem letu je s svojo animacijo Pošast iz podtalnice sodeloval učenec 9. razreda Rok Senekovič. Žirija v sestavi: Igor Šinkovec (avtor), Katerina Mirović (Stripburger), Andreja Goetz (društvo Slon, mednarodni festival animiranega filma Animateka) ter Paola Bristot (združenje Vivacomix) se je sestala 25. marca 2022, izbrala glavne nagrajence in podelila (posebna) priznanja. Strokovna komisija je za Rokovo animacijo zapisala obrazložitev: “Še ena odlična animacija Roka Senekoviča, ki jo zaznamuje filmsko kadriranje, dodelani akcijski prizori, dinamika in humor.” Učenec je prejemnik nagrade v kategoriji ostale nagrade in se bo lahko udeležil festivala Animateka.

Učencu iskrene čestitke in še veliko ustvarjalnosti pri nastajanju njegovih novih animacij.

Neznan vlak prihodnosti

Mestna občina Slovenj Gradec je razpisala natečaj za izvirno otroško likovno in literarno delo ter fotografijo.

Neznanski hrup, ki prihaja iz postaje, muči moja ušesa. Čakam in čakam na vlak, se drenjam med ljudmi od tu in tam ter nestrpno čakam, da me popelje v še nedotakljivo prihodnost. Vidim ga. Z veliko hitrostjo beži zmerom bolj proti postaji, proti meni. Sedaj že stoji pred menoj. Naj vstopim? Druge izbire tako ali tako ni, zato s težkimi koraki švignem med množico in stopim nanj. Usedem se na prvi sedež, ki ga zaznajo moje oči, se na njem namestim ter pripravim za vožnjo mojega življenja.

Sem neizmerno navdušena in vesela, me pa tudi skrbi ter strah me je. Le kaj pričakovati tam daleč v daljavi, v svetu? Bo življenje tam polno bujnega cvetja ali žgočega trnja? Kako vedeti in videti v prihodnost? Nihče ne ve in nihče ne bo izvedel, razen če to sama ne odkrijem. Še enkrat se namestim na sedež in se zazrem skozi umazano okno. Le kaj me čaka tam daleč v daljavi?

Vlak se začne premikati počasi, hitreje, kasneje pa še z neznansko hitrostjo, ob kateri se mi kar zvrti. Ob takšni hitrosti bo moja pot kratka in v tem trenutku še ne znam povedati, ali si upam pomisliti, kako hitro bo minila. Dolgčas mi je in ni drugega dela kot to, da gledam skozi zanemarjeno okno. Vendar svet izven tega sedeža ni prav nič podoben oknu, ki me oddaljuje od zunanjosti. Je namreč pester, barvit in živahen. Vidim čudovite travnike, ptice in druge živali, predvsem pa moj dih zastavijo prečudovite cvetlice, ki krasijo zunanjost. Z velikim veseljem pogledujem čudovit svet, ki se razprostira pred menoj, a kaj kmalu zagledam črn oblak dima, ki se vse bolj približuje. Nebeško modra barva neba se začne oddaljevati in pred moje oči se prikradejo žgoči, sivi oblaki. Še kar pogledujem v nekoč modro nebo, ko pred seboj zagledam velike črno-sive stavbe. Kaj je ta kraj, v katerem sem pravkar pristala? Vroče je kot v peklu, ne glede na to, da skozi goste oblake ne posije niti en sončni žarek. Spreleti me srh samo ob pogledu na kraj, ki se razprostira pred menoj. Kaj sploh so te velike stavbe? Le kaj se tukaj dogaja? Ne vidim in ne slišim nobenega življenja več in edino, kar mi še preostane, je tisoč vprašanj o kraju, v katerem sem se znašla.

Od strahu zatisnem oči, kolikor se le da. Želim pozabiti na te monotone stavbe in gost dim, a kaj ko se vrata vlaka iznenada odprejo. Pogledam proti vhodu in pred seboj zagledam puste ljudi s nepopisno bledimi obrazi, umazanimi od nekakšne snovi. Izgledajo precej utrujeno, njihova telesa pa so grajena kot okostnjakova. Grozeč prizor mi ni niti malo všeč, zato spet zatisnem oči, toda ne za dolgo. Že čez nekaj sekund k meni prisede eden izmed teh obupanih ljudi in se mi predstavi z imenom Eddie.

Eddie je mlad fant. Komaj je dopolnil dvanajst let, a se je že spoznal z vso krutostjo sveta. Prihaja namreč iz revne soseske na obrobju velemesta. Skupaj z očetom, mamo, starimi starši in vsemi brati ter sestrami živi v kolibi, grajeni iz odpadnega lesa in železa. Ker si družina ne more privoščiti niti osnovnih živil, se je moral že pri osmih letih redno zaposliti. Sam mi je povedal, da se je zaposlil v peklu, drugače imenovanem tudi tovarna. Torej, to so potem bile tiste visoke stavbe, ki so kar puhale dim. Tako mi še naprej razlaga o svojem enoličnem življenju in monotonem delu, ki ga opravlja dan za dnem, dokler od utrujenosti ne pade v globok spanec. Upam, da ga vsaj v njem ne preganjata delo in revščina.

Po daljši tišini zaspim še jaz, a kaj kmalu  me nenadoma požgečkajo zlati nebesni žarki. Takoj se zdramim in se ozrem, tokrat spet čez okno. Svet ni več tako pust kot poprej in nebo je spet sinje modre barve, tokrat z nekaj sivimi oblaki.

Vožnja se nadaljuje in bliža se že druga postaja, odkar sem na vlaku. Pred seboj sedaj zagledam dva pretresljiva prizora. Na moji desni strani vidim barake, blato in utrujene ljudi, ki izgledajo, kot da jim je bilo odvzeto vso življenje. Na levi strani se razprostirajo elegantne stavbe, drage restavracije in avti, vile ter veseli ljudje z iskricami v očeh. Vlak se ustavi in moj sopotnik se vstane, me žalostno odzdravi in se odpravi proti izhodu. To je kraj, o katerem mi je govoril. To je njegov dom, no, vsaj desna stran. Zgražam se nad razliko, ki jo vidim med prebivalci. Eni sebično bogati, drugi revni. Zakaj se to sploh dogaja? Ali si oboji med seboj ne bi pomagali in vsi skupaj živeli srečno? Smo ljudje resnično tako požrešni? Na vlaku sem komaj nekaj ur, toda videla sem že preveč. Spet zatisnem oči, tokrat še močneje kot poprej in upam, da so to le grozne sanje, iz katerih se bom zbudila ob pogledu na svet, ki sem si ga predstavljala ob začetku.

Toda vlak se že premika naprej in to niso bile nikakršne sanje, to je bilo le življenje, to je bil izraz krutega sveta. Le upam lahko, da me na prihodnjih postajah čaka cvetje in ne dim ali lahkota, ne revščina, ne sebičnost. Upam lahko, da me pričaka nov svet, tokrat nekoliko vedrejši kot ta sedaj.

Kako sem lahko tako naivna? Svet se ob prihodnjih nekaj urah ni niti za kapljico spremenil, še huje, pred menoj so zdaj le še hujši prizori kot poprej. Opustošene vasi, požgani gozdovi, temačno nebo. Trave ni, prav tako ne vidim niti kamenja. Vse, kar mi je še ostalo od pogleda na deželo, so vojaki, ki se eni kakor drugi borijo za mesto na tem svetu. Ne vem, kaj točno se dogaja, toda prizor zagotovo ni blesteč. Pod vsemi temi težkimi oblačili se skrivajo obrazi staršev, starih staršev, bratov in sester, mož ter žena. Bolj kot strah me je ob pogledu na ta prizor spreletela žalost in mi orosila oči. Tega ne prenesem več. Do tega trenutka sem predvidevala, da sem videla že  vso žalost sveta, toda to presega vse meje normale in doslej videnega.

Postaje v tem kraju ni bilo in spet smo z neverjetno hitrostjo drveli naprej. Vedno bolj in bolj me stiska v srcu, saj se moj izstop vedno bolj približuje. Z neznanskim strahom stežka pričakujem, kaj me čaka. Minevajo ure, minute in sekunde. Pogledujem skozi še vedno zanemarjeno okno in se sprašujem, kaj je tam daleč v daljavi, kje se bom znašla, kaj delam tukaj … Postaja se bliža in že jo vidim. Pokrajina izven vlaka ne izgleda vsakdanja, vendar je veliko boljša kot tiste prej. Vlak se je ustavil, s tem pa se je ustavil tudi moj dih. S težkim srcem se vstanem s sedeža, ki je bil moj zvest popotnik vso pot. Medlo stopam proti izhodu. Vrata se odprejo. Stopim po stopnicah navzdol in že se moja stopala dotaknejo tal postaje. Vse slabe spomine s poti bom pustila v preteklosti, kaj pa se bo zgodilo od zdaj naprej, je šele prihodnost.

Neža Gert, 9. razred

Živeti ali umreti

Ob povabilu nikoli ne moreš pričakovati, da se ti lahko zgodi kaj slabega in tudi jaz tega nisem pričakovala. Ko so mi povedali, da sem vabljena na Visoko k družini Khallan, sem se precej razveselila. Že dedek mi je pripovedoval o svojem dobrem prijatelju Polikarpu Khallanu in verjela sem, da mi bo z njim in njegovima sinovoma lepo, zato sem šla.

Živela sem čudovito življenje in zelo dobro sem se razumela tako z Izidorjem kot z Jurijem. Moje lahkotno življenje je hitro izginilo, čeprav nisem naredila ničesar narobe. Marks Wulffing je bil brat Izidorjeve bivše zaročenke in res mi ni bil  všeč. Zdel se mi je zelo surov in v njegovi družbi se nisem dobro počutila. Moje ljubezensko življenje je bilo že brez njega dovolj zapleteno. Bila sem obljubljena Izidorju, a že prvi dan mi je v oči padel Jurij.

Marks je postavil temelje mojemu trpljenju in skorajšnji smrti. Obtožil me je čarovništva in to se mi je takoj zdelo absurdno. Nisem si mislila, da bi kdorkoli lahko verjel tem traparijam, a sem se globoko motila.

Takoj so pome prišli vojaki in me odvedli v odvraten, vlažen, temačen prostor, v katerem se mi je zdelo, da s težavo diham. Okoli mene so tekale miši in zelo me je zeblo. Skoraj sem že zaspala, ko je prišla cela kolona visokih mož. Eden od njih, predvidevam, da je bil glavni, je prišel do mene. Zazrl se mi je globoko v oči s svojim resnim in srhljivim pogledal ter zatulil, da bom še plačala za svoje hudobije. Večkrat sem povedala, da nisem kriva, da nikomur nisem storila nič žalega in nimam nikakršnih čarobnih moči, vendar mi niso verjeli. Bolj kot sem trdila svoje, bolj so me mučili. Za ogrevanje je bilo le par klofut, a pozneje so se dogajale še veliko groznejše stvari. Tepli so me z bičem in me brcali. Ko so odšli, nisem več čutila svojega telesa. Zdelo se mi je, kot da bi se mi vse mišice odtrgale od kosti. V glavi mi je razbijalo od bolečine in nisem mogla narediti drugega, kot da sem se počasi umirila in zaspala ter upala, da so to samo sanje in me jutri čaka nekaj boljšega, resničnejšega.

Zbudil me je glas konjev in topotanje močnih nog. Pred mano se je spet zbrala četa zastrašujočih moških. Bala sem se za svoje življenje in nisem se upirala. Pograbili so me in me vlekli po dolgih stopnicah iz stavbe, me vrgli v star zarjavel voz, ki je imel podobo kletke, ter me odpeljali. Nisem slutila, kaj me čaka. Peljali smo se veliko časa.

Naenkrat smo se znašli na trgu, polnem ljudi, vsi so strmeli vame. Počutila sem se grozno in nisem vedela, kaj me čaka. »Bom preživela? Kaj se bo zgodilo z mano?« samo to mi je šlo po glavi. Množica je kričala in vsi so bili tam, da so gledali mene. Bila sem skoncentrirana na svoje misli in nisem slišala ničesar drugega. Ne bom jim dala še večjega veselja, ne bom kričala in ne bom se niti premaknila. V mojih mislih je bilo le to, da sem močna ženska in borila se bom za svoje pravice. Nihče mi ne bo naredil takšne krivice. Raje umrem, kot da priznam nekaj, za kar nisem kriva, iz mojih ust tega ne bodo slišali.

Voz se je ustavil in pred mano je bil velik oder, na katerega so me spet odvedle tri grobe roke. Posedli so me na stol in čakala sem, bila sem prepuščena na milost in nemilost drugih. Pred mano je bila velika miza, za katero so sedeli sodniki in asesorji. Spoznala sem, da mi bodo sodili. Sodili bodo nedolžnemu človeku brez dokazov?

Videla sem prijezditi Jurija in Izidorja. V tistem trenutku sem hotela steči do Jurija, ga objeti in iz njegovih ust slišati, da je vsega konec, da so ljudje prišli k pameti, a tega nisem mogla. Izidor je ves prestrašen stal in me gledal, v Jurijevih očeh pa sem prepoznala jezo in vedela sem, da se bo boril zame.

Kot prva priča je do mize prišel lažnivi Marks. Izmislil si je, da sem jahala prašiča, da sem mu v nogo začarala neke predmete. Pa kaj še, a sem mogoče tudi koga ubila? Bila sem tako jezna. V notranjosti telesa me je žrlo in skoraj sem poletela od jeze, vendar na zunaj sem se trudila to skriti. Ošabnež je prinesel krvave predmete, ki naj bi bili iz njegove meče. Gotovo si je sam zarezal nož v mečo. Nikoli ne bi rekla, da je nekdo sposoben poškodovati samega seme, da bi uničil drugega. Vse to samo zaradi ene zavrnitve na plesu. Lokalne ženske mu seveda niso verjele in prav je tako. Sodniki pa niso bili ravno prepričani.

Pričala sta tudi Izidor in Jure. Pri Izidorju ne bom preveč izgubljala besed. Naj bi bila žena človeku, ki mi ne verjame in se ne zna postaviti zame in me braniti? Res je bil neodločen in to me je kar malo prizadelo, saj sem od njega kljub vsemu pričakovala nekaj več.

Ravno nasprotno pa me je presenetil Jurij. Videla se je njegova suverenost in samozavest. Zaupa mi in vedno me bo zagovarjal, kar me zelo veseli. Strah v meni se je ob njegovih besedah precej pomiril. Opaziti je bilo, da so tudi zbrani sedaj imeli pomisleke o Marksovih besedah in mislim, da v sodbi niso več tako uživali. Morda sem se komu celo zasmilila.

Po koncu pričevanja so sodniki šušljali celo večnost, jaz pa sem popolnoma onemogla sedela na stolu in čakala. Rane od biča na mojem hrbtu se še niso zacelile in razcapana umazana oblačila, ki sem jih imela na sebi, so se lepila nanje. Peklenske bolečine se še zmeraj niso končale in spet me je spreletel srh ob misli na to, kar me čaka.

Sodniki so najprej predlagali, da me čaka nadelprob – prebadanje znamenj s šivanko. Razpravljali so o primernosti in lokaciji mučenja, ki ga imajo v načrtu. Vedela sem, da bo ta bolečina še mnogo hujša od zdajšnje, zato sem lahko le molila, da se ljudje spametujejo in me rešijo teh groznih muk. Takšnega strahu še nikdar nisem čutila. Nikoli ne veš, kako se boš počutil ob smrti, dokler se ne srečaš z njo, a jaz sem ji v mislih že mahala v pozdrav.

Hvala bogu so odločitev ovrgli. Odločili so se, da me bodo vrgli v reko. Če se rešim, nisem čarovnica. Razmišljala sem o tem, kako bi se rešila, a nisem našla nobene dobre ideje, zato sem bila pripravljena na svoj konec. Nisem več poslušala njihovih pogovorov. Želela sem samo, da je vsega že enkrat konec.

Odpeljali so me v neko prestižno hišo. Povedali so mi, da mi bodo na moj morebitni zadnji večer izpolnili vse želje. Dobila sem veliko na pogled zelo okusne hrane, a nisem imela apetita. Že ko sem jo samo zavohala, mi je šlo na bruhanje. Želela sem le biti sama in v miru preživeti svojo zadnjo noč. Peljali so me v veliko spalnico in pred vrata postavili stražarje.

Po glavi so se mi pletle samo temačne misli. Ležala sem na postelji in nepremično gledala v strop. Imela sem velike pomisleke glede vsega, če povem po pravici, sem imela zelo majhno upanje. Prišla sem celo do točke, ko sem želela vse predhodno končati. Lahko bi si vzela življenje in naslednji dan ne bi umrla v mukah. Tik pred usodnim trenutkom si tega nisem mogla narediti. Telo in srce mi tega preprosto nista dovolila.

Proti mojim pričakovanjem se je vse končalo dobro. Iz hitro deroče vode me je rešil Jurij. Za vedno bo moj heroj in odločena sem, da mu bom podarila svoje srce. Brez pomislekov se je žrtvoval zame in za moje življenje. Obležala sem v njegovem naročju in čutila sem veliko olajšanje. Končno je konec in vsi so uvideli, da nisem čarovnica in tudi Marks je dobil svoje. Ženske so ga preteple do onemoglosti in nihče ga že dolgo ni videl.

Še dolgo sem se čudila lahkomiselnosti ljudi. Nedolžnega človeka bi celo ubili zaradi neumne izmišljotine ljubosumnega moškega s prizadetim egom. To res ni lepo, a na koncu vsega si lahko le čestitam za svojo moč in vztrajnost. Nisem se vdala v usodo in borila sem se za pravico. Upam, da se nobeni ženski ne bodo več godile tako grozne stvari.

Tiana Šipek, 8. razred

Ana Saldanha: Za starejše od šestnajst

Tako je, peta knjiga, ki so jo brali učenci v letošnjem tekmovanju, je zgodba o najstniškem tipanju po odnosih med spoloma Za starejše od šestnajst. Še ne šestnajstletna Dulce se na Facebooku spozna s še enkrat starejšim Eddijem. Prijateljstvo nadaljujeta s telefonskimi pogovori in sporočili. Ko se njuni resničnosti prekrižata v podeželskem mestecu Vila Nova de Senfins, se zapleteta v kratkotrajno strastno ljubezensko razmerje. Kaj od odnosa pričakuje Dulce? Kaj od nje hoče Eddie? Kot da njuno preizpraševanje ne bi zadoščalo, se v dogajanje vpletejo še policija, sodišče in mediji. 

Tekmovalci so poznavanje vsebine romana preizkusili v kvizu. Gre za prvi v slovenščino prevedeni roman na Portugalskem izjemno cenjene in priljubljene mladinske pisateljice Ane Saldanhe ter obenem za eno redkih besedil portugalske mladinske književnosti pri nas. 

Pri prvi ustvarjalni nalogi so se učenci seznanili s povezovanjem glasbe, literature in filma. Predstavljati so si morali, da bi po romanu posneli mladinski film, in se postaviti v vlogo režiserja oz. režiserke ter napisati, na katerem mestu v romanu bi predvajali določeno pesem. Nekateri so glasbo poiskali na internetu, drugi pa so jo uglasbili sami.

Utemeljitev strokovne komisije: Ekipa Flowers (učenke naše šole) je za enega od glasbenih predlogov delno priredila pesem Ferija Lainščka, dodala svojo instrumentalno podlago ter vse svoje izbire smiselno utemeljila. Učenke so si v tem izzivu delile 1. mesto še z eno ekipo.

Če bi po romanu posneli mladinski film, bi izbrale naslednje 3 pesmi.

UVODNA ŠPICA

1. FERI LAINŠČEK: AFRODITA (besedilo smo delno spremenile in pesmi dodale svojo instrumentalno podlago – navdih smo dobile v knjigi, ko Eddie igra kitaro, pri Dulce pa se začnejo čustva krepiti – pesem smo spremenile tako, da Dulce govori o Eddiju – v središču je njen zorni kot doživljanja).

V filmu bi pesem umestile – prvi dve kitici v uvodni del bi jih Dulce napisala ob začetku ljubezni. 3. in 4. kitico bi v filmu zavrtele na koncu kot zaključno špico, ko Dulce ugotovi, kaj se je zgodilo in se s tem sprijazni (pesem piše v tretji osebi, ker se želi odmakniti od vseh teh spominov).

2. Ludovico Einaudi: Experience

LINK: https://www.youtube.com/watch?v=_VONMkKkdf4

To instrumentalno glasbeno podlago bi uporabile v različnih delih filma (predvsem za poudarjanje Dulcinih čustev), predvsem za prikaz in stopnjevanje Dulcinih čustev (že od samega njunega spoznanja in kako se je njuna ljubezen spreminjala, kar bi ponazorili prav z  jakostjo/močjo/hitrostjo glasbe, gledalec bi ob tem začutil Dulcino strast/njeno intenzivno doživljanje neskončne/neopisljive ljubezni. Vrhunec njenega doživljanja ponazarja pesem od 1.50 minut.)

3. Taylor Swift: All too well

LINK: https://www.youtube.com/watch?v=9OQBDdNHmXo

To glasbo bi uporabile v filmu proti koncu, ko se Dulce spominja skupnih doživetij z Eddijem (dobrih in slabih), saj se avtorica Taylor Swift podobno kot Dulce skozi pesem sprašuje, kaj bi se zgodilo z njuno zvezo, če med njima ne bi bilo takšne starostne razlike. Pesem All too well vsebinsko (zgodbeno) sovpada s samo vsebino literarnega dela Za starejše od šestnajst.

Roman Za starejše od šestnajst dokazuje, da je ljubezen res slepa in da je včasih dobro sneti rožnata očala. Pri drugi ustvarjalni nalogi Nasvet prijateljici nas je zanimalo, kaj bi tekmovalci svetovali Dulce, če bi bili njeni prijatelji in bi jim zaupala, da ji je všeč precej starejši moški. Napisali so ji pisma, v katerih so ji zaupali svoje mnenje o Eddieju.

Porto, 8. 3. 2022

Hej Dulce!

Kako si kaj? Glede na pismo, ki si mi ga poslala, sklepam, da si odlično. Ta tvoj Eddie zveni kot popolni princ na belem konju. Vesela sem zate, da si se po tvojem mnenju zaljubila, a sem malce skeptična glede tega tvojega fanta.

Njegova leta mi ne gredo v glavo. Star je dvakrat toliko kot ti! Ali vaju sploh zanimajo enake stvari? Po mojem mnenju si malce prehitra. V svojem pismu si mi opisala, da je on tvoja »prava ljubezen«, ampak se sprašujem, če sploh veš, kaj je to »prava ljubezen«. Mene ne sprašuj, ker tudi sama ne vem! Želim ti samo povedati, da stvari ne jemlji resno, kaj če je samo nek »čudak«, ki se želi s tabo samo igrati. Mislim, da si malce zaslepljena in da te je njegov lažni nasmeh »začaral«. Svoji čustvom si pustila nadvlado in zdaj misliš, da je vse skupaj res. Pa je?

Zdaj si misliš: »No, pametnjakovička, potem pa mi povej, kaj naj naredim?« No, moja draga prijateljica, predlagam ti, da stopiš korak nazaj in pomisliš na prihodnost. Ko boš ti stara 30, bo on skoraj 60! Ali si res želiš izgubiti »ljubezen svojega življenja« pri 40-tih letih? Potem pomisli glede družine. Kako bo z otroki? Ali si jih sploh želiš? Zastavi si vprašanja in po dobrem premisleku nanje odgovori. Pomisli tudi na svojo lastno prihodnost: šola? Služba? Koliko si pripravljena tvegati? Ali si pripravljena tvegati odnos s starši? Družino? Zavedaj se, da z vsemi lepimi stvarmi se nam v življenje prikradejo tudi slabe, ki se jim želimo izogniti, ampak se jim ne moremo.

Dulce, vsi ljudje ti stojimo ob strani, in ti želimo le najboljše. Eddie pa ta oseba ni. Jaz ga ne poznam, ti ga ne poznaš, nihče ga ne pozna tako dobro kot on sam in če še on ne ve, kaj bi rad, ta oseba zagotovo ni dobra zate.

Pošiljam ti lepe pozdravčke.

FLOWERS

Liamovo presenečenje zame

Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so mi pomežiknili oblaki. Z Liamom sva se morala počasi posloviti. Ta dan je bil moj najljubši.

Ko sem prišla domov, sem se ulegla na kavč in razmišljala, da je življenje lahko tudi čudovito. Razmišljala sem tudi o tem, da se znam postaviti Vicky po robu. Ko je nastopil čas za spanje, sem se šla umivat. Kmalu je bila ura devet. To je ura, ko grem navadno spat. Naslednje jutro je bilo prelepo. Ptički so žvrgoleli, trava je zelenela. V šolo sem prišla zelo zgodaj. Zgodilo pa se je nekaj nenavadnega. Viktorije ni bilo.

Takoj sem začela spraševati učence, ali kaj vedo o Viktorijinem izginotju. Sama sem mislila, da je mogoče zbolela. Seveda so bili drugi bolje obveščeni kot jaz. Povedali so mi, da se je Vicky prepisala na drugo šolo. To se je zgodilo tako hitro, da sploh nisem mogla verjeti. Bila sem srečna, da Viktorije ni več, saj mi je ravno ona povzročala največje težave. Tudi Liam je bil videti srečen.

Popoldne me je povabil v park Trakovnik. Sprehajala sva se po njem, vendar nisva šla do skal, kjer sva imela že slabe izkušnje.

Ker se je bližal moj rojstni dan, sem mu zaupala svojo največjo željo. To je bil pes. Mimo so prišli ljudje s sladoledom, zato se mi je zahotelo po tej sladki in priljubljeni sladici. Kupila sva si ga v sladoledarji Ptica, ki je ena najboljših na svetu. Malo sva še klepetala in kramljala. Spet sem se morala posloviti.

Doma sem začela razmišljati, da so mi roke začele drhteti. Ugotovila sem, da je to zaradi tega, ker pogrešam Viktorijo. Pogrešala sem njene pripombe na moj stil in modo ter nasploh vse njene komentarje. Razmišljala sem tudi o svoji in Viktorijini prihodnosti. Kmalu sem se utrudila od tega in zaspala kar na kavču.

Naslednje jutro je bilo lepo. Še posebej zato, ker je bil moj rojstni dan. V šoli so me presenetili in mi pripravili veliko zabavo. Ta dan je hitro minil.

Domov sem prišla zelo zmedena. Začudilo me je to, da nikogar ni bilo doma. Spet sem začela razmišljati, a ni minilo deset minut, ko so v stanovanje zakorakali vsi moji sorodniki in zapeli: »Vse najboljše zate, vse najboljše zate!« Med njimi je bil tudi Liam. S seboj je imel srednje veliko škatlo. Odprla sem jo in zagledala malega srčkanega kužka. »Hvala, Liam,« sem se mu zahvalila.

Praznovanje je trajalo še dolgo. Z mojim kužkom sva se igrala in lovila. Vse je bilo izvrstno, tudi torta, ki jo je spekla mama. Po navadi ni delala tako dobrih tort, tokrat pa je bila odlična. To pa zato, ker jo je spekla z ljubeznijo.

Te dni sem spoznala veliko novega. Tudi to, da je ljubezen vrednota in da moramo sprejemati drugačnost. To sem ugotovila pri Liamu. Čeprav so ga klicali Nosatež ali Nosonja, ker je imel res velik nos, je bil po srcu dober. Prav te vrednote ni imela Viktorija. To je tudi pomembno, saj dandanes ni več takih ljudi, kot je Liam. Res sem si zaželela, da bi bilo več srčnih ljudi kot nesramnih. Upam, da se mi bo ta želja izpolnila.

Alina Berič, 5. razred

Larisa Kotnik, 5. razred

Peter Svetina: Modri Portugalec

Modri Portugalec Petra Svetine je bila zadnja knjiga, ki so jo prebrali učenci. Ko vstopimo v romanček Petra Svetine, se nam udre pod nogami in znajdemo se v nenavadnem, na trenutke grotesknem domišljijskem svetu. Z Anjo Klaro in podgancem Hijacintom korak za korakom spoznavamo deželo, njena smešna pravila in čudaške prebivalce. Pri nalogi Flip book so si učenci izbrali en prizor iz knjige in s skupnimi močmi ustvarili flip book.

Naše učenke (ekipa FLOWERS) so v tem bralnem izzivu zasedle 3. mesto.

Komisija je zapisala naslednjo utemeljitev: “Ekipa Flowers je svoj čudovito ilustriran flip book preplavila s črno barvo, ki služi kot dober kontrast izbranemu prizoru.”

Stefan Boonen: Najdenka s Puhljevega gozda

Pri reševanju uganke za četrto knjigo so tekmovalci morali zavihati rokave. Z nekaj truda jim je uspelo ugotoviti, da gre za knjigo Najdenka iz Puhljevega gozda Stefana Boonena. Ganljiva, zabavna in napeta zgodba govori o deklici, ki jo nekega dne naplavi na rečni breg pri Puhljevem gozdu. Deklica je pozabila, kako ji je ime, zato ji vaščani rečejo Najdenka. Na bregu si postavi svojo kočico in stolp iz avtomobilskih gum. Toda prebivalci Puhljevega gozda menijo, da tako ne more živeti. Nekdo jo mora vzeti k sebi! Toda kdo? Kaj če za naplavljeno deklico ni mesta v tako prikupni vasici, kot je Puhljev gozd? Morda so z njo same težave? 

Pri prvi nalogi so učenci morali ustvariti svoj spin-off, v katerem so pojasnili razlog za zagrenjenost in sovražnost tete Idalik.

TEMAČNA ZGODBA TETE IDALIK

Teta Idalik. Strah in trepet mnogih prebivalcev Puhljevega gozda. Toda ste se sploh kdaj vprašali, kaj jo je pripeljalo do te brezsrčne osebe, kakršna je sedaj.

Teta Idalik ni bila vedno takšna. Če si lahko predstavljate, je bila prav takšen razigran in vesel otrok kot sem jaz, ali pa ti. Igrala se je z punčkami, si pletla kite in nabirala gozdne jagode. Vendar kaj se je spremenilo. Kaj se je zgodilo, da je ubogo Idalik pripeljalo do osebe, kakršna je danes. No, za vse tiste ki ne veste, vam bom povedala.

Nekje davno na robu gozda je stala majhna ter skromna hišica, v kateri je živela Idalik in njena starša. Imeli so predvsem povprečno življenje, nič kaj bi pritegnilo oko ali uho kakšnega pustolovca ali raziskovalca, vsaj ne do tistega dneva.

Bilo je vroče poletno jutro, ko so prebivalci Puhljevega gozda zavohali, nato pa še zagledali dim. Sledili so mu, dokler niso prispeli do hiše prav naše Idalik. Gorela je. Vsa hiša je bila prekrita pod mogočnimi plameni ognja. Prebivalci so se takoj spravili na delo in po mnogih urah končno ukrotili neskončne plamene. Stopili so bližje podrtiji, ki je sedaj stala pred njimi ter skušali najti ujetnike v ognju, če že niso zbežali. Po nekaj težkih trenutkih, so kaj kmalu zagledali starše, ki pa niso več kazali znakov življenja. Iskali so najprej, da bi se zagotovili, da je vsaj Idalik preživela, toda našli niso nikogar več, zato so sklepali, da se skriva nekje v pepelu podrtije.

Oh, kako so se motili. Idalik je pobegnila na drugo stran reke, ter vso predstavo ognjev opazovala od daleč. Gledala je hišo, nekoč napolnjeno z veseljem in smehov, kako izhlapi v plamenih. Pobegnila je, daleč stran, kolikor se je le dalo. Tekla in tekla je dokler zaradi izmučenosti ni padla po tleh kot prazen žakelj. Iskala je prenočišče vsepovsod, kjer se je le dalo, toda nihče je ni sprejel.

Tako se je naučila preživeti sama. Zgradila si je hišo in majhen vrt ter se trudila preživeti iz dneva v dan, dokler se po mnogih letih zagrenjenosti in samote le ni vrnila nazaj v Puhljev gozd.

Tako torej najdenke noče sprejeti kot svoje in ji pomagati, saj zanjo želi prav to, kar je sama imela. To je iznajdljivost in neskončno razumevanje resničnega življenja. Ni je želela ujčkati. Zanjo želi le to, kar misli, da je najbolje.

Pri nalogi Ostra debata so učenke debatirale o naslednji temi: “Če je otrokovo življenje v smrtni nevarnosti, bi o načinu in poteku zdravljenja končno odločitev morali imeti zdravniki in ne njihovi starši.” Postaviti so se morale v vlogo vaščanov in posneti 3-minutno debato, v kateri so predstavile razloge ZA in PROTI.

Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je ustvarila pravo radijsko igro, ob poslušanju katere smo se zelo zabavali. Učenke so pri tej nalogi zasedle 4. mesto.

Andrij Bečinski: 140 decibelov tišine

Učenci so z lahkoto ugotovili, da bodo brali knjigo Andrija Bačinskega 140 decibelov tišine. Andrij Bačinski je v Ukrajini dobro poznano ime sodobne mladinske književnosti. Glavni lik njegovega romana si ni prislužil samo naziva »ukrajinski Oliver Twist«, temveč leta 2015 tudi prestižno nacionalno nagrado BBC-jeva knjiga leta, v kategoriji, posvečeni mladinski književnosti.

Knjiga govori o mladem glasbeniku Sergiju, ki v avtomobilski nesreči ne izgubi samo staršev in sestrice, temveč tudi sluh. Naučiti se mora novega načina sporazumevanja z vrstniki v zavodu za gluhe otroke in premagati mora razočaranje in popoln obup, da ne bi težka izguba v njem povsem ubila tudi volje do življenja. 

Prva ustvarjalna naloga Nemi trailer je od tekmovalcev zahtevala, da ustvarijo svoj nemi triminutni trailer, v katerem na atraktiven način predstavijo dogajanje v knjigi. Naše učenke so pri tej nalogi zasedle 2. mesto.

Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je poskrbela za odlično igro in zelo ekspresivno telesno govorico. Njihov trailer prikaže ključne prizore iz knjige, hkrati pa pusti dovolj prostora, da gledalca pritegne v branje knjige. Tudi pri montaži so se zelo potrudili in na konec vključili celo znakovni jezik.

Pri drugi ustvarjalni nalogi Kretanje so se učenci preizkusili v zabavnem učenju kretenj. Ogledali so si posnetek s kretnjami (https://www.youtube.com/watch?v=laoI0BdwTPY), nato pa so morali z dvoročno ali enoročno abecedo kretenj sporočiti svoje mnenje o knjigi in sporočilo posneti.

Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je v svojih povedih uporabila celo rime in preko barv izrazila svoje občutke in opažanja, zasedla je 3. mesto.

Luigi Ballerini: Mire ve vse

No, v drugi uganki so tekmovalci pridno zavihali rokave in ugotovili, da gre za knjigo Mira ve vse Luigija Ballerinija. Izjemno aktualen roman govori o ne tako daljni prihodnosti – tehnologija in umetna inteligenca na vsakem koraku zaznamujeta in spremljata človekovo življenje. Svoboda je zgolj prividna, a le peščica ljudi ohranja trezen pogled, svoje znanje in razumevanje sveta pa krepijo – z vrhunsko literaturo. Pam, Tom, Vera in Aleks so najstniki s tipičnimi najstniškimi težavami, a so hkrati člani Fronte, ki načrtuje napad na Vlado … 

Prvi izziv. Se pogosto sprašujete, kako nastajajo knjige? Kako si avtorji izmislijo tako žive in barvite junake? Tekmovalci so dobili krasno priložnost, da so vse, kar jih je zanimalo o knjigi Mira ve vse, o njenih temah in junakih, o njenem nastajanju in avtorju, vprašali 
kar – avtorja samega! Organizirali smo namreč Zoom srečanje z Ballerinijemprva ustvarjalna naloga Kako nastane knjiga? pa je od tekmovalcev zahtevala, da natančno preberejo knjigo, raziščejo avtorjevo življenje in delo ter zanj pripravijo vprašanja

Naše učenke (ekipa FLOWERS) so v tem izzivu zasedle 4. mesto.

Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers nas je navdušila z zanimivimi in poglobljenimi vprašanji.

Druga ustvarjalna naloga Seme upora je od tekmovalcev zahtevala veliko mero domišljije in kritičnega razmišljanja. Predstavljati so si morali, da so se znašli v svetu, ki ga s pomočjo Mire nadzoruje Vlada, in sestaviti svoj načrt za upor. Ocenjevali smo tako prvi del načrta, ki je obsegal kritičen razmislek o svetu, kot drugi del, v katerem so predstavili potek upora in ozaveščanja ljudi.

Strokovna komisija je zapisala:
Najbolj nas je prepričal izdelek ekipe Flowers – poglobljen razmislek o razlogih za upor in obširna druga faza upora, ki vsebuje izjemno napisano pismo, v katerem nagovarjajo ljudi, ter daljši načrt z maketo. Učenke so pri tem izzivu zasedle 1. mesto.

SEME UPORA

SPREMEMBA JE POTREBNA!

Le v kakšnem svetu živimo? V svetu brez pravic, brez zasebnosti, brez knjig ter papirja. Vprašajmo se, le kam je šel ta svet? Nasmehi ljudi so skromnejši, otroci vedno bolj brezvoljni, naše življenje pa nadzoruje vlada. Če mislite, da je naša ljuba Mira le nedolžna naprava, ki nam pomaga pri vsakdanjiku, ste se močno zmotili. Ne samo, da nas nadzoruje, vendar nam vsiljuje mnenja in spreminja naše razmišljanje, pa čeprav se tega ne zavedamo. Ne želim si več živeti v tem svetu. Ne želim se zbuditi v strahu na nov dan, ne želim se bati imeti svojega mnenja, pa čeprav je še kako narobe, predvsem pa se ne želim počutiti opazovano. Naše življenje neposredno spremljajo skrite kamere, ki nas snemajo, kot da smo v resničnostnem šovu. Bojim se hoditi po ulici, saj vem, da nekdo daleč stran opazuje vsak moj gib skozi zaslon. Smo kot rože, ki se ne morejo razcveteti zaradi sence vlade. Ne zdržim več! Želim pobegniti v drugo državo, na drug konec sveta, če pa vse to ne bo zadoščalo, pa sem pripravljena pobegniti na drug planet. Oh, kako sanjam o knjigah in papirju. Sedaj, ko pišem nanj, se počutim nebeško, prav tako pa morda celo preplašeno, saj je nekaj takšnega strogo prepovedano. Če to bereš, zagotovo misliš enako, če pa misliš kako drugače, je najbolje, da vse, kar si prebral, pozabiš. Kakor sem že prej povedala, sem pripravljena na spremembo, katero že dolgo čakam. Iz tega sveta želim potegniti nekaj več kot samo skrivanje pred kamerami. Želim resnično živeti in ne le obstajati, zato te prosim, da mi pomagaš. Prepričana sem, da si tudi ti pripravljen na spremembe. V drugi kuverti boš našel navodila ter načrt za naš upor. Ne pozabi: SPREMEMBA JE POTREBNA.

VODJE: Lilal, Orchid, Tulip

DATUM NAČRTA: 11. 11. 2350

SKUPINA: FLOWERS

Priloge:

  1. Razpredelnica nalog.
  2. Potek načrta po točkah s slikami.
  3. Slika makete mesta.
KONTINENT, NA KATEREM SE NAHAJA ROŽA NALOGA
AfrikaDinamit oz. razstrelivo, ki smo Vam ga dali v last.
AzijaStari mobilniki in računalniki, na katerih komunikator nima dostopa.
EvropaNačrt mesta in načrt razporeditve varnostnih kamer.
Severna AmerikaNajboljša tehnologija za izkopavanje rovov.
Južna AmerikaHrana in voda.
AvstralijaNajglasnejši zvočniki in predvajalnik rock in metal glasbe.

Neža Gert, Urška Zorec, Lara Leš, 9. razred

Paragvajske pravljice

Tako je, učenci so kot prvo literarno delo brali Paragvajske pravljice! Prinašajo izbor trinajstih besedil desetih sodobnih paragvajskih avtoric in avtorjev, s tem pa razpirajo pogled na paragvajsko mladinsko književnost. Iz besedil vejejo realistični in družbenokritični toni, pa tudi čisto poseben odnos do narave, ki je za nas morda nov. 

Paragvajskih pravljicah se pojavlja obilo zanimivih, novih besed. Tekmovalci so si pri ustvarjalni nalogi Ne več neznana beseda izbrali pravljico, v kateri se je pojavila njim nepoznana beseda, povezana s paragvajsko kulturo. Besedo so morali uporabiti v novem kontekstu tako, da so napisali svojo paragvajsko pravljico

Napitek bogov

V najtemnejšem predelu živalskega kraljestva Paragvaja so se nekega dne zbrali vsi predstavniki najrazličnejših živalskih vrst. Tokrat so se skupaj dogovarjali o zelo pomembni temi, in sicer o tem, kako bodo s skupnimi močmi pomagali ozdraveti njihovemu dobremu prijatelju Chacoanu Peccaryu ali kakor ga kličejo oni Taqui. On in vsi pripadniki njegove vrste so vendar zelo ogroženi in jih je iz dneva v dan vedno manj. Tako so morali vsi skupaj napeti možgane in se domisliti, kako bodo s skupnimi močmi uspeli preprečiti izumrtje te prav posebne vrste.

Minevali so dnevi in noči, a živali se še kar niso mogle domisliti kakšne funkcionalne rešitve. Nekateri predlogi so bili zelo pametni, a z malo možnosti delovanja, drugi pa samo plod bujne domišljije. Predstavnica mravelj je celo predlagala iskanje pomoči pri ljudeh! Nekateri so se smejali, saj so bili prepričani, da tega ne misli resno in se s tem predlogom samo šali, drugi pa zgražali, saj so bili ljudje prav tisti, ki so jim nakopali ta grozen problem.

»Pa to je vendar nemogoče!« je vzkliknil Jakare, ko je nekdo tam daleč v temni daljavi predlagal nekakšen čaj. »Ta navaden čaj naj bi imel nekakšne čarobne moči?« se je slišalo dvomljenje živali. Še preden bi lahko ta žival, ki je ta čaj predlagala, lahko kaj rekla, se je oglasil pisani tukan. Povedal je, da se ta napitek bogov, kakor ga kličejo tudi Gvajkurujci, imenuje mate čaj. Njegova babica mu je pripovedovala to čajno legendo, a ji nikoli ni verjel. Na obrazih živali se je prikazalo zanimanje in kanček upanja. Med tem časom tukanovega razlaganja se je v sprednje vrste prebila klopotača. »Tudi jaz sem slišala to legendo!« je vzkliknila in po nekaj sekundah razmisleka previdno dodala; »če ta verzija legende, ki sem jo slišala jaz, drži, potem moramo zdaj stopiti skupaj kot še nikoli do sedaj, saj pot do tega čaja ne bo tako enostavna in preprosta.«

Vso živalsko zasedanje je začelo zaskrbljeno vzdihovati in razmišljati, kaj bo kača rekla naslednje. Sova je neučakano vprašala: »Kako pa vendar pridemo do tja?« »Čim prej moramo oditi. Taqui je iz ure v uro slabše,« je nenadoma  odvrnila opica. »Kaj pa če čaj sploh ne obstaja?«
»Ali sploh poznamo pot? Je ta legenda sploh resnična ali je to samo nekakšna pravljica za lahko noč?« So se iz nemirnega zasedanja slišala mnoga takšna in drugačna zaskrbljujoča vprašanja. Klopotača je na njih samo iz mirnega odvrnila: »Edino, kar vem, je, da drevo, iz katerega se da dobiti mate čaj, raste v prav posebni pokrajini Chaco.« To je bilo prvič, ko je kdo na glas omenil to nad vse čudovito, a strašno pokrajino, ki je do takrat še nihče ni zares poznal. V očeh živalih so se lahko zlahka videli vsi dvomi in strahovi o tem, kaj vse se mogoče lahko skriva na tej povsem novi, neraziskani in nepoznani pokrajini. Vsi strahovi so bili popolnoma upravičeni, saj po Paragvaju krožijo legende o tej provinci. Legende govorijo o tem, da ko enkrat prestopiš tla te pokrajine, prideš v povsem novi svet in se stežka ali sploh ne vrneš nazaj.

Sam krokodil je po minutah tišine le s težavo izdahnil: »Moramo se podati na pot!« »Nimamo druge izbire,« je dodala papiga. »Za našega prijatelja vse!« so začele vzklikati živali. Tako so se dogovorili, kako bodo preprečili izumrtje te posebne vrste, a pozabili so na en majhen problem. Kdo bo dovolj pogumen in se bo odpravil na to strašansko misijo?

Vsi so vedeli, da bo prišel ta trenutek, a so po tihem upali, da se mu lahko izognejo. Po kakšni uri dogovarjanja in prepiranja so se le uspeli dogovoriti, kdo so ti »srečni« izbranci, ki bodo za zmeraj zapisani v zgodovino paragvajskega živalskega sveta. Vsaka živalska vrsta na zasedanju je iz svojih vrst izbrala nekoga, za katerega so mislili, da je dovolj sposoben za to misijo.

Bilo je točno opoldan, ko so se izbranci dobili na glavni jasi paragvajskega gozda in se s predstavniki srečanja dogovorili o zadnjih podrobnostih pred odhodom v divjino. Klopotača je vsem natančno razložila, kako izgleda drevo in da ga v primeru, da ga najdejo, ne smejo posekati, a samo odrezati tri liste, ki bodo zadostovali enemu kozarčku čaja. Tako so se še zadnjič pred odhodom izbranci poslovili od svojih najbližjih in od tega mirnega paragvajskega gozda ter se odpravili v neznano.

Niso hodili dolgo, ko so zagledali reko Paragvaj. Pri njej so se osvežili in se odločili, da se po treh dneh hoje tukaj tudi nekoliko ustavijo. Vsi so bili že zelo utrujeni od napornega in težkega terena. »Ni čudno, da se jih ni nič vrnilo!« je jezno godrnjal mravljinčar, ko je iskal veje za podkuriti ogenj. »Če bomo tako nadaljevali, ne bo nihče prišel do cilja,« je mravljinčarju odgovoril jaguar.  Že po samo treh dneh so namreč izgubili skoraj polovico izbranih! Večino zaradi bolezni ali pikov žuželk, nekatere zaradi neužitne in strupene hrane, mnogi so postali kosilo plenilcem na poti. Noč so preživeli kar tukaj, ob reki, in se zgodaj naslednje jutro odpravili na pot. Hodili so in hodili ter že skoraj obupali, ko so zagledali to ogromno drevo tam daleč v daljavi. Videnje, da drevo zares obstaja, jih je napolnilo z upanjem in veseljem, ker so skoraj že na cilju, a so pozabili, da drevo ščitijo Gvajkurujci. Ko so izbranci zaslišali iz gozda prihajati glasove, so se zares do kosti prestrašili, a Gvajkurujci jih niso imeli namena raniti ali jih poškodovati na kakršen koli način. Povedali so jim, da je to drevo njim znano že stoletja, vendar njegovo moč previdno čuvajo pred zunanjim svetom. Izbranci so jim natančno razložili, zakaj tako nujno rabijo ta čaj in Gvajkurujci so jim dovolili uporabo njegove moči, a le pod enim pogojem. »Kakšnim?« je vznemirjeno vprašal lenivec. Za pogoj so jim postavili, da pot do drevesa in s tem tudi do čaja vedno ostane skrivnost, in da legenda o moči čaja za vedno ostane samo legenda, ki si jo bodo pripovedovali iz roda v rod ter jo za vedno častili. Vsi so se strinjali s tem pogojem. Gvajkurujci so jim pokazali bližnjico do čarobnega drevesa in jim zaželeli srečen preostanek neraziskane in skrivnostne poti. Živali so tako hitro nadaljevale pot, dokler je še bilo sonce na nebu in že po nekaj urah vse utrujene in brez moči prišle na cilj. »Po teh mučnih sedmih dneh nam je le končno uspelo!« se je slišalo veselje ob prihodu na cilj. Vsi so bili očarani nad lepoto drevesa, a si niso dovolili, da bi jih to zamotilo nad njihovo pravo misijo, pomagati prijatelju. Sova je hitro odrezala nekaj listja in jih previdno shranila že v naprej pripravljen kačin mošnjiček. Pri drevesu niso ostali dolgo, saj so vedeli, da vsaka sekunda šteje. Pot nazaj jim ni delala večjih preglavic, saj so tokrat že poznali vse na poti prežeče nevarnosti in že čez pet dni so lahko v daljavi videli ta prečudovit paragvajski gozd.

Ob prihodu domov so se jih vsi zelo razveselili, saj so jih nemirno in neučakano čakali že dneve. Čeprav se jih je vrnilo le sedem, so jim v minuti tišine in molka izkazali iskreno spoštovanje, da so se bili za prijatelja pripravljeni žrtvovati z življenjem. Vsi so bili zelo veseli in navdušeni nad uspešno opravljeno misijo. »WUHUU, tam gredo naši junaki!« je bilo možno slišati iz ust vseh gozdnih prebivalcev. Drevesne liste je sova takoj po prihodu predala kači, ki je nemudoma pripravila čaj. Priprava tega čarobnega čaja se je vsem gledajočim zdela povsem neverjetna. Česa takega še prebivalci gozda niso videli in so bili prepričani, da je to sam božji obred, ki ga je vredno častiti. Čaj je bil Taqui postrežen še vroč, saj niso vedeli, koliko časa jim je še preostalo. Že po prvem srku mate čaja je bil Taqui videti mnogo boljše in poln energije. Po izpiti celi skodelici je lahko že govoril in hodil, kot je lahko to počel že prej, pred boleznijo.

Vse živali gozda in okolice so se zbrale na glavni jasi ter se skupaj veselile tega božjega čudesa in častile svoje izbrance, tiste, ki so bili ta dan tukaj z njimi ter tudi tiste, ki žal niso bili kos tej strašni misiji, a so na poti pokazali trud in skrb do njihovega dobrega prijatelja. Čeprav so si živali med seboj zelo različne tako kot ljudje, od tistih, ki letijo, do tistih ki se plazijo, znajo v težkih trenutkih stopiti skupaj in dokazati, da ta rek »Prijatelja spoznaš v nesreči« zares obstaja. V tej situaciji niso pomislile na medsebojne zamere, nesoglasja in sovraštva, edino, kar jim je bilo pomembno, je bilo stopiti skupaj in POMAGATI, POMAGATI IN ŠE ENKRAT POMAGATI.

Urška Zorec, 9. razred

MATEmatični ČAJ

Tabu je bil najpametnejši otrok v Paragvaju. Matematika, gvaranščina, španščina, zgodovina, geografija, fizika, kemija in biologija vse je obvladoval do popolnosti. Vsak, ki ga je videl ali poznal, je rekel: »Vav! Ta pa je genij! Mislim, da bo ta fant nekakšen znanstvenik! Ne, odvetnik bo! Ima tudi potencial za zdravnika in predsednika! Veste kaj, kar vse bo!«

Veliko ljudi pa ni mislilo, da je »naravni genij«, mislili so, da je prevarant. Gospod Tupan je vedno govoril: »Ta fant pa res ni nič. A ne vidite, da si nekaj zmišljuje? Če bi koga morali v Paragvaju tako častiti, bi morali mene! Jaz vam prinašam ves denar s svojimi tovarnami v Rusiji, Indiji in Mehiki. Jaz, Lorenzo Tupan, jaz sem skorajda vaš bog, ne pa ta slabič Tabu!« A seveda to nikoli ni bilo res. Tabu se nikoli ni zlagal, vedno je govoril o čistih dejstvih. Seveda pa vsega tega 10-letnik ne more vedeti kar tako. Gospod Tupan ima po eni strani prav, saj deček res ni »naravni genij«, ampak mu mama daje piti Mate čaj. Narejen je iz rastline, ki se imenuje Mate. Seveda so ta recept poznali že dolgo, odkar se je španska kolonija naselila na območje Paragvaja.

Legenda pravi, da se je raziskovalec odpravil globoko v džunglo. Srečal je opico posebnih barv. Bila je zelena, rdeča, modra in rumena. Rekla mu je: »Novi stvor si ti. Pridi zdaj z menoj, da ti pokažem napoj!« Raziskovalec ji je sledil do velikega grma z zelenimi lističi. Opica ga je pogledala in rekla: »Novi stvor si ti, nekaj moraš piti. Daj vodo pogreti in vse znaj. Čaj to moč ima, ki je nima vsak.« Raziskovalec jo je čudno pogledal, ampak naredil, kar je rekla. Segrel je vodo in vanjo dal lističe. Ko je že želel popiti, ga je opica prekinila:
»Čaja piti ne, učiti zraven treba se je!« Raziskovalec jo je začudeno pogledal in dejal: » Jaz, da bi se učil? Očitno pa res ne veš, koliko sem star? Učijo se naši fantje v šoli, ne pa jaz star popotnik. Bom dal tole svojemu sinu!« In res, ko je prišel domov, je svojemu sinu skuhal ta čaj in mu naročil, naj ga popije, medtem ko se bo učil. Sin si je pripravil matematiko, ki mu ni šla najbolje, zraven je postavil čaj. Malo ga je na začetku popil, a mu okus ni bil preveč všeč in se je šel potožit očetu, da ni dober. Raziskovalec mu je odgovoril, da mora spiti le-to skodelico in bo najpametnejši na svetu. Sin ga je ubogal in z grozo končno po dveh urah popil čaj. Zraven se je skrbno učil matematiko. Ko se je vse naučil in popil, mu je oče zastavil 5 vprašanj in sin je na vseh pet odgovoril odlično. Oče je bil osupel in sina takoj objel, a ko mu je zastavil 5 vprašanj iz geografije, fant ni imel niti najmanjšega pojma. Tako je raziskovalec sklenil, da čaj deluje samo in izključno za matematiko. Poimenoval ga je Mate čaj kot iz pojma matematika. In tako so tudi vsi fantje v šoli pri uri matematike morali piti mate čaj.

Torej je bil čaj dober samo za matematiko? Ne, seveda, da ne. Pameten boš samo, če boš čaj pil, ko se boš učil določen predmet. Ampak tega nihče ni vedel, razen Tabujeve mame, ki je svojemu sinu čaj kuhala za vsako učenje. Tabuju je zabičala, da tega ne sme povedati nikomur, če je želel ostati najpametnejši. Fant je to razumel in skrivnost obdržal za približno 3 leta.

Pri svojih petnajstih letih je Tabu spoznal dekle, ki je bila lepa kot roža in mila kot metulj. Tako jo je vsaj on opisoval, drugi pa so pravili, da ga izkorišča, da ga ne mara in da je čarovnica. Tabu se ni oziral na druga mnenja, vedel je, da so samo ljubosumni, da imajo lepa dekleta rada pametne fante. Dekletu je bilo ime Elisa. In res je bila zelo lepa, a so drugi imeli prav, res ga je izkoriščala. Hotela je izvedeti, kako je Tabu tako zelo pameten. Okrog prsta ga je sukala kot nit, a fant ni imel najmanjšega pojma. Po parih mesecih te »ljubezni« jo je Tabu prosil za roko. Elisa ni vedela, kaj naj naredi, saj je bil edini razlog, da je z njim, njen pohlep do znanja. Rekla mu je: »Dragi moj, z veseljem bi te imela za moža, a moj oče tega ne bi pustil. Ne želi, da se poročim z nekom, ki pred svojo ženo skriva skrivnosti. Zatorej, povej mi, kako si lahko tako pameten.« Tabu je bil presenečen, saj od vseh ljudi, prav nje ni pričakoval, da bi podvomila v njegovo znanje. A se je zlomil. Povedal ji je vse o mate čaju in učenju. Elisa se je zadovoljno nasmehnila in mu jasno ter glasno dogovorila: »Tabu, z veseljem bom tvoja žena.« Ampak to ni bilo res. Ko jo je naslednji dan Tabu obiskal, so se ona in njena družina preselili v Severno Ameriko.

Tabu je ves razočaran odšel domov in mami povedal, kaj se je zgodilo. Mama je bila na svojega sina jezna, a je vedela, kam te ljubezen prinese. Rekla mu je: »Sin moj, ni pomembno, če si najpametnejši. Če kaj zares šteje, je tvoja dobrota, ljubezen in iznajdljivost. Eliso pa kar pozabi, ona tako in tako ni bila prava zate.«

Tabu je mamin nasvet upošteval in nehal skrbeti, če je najpametnejši ali ne. Začel je uživati v življenju in si našel več prijateljev. Našel si je tudi še lepšo ženo kot je bila Elisa, s katero je imel otroke. Svojim otrokom pa je med učenjem dal piti čaj, a med prostim časom jim je dal prosto pot ustvarjalnosti.

Lara Leš, 9. razred

Tonja in njena srnica v deželi gozdnih škratov

Neke sobote je Tonja pripravljala nahrbtnik za izlet, kajti z njeno srnico bosta šli na potep po gozdu. Kdo ve, morda najdeta kakšno lepo in pravljično jaso sredi mešanega gozda. To je bil Tonjin in srnin dom.

Ko je Tonja pripravila nahrbtnik zase in svojo srnico, sta krenili na pot. Zaklenila je vrata in dala srnici svojo prednost. Zatavali sta globoko v gozd. Počutili sta se svobodno. Tonja je srnico namreč  sprehajala na povodcu, kot da je pes. Ko pa sta prišli v gozd, jo je v celoti spustila na prostost. Nekaj časa sta hodili, ko sta zaslišali čuden glasek: »Tralala hopsasa.«

»Le kaj bi to lahko bilo?« je vprašala Tonja. Srnica pa je le skomignila z rameni. Šli sta še malo naprej in kmalu odkrili pravo hišo za škrate. V njej so bili tudi škrati. Po značaju so bili dobri. Ravno so si pripravljali kosilo. Srnica jih je poskušala prešteti: »Ena, dva, tri …« Ko je preštela do konca, je ugotovila, da jih je sedem. »Še nikoli nisem videla škratov,« je dahnila Tonja. Tedaj so ju škrati opazili. Hoteli so se poskriti, a jih je ustavila srnica. Nekaj časa so se samo gledali, nato pa se je Tonja opogumila. »Zelo ste lepi, pravljični in marljivi,« je govorila zasanjano. Počasi se je v pogovoru zapletel četrti škrat po vrsti: »Hvala za pohvale. Ali se bi zdaj vsak predstavil?« je vprašal. Tako so se spoznali. Šli so v smeri urinega kazalca. Tedaj se je Tonji utrnila misel: »Ali lahko s srnico živiva tukaj?« je vprašala. Odgovoril ji je škrat Tom: »Živeti ne moreta tukaj, lahko pa sta tukaj do noči,« je povedal. Malo razočarana Tonja je pokimala z glavo. »Strinjamo se s Tomom,« so rekli škrati.
»Kdo pa te hiše sploh naredi?« je vprašala srnica. »Otroci, kdo pa drug,« ji je odvrnil Tom. »Zakaj delajo take hiše samo otroci?« je zanimalo Tonjo.
»Ker imajo čut za naravo in v tem gozdu stalno postavljajo hišice,« je odgovoril Mokec. »Mi se jim zahvalimo tako, da nastavimo bonbone,« reče Tom.
»Ali je kosilo že pripravljeno?« je zanimalo srnico. »Da,« so ji v zboru odgovorili škrati.
Tako so pojedli kosilo in skupaj preživeli dan do noči. Ko je bila tema, se je srnica odločila, da s Tonjo kreneta domov. Hitro sta se oblekli in poslovili. Točno sta vedeli, kam morata iti.
Ko sta prišli domov, je Tonja začela pripravljati palačinke. Skupaj sta jih pojedli in se uredili za spanje ter odšli spat. Obe sta v sen utonili v desetih minutah.
V sanjah se jima je tiho prikradel dišeč gozd in prelepe hiške čudežnih škratov.

Alina Berič, 5. razred

Pia Črnčec, 4. razred

Srečanje sorodnih duš

Mestna deklica Tonja je živela z mamo, a ji je umrla. Preseliti se je moral k teti, ki ni marala ne Tonje ne živali, ki jih je hranila. Pri treh letih se je igrala v parku, kjer je srečala srno in z njo odšla v gozd.

Naučila se je govoriti živalsko, a je še vedno znala človeško. Živali so ji pomagale zgraditi leseno hiško. V svoj dom je sprejela srnico, ki je tudi izgubila srno. Začeli sta nabirati lešnike, orehe in različno sadje ter ga sušili in shranjevali za zimo. Čisto vodo sta zajemali pri bližnjem potoku.

Nekega dne je skozi gozd priskakljala stara srna in ko je zagledala Tonjino srno, je prepoznala svojega otroka. Skupaj so živele Tonja, njena srna in mama srna.

Zgodilo se je, da je policija lovila tatu, ki krade otrokom mlečne zobke izpod vzglavnikov in namesto kovančkov ali igrač pusti le gnilo sadje ali polže. Policija pa je našla hiško in Tonjo ter jo odpeljala k teti. Sedaj je imela okoli sebe ljudi, ki so pazili, da Tonja ne pobegne. Tudi v vrtec ali v park ni smela brez spremljevalcev. Živali so skovale načrt, prestrašile spremljevalce in odpeljale Tonjo. Ko je policija še nekajkrat prišla, so poslali medveda in policije ni bilo več, raje so lovili tatu mlečnih zobkov.

Tonja pa je živela z mamo srno in njeno sorodno dušo malo srno, ki je po nekaj letih odrasla v pravo srno.

Ema Senekovič, 6. razred

Alina Draškovič, 7. razred

Zate prepotujem celo vesolje

Ostala je samo lupina, duša pa je odplavala v vesolje. Kača se je vrnila v podzemlje, v svojo luknjo. Sredi puščave je pilot ostal sam s svojim letalom. »Upam, da se je vrnil k svoji vrtnici, ki je edinstvena tako kot on,« je zavzdihnil sam pri sebi. Edino, česar ni vedel, je, da je naš mali junak pristal na planetu veliko večjem, kot je asteroid B612 …

»Vrtnica? Si tukaj? Vrnil sem se in ugotovil, da si edinstvena, ker si moja! Vrtnica? Zakaj je tukaj tako temno …?« Mali princ kliče po temni praznini. Naenkrat se v nekaj zaleti. Prižge se luč, ki osvetli železni zid, na katerem piše: »Odrasti!«. Za tem se prižge nova luč in razjasni večji del zidu, na katerem Mali princ prebere: »Šola!« Odmakne se za korak in v strahu opazuje večkilometrski zid, ki stoji pred njim. Popisan je z ravnimi, resnimi črkami, ki so vse enake čisto bele barve. Vse se združujejo v silno podobne besede, ki jih uporabljajo odrasli. Razgleda se naokrog in zasliši glasbo, prične ji slediti.

Hodi in hodi, a vendar ne pride nikamor. »Ti odrasli. Zakaj mora biti vse tako oddaljeno?« zavzdihne Mali princ. Kakorkoli, prepričan, da najde izvir glasbe, nadaljuje svojo pot. Po urah in urah hoje le pride do starega zapuščenega zabaviščnega parka. »Kaj je to? Temen tih planet s čudnim barvitim mestom, v katerem igra vesela razigrana pesem.« Mali princ vpraša sam sebe. Sprehodi se do zapuščine in tam zagleda osebo. Pristopi do nje in ta se obrne. Mali princ pogleda proti njenim nogam, a teh ni. Oseba je pritrjena na kovino, ki je pritrjena na tla. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ga ogovori star pokvarjen robot. »Kaj se je zgodilo tukaj? Tako prazno, žalostno, tudi malce strašljivo je tukaj …« postavi vprašanje kot majhen otrok, ki ga vse zanima. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ponovno reče robot. »Joj, ti odrasli, vse je tako resno … Da, prosim? Kdo pa si sploh ti?« Mali princ pogleda robota, ta se premakne in natipka nekaj v računalnik, prav tako mu odgovori: »Sem rob-b-b-ot Botko, ki prodaja karte. P-P-Pozdravljeni v p-parku, uživajte!« se obrne in pokaže na velik razbit park.

Mali princ se počasi premika po parku in si z velikimi očmi ogleduje razbitino. V daljavi zagleda letalo, ki je izgledalo točno tako kot od pilota. »Pilot! Kaj pa ti tukaj? Pilot, jaz sem!« steče otrok do letala. Pogleda vanj, a pilota ni tam. Razgleda se naokoli, a še vedno je samcat. Skoči v letalo in si ga pobližje ogleda. Na oknu opazi sliko in jo vzame v roke. Na njej opazi sebe in pilota. »Pilot!« zakriči deček. Sliko obrne naokoli in na hrbtni strani prebere: »V spomin na padlega zblaznelega vojaka.« »Kaj? Pilot …? Ali je … Pilot!« prične jokati deček. Ponovno dvigne glavo in opazi, da se mu prične približevati množica robotov z ognjeno rdečimi očmi. Vsi v en glas kričijo: »Brez solz! Odrasti! Brez solz! Odrasti!« Deček ves prestrašen zapre oči in prične misliti na lisico, vrtnico in pilota. Pomisli, kaj bi naredil pilot, nato se spomni. Odpre oči in pritisne rdeči gumb za vžig letala. Letalo je pričelo delati! Z rokami prime za volan in zdrvi v nebo. »Naslednja postaja, Dom!« reče na ves glas, kolikor mu glasilke dovolijo.

Varno je vozil letalo skozi galaksije in zvezde, švigal mimo planetov in užival v potovanju. Mogoče malce preveč … Začelo je piskati … Zmanjkalo je bencina! Letalo je ugasnilo, vse luči so utripale živo rdeče. Mali princ je zaradi strahu zaprl oči in v glavi ponavljal, da bo vse v redu. Oči so ostale zaprte, bitje srca se je stopnjevalo, zvoki so postajali glasnejši … A junak se slabim mislim ni prepustil, še vedno je v srcu upal na pilotovo pomoč. K sebi je močno stisnil backa (narisanega na papirju v škatli) in sliko ter zadnjič ponovil misel, da bo vse v redu. Zasliši se velik pok in to je zadnje, česar se je zavedal.

Minil je čas, kolikšen? Nekateri bi rekli 3 dnevi, drugi 3 ure, spet tretji bi rekel 3 leta in Mali princ je ponovno na široko odprl oči. Najprej je zagledal veliko barvno palico, ne veliko, ogromno! V strahu je vstal in se urno odmaknil za dobra dva metra. Razgleda se naokrog in zagleda še več podobnih palic, a vendar različnih dolžin, oblik in barv. »Kdo pa ste? Kje sem? Kaj se je zgodilo?« je v hitri naglici pričel spraševati mali junak. Vse palice so v en glas rekle:    » Barvice smo! Ti si pa na našem ljubem barvnem planetu, ki mu pravimo Dom!« Mali princ jih z debelimi očmi pogleda: »Dom? To pa Dom že ni! Ni kruhovcev, ni vrtnice, ni mojega stolčka … Ne verjamem, da je to Dom …«

Nekatere barvice se zahihitajo, nekatere zakrohotajo, spet druge so vse ogorčene nad junakovim razmišljanjem. Tedaj pa modra, šest kotna barvica spregovori: »Joh, ti otroci … dandanes pa res nič ne vedo. No, takole je Mali princ. Za vsakega je Dom nekaj popolnoma drugačnega. Nekdo bo rekel, da je njegov Dom tam, kjer stoji hiša … Drugi bo rekel tam, kjer je njegova družina … Četrti bo rekel, da ga sploh nima… Ali me razumeš?« Mali princ nevedno odkima in ponovno vpraša, kaj to pomeni. Modra barvica zavzdihne in rozasti naroči, naj mu pojasni. Ta barvica ni imela tako globokega in modrega tona kot prejšnja, bila je veliko bolj živahna in vesela. »Dom je tam, kjer sam želiš. Dom je tam, kjer je ljubezen. Dom je tam, kjer si rad. Dom je tam, kjer se počutiš varno!« razigrano pove. »Aha, že razumem! Za vas je Dom tukaj, kjer imate prijatelje in družino, zame pa je Dom moj mali planet, ki ga imam neskončno rad. Moj mali planet, kjer skrbim za svojo vrtnico!« ves navdušen pove mali junak.

A še zmerom nečesa ne razume … Kako je lahko na tem enem planetu toliko različnih barvic? Zakaj so vse drugačne, a na nek način podobne? Vse so dolge, barvite, lesene palice, a vendar so različnih barv, oblik, velikosti … Zastavi jim ta vprašanja in barvice si pričnejo šepetati. Nato ga rdeča v besnem tonu ogovori: »Ej, kako to misliš »drugačne«, vse smo enake. Vse želimo živeti, vse govorimo, vse smo enake!« Mali princ se v strahu ponovno odmakne z upanjem, da ga kakšna barvica ne udari po glavi, a se hitro sprosti, ko bela prekine rdečo. »Umiri se, prijateljica moja. Fant ima prav … Res smo si različne … A to nas dela posebne! To nas naredi, to, kar smo − barvice!« Mali princ si v trenutku oddahne in za trenutek pomisli, če je tudi on kaj posebnega … Če je tudi on drugačen … »Oprostite, da ponovno motim, ampak … Ali sem tudi jaz drugačen?« z upanjem pogleda barvice in modra mu odgovori: »Tega ti me ne znamo odgovoriti, to je stvar, o kateri se odločiš sam … Želiš biti drugačen in izstopati ali hočeš biti enak in preprost?« Mali princ na vprašanje ni znal odgovoriti, saj ni mogel razumeti, kaj je dobro in kaj slabo.

V nekem danem trenutku pa prileti njegova zvesta jata ptic selivk. Mali princ se barvicam zahvali za prijaznost in za vse nove ideje, nato se poslovi in pticam naroči, naj ga peljejo domov k vrtnici. Te mu v odgovor začivkajo v dobrem tonu.

Med potjo Mali princ prične razmišljati o pomenu besede Dom, o drugačnosti, ki je na nek način enaka in o sebi. Kdo sploh je? No, ve, da je Mali princ, ki ima rad svojo vrtnico. Zaveda se, da je spoznal prijatelja pilota, ki mu je podaril backa. Spomni se, da je udomačil lisico, tako da je bil potrpežljiv. Spomini mu pričnejo brzeti skozi misli in junak se sam pri sebi nasmehne, a naenkrat se spomni svoje glavne in edine naloge. »O, ne! Kruhovci!« zajoče, ko zagleda svoj majhen planet, prekrit z drevesi.

Ptice ga nežno spustijo k tlom in nato odletijo naprej. Nemočno gleda okrog sebe in iz obupa zajoka: »Kaj sem storil? Vse to je zaradi mene! Zakaj sem odšel?« Zagleda stekleno posodo, pokrito s koreninami. Steče k njej in jo dvigne. Pod njo ni več njegove vrtnice, samo še stara posušena lupina. Zaradi prizadetosti in žalosti pade na kolena pred mrtvo rastlino. Prične jokati, tako močno, da bi lahko s solzami polnil oceane, pa še to ne bi bilo dovolj za njegovo izgubljeno ljubljeno vrtnico.

Za sabo zasliši oglašanje živali. V hipu se obrne in pred sabo zagleda backa, svojega backa. Takoj se spomni na lisico, ki jo je udomačil in nato zapustil. Krivda se mu ponovno preplete s čustvi in prične dalje jokati pred vrtnico. A bacek ga ne pusti pri miru, z glavo ga butne ob hrbet. »Kaj počneš? Pusti me, ne želim si še izgubiti tebe. Vse kar pustim za sabo, konča v večni pozabi …« ogovori backa. Ta Malega princa ponovno butne v hrbet in reče: »Nehaj, nič nisi kriv! Ti kruhovci so! Vrtnico imaš tako zelo rad, da si jo zapustil, a zdaj si se ponovno vrnil k njej, ko si se tega dokončno zavedal. Skupaj bova rešila tvoj mali planet!« Mali princ ga pogleda v oči, nato objame, nazadnje se mu še zahvali.

Tako je Mali princ poprijel za lopato in pričel z odstranjevanjem dreves. Bacek je sproti grizljal korenine, z mislijo, da pomaga, vendar je pomagal samo svojemu želodcu. Skupaj sta se veliko presmejala in končno očistila asteroid.  Nazadnje pa še vrtnica. Mali princ jo je previdno izruval iz prsti in jo nežno položil na tla. Poljubil je njen cvet in ji zašepetal: »Spoznal sem, zakaj nisi takšna, kot druge vrtnice. To je zato, ker si moja in ker te imam rad.« S temi izrečenimi besedami je na tla padlo seme, ki je izgledalo točno takšno kot tisto, ki je padlo od kdove kod in nato zraslo v čudovito rdečo rastlino. »Že vem! Vrtnica bo ponovno zrasla! Poskrbel bom zanjo!«

In res je svojo obljubo držal, tokrat je zanjo celo skrbel bolj kot prvič. Pripovedoval ji je o njegovih dogodivščinah, o backu, ki je ne bo pojedel, o tem, kako je in bo lepa … Dan za dnem je rastlina rasla in postajala vsa lepša. Na neko posebno sončno jutro je zacvetela.

»Pozdravljen, moj Mali princ. Tudi jaz imam tebe rada.«

Lara Leš, 9. razred

Žan Kosar, 7. razred

Plesoč ogenj z mojim imenom

Ženska, popolnoma sama in obupana. Ženska, ki ji postelja ni bila postlana z rožami, temveč s trnjem, žgočim kakor lava. Ženska, z mrakom na očeh in težo vsega sveta na svojih ramenih. Ženska z imenom, zapisanim v ognju.

Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je otožno, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Želim si namreč pobega. Čeprav so vse moje življenje ljudje teptali po mojem dostojanstvu, ga imam prihranjenega vsaj toliko, da sem zmožna pobegniti iz tega brezupnega življenja, ki mi ga je usoda namenila.

Veliko ljudi bi bilo z menoj sedaj precej jezno, saj sem se namreč rodila v premožni družini, toda moje življenje ni nikoli bilo tako bleščeče kot biseri na mojem vratu. Že kot otrok sem se počutila kot v kletki, skrbno hranjeni stran od oči sveta. Nisem imela svobode, niti toliko ne, da bi lahko govorila. Že od majhnih nog sem bila učena spregovoriti samo, ko me nekdo kaj vpraša, ampak kaj, ko sem v sebi skrivala pravo zakladnico besed. V moji glavi so se odvijali najzanimivejši prizori, ki so popestrili vse te puste dni. Lahko bi rekli, da sem živela v popolno drugem svetu kakor vsi drugi okoli mene.

Kmalu sem vse te svetove začela zapisovati na lahek kos papirja, ki je le za las lahko zdržal vso težo moje domišljije. Nastajale so zgodbe, pesmi, pravljice, skratka vse, kar si prazno srce kakor moje lahko poželi. V nastalih zgodbah sem se za razliko od resničnega sveta počutila živo. Besede so se kar pretakale v mojih žilah in svetovi so se kakor filmi vrteli v moji glavi.

Težko sem se odtrgala iz sveta svobode, a kaj ko so me klicale vsakdanje dolžnosti. Kako pravilno držati skodelico, kako elegantno plesati in kako biti dobra žena, so bile vsakdanje lekcije moje preljube matere. Sem edina hči v moji družini in od mene je veliko pričakovati. Mati je name postavila vso težo sveta in ko tako sedaj razmišljam o preteklosti, se lahko le sprašujem, kako sem preživela v tem peklu, iz katerega sem pravkar pobegnila. Ampak ali je bil prav to razlog, ki me je pripeljal čez rob? Ali sem res samo zaradi tega pobegnila?

Čudovito jasno noč, kot je bila prejšnja, mi je pokvarila trdno tlakovana pot moje prihodnosti. Načrti zame so se kar odvijali v moji glavi, vendar niso bili tako sladki kot tisti, ki sem jih sama ustvarila. Starša sta namreč izvedela za svetove, ki so obstajali le na kosu lahkega papirja, in jih sežgala v plesočem se ognju z mojim imenom. Tistega dne mi je bila odvzeta svoboda. Kakor ptici so mi bila odstrižena krila in ne vem, kako naprej brez njih. V tistem peklenskem ognju je sedaj izpuhtela tudi moja duša.

Še tiste čudovite jasne noči sem pobegnila. Tekla sem in tekla, stran od vsega, stran od moje družine, stran od vseh zgodb, stran od vseh prevar. Tam enostavno nisem več zdržala. Tiste jasne noči sem stekla stran od vsega, kar mi je bilo poznano.

Ne vem, kako in ne kdaj, ampak zdaj stojim tukaj, med množico vseh teh nesrečnih ljudi. Pred mano se odvijajo grozeči prizori. Gledam in gledam, iščem vsaj en obraz, ki si pobega v drug svet želi s pričakovanjem, toda ne najdem nikogar. Vsaka potrta duša je bila prisiljena v pobeg ali od drugih ali pa od njihove podzavesti same.

Moje srce postaja vedno težje. Si tega sploh še želim? Moja glava me nese tja, daleč v neznan svet, toda srce, oh, srce bo vedno ostalo tukaj v plesočem se ognju z mojim imenom.

Neža Gert, 9. razred

Lana Bašnec, 7. razred