Tonja in njena srnica v deželi gozdnih škratov

Neke sobote je Tonja pripravljala nahrbtnik za izlet, kajti z njeno srnico bosta šli na potep po gozdu. Kdo ve, morda najdeta kakšno lepo in pravljično jaso sredi mešanega gozda. To je bil Tonjin in srnin dom.

Ko je Tonja pripravila nahrbtnik zase in svojo srnico, sta krenili na pot. Zaklenila je vrata in dala srnici svojo prednost. Zatavali sta globoko v gozd. Počutili sta se svobodno. Tonja je srnico namreč  sprehajala na povodcu, kot da je pes. Ko pa sta prišli v gozd, jo je v celoti spustila na prostost. Nekaj časa sta hodili, ko sta zaslišali čuden glasek: »Tralala hopsasa.«

»Le kaj bi to lahko bilo?« je vprašala Tonja. Srnica pa je le skomignila z rameni. Šli sta še malo naprej in kmalu odkrili pravo hišo za škrate. V njej so bili tudi škrati. Po značaju so bili dobri. Ravno so si pripravljali kosilo. Srnica jih je poskušala prešteti: »Ena, dva, tri …« Ko je preštela do konca, je ugotovila, da jih je sedem. »Še nikoli nisem videla škratov,« je dahnila Tonja. Tedaj so ju škrati opazili. Hoteli so se poskriti, a jih je ustavila srnica. Nekaj časa so se samo gledali, nato pa se je Tonja opogumila. »Zelo ste lepi, pravljični in marljivi,« je govorila zasanjano. Počasi se je v pogovoru zapletel četrti škrat po vrsti: »Hvala za pohvale. Ali se bi zdaj vsak predstavil?« je vprašal. Tako so se spoznali. Šli so v smeri urinega kazalca. Tedaj se je Tonji utrnila misel: »Ali lahko s srnico živiva tukaj?« je vprašala. Odgovoril ji je škrat Tom: »Živeti ne moreta tukaj, lahko pa sta tukaj do noči,« je povedal. Malo razočarana Tonja je pokimala z glavo. »Strinjamo se s Tomom,« so rekli škrati.
»Kdo pa te hiše sploh naredi?« je vprašala srnica. »Otroci, kdo pa drug,« ji je odvrnil Tom. »Zakaj delajo take hiše samo otroci?« je zanimalo Tonjo.
»Ker imajo čut za naravo in v tem gozdu stalno postavljajo hišice,« je odgovoril Mokec. »Mi se jim zahvalimo tako, da nastavimo bonbone,« reče Tom.
»Ali je kosilo že pripravljeno?« je zanimalo srnico. »Da,« so ji v zboru odgovorili škrati.
Tako so pojedli kosilo in skupaj preživeli dan do noči. Ko je bila tema, se je srnica odločila, da s Tonjo kreneta domov. Hitro sta se oblekli in poslovili. Točno sta vedeli, kam morata iti.
Ko sta prišli domov, je Tonja začela pripravljati palačinke. Skupaj sta jih pojedli in se uredili za spanje ter odšli spat. Obe sta v sen utonili v desetih minutah.
V sanjah se jima je tiho prikradel dišeč gozd in prelepe hiške čudežnih škratov.

Alina Berič, 5. razred

Pia Črnčec, 4. razred

Srečanje sorodnih duš

Mestna deklica Tonja je živela z mamo, a ji je umrla. Preseliti se je moral k teti, ki ni marala ne Tonje ne živali, ki jih je hranila. Pri treh letih se je igrala v parku, kjer je srečala srno in z njo odšla v gozd.

Naučila se je govoriti živalsko, a je še vedno znala človeško. Živali so ji pomagale zgraditi leseno hiško. V svoj dom je sprejela srnico, ki je tudi izgubila srno. Začeli sta nabirati lešnike, orehe in različno sadje ter ga sušili in shranjevali za zimo. Čisto vodo sta zajemali pri bližnjem potoku.

Nekega dne je skozi gozd priskakljala stara srna in ko je zagledala Tonjino srno, je prepoznala svojega otroka. Skupaj so živele Tonja, njena srna in mama srna.

Zgodilo se je, da je policija lovila tatu, ki krade otrokom mlečne zobke izpod vzglavnikov in namesto kovančkov ali igrač pusti le gnilo sadje ali polže. Policija pa je našla hiško in Tonjo ter jo odpeljala k teti. Sedaj je imela okoli sebe ljudi, ki so pazili, da Tonja ne pobegne. Tudi v vrtec ali v park ni smela brez spremljevalcev. Živali so skovale načrt, prestrašile spremljevalce in odpeljale Tonjo. Ko je policija še nekajkrat prišla, so poslali medveda in policije ni bilo več, raje so lovili tatu mlečnih zobkov.

Tonja pa je živela z mamo srno in njeno sorodno dušo malo srno, ki je po nekaj letih odrasla v pravo srno.

Ema Senekovič, 6. razred

Alina Draškovič, 7. razred