Ob povabilu nikoli ne moreš pričakovati, da se ti lahko zgodi kaj slabega in tudi jaz tega nisem pričakovala. Ko so mi povedali, da sem vabljena na Visoko k družini Khallan, sem se precej razveselila. Že dedek mi je pripovedoval o svojem dobrem prijatelju Polikarpu Khallanu in verjela sem, da mi bo z njim in njegovima sinovoma lepo, zato sem šla.
Živela sem čudovito življenje in zelo dobro sem se razumela tako z Izidorjem kot z Jurijem. Moje lahkotno življenje je hitro izginilo, čeprav nisem naredila ničesar narobe. Marks Wulffing je bil brat Izidorjeve bivše zaročenke in res mi ni bil všeč. Zdel se mi je zelo surov in v njegovi družbi se nisem dobro počutila. Moje ljubezensko življenje je bilo že brez njega dovolj zapleteno. Bila sem obljubljena Izidorju, a že prvi dan mi je v oči padel Jurij.
Marks je postavil temelje mojemu trpljenju in skorajšnji smrti. Obtožil me je čarovništva in to se mi je takoj zdelo absurdno. Nisem si mislila, da bi kdorkoli lahko verjel tem traparijam, a sem se globoko motila.
Takoj so pome prišli vojaki in me odvedli v odvraten, vlažen, temačen prostor, v katerem se mi je zdelo, da s težavo diham. Okoli mene so tekale miši in zelo me je zeblo. Skoraj sem že zaspala, ko je prišla cela kolona visokih mož. Eden od njih, predvidevam, da je bil glavni, je prišel do mene. Zazrl se mi je globoko v oči s svojim resnim in srhljivim pogledal ter zatulil, da bom še plačala za svoje hudobije. Večkrat sem povedala, da nisem kriva, da nikomur nisem storila nič žalega in nimam nikakršnih čarobnih moči, vendar mi niso verjeli. Bolj kot sem trdila svoje, bolj so me mučili. Za ogrevanje je bilo le par klofut, a pozneje so se dogajale še veliko groznejše stvari. Tepli so me z bičem in me brcali. Ko so odšli, nisem več čutila svojega telesa. Zdelo se mi je, kot da bi se mi vse mišice odtrgale od kosti. V glavi mi je razbijalo od bolečine in nisem mogla narediti drugega, kot da sem se počasi umirila in zaspala ter upala, da so to samo sanje in me jutri čaka nekaj boljšega, resničnejšega.
Zbudil me je glas konjev in topotanje močnih nog. Pred mano se je spet zbrala četa zastrašujočih moških. Bala sem se za svoje življenje in nisem se upirala. Pograbili so me in me vlekli po dolgih stopnicah iz stavbe, me vrgli v star zarjavel voz, ki je imel podobo kletke, ter me odpeljali. Nisem slutila, kaj me čaka. Peljali smo se veliko časa.
Naenkrat smo se znašli na trgu, polnem ljudi, vsi so strmeli vame. Počutila sem se grozno in nisem vedela, kaj me čaka. »Bom preživela? Kaj se bo zgodilo z mano?« samo to mi je šlo po glavi. Množica je kričala in vsi so bili tam, da so gledali mene. Bila sem skoncentrirana na svoje misli in nisem slišala ničesar drugega. Ne bom jim dala še večjega veselja, ne bom kričala in ne bom se niti premaknila. V mojih mislih je bilo le to, da sem močna ženska in borila se bom za svoje pravice. Nihče mi ne bo naredil takšne krivice. Raje umrem, kot da priznam nekaj, za kar nisem kriva, iz mojih ust tega ne bodo slišali.
Voz se je ustavil in pred mano je bil velik oder, na katerega so me spet odvedle tri grobe roke. Posedli so me na stol in čakala sem, bila sem prepuščena na milost in nemilost drugih. Pred mano je bila velika miza, za katero so sedeli sodniki in asesorji. Spoznala sem, da mi bodo sodili. Sodili bodo nedolžnemu človeku brez dokazov?
Videla sem prijezditi Jurija in Izidorja. V tistem trenutku sem hotela steči do Jurija, ga objeti in iz njegovih ust slišati, da je vsega konec, da so ljudje prišli k pameti, a tega nisem mogla. Izidor je ves prestrašen stal in me gledal, v Jurijevih očeh pa sem prepoznala jezo in vedela sem, da se bo boril zame.
Kot prva priča je do mize prišel lažnivi Marks. Izmislil si je, da sem jahala prašiča, da sem mu v nogo začarala neke predmete. Pa kaj še, a sem mogoče tudi koga ubila? Bila sem tako jezna. V notranjosti telesa me je žrlo in skoraj sem poletela od jeze, vendar na zunaj sem se trudila to skriti. Ošabnež je prinesel krvave predmete, ki naj bi bili iz njegove meče. Gotovo si je sam zarezal nož v mečo. Nikoli ne bi rekla, da je nekdo sposoben poškodovati samega seme, da bi uničil drugega. Vse to samo zaradi ene zavrnitve na plesu. Lokalne ženske mu seveda niso verjele in prav je tako. Sodniki pa niso bili ravno prepričani.
Pričala sta tudi Izidor in Jure. Pri Izidorju ne bom preveč izgubljala besed. Naj bi bila žena človeku, ki mi ne verjame in se ne zna postaviti zame in me braniti? Res je bil neodločen in to me je kar malo prizadelo, saj sem od njega kljub vsemu pričakovala nekaj več.
Ravno nasprotno pa me je presenetil Jurij. Videla se je njegova suverenost in samozavest. Zaupa mi in vedno me bo zagovarjal, kar me zelo veseli. Strah v meni se je ob njegovih besedah precej pomiril. Opaziti je bilo, da so tudi zbrani sedaj imeli pomisleke o Marksovih besedah in mislim, da v sodbi niso več tako uživali. Morda sem se komu celo zasmilila.
Po koncu pričevanja so sodniki šušljali celo večnost, jaz pa sem popolnoma onemogla sedela na stolu in čakala. Rane od biča na mojem hrbtu se še niso zacelile in razcapana umazana oblačila, ki sem jih imela na sebi, so se lepila nanje. Peklenske bolečine se še zmeraj niso končale in spet me je spreletel srh ob misli na to, kar me čaka.
Sodniki so najprej predlagali, da me čaka nadelprob – prebadanje znamenj s šivanko. Razpravljali so o primernosti in lokaciji mučenja, ki ga imajo v načrtu. Vedela sem, da bo ta bolečina še mnogo hujša od zdajšnje, zato sem lahko le molila, da se ljudje spametujejo in me rešijo teh groznih muk. Takšnega strahu še nikdar nisem čutila. Nikoli ne veš, kako se boš počutil ob smrti, dokler se ne srečaš z njo, a jaz sem ji v mislih že mahala v pozdrav.
Hvala bogu so odločitev ovrgli. Odločili so se, da me bodo vrgli v reko. Če se rešim, nisem čarovnica. Razmišljala sem o tem, kako bi se rešila, a nisem našla nobene dobre ideje, zato sem bila pripravljena na svoj konec. Nisem več poslušala njihovih pogovorov. Želela sem samo, da je vsega že enkrat konec.
Odpeljali so me v neko prestižno hišo. Povedali so mi, da mi bodo na moj morebitni zadnji večer izpolnili vse želje. Dobila sem veliko na pogled zelo okusne hrane, a nisem imela apetita. Že ko sem jo samo zavohala, mi je šlo na bruhanje. Želela sem le biti sama in v miru preživeti svojo zadnjo noč. Peljali so me v veliko spalnico in pred vrata postavili stražarje.
Po glavi so se mi pletle samo temačne misli. Ležala sem na postelji in nepremično gledala v strop. Imela sem velike pomisleke glede vsega, če povem po pravici, sem imela zelo majhno upanje. Prišla sem celo do točke, ko sem želela vse predhodno končati. Lahko bi si vzela življenje in naslednji dan ne bi umrla v mukah. Tik pred usodnim trenutkom si tega nisem mogla narediti. Telo in srce mi tega preprosto nista dovolila.
Proti mojim pričakovanjem se je vse končalo dobro. Iz hitro deroče vode me je rešil Jurij. Za vedno bo moj heroj in odločena sem, da mu bom podarila svoje srce. Brez pomislekov se je žrtvoval zame in za moje življenje. Obležala sem v njegovem naročju in čutila sem veliko olajšanje. Končno je konec in vsi so uvideli, da nisem čarovnica in tudi Marks je dobil svoje. Ženske so ga preteple do onemoglosti in nihče ga že dolgo ni videl.
Še dolgo sem se čudila lahkomiselnosti ljudi. Nedolžnega človeka bi celo ubili zaradi neumne izmišljotine ljubosumnega moškega s prizadetim egom. To res ni lepo, a na koncu vsega si lahko le čestitam za svojo moč in vztrajnost. Nisem se vdala v usodo in borila sem se za pravico. Upam, da se nobeni ženski ne bodo več godile tako grozne stvari.
Tiana Šipek, 8. razred
