Na vasi, 1. 5. 1789

Dragi dnevnik,

danes bi se najraje kar vrgla na posteljo. Tako zelo sem izmučena, da ne čutim niti reber na svojem prsnem košu in prstov na moji ubogi roki. Anže me je danes povabil na ples in me tako močno držal, kot da bi bila na robu prelaza. Ampak mu nisem hotela povedati, saj je bil tako prisrčen.

Toda  Anže je za razliko od Tulpenheima dobrega srca. Vse mi pove po resnici, je zelo iskren in še zelo lepo se mi nasmehne. Joj, kakšna trapa sem bila, da sem Tulpenheimu pustila, da me je tako lahko pretental. Res ne vem, kje se je to naučil. Moral bi še Anžeta, saj si Anže vsak dan izmisli novo besedo. Zadnjič mi je rekel, da sem visoka kot smreka. A ti izgledam tako? Naslednji teden mi bo menda rekel, da sem navihana kot opica. Oh, joj, pustiva zdaj to. Raje se vrniva k pomembnejšim stvarem. Jaz, moj oče, Anže in Šternfeldovka pripravljamo past za Tulpenheima. Pretentali ga bomo, da nama bo z Anžetom plačal poroko. Jaz mislim, da ne bo uspelo, saj je Tulpenheim prebrisan za nas vse štiri. Sem ti že omenila, da zna Anže biti tudi hudoben in nagajiv. No, včeraj je prišel do mene oblečen kot gospodič in mi rekel, da v mojih očeh sedi Tulpenheim. Sem ga že prebolela. Zdaj še Anžeta pustim, da je svoboden, dokler je še lahko. Ko se bova poročila, mi bo stregel od jutra do večera. Pomagal mi bo v kuhinji in mi nosil rožice ter čokoladice. Za vedno bo moj. In kadar bo imel slabe dneve, ga bom samo pomirila in objemala. Ne bo več neroden.

Jutri imava poroko. Če jo bo zamudil ali prespal, se mu ne bo dobro pisalo. Bila bi tako razočarana, da se sploh ne bi več pogovarjala z njim. Ampak vem, da bo prišel, ker mu zaupam. Po poroki bomo šli domov in nekaj pojedli ter spili. Imeli bomo glasbenike. Vso noč bomo plesali in se smejali. Vsaj upam, da bo tako.

No, jutri je zelo pomemben dan, bom šla kar raje spat.

Se vidiva zjutraj.

Micka

Elvira Črešnar, 8. razred