Ostala je samo lupina, duša pa je odplavala v vesolje. Kača se je vrnila v podzemlje, v svojo luknjo. Sredi puščave je pilot ostal sam s svojim letalom. »Upam, da se je vrnil k svoji vrtnici, ki je edinstvena tako kot on,« je zavzdihnil sam pri sebi. Edino, česar ni vedel, je, da je naš mali junak pristal na planetu veliko večjem, kot je asteroid B612 …

»Vrtnica? Si tukaj? Vrnil sem se in ugotovil, da si edinstvena, ker si moja! Vrtnica? Zakaj je tukaj tako temno …?« Mali princ kliče po temni praznini. Naenkrat se v nekaj zaleti. Prižge se luč, ki osvetli železni zid, na katerem piše: »Odrasti!«. Za tem se prižge nova luč in razjasni večji del zidu, na katerem Mali princ prebere: »Šola!« Odmakne se za korak in v strahu opazuje večkilometrski zid, ki stoji pred njim. Popisan je z ravnimi, resnimi črkami, ki so vse enake čisto bele barve. Vse se združujejo v silno podobne besede, ki jih uporabljajo odrasli. Razgleda se naokrog in zasliši glasbo, prične ji slediti.

Hodi in hodi, a vendar ne pride nikamor. »Ti odrasli. Zakaj mora biti vse tako oddaljeno?« zavzdihne Mali princ. Kakorkoli, prepričan, da najde izvir glasbe, nadaljuje svojo pot. Po urah in urah hoje le pride do starega zapuščenega zabaviščnega parka. »Kaj je to? Temen tih planet s čudnim barvitim mestom, v katerem igra vesela razigrana pesem.« Mali princ vpraša sam sebe. Sprehodi se do zapuščine in tam zagleda osebo. Pristopi do nje in ta se obrne. Mali princ pogleda proti njenim nogam, a teh ni. Oseba je pritrjena na kovino, ki je pritrjena na tla. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ga ogovori star pokvarjen robot. »Kaj se je zgodilo tukaj? Tako prazno, žalostno, tudi malce strašljivo je tukaj …« postavi vprašanje kot majhen otrok, ki ga vse zanima. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ponovno reče robot. »Joj, ti odrasli, vse je tako resno … Da, prosim? Kdo pa si sploh ti?« Mali princ pogleda robota, ta se premakne in natipka nekaj v računalnik, prav tako mu odgovori: »Sem rob-b-b-ot Botko, ki prodaja karte. P-P-Pozdravljeni v p-parku, uživajte!« se obrne in pokaže na velik razbit park.

Mali princ se počasi premika po parku in si z velikimi očmi ogleduje razbitino. V daljavi zagleda letalo, ki je izgledalo točno tako kot od pilota. »Pilot! Kaj pa ti tukaj? Pilot, jaz sem!« steče otrok do letala. Pogleda vanj, a pilota ni tam. Razgleda se naokoli, a še vedno je samcat. Skoči v letalo in si ga pobližje ogleda. Na oknu opazi sliko in jo vzame v roke. Na njej opazi sebe in pilota. »Pilot!« zakriči deček. Sliko obrne naokoli in na hrbtni strani prebere: »V spomin na padlega zblaznelega vojaka.« »Kaj? Pilot …? Ali je … Pilot!« prične jokati deček. Ponovno dvigne glavo in opazi, da se mu prične približevati množica robotov z ognjeno rdečimi očmi. Vsi v en glas kričijo: »Brez solz! Odrasti! Brez solz! Odrasti!« Deček ves prestrašen zapre oči in prične misliti na lisico, vrtnico in pilota. Pomisli, kaj bi naredil pilot, nato se spomni. Odpre oči in pritisne rdeči gumb za vžig letala. Letalo je pričelo delati! Z rokami prime za volan in zdrvi v nebo. »Naslednja postaja, Dom!« reče na ves glas, kolikor mu glasilke dovolijo.

Varno je vozil letalo skozi galaksije in zvezde, švigal mimo planetov in užival v potovanju. Mogoče malce preveč … Začelo je piskati … Zmanjkalo je bencina! Letalo je ugasnilo, vse luči so utripale živo rdeče. Mali princ je zaradi strahu zaprl oči in v glavi ponavljal, da bo vse v redu. Oči so ostale zaprte, bitje srca se je stopnjevalo, zvoki so postajali glasnejši … A junak se slabim mislim ni prepustil, še vedno je v srcu upal na pilotovo pomoč. K sebi je močno stisnil backa (narisanega na papirju v škatli) in sliko ter zadnjič ponovil misel, da bo vse v redu. Zasliši se velik pok in to je zadnje, česar se je zavedal.

Minil je čas, kolikšen? Nekateri bi rekli 3 dnevi, drugi 3 ure, spet tretji bi rekel 3 leta in Mali princ je ponovno na široko odprl oči. Najprej je zagledal veliko barvno palico, ne veliko, ogromno! V strahu je vstal in se urno odmaknil za dobra dva metra. Razgleda se naokrog in zagleda še več podobnih palic, a vendar različnih dolžin, oblik in barv. »Kdo pa ste? Kje sem? Kaj se je zgodilo?« je v hitri naglici pričel spraševati mali junak. Vse palice so v en glas rekle:    » Barvice smo! Ti si pa na našem ljubem barvnem planetu, ki mu pravimo Dom!« Mali princ jih z debelimi očmi pogleda: »Dom? To pa Dom že ni! Ni kruhovcev, ni vrtnice, ni mojega stolčka … Ne verjamem, da je to Dom …«

Nekatere barvice se zahihitajo, nekatere zakrohotajo, spet druge so vse ogorčene nad junakovim razmišljanjem. Tedaj pa modra, šest kotna barvica spregovori: »Joh, ti otroci … dandanes pa res nič ne vedo. No, takole je Mali princ. Za vsakega je Dom nekaj popolnoma drugačnega. Nekdo bo rekel, da je njegov Dom tam, kjer stoji hiša … Drugi bo rekel tam, kjer je njegova družina … Četrti bo rekel, da ga sploh nima… Ali me razumeš?« Mali princ nevedno odkima in ponovno vpraša, kaj to pomeni. Modra barvica zavzdihne in rozasti naroči, naj mu pojasni. Ta barvica ni imela tako globokega in modrega tona kot prejšnja, bila je veliko bolj živahna in vesela. »Dom je tam, kjer sam želiš. Dom je tam, kjer je ljubezen. Dom je tam, kjer si rad. Dom je tam, kjer se počutiš varno!« razigrano pove. »Aha, že razumem! Za vas je Dom tukaj, kjer imate prijatelje in družino, zame pa je Dom moj mali planet, ki ga imam neskončno rad. Moj mali planet, kjer skrbim za svojo vrtnico!« ves navdušen pove mali junak.

A še zmerom nečesa ne razume … Kako je lahko na tem enem planetu toliko različnih barvic? Zakaj so vse drugačne, a na nek način podobne? Vse so dolge, barvite, lesene palice, a vendar so različnih barv, oblik, velikosti … Zastavi jim ta vprašanja in barvice si pričnejo šepetati. Nato ga rdeča v besnem tonu ogovori: »Ej, kako to misliš »drugačne«, vse smo enake. Vse želimo živeti, vse govorimo, vse smo enake!« Mali princ se v strahu ponovno odmakne z upanjem, da ga kakšna barvica ne udari po glavi, a se hitro sprosti, ko bela prekine rdečo. »Umiri se, prijateljica moja. Fant ima prav … Res smo si različne … A to nas dela posebne! To nas naredi, to, kar smo − barvice!« Mali princ si v trenutku oddahne in za trenutek pomisli, če je tudi on kaj posebnega … Če je tudi on drugačen … »Oprostite, da ponovno motim, ampak … Ali sem tudi jaz drugačen?« z upanjem pogleda barvice in modra mu odgovori: »Tega ti me ne znamo odgovoriti, to je stvar, o kateri se odločiš sam … Želiš biti drugačen in izstopati ali hočeš biti enak in preprost?« Mali princ na vprašanje ni znal odgovoriti, saj ni mogel razumeti, kaj je dobro in kaj slabo.

V nekem danem trenutku pa prileti njegova zvesta jata ptic selivk. Mali princ se barvicam zahvali za prijaznost in za vse nove ideje, nato se poslovi in pticam naroči, naj ga peljejo domov k vrtnici. Te mu v odgovor začivkajo v dobrem tonu.

Med potjo Mali princ prične razmišljati o pomenu besede Dom, o drugačnosti, ki je na nek način enaka in o sebi. Kdo sploh je? No, ve, da je Mali princ, ki ima rad svojo vrtnico. Zaveda se, da je spoznal prijatelja pilota, ki mu je podaril backa. Spomni se, da je udomačil lisico, tako da je bil potrpežljiv. Spomini mu pričnejo brzeti skozi misli in junak se sam pri sebi nasmehne, a naenkrat se spomni svoje glavne in edine naloge. »O, ne! Kruhovci!« zajoče, ko zagleda svoj majhen planet, prekrit z drevesi.

Ptice ga nežno spustijo k tlom in nato odletijo naprej. Nemočno gleda okrog sebe in iz obupa zajoka: »Kaj sem storil? Vse to je zaradi mene! Zakaj sem odšel?« Zagleda stekleno posodo, pokrito s koreninami. Steče k njej in jo dvigne. Pod njo ni več njegove vrtnice, samo še stara posušena lupina. Zaradi prizadetosti in žalosti pade na kolena pred mrtvo rastlino. Prične jokati, tako močno, da bi lahko s solzami polnil oceane, pa še to ne bi bilo dovolj za njegovo izgubljeno ljubljeno vrtnico.

Za sabo zasliši oglašanje živali. V hipu se obrne in pred sabo zagleda backa, svojega backa. Takoj se spomni na lisico, ki jo je udomačil in nato zapustil. Krivda se mu ponovno preplete s čustvi in prične dalje jokati pred vrtnico. A bacek ga ne pusti pri miru, z glavo ga butne ob hrbet. »Kaj počneš? Pusti me, ne želim si še izgubiti tebe. Vse kar pustim za sabo, konča v večni pozabi …« ogovori backa. Ta Malega princa ponovno butne v hrbet in reče: »Nehaj, nič nisi kriv! Ti kruhovci so! Vrtnico imaš tako zelo rad, da si jo zapustil, a zdaj si se ponovno vrnil k njej, ko si se tega dokončno zavedal. Skupaj bova rešila tvoj mali planet!« Mali princ ga pogleda v oči, nato objame, nazadnje se mu še zahvali.

Tako je Mali princ poprijel za lopato in pričel z odstranjevanjem dreves. Bacek je sproti grizljal korenine, z mislijo, da pomaga, vendar je pomagal samo svojemu želodcu. Skupaj sta se veliko presmejala in končno očistila asteroid.  Nazadnje pa še vrtnica. Mali princ jo je previdno izruval iz prsti in jo nežno položil na tla. Poljubil je njen cvet in ji zašepetal: »Spoznal sem, zakaj nisi takšna, kot druge vrtnice. To je zato, ker si moja in ker te imam rad.« S temi izrečenimi besedami je na tla padlo seme, ki je izgledalo točno takšno kot tisto, ki je padlo od kdove kod in nato zraslo v čudovito rdečo rastlino. »Že vem! Vrtnica bo ponovno zrasla! Poskrbel bom zanjo!«

In res je svojo obljubo držal, tokrat je zanjo celo skrbel bolj kot prvič. Pripovedoval ji je o njegovih dogodivščinah, o backu, ki je ne bo pojedel, o tem, kako je in bo lepa … Dan za dnem je rastlina rasla in postajala vsa lepša. Na neko posebno sončno jutro je zacvetela.

»Pozdravljen, moj Mali princ. Tudi jaz imam tebe rada.«

Lara Leš, 9. razred

Žan Kosar, 7. razred

Ženska, popolnoma sama in obupana. Ženska, ki ji postelja ni bila postlana z rožami, temveč s trnjem, žgočim kakor lava. Ženska, z mrakom na očeh in težo vsega sveta na svojih ramenih. Ženska z imenom, zapisanim v ognju.

Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je otožno, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Želim si namreč pobega. Čeprav so vse moje življenje ljudje teptali po mojem dostojanstvu, ga imam prihranjenega vsaj toliko, da sem zmožna pobegniti iz tega brezupnega življenja, ki mi ga je usoda namenila.

Veliko ljudi bi bilo z menoj sedaj precej jezno, saj sem se namreč rodila v premožni družini, toda moje življenje ni nikoli bilo tako bleščeče kot biseri na mojem vratu. Že kot otrok sem se počutila kot v kletki, skrbno hranjeni stran od oči sveta. Nisem imela svobode, niti toliko ne, da bi lahko govorila. Že od majhnih nog sem bila učena spregovoriti samo, ko me nekdo kaj vpraša, ampak kaj, ko sem v sebi skrivala pravo zakladnico besed. V moji glavi so se odvijali najzanimivejši prizori, ki so popestrili vse te puste dni. Lahko bi rekli, da sem živela v popolno drugem svetu kakor vsi drugi okoli mene.

Kmalu sem vse te svetove začela zapisovati na lahek kos papirja, ki je le za las lahko zdržal vso težo moje domišljije. Nastajale so zgodbe, pesmi, pravljice, skratka vse, kar si prazno srce kakor moje lahko poželi. V nastalih zgodbah sem se za razliko od resničnega sveta počutila živo. Besede so se kar pretakale v mojih žilah in svetovi so se kakor filmi vrteli v moji glavi.

Težko sem se odtrgala iz sveta svobode, a kaj ko so me klicale vsakdanje dolžnosti. Kako pravilno držati skodelico, kako elegantno plesati in kako biti dobra žena, so bile vsakdanje lekcije moje preljube matere. Sem edina hči v moji družini in od mene je veliko pričakovati. Mati je name postavila vso težo sveta in ko tako sedaj razmišljam o preteklosti, se lahko le sprašujem, kako sem preživela v tem peklu, iz katerega sem pravkar pobegnila. Ampak ali je bil prav to razlog, ki me je pripeljal čez rob? Ali sem res samo zaradi tega pobegnila?

Čudovito jasno noč, kot je bila prejšnja, mi je pokvarila trdno tlakovana pot moje prihodnosti. Načrti zame so se kar odvijali v moji glavi, vendar niso bili tako sladki kot tisti, ki sem jih sama ustvarila. Starša sta namreč izvedela za svetove, ki so obstajali le na kosu lahkega papirja, in jih sežgala v plesočem se ognju z mojim imenom. Tistega dne mi je bila odvzeta svoboda. Kakor ptici so mi bila odstrižena krila in ne vem, kako naprej brez njih. V tistem peklenskem ognju je sedaj izpuhtela tudi moja duša.

Še tiste čudovite jasne noči sem pobegnila. Tekla sem in tekla, stran od vsega, stran od moje družine, stran od vseh zgodb, stran od vseh prevar. Tam enostavno nisem več zdržala. Tiste jasne noči sem stekla stran od vsega, kar mi je bilo poznano.

Ne vem, kako in ne kdaj, ampak zdaj stojim tukaj, med množico vseh teh nesrečnih ljudi. Pred mano se odvijajo grozeči prizori. Gledam in gledam, iščem vsaj en obraz, ki si pobega v drug svet želi s pričakovanjem, toda ne najdem nikogar. Vsaka potrta duša je bila prisiljena v pobeg ali od drugih ali pa od njihove podzavesti same.

Moje srce postaja vedno težje. Si tega sploh še želim? Moja glava me nese tja, daleč v neznan svet, toda srce, oh, srce bo vedno ostalo tukaj v plesočem se ognju z mojim imenom.

Neža Gert, 9. razred

Lana Bašnec, 7. razred