Zdi se mi, da bo z mano konec. Življenje se mi bo spremenilo za vedno.
Hodim v množici ljudi. Vidim, da jih je večina enakih kot jaz. Zdi se mi, da smo se vsi izgubili v svojih mislih in čustvih. Hodimo v neznan svet in ostanke prejšnjega življenja puščamo od zadaj. Hodim skozi smrdeč, siv zrak. Moje misli so polne obupa, srce mi razbija, ampak ustaviti se ne morem. To je moj nov začetek, vsaj vem, da med vsemi temi ljudmi nisem sam. Lahko samo upam, da je moja prihodnost boljša.
Težko si je misliti, da se mi vse to dogaja komaj pri petnajstih letih, na sebe sem tudi ponosen, saj vse to delam za svojo družino. Upam, da vedo, da mislim na njih in upam, da je Amerika res moja prihodnost. Vem, da me bodo spustili skozi, saj nisem bolan, vidim pa preko sto ljudi, ki se jočejo, saj jih niso spustili skozi. Čez kako minuto se bomo morali stuširati v množici. Počutim se kot žival. Počutim se, kot da sem v zaporu …
Koliko ljudi se drenja, da bi prišlo na ladje. Opazim tudi druge, ki žalostno in v strahu odhajajo domov. Slišim otroke, ki jočejo in kričijo: »Mama! Mom! Moeder! Mati! …« Vsak v svojem jeziku, brez zavedanja, da jih nikoli več ne bodo videli.
Tudi jaz sem tukaj. 15-letno dekle, ki je varčevalo denar zadnjih 5 let. Za ta denar sem delala, jokala, ostajala brez hrane in trpela nasilje. Po vseh teh letih sem končno pobegnila od doma, z upanjem po novem življenju, a to, kar gledam sedaj, se mi v glavi postavlja vprašanje. Ali bom to res lahko dosegla? Morala sem se stuširati, če bi temu lahko rekli tuširanje. Moški in ženske smo bili ločeni. Voda ni bila umazana, pa tudi milo smo dobili. A stala sem v rjavi in krvavi vodi. V vodi, s katero so se umivale že druge potovalke. Voda je zagotovo nasičena z boleznimi, a to nam ni pomembno. Glavno je, da pridem na to ladjo in začnem novo življenje v Ameriki. Vem, da bo vse to poplačano! Mora biti! V Ameriki bom dobila dobro službo, moža in hišo! Kajne? Že vidim očeta, ki me brezglavo išče po vasi, da bi me kaznoval za pobeg. Nikomur nisem povedala, da odhajam v širni svet, tja v obljubljeno deželo. Niti materi, ki zdaj zagotovo joče zaradi prizadetosti, strahu in jeze. Tudi moji sestrici bosta trpeli. Zdaj, ko sem jaz odšla, bo oče trpinčil njiju. Zdaj bosta deklici stari 5 in 6 let morali delati za hrano in obleke, oče pa bo ta denar porabljal za popivanje s prijatelji in kockanje. Tako kot vedno bo izgubil in se jezen pod vplivom alkohola vrnil domov. Jezo bo stresel nad materjo in sestrama. Zakaj sem to storila? Potrebujejo me! Ampak ne morem se obrniti … V srcu čutim samo jezo in željo po svobodi. Nič me ne more ustaviti, saj preteklosti ne more spreobrniti nihče. Nevrednost, zmedenost in brezup prevladujejo v meni. A še vedno tam nekje ostaja kanček upanja, da se bo moja želja izpolnila, vanjo brezglavo verjamem. Preden pa lahko stopim na ladjo, me še čaka zdravniški pregled. Dolga vrsta žensk, moških in otrok, ki poskušajo prikriti kašljanje, kihanje, srbenje … Tudi sama poskušam ne kašljati, a je včasih to nemogoče. Umazan, črn zrak napolni moja pljuča, močno jih razdraži. Opazim, da vse ladje v ozračje spuščajo umazan črn dim. Danes je tudi zelo mrzlo. Hladen veter se vleče med ozkimi ulicami in začne na čase deževati. Otroci se stiskajo k materam, da se ne bi izgubili. Takoj se spomnim na mater in sestrici. Spet me oplazi tisti občutek nevrednosti in zmedenosti. »Mojca Stritar!« me iz razmišljanja prebudi zdravnik, ki me končno pokliče. Hitra molitev, da sem zdrava in da ne bom zakašljala. Zdravnik ni dober, v očeh se mu vidita pohlepnost in goljufija. Na hitro preveri moje bitje srca in dihanje, nato pa zakliče: »Ja, ta je zdrava, ampak nekam mlada! A jo vseeno spustimo?« »Ja, daj, tako ali tako ji ne bo uspelo v življenju, če bo odšla v Ameriko ali pa če se bo vrnila domov!« mu nazaj zakliče še drug moški glas. V očeh začutim solze, a se jim uprem. Kdo pa mislijo, da so, da kar tako napovedujejo moje življenje! Ampak sprašujem se, če imata prav. Končno s svojim kovčkom stopim na ladjo, zazrem se v širno morje. Pogledam naokrog in vidim polno ladjo, v pristanišču pa jezne, prestrašene ljudi, ki na to ladjo ne morejo več. Tudi na ladji ni nič drugače. Otroci stari 5 let in manj sami na ladji iščejo matere, ki so ostale pri zdravniku, ker jih ne spustijo naprej. Ne najdem družine, ki bi bila skupaj. Vidim ženske z otroki, posamezne može in tudi mlade pare. Smo si zelo različni po barvi kože, po veri, po izgledu, po bogastvu, a vsi imamo enak cilj – novo in boljše življenje, brez strahu. Brez strahu, da je to mogoče naš zadnji dan ali strahu, da so vse skupaj samo sanje. Želimo si svobode brez ljudi, ki bi nam jo jemali.
Ladja je izplula in ob tem pričakuješ veselje ter navdušenost, a edino, kar slišim, je jok in kričanje. Ni videti nasmehov, samo obrazi obupa in samote. V takšni množici je največje čustvo samota.
Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je oteženo, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Zakaj? Kako? Zakaj vendar jaz?
Moje življenje ni bilo nikoli blesteče. Mojega vratu niso prekrivali biseri, na krožniku nikoli ni bilo kaj več kot pusta enolončnica, starša pa sta oba na smrt bolna, no, vsaj bila sta, dokler prejšnjega dne končno nista zapustila tega sveta. Zaradi revščine, v kateri živimo, jima nisem mogla pripraviti niti dostojanstvenega slovesa. Že od tistega dne nisem jokala. Nad mano je črn oblak, za katerega vem, da se ne bo kaj kmalu umaknil. Tako sem torej zapustila svoj domač kraj in pokojna starša. Moje srce je težje kot tisoč kilogramov zlata, ki ga obljubljajo v neznanem svetu,v katerega se bom podala. Mislila sem, da sem v tem brezupu sama, toda ko zdaj tukaj stojim, gledam prav grozeče prizore. Mame z otroki, obubožani vojaki brez roke, noge ali pa z brazgotinami, ki nosijo več zgodb kot celotno moje življenje. Ko tako gledam, smo si vsi tako zelo različni, pa vendar nas skupna pot tukaj danes združuje. Obračam se, premikam, plapotam z rokami, ko se končno zavem, kje sem. Kaj sploh delam tukaj? Kaj bom s svojim življenjem onkraj morja? Vse, kar sem poznala, vse, pa čeprav je malo, je sedaj brezbrižno zmetano v majhen kovček. Iz oči so se mi nemudoma ulile težke solze kakor slapovi, ki so mi predirali oči. Spet se obračam, prerivam. Kje sem? Kaj se dogaja? Nemočna sem, popolnoma nemočna. Strah me je in zebe me. Moje solze se na umazana kamnita tla odtekajo kakor domača struga. Kar naenkrat na svoji zanemarjeni koži začutim par dlani. Nekdo me vleče, toda kam. V glavi se mi takoj razjasni, ko vidim, kam grem. Oprali nas bodo. Neznan obraz mi je s telesa strgal oblačila in tako je še edina stvar, ki je bila samo moja in me ločevala od vseh teh enakih usod tukaj, razgaljena. Umazanija se je z mene pretakala po nogah mnogih ljudi in njihova je tekla po mojih. Razmišljam. Kaj se sploh grem? Tako ne morem več. Najbolje, da se vrnem domov, ampak kaj ko sem prišla že tako daleč. Sram me je same sebe. Tako kot moja koža in obraz je umazano tudi moje srce. Vse sem zapustila za seboj. Podrtijo, ki sem jo dolga leta klicala dom, starša, ki sta sedaj ležala šest metrov pod zemljo, košček vrta, na katerem je uspevalo samo gnilo zelje. Ne zmorem več. Ne vem, če me bodo noge sploh še zdržale. Umazanija se je sprala z moje kože. Kaj pa tista iz srca? Ta me najbrž nikoli ne bo zapustila. Oblečem se in že se počutim varneje. Ti napadi panike se bodo morali enkrat nehati, saj tako ne gre več naprej. Naredila sem pravo odločitev. Doma ni ničesar več, kar bi me z vezmi držalo v domovini. Moram čez ocean. Tam me čaka sreča in bogastvo. Pomiri se, vse bo boljše, ko se boš končno vkrcala na ladjo. Moja glava me nese v neznan svet, toda srce … Oh, srce bo vedno ostalo tukaj.
Težko je verjeti, da nas je toliko, ki si želi boljše življenje. Ljudem lahko prebereš obraz, vsakega izmed nas je strah. Nihče ne ve, kako bo. Povsod slišiš kričanje in jokanje otrok, vsi smo zelo utrujeni in lačni. Med vso to množico sem tukaj tudi jaz, 15-letno dekle. Zapustila sem družino. Ponosna sem na sebe, saj sem za to, da sem danes tukaj, garala, da sem si lahko zaslužila denar. Skrbi me za mamo, ne vem, kako bo sama preživljala tri otroke, očeta ni nikoli doma in še takrat ko je, je pod vplivom alkohola. Vedno se spravlja na mamo, proti njemu smo nemočni, vsi se ga bojimo. Zelo mi je žal za mamo, ampak nekaj me kliče, govori mi, da bo v Ameriki boljše. Upam, da res. Nihče ne ve, kaj te tam zares čaka. Strah me je zdravniškega pregleda. Skrbi me, da me zaradi bolezni ne bodo spustili skozi. Zelo kašljam in na čase imam vročino. Gledam tudi ostale, večinoma matere, ki prekrivajo kašelj ali smrkanje, samo da bi lahko prišle na boljše. Morali smo se tudi stuširati. Moški so morali drugam, tako da smo bili ločeni. V prostoru za tuširanje se je nabirala umazana voda, ni bilo veliko prostora, zato smo se tiščali. Z materami so bili tudi otroci, ki so jih močno držale, da se ne bi izgubili. Ne morem si predstavljati, kako je bilo tistim, ki so imele dojenčke.
Zdaj je na vrsti zdravniški pregled. Moj kašelj je vedno močnejši zaradi onesnaženega, črnega dima, ampak ga bom z vso močjo poskusila prekriti. Prišla sem do zdravnika, pričakovala sem urejenega in skrbnega moškega, ampak je čisto nasprotje. Vsem se gre samo za denar, opravi svoje delo, ki ga mora, ampak še to samo napol, za druge mu je čisto vseeno. Opazovala sem tudi medicinsko sestro, bila je zelo utrujena. Vsak dan mora biti tukaj ure in ure, da dobi denar, naveličana je klicanja in sprejemanja ljudi. Zdravnik je preveril moje dihanje in bitje srca. Rekel je, da sem v redu, da lahko grem dalje. Takoj sem že zaslišala, kako je sestri rekel, da ne razume vse nas mladih, da potujemo oziroma “bežimo” sami. Nisem še prav stopila ven, ko je ženski za menoj rekel, da ni zdrava, da mora nazaj. Zelo slabo se počutim zanjo, saj je z zelo težkimi in solznimi očmi odšla ven.
Ko sem končno prišla na ladjo, sem mesto videla še drugače. Komaj zdaj sem dojela, koliko ljudi so zavrnili in jih poslali nazaj. Večina je bilo mater, ki so jokale in kričale, sedele so na tleh in bile vse umazane od te črne vode. Zdaj bodo morale nazaj. Sama imam res srečo, da sem tukaj, ne predstavljam si, da bi morala nazaj.
Ladja je polna. Velik del ljudi so matere z majhnimi otroki, ki so trpele zaradi nasilja moža. Moških je zelo malo, pogosti so pa tudi mladi pari ali pa dekleta, kot sem jaz. Vsi si želimo samo svobode. Vsak od nas bi rad živel svoje sanje, ampak nihče ne ve, če se nam bo to uresničilo. Vse bomo izvedeli, ko bomo tam.
Hej! Pazi! Pojdi stran! Fuj! Koliko ljudi, ki se rine, da bi čim prej prišli do ladje. Vsi kričijo, se pretepajo, jočejo … Sam, brez družine in prijateljev, med tujci se cel premočen in umazan drenjam, da bi čim prej prišel do boljšega življenja.
Po mučnih minutah sem se le dokopal do mesta, kjer smo se stuširali. Iz cevi je sicer tekla čista voda, a po tleh umazana, blatna. Dobili smo tudi milo, ki je imelo blagi vonj. V mislih si cel čas predstavljam, da moram samo še malo zdržati in prišel bom na lepše, do lepega življenja, za katerega sem 4 leta garal v tovarnah in na ulici. Veliko denarja sem moral prihraniti, da si bom lahko v Ameriki kaj privoščil. Preden bom lahko vstopil na ladjo, še moram narediti zdravniški pregled. Upam, da mi ga uspe narediti, saj zelo kašljam in vse me srbi. Zdravnica me pokliče v ambulanto, utrujene oči povedo vse o njej. Pregleda mi grlo, srce in telo, a ko sem vstal, sem zakašljal. Zelo sem jo moral prepričati, da me je le spustila na ladjo. Zahvalil sem se bogu, da sem prišel skozi. Prišel sem v naslednjo kolono. Tukaj se ljudje prerivajo za mesto na ladji, zraven, ob ograji pa utrujeni ljudje gledajo nas, srečneže, ki nam je uspelo priti na ladjo, s solzami v očeh, saj njim to ni uspelo. Zelo sem hvaležen, da mi je uspelo priti na ladjo. Na ladji je veliko ljudi, nihče ne ve, kaj nas čaka. Vsi upamo na najboljše, lepše življenje. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.
Smrt! Popolna smrt! Prav videla sem jo v prihodnostih mnogih ljudi, ko sem se stežka prebijala skozi množico teh obupanih duš. Bo moja tudi takšna? Morda še hujša? Le kaj se jim je zgodilo, da je njihova edina možnost pobeg? Pobeg od svoje preteklosti? Od družine? Ali so res vsi bili pregnani v mračno usodo, ki jih nestrpno čaka že ob trenutku, ko bodo vkorakali v to obljubljeno deželo? Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o vseh teh obupanih materah, kaj šele o prestrašenih, izčrpanih otrocih, ki ne vedo, kaj jih čaka. Upajo na najbolje, ko v solzah stojijo v pristanišču v Hamburgu. Ali kot bi dejal moj oče, pristanišču smrti. Oh, le kaj bi dejal, če bi me danes videl tavati po teh brezsrčnih ulicah. Njegova nočna mora, a moje sanje. Sanje po boljšem življenju. Upam, da je ponosen, ko me gleda onkraj sveta. Srce se mi lomi na tisoče koščkov, ko iz senc opazujem vse te zaskrbljene družine, ko skupaj odhajajo v svet. Kakšna bo njihova prihodnost? To je vprašanje, ki znova in znova ves čas odmeva v moji glavi. Toliko mnogih obrazov, tako različnih, a podobnih. Utrujeni so. Od bede življenja? Upajoči po nečem, ki jim morda nikoli ne bo dano. Okoli sebe čutim njihovo samoto, kako neprestano teče po njihovih telesih. Je to res usoda, ki jim je bila določena? Bo moja enaka? Odgovora niti nočem vedeti. Toliko sem že prestala kot vse te žalostne duše, da enostavno nimam česa izgubiti.
Sama sem. Sama na tem krutem planetu. Mati je umrla že pred leti, oče pa ne dolgo nazaj. Ostale družine nimam. Upam, da jo srečno ustvarim v Ameriki. Ves očetov denar sem porabila za vožnjo do pristanišča in pot čez Atlantik. Smrt! Smrt me v najslabšem primeru čaka na obeh straneh te temne luže, ki bo le v nekaj urah krojila mojo prihodnost. Utrujena ležim na tej trdi postelji. Ne le utrujena od potovanja in vseh izlitih solza, ampak tudi od življenja samega. Oh, kako je brezčutno. Zakaj usoda pusti toliko ljudi tavati v temi? Zakaj jih pusti, da verjamejo, da je njihova prihodnost mogoče še lahko svetla? A moja bo svetla? Vem, da bo. Ljubi bog, prosim, pomagaj mi uresničiti vse, kar sem si kdaj želela, vse moje sanje, vse, za kar sem bila poslana na ta svet, poln žalosti. Sama želim krojiti svojo prihodnost, nikomur ne bom pustila uničiti svojih sanj! Smrt! Kaj me briga zanjo! …. Ali pač? Kaj če je moj oče imel prav? Kaj če me na drugi strani te skrivnostne modrine morja čaka smrt? V vseh teh letih ponižnosti in poslušnosti hladnih duš sem se naučila eno! Nikoli ne verjemi v besede drugega, dokler se sam ne prepričaš o njih. In to bom storila. Prepričala se bom sama. Se vidimo na drugi strani, oče. Upam, da ti bom lahko dokazala nasprotno! Vem, da ti bom. Kaj če mi vsega tega ne bo uspelo uresničiti in bom na ulicah te obljubljene dežele odštevala dneve do smrti in molila, da se čim prej vidiva?
V glavi mi odmevajo vsi glasovi ljudi, ki z zadnjimi upi kličejo na pomoč in ne dobijo odziva, kriki lačnih otrok in zadnje besede mojega očeta. Ne! Ne smem jih poslušati. Vem, da zmorem. Vem, da lahko poskrbim zase. Dovolj sem stara in poznam ta svet. Vem, česa je zmožen. Je tudi Amerika tako umazana kakor voda, ki teče po teh samotnih ulicah? Kakor srca mnogih ljudi? Smrdi mi ta svet, še bolj kot vsi ti ljudje, ki sem jih srečala danes. Ljudje, ki me neprestano opominjajo name. Zakaj ne morem zaspati? Vsi ti dvomi me počasi delajo noro. Zdaj je, kar je. Tako daleč sem že prišla. Še samo ta noč in vseh težav bo konec. Ne, ne zaslužim si tega. Moja prihodnost nikoli ne bo svetla. Kaj bo 17-letno dekle v popolnoma tujem svetu? Se resno prepiram sama s seboj? Katera stran ima prav? Toliko ljudi mi je že dejalo, da to ni rešitev. Kaj če imajo prav in bo s trenutkom, ko se bo moja noga dotaknila ameriških tal, moje svobode konec? Nesigurna sem. Točno tako, kot je vedno govorila mati. Preveč ambiciozna. Pričakujem preveč in bom na koncu nad vsem razočarana. Mogoče je vse to bilo narobe. Sploh ne bi smela biti tukaj. To ni sem jaz. Ne razmišljam trezno. Ali pač? Je to res, kar hočem? Ne poznam se več. Upam, da mi bo Amerika odprla oči. Navsezadnje sem lahko tam nova oseba. Ne, sem lahko. BOM. Končno bom lahko, kdor resnično sem. Brez kakršnih koli ovir. Ne bo očeta, ki bi mi na vsakem koraku uničeval upe, niti matere, ki bi me želela držati nazaj v vseh mojih idejah. Mogoče je Amerika rešitev za vse moje skrbi. Vse težave lahko končno odvržem stran.
Oh, in četudi se moje življenje ne konča tako kot sanjam, sem vsaj poskusila. Poskusila poiskati mojo srečo.
