Nekoč je živela majhna lepa deklica.
Ko je bila stara pet let, ji je umrla mama, zato zdaj z očetom živi pri mačehi, ki pa ni bila zelo prijazna do nje, če je hotela dobiti kakšen kos kruha, je morala garati cel dan. Oče pa tega ni vedel, saj je hodil v službo in delal od jutra do večera. Vsak dan jo je pošiljala k jezeru po vodo in v mlin po moko. Dokler ni nekega dne šla na sprehod, da bi si oddahnila. Hodila je in hodila, dokler se ji ni nekaj zableščalo pred oči. Bila je nekakšna pot, ki je bila prašna in rumene barve. Po njej je hodila, dokler ni ugotovila, da se je izgubila. Zato je iskala pot, po kateri je prišla do te poti. Žalostna je sedla na tla, da bi si odpočila. Tako je za nekaj ur zaspala. Ko se je zbudila, sploh ni vedela, kje je, zato je spet hodila.
Deklica je bila šokirana in od presenečenja padla na tla. Vila jo je pomirila in ji povedala, da jo je spremljala, kako je morala garati za hrano. Zato ji je dejala: “Ker si delovna in prijazna, ti bom za nagrado izpolnila eno željo, ki se ti bo izpolnila čez tri leta, če boš pridna in pomagala živalim, če bo katera bolna.” Nato si je deklica zaželela, da bi živela večno brez mačehe.
In tako je čez tri leta mačeha zaradi bolezni umrla. Deklica je živela večno do konca svojih dni, imela pa je tudi veliko živalskih prijateljev.
Valentina Januš, 6. razred
Maja Košnik, 5. razred