Ženska, popolnoma sama in obupana. Ženska, ki ji postelja ni bila postlana z rožami, temveč s trnjem, žgočim kakor lava. Ženska, z mrakom na očeh in težo vsega sveta na svojih ramenih. Ženska z imenom, zapisanim v ognju.

Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je otožno, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Želim si namreč pobega. Čeprav so vse moje življenje ljudje teptali po mojem dostojanstvu, ga imam prihranjenega vsaj toliko, da sem zmožna pobegniti iz tega brezupnega življenja, ki mi ga je usoda namenila.

Veliko ljudi bi bilo z menoj sedaj precej jezno, saj sem se namreč rodila v premožni družini, toda moje življenje ni nikoli bilo tako bleščeče kot biseri na mojem vratu. Že kot otrok sem se počutila kot v kletki, skrbno hranjeni stran od oči sveta. Nisem imela svobode, niti toliko ne, da bi lahko govorila. Že od majhnih nog sem bila učena spregovoriti samo, ko me nekdo kaj vpraša, ampak kaj, ko sem v sebi skrivala pravo zakladnico besed. V moji glavi so se odvijali najzanimivejši prizori, ki so popestrili vse te puste dni. Lahko bi rekli, da sem živela v popolno drugem svetu kakor vsi drugi okoli mene.

Kmalu sem vse te svetove začela zapisovati na lahek kos papirja, ki je le za las lahko zdržal vso težo moje domišljije. Nastajale so zgodbe, pesmi, pravljice, skratka vse, kar si prazno srce kakor moje lahko poželi. V nastalih zgodbah sem se za razliko od resničnega sveta počutila živo. Besede so se kar pretakale v mojih žilah in svetovi so se kakor filmi vrteli v moji glavi.

Težko sem se odtrgala iz sveta svobode, a kaj ko so me klicale vsakdanje dolžnosti. Kako pravilno držati skodelico, kako elegantno plesati in kako biti dobra žena, so bile vsakdanje lekcije moje preljube matere. Sem edina hči v moji družini in od mene je veliko pričakovati. Mati je name postavila vso težo sveta in ko tako sedaj razmišljam o preteklosti, se lahko le sprašujem, kako sem preživela v tem peklu, iz katerega sem pravkar pobegnila. Ampak ali je bil prav to razlog, ki me je pripeljal čez rob? Ali sem res samo zaradi tega pobegnila?

Čudovito jasno noč, kot je bila prejšnja, mi je pokvarila trdno tlakovana pot moje prihodnosti. Načrti zame so se kar odvijali v moji glavi, vendar niso bili tako sladki kot tisti, ki sem jih sama ustvarila. Starša sta namreč izvedela za svetove, ki so obstajali le na kosu lahkega papirja, in jih sežgala v plesočem se ognju z mojim imenom. Tistega dne mi je bila odvzeta svoboda. Kakor ptici so mi bila odstrižena krila in ne vem, kako naprej brez njih. V tistem peklenskem ognju je sedaj izpuhtela tudi moja duša.

Še tiste čudovite jasne noči sem pobegnila. Tekla sem in tekla, stran od vsega, stran od moje družine, stran od vseh zgodb, stran od vseh prevar. Tam enostavno nisem več zdržala. Tiste jasne noči sem stekla stran od vsega, kar mi je bilo poznano.

Ne vem, kako in ne kdaj, ampak zdaj stojim tukaj, med množico vseh teh nesrečnih ljudi. Pred mano se odvijajo grozeči prizori. Gledam in gledam, iščem vsaj en obraz, ki si pobega v drug svet želi s pričakovanjem, toda ne najdem nikogar. Vsaka potrta duša je bila prisiljena v pobeg ali od drugih ali pa od njihove podzavesti same.

Moje srce postaja vedno težje. Si tega sploh še želim? Moja glava me nese tja, daleč v neznan svet, toda srce, oh, srce bo vedno ostalo tukaj v plesočem se ognju z mojim imenom.

Neža Gert, 9. razred

Lana Bašnec, 7. razred