Ko je Odisej odšel z otoka Kiklopov, ga je čakala nenavadna pot po morju.

Preden se je začela noč, so tovariši Odiseju povedali, naj se ustavijo pri najbližjem otoku. To mu je svetovala tudi boginja Atena. Vendar jih Odisej ni poslušal, ker je želel čim prej videti Penelopo in Telemaha. Ko je prišla noč, so se valovi začeli dvigati. Tovariš je rekel Odiseju, da jih čaka nevihtna noč. Preden je Odisej želel zaustaviti ladjo, je pred njimi že bil orjaški vrtinec vode. V sekundi jih je vrglo vanj. V tem vrtincu je Odisej videl dve osebi, ki sta bili pol riba in pol človek. Ko je zaprl oči in jih odprl, ju ni bilo več. Mislil je, da je imel privide. Tovariši so ga hitro spomnili, da so na robu smrti. Odisej je hitro odšel do krmila in rešil sebe ter tovariše. Odšli so do obale in zaspali. Odisej je imel nenavadne sanje, saj mu je v njih bog Pozejdon rekel: ,,Ni še konec.” On mu je odvrnil: ,,Kaj želiš s tem povedati?” Pozejdon je odšel in Odisej se je prebudil. S tovariši je hitro nadaljeval pot.

Naslednjo noč je bilo morje mirno in megleno. Zato so morali paziti na ledenike. Ko je Odisej zaspal, so tovariši gledali, če je kje kakšen ledenik. Ko niso bili pozorni, so se zaleteli. Čolnov je bilo samo za četrtino ljudi na krovu. Zato so se morali Odisej in tovariši odločiti, kdo gre in kdo umre. Na ladji je ostalo nekaj tovarišev in Odisej. S čolnom so hitro odšli.

Preden se je ladja potopila, sta prišli morski deklici. Rešili sta vse na krovu. Odpeljali sta jih na otok, kjer so si lahko sezidali novo ladjo za preostanek desetletne plovbe po morju. 

Žan Kosar, 7. razred