Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so mi pomežiknili oblaki. Z Liamom sva se morala počasi posloviti. Ta dan je bil moj najljubši.

Ko sem prišla domov, sem se ulegla na kavč in razmišljala, da je življenje lahko tudi čudovito. Razmišljala sem tudi o tem, da se znam postaviti Vicky po robu. Ko je nastopil čas za spanje, sem se šla umivat. Kmalu je bila ura devet. To je ura, ko grem navadno spat. Naslednje jutro je bilo prelepo. Ptički so žvrgoleli, trava je zelenela. V šolo sem prišla zelo zgodaj. Zgodilo pa se je nekaj nenavadnega. Viktorije ni bilo.

Takoj sem začela spraševati učence, ali kaj vedo o Viktorijinem izginotju. Sama sem mislila, da je mogoče zbolela. Seveda so bili drugi bolje obveščeni kot jaz. Povedali so mi, da se je Vicky prepisala na drugo šolo. To se je zgodilo tako hitro, da sploh nisem mogla verjeti. Bila sem srečna, da Viktorije ni več, saj mi je ravno ona povzročala največje težave. Tudi Liam je bil videti srečen.

Popoldne me je povabil v park Trakovnik. Sprehajala sva se po njem, vendar nisva šla do skal, kjer sva imela že slabe izkušnje.

Ker se je bližal moj rojstni dan, sem mu zaupala svojo največjo željo. To je bil pes. Mimo so prišli ljudje s sladoledom, zato se mi je zahotelo po tej sladki in priljubljeni sladici. Kupila sva si ga v sladoledarji Ptica, ki je ena najboljših na svetu. Malo sva še klepetala in kramljala. Spet sem se morala posloviti.

Doma sem začela razmišljati, da so mi roke začele drhteti. Ugotovila sem, da je to zaradi tega, ker pogrešam Viktorijo. Pogrešala sem njene pripombe na moj stil in modo ter nasploh vse njene komentarje. Razmišljala sem tudi o svoji in Viktorijini prihodnosti. Kmalu sem se utrudila od tega in zaspala kar na kavču.

Naslednje jutro je bilo lepo. Še posebej zato, ker je bil moj rojstni dan. V šoli so me presenetili in mi pripravili veliko zabavo. Ta dan je hitro minil.

Domov sem prišla zelo zmedena. Začudilo me je to, da nikogar ni bilo doma. Spet sem začela razmišljati, a ni minilo deset minut, ko so v stanovanje zakorakali vsi moji sorodniki in zapeli: »Vse najboljše zate, vse najboljše zate!« Med njimi je bil tudi Liam. S seboj je imel srednje veliko škatlo. Odprla sem jo in zagledala malega srčkanega kužka. »Hvala, Liam,« sem se mu zahvalila.

Praznovanje je trajalo še dolgo. Z mojim kužkom sva se igrala in lovila. Vse je bilo izvrstno, tudi torta, ki jo je spekla mama. Po navadi ni delala tako dobrih tort, tokrat pa je bila odlična. To pa zato, ker jo je spekla z ljubeznijo.

Te dni sem spoznala veliko novega. Tudi to, da je ljubezen vrednota in da moramo sprejemati drugačnost. To sem ugotovila pri Liamu. Čeprav so ga klicali Nosatež ali Nosonja, ker je imel res velik nos, je bil po srcu dober. Prav te vrednote ni imela Viktorija. To je tudi pomembno, saj dandanes ni več takih ljudi, kot je Liam. Res sem si zaželela, da bi bilo več srčnih ljudi kot nesramnih. Upam, da se mi bo ta želja izpolnila.

Alina Berič, 5. razred

Larisa Kotnik, 5. razred