Mestna občina Slovenj Gradec je razpisala natečaj za izvirno otroško likovno in literarno delo ter fotografijo.

Neznanski hrup, ki prihaja iz postaje, muči moja ušesa. Čakam in čakam na vlak, se drenjam med ljudmi od tu in tam ter nestrpno čakam, da me popelje v še nedotakljivo prihodnost. Vidim ga. Z veliko hitrostjo beži zmerom bolj proti postaji, proti meni. Sedaj že stoji pred menoj. Naj vstopim? Druge izbire tako ali tako ni, zato s težkimi koraki švignem med množico in stopim nanj. Usedem se na prvi sedež, ki ga zaznajo moje oči, se na njem namestim ter pripravim za vožnjo mojega življenja.

Sem neizmerno navdušena in vesela, me pa tudi skrbi ter strah me je. Le kaj pričakovati tam daleč v daljavi, v svetu? Bo življenje tam polno bujnega cvetja ali žgočega trnja? Kako vedeti in videti v prihodnost? Nihče ne ve in nihče ne bo izvedel, razen če to sama ne odkrijem. Še enkrat se namestim na sedež in se zazrem skozi umazano okno. Le kaj me čaka tam daleč v daljavi?

Vlak se začne premikati počasi, hitreje, kasneje pa še z neznansko hitrostjo, ob kateri se mi kar zvrti. Ob takšni hitrosti bo moja pot kratka in v tem trenutku še ne znam povedati, ali si upam pomisliti, kako hitro bo minila. Dolgčas mi je in ni drugega dela kot to, da gledam skozi zanemarjeno okno. Vendar svet izven tega sedeža ni prav nič podoben oknu, ki me oddaljuje od zunanjosti. Je namreč pester, barvit in živahen. Vidim čudovite travnike, ptice in druge živali, predvsem pa moj dih zastavijo prečudovite cvetlice, ki krasijo zunanjost. Z velikim veseljem pogledujem čudovit svet, ki se razprostira pred menoj, a kaj kmalu zagledam črn oblak dima, ki se vse bolj približuje. Nebeško modra barva neba se začne oddaljevati in pred moje oči se prikradejo žgoči, sivi oblaki. Še kar pogledujem v nekoč modro nebo, ko pred seboj zagledam velike črno-sive stavbe. Kaj je ta kraj, v katerem sem pravkar pristala? Vroče je kot v peklu, ne glede na to, da skozi goste oblake ne posije niti en sončni žarek. Spreleti me srh samo ob pogledu na kraj, ki se razprostira pred menoj. Kaj sploh so te velike stavbe? Le kaj se tukaj dogaja? Ne vidim in ne slišim nobenega življenja več in edino, kar mi še preostane, je tisoč vprašanj o kraju, v katerem sem se znašla.

Od strahu zatisnem oči, kolikor se le da. Želim pozabiti na te monotone stavbe in gost dim, a kaj ko se vrata vlaka iznenada odprejo. Pogledam proti vhodu in pred seboj zagledam puste ljudi s nepopisno bledimi obrazi, umazanimi od nekakšne snovi. Izgledajo precej utrujeno, njihova telesa pa so grajena kot okostnjakova. Grozeč prizor mi ni niti malo všeč, zato spet zatisnem oči, toda ne za dolgo. Že čez nekaj sekund k meni prisede eden izmed teh obupanih ljudi in se mi predstavi z imenom Eddie.

Eddie je mlad fant. Komaj je dopolnil dvanajst let, a se je že spoznal z vso krutostjo sveta. Prihaja namreč iz revne soseske na obrobju velemesta. Skupaj z očetom, mamo, starimi starši in vsemi brati ter sestrami živi v kolibi, grajeni iz odpadnega lesa in železa. Ker si družina ne more privoščiti niti osnovnih živil, se je moral že pri osmih letih redno zaposliti. Sam mi je povedal, da se je zaposlil v peklu, drugače imenovanem tudi tovarna. Torej, to so potem bile tiste visoke stavbe, ki so kar puhale dim. Tako mi še naprej razlaga o svojem enoličnem življenju in monotonem delu, ki ga opravlja dan za dnem, dokler od utrujenosti ne pade v globok spanec. Upam, da ga vsaj v njem ne preganjata delo in revščina.

Po daljši tišini zaspim še jaz, a kaj kmalu  me nenadoma požgečkajo zlati nebesni žarki. Takoj se zdramim in se ozrem, tokrat spet čez okno. Svet ni več tako pust kot poprej in nebo je spet sinje modre barve, tokrat z nekaj sivimi oblaki.

Vožnja se nadaljuje in bliža se že druga postaja, odkar sem na vlaku. Pred seboj sedaj zagledam dva pretresljiva prizora. Na moji desni strani vidim barake, blato in utrujene ljudi, ki izgledajo, kot da jim je bilo odvzeto vso življenje. Na levi strani se razprostirajo elegantne stavbe, drage restavracije in avti, vile ter veseli ljudje z iskricami v očeh. Vlak se ustavi in moj sopotnik se vstane, me žalostno odzdravi in se odpravi proti izhodu. To je kraj, o katerem mi je govoril. To je njegov dom, no, vsaj desna stran. Zgražam se nad razliko, ki jo vidim med prebivalci. Eni sebično bogati, drugi revni. Zakaj se to sploh dogaja? Ali si oboji med seboj ne bi pomagali in vsi skupaj živeli srečno? Smo ljudje resnično tako požrešni? Na vlaku sem komaj nekaj ur, toda videla sem že preveč. Spet zatisnem oči, tokrat še močneje kot poprej in upam, da so to le grozne sanje, iz katerih se bom zbudila ob pogledu na svet, ki sem si ga predstavljala ob začetku.

Toda vlak se že premika naprej in to niso bile nikakršne sanje, to je bilo le življenje, to je bil izraz krutega sveta. Le upam lahko, da me na prihodnjih postajah čaka cvetje in ne dim ali lahkota, ne revščina, ne sebičnost. Upam lahko, da me pričaka nov svet, tokrat nekoliko vedrejši kot ta sedaj.

Kako sem lahko tako naivna? Svet se ob prihodnjih nekaj urah ni niti za kapljico spremenil, še huje, pred menoj so zdaj le še hujši prizori kot poprej. Opustošene vasi, požgani gozdovi, temačno nebo. Trave ni, prav tako ne vidim niti kamenja. Vse, kar mi je še ostalo od pogleda na deželo, so vojaki, ki se eni kakor drugi borijo za mesto na tem svetu. Ne vem, kaj točno se dogaja, toda prizor zagotovo ni blesteč. Pod vsemi temi težkimi oblačili se skrivajo obrazi staršev, starih staršev, bratov in sester, mož ter žena. Bolj kot strah me je ob pogledu na ta prizor spreletela žalost in mi orosila oči. Tega ne prenesem več. Do tega trenutka sem predvidevala, da sem videla že  vso žalost sveta, toda to presega vse meje normale in doslej videnega.

Postaje v tem kraju ni bilo in spet smo z neverjetno hitrostjo drveli naprej. Vedno bolj in bolj me stiska v srcu, saj se moj izstop vedno bolj približuje. Z neznanskim strahom stežka pričakujem, kaj me čaka. Minevajo ure, minute in sekunde. Pogledujem skozi še vedno zanemarjeno okno in se sprašujem, kaj je tam daleč v daljavi, kje se bom znašla, kaj delam tukaj … Postaja se bliža in že jo vidim. Pokrajina izven vlaka ne izgleda vsakdanja, vendar je veliko boljša kot tiste prej. Vlak se je ustavil, s tem pa se je ustavil tudi moj dih. S težkim srcem se vstanem s sedeža, ki je bil moj zvest popotnik vso pot. Medlo stopam proti izhodu. Vrata se odprejo. Stopim po stopnicah navzdol in že se moja stopala dotaknejo tal postaje. Vse slabe spomine s poti bom pustila v preteklosti, kaj pa se bo zgodilo od zdaj naprej, je šele prihodnost.

Neža Gert, 9. razred