Letošnje šolsko leto se je za devetošolce začelo nekoliko drugače. Že v drugem tednu septembra smo se podali na zaključno ekskurzijo v CŠOD Bohinj.

V ta čudovit kraj, ki je bil naš dom za tri dni, smo prišli šele okoli pol dveh popoldne. Zaradi pestrega urnika nismo imeli veliko časa, preden smo obiskali že našo prvo postojanko Planšarski muzej v Stari Fužini. Že res, da je muzej bil prijeten, vendar pot do njega ne toliko. Preden smo prestopili vrata našemu novemu znanju, smo morali prehoditi kilometre, ki jih nismo bili vajeni. Po uspešnem ogledu je sledil še ta težko dočakan pohod do doma, ki so ga le stežka polepšale lepote narave, ki so se gnetle pred našimi očmi. Na tem tako imenovanem kratkem sprehodu do doma smo obiskali še Hudičev most, katerega legenda se glasi tako: »Bohinjci so po željah barona Žiga Zoisa začeli zidati most čez potok Mostnica, ki je bil težek podvig zaradi globine. Ko so ga končno postavili, se je le-ta čez noč  podrl in tako se je dogajalo vedno znova in znova, dokler eden od delavcev ni rekel: »Pa naj hudič postavi ta most!« In res, hudič je postavil most, vendar z željo, da dobi prvo dušo, ki ga prečka. Ljudstvo si je dolgo belilo glave, ne vedoč, kaj bi storili. Naposled pa so le našli rešitev. Preko mosta so najprej poslali psa.«

Ob prihodu nazaj nas je že pričakala topla večerja, ki smo jo z veseljem zaužili. Po večerji smo se najprej namestili v sobe, se sprostili, nato pa je sledilo prijetno druženje ob tabornem ognju, kjer smo se po vseh osmih letih skupaj še vedno naučili kaj novega drug o drugem.

Drugi dan našega težko pričakanega izleta se je pričel že zelo zgodaj zjutraj ob budnici naše učiteljice. Po urejanju, pospravljanju in zajtrku smo pričeli z našo prvo aktivnostjo dneva − kolesarjenjem. Res ne vem, kaj bi rekla o njem. Že res, da so postojanke bile prijetne, pa tudi klanci navzdol, toda sama vožnja, ki je trajala kar tri ure, nam je delala preglavice. Vozili smo se po kolesarski stezi Bohinja, ki pa se je meni zdela primernejša za športnike in kolesarje kot pa za nas, vendar tudi to smo prestali. Ob prihodu v dom smo le že težko pričakovali kosilo. Po njem smo imeli nekaj časa, da sprostimo naše mišice, vendar ne za dolgo, kajti kmalu smo se odpravili preizkusit nov šport − kanuizem. Če so dopoldne trpele naše spodnje mišice, smo popoldne razgibali še zgornje. Po kanuizmu smo imeli nekaj časa za sprostitev, ki pa smo ga zapravili na ne prav sproščujoč način. Po hodniku so odmevali naš smeh, kričanje in še mnogo drugega, zato se moramo še tukaj zahvaliti za učiteljičine živce.  Po tako imenovanem premoru smo povečerjali, nato pa se odpravili na kratko avanturo iskanja sladoleda. Ni prav dolgo trajalo, preden smo ga le našli, nato pa še malo posedeli, poklepetali in se odpravili nazaj. Sledil je samo še nočni počitek, ki je vsekakor bil lažji za učiteljico, ki pa je doživela popolno tišino že zgodaj zvečer.

Tako smo prišli še do zadnjega dne, ki pa se ga nismo precej veselili, saj še nismo želeli zapustiti te pravljične dežele, v kateri smo se znašli. Po zajtrku smo po sobah vse pospravili in spakirali, nato še s strehe pobirali bombone, za tem pa se že odpravili k naši zadnji postojanki v Bohinju. Spakirali smo nahrbtnike in se podali do jezera, v katerem so se fantje kopali, dekleta pa sedele ter še zadnjič poklepetale od razgledu, ki ga vidiš le v filmu. Po končanem kopanju smo se počasi odpravili nazaj v dom, kjer smo pojedli kosilo, nato pa že bili na poti domov. Naša zadnja postojanka je bila v Trojanah, kjer smo se skupaj še malo posladkali.

Tako torej se je končala naša zaključna ekskurzija, preden bomo odšli vsak v svojo smer. Ne glede na vse težave, bolečine in preglavice si bomo ekskurzijo zapomnili kot našo najljubšo in najlepšo. Le težko se sprijaznimo, da je bila zadnja.

Neža Gert, 9. razred

Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)

Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)