Poleti se je naša družina odpravila na Brač. Po prihodu na otok smo odšli na sprehod do pomola. Bil je zelo dolg in ob njem so bile ogromne skale. Z bratom Tinetom sva takoj odšla k skalam. Mami in ata sta naju opozorila, naj ne skačeva. Tine ju ni ubogal in je skakal. Kmalu je oblečen padel v morsko vodo. Še dobro, da ni padel na skalo, ampak le v svežo morsko vodo.
Svit Sambolec, 4. razred
Že na začetku vam bom postavila vprašanje: Ali radi potujete avanturistično? Da? Ne? Zase vem, da da! Z družino že kar nekaj let radi taborimo, ribimo in preživljamo počitnice malce drugače. A pred kratkim smo se naveličali neudobnega šotora in se raje odločili za kamp prikolico. Seveda nas je tako že čakala prva pustolovščina, kI nas ni niti malo pustila brez spominov, smeha in tudi kakšnih sporov.
17. avgusta 2021 smo se v strahu podali na pot z upanjem, da bomo našli prosto mesto v kakšen kampu. Naš prvi cilj je bil Kamp Siber v Tolminu. Tja naj bi prispeli v dveh urah, a se je ta čas razvlekel na tri ure in pol! Za očeta so bile izziv ozke ceste, kar je živciralo tudi celo kolono avtomobilov za nami! No, vsaj varno smo prispeli na naš cilj. V kampu smo uspeli dobiti zadnje mesto, kakšna sreča! Ostanek dneva smo v večini preživeli ob ledeno mrzli Tolminki. Vanjo sem namočila le noge, pa še te so mi skoraj zmrznile.
Naslednje jutro je bilo naporno, nismo najbolje spali, a starša sta že imela plan. Po zajtrku smo se z avtom odpeljali do Tolminskih korit. Tolminska korita je skupno ime za korita Tolminke in Zadlaščice, ki so ena najveličastnejših naravnih znamenitosti na Tolminskem.
Tolminska korita so najnižja in verjetno najlepša vstopna točka v Triglavski narodni park. Krožna pot nas vodi skozi divja korita Tolminke in Zadlaščice, ki se med seboj zlijeta v edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije.
Imeli smo to srečo, da je bilo lepo vreme, sicer znajo poti biti spolzke. Najprej sem se pritoževala nad hojo, ampak hitro pozabila na to, ko me je čudež narave pustil brez besed. Ta kraj je kot narejen za vse tiste, ki radi fotografiramo. Iz vznožja pa smo se morali povzpeti v klanec, kjer nas je pričakala prebivalka Zadalške jame iz pradavnih časov − DUGA BABA. Videli smo tudi jamo, a vanjo nismo šli, saj je bilo mokro. Sprehodili smo se preko Hudičevega mostu in občudovali razgled, no, razen mame, ki se višine smrtno boji, most je prečkala z zaprtimi očmi. Pot se je zaključila na začetku, kjer smo v vstopili »park«.
Bili smo že malce utrujeni, a smo še vseeno odšli do Mosta na Soči. Biser leži na naravnem pomolu nad sotočjem Idrijce in Soče. Most na Soči je naselje, kjer kraljuje čudovito jezero, ki ponuja številne aktivnosti. Ob bregovih jezera so številne sprehajalne poti. Akumulacijsko jezero je nastalo leta 1938 za potrebe hidroelektrarne Doblar. Jezero je dolgo 7 kilometrov, največja globina znaša 32 metrov. Na najširšem delu, pri Mostu na Soči, doseže širino 600 metrov. Most na Soči pa je znan tudi po arheoloških ostalinah iz bronaste in železne dobe ter rimskega imperija. Zaradi mrzle vode smo le redko videli katerega plavalca. Tudi sama nisem ravno plavala, rajši sem se odločila za supanje. A sem odveslala predaleč, kjer me starša nista več videla, in verjetno že veste, da nista bila preveč vesela. Prišlo je do manjšega spora, a smo stvari rešili.
Po kosilu pa smo se še določili za ogled slapa Kozjak. Nedaleč od Kobarida, nad smaragdno Sočo, je soteska potoka Kozjak, v kateri posebej izstopa 15 metrov visoki slap Kozjak. Priljubljena naravna znamenitost ustvarja podobo rajskega kotička, ki ga pred vsakdanjim svetom skrivajo visoke kot v kraških jamah zasigane temačne stene. Nismo bili preveč navdušeni, saj ni tako urejeno kot Tolminska korita in je bila pot do slapa izziv. Jaz sem na primer končala s premočenimi supergami in s kakšno odrgnino. Po naporu pa nam je le uspelo priti do slapa, ki pa nas je očaral, vzdušje pa so podkrepili avanturisti, ki so se preizkusili v kanjoningu. Oh, jaz pa se tega že ne grem, sem si rekla sama pri sebi, saj so morali skakati 10 metrov v globino.
Tako, končali smo z gorskim delom pustolovščine. Zdaj pa na morje! Letos smo se odločili za slovensko obalo, natančneje za Izolo. Ponovno smo se lovili s prostimi mesti, a smo ga na koncu le našli v campu Belvedere. Tudi ugotovili smo, zakaj ni bilo v tem kampu tako polno … Bilo je 300 metrov hriba do plaže! Dobro, navzdol je še šlo, navzgor pa je bil pravi trening! Prvo, kar pa smo pomislili, je bilo: ,,No, vsaj shujšali bomo malo!” Tudi pot ni bila ravno rožnata … Bila je ozka in zaraščena z grmovjem. Ko smo pa le prišli do obale, nas je narava ponovno osupnila. Presenečena sem bila glede solidne čistosti vode. Takoj sem zdrvela v vodo, ki pa ni bila tako mrzla kot Soča ali Tolminka. Z očetom sva se odšla potapljat in opazovala ribe. Seveda ribiči ne moremo iz svoje kože!
Zvečer smo se z avtom odpeljali v lepo Izolo. Starša nista in nista nehala hvaliti, kako je Izola lepa proti Portorožu ali pa Piranu. Izola je mediteransko mesto, ki je danes predvsem turistično središče, a še vedno lahko opazimo, da je to mesto znano po ribištvu, predelovanju vina in olja in zaradi tega se tako zelo razlikuje od sosednjih obmorskih mest. Zanimivo je, da je Izola včasih bila otok na Jadranskem morju, ki so ga spremenili v zanimivo počitniško destinacijo. Sprehodili smo se po mestu in se odločili, da dan zaključimo s sladoledom.
Naš predzadnji dan smo uživali predvsem na plaži, kjer smo igrali karte. Moram priznati, da smo bili že kar utrujeni od naše pustolovščine. No, starša sta bila! Jaz pa ne, jaz sem še ta dan uživala na supu. Popoldanski čas pa smo preživeli ob naši prikolici, kjer sem v viseči mreži prebirala knjigo. Zvečer smo ponovno obiskali mesto, a tokrat smo se odločili za Piran. Moram priznati, da sta starša imela prav … Izola je res lepša od Pirana. Je veliko bolj čista in je imela več morskega vzdušja. Ja, no, saj sladoled pa ni bil slab!
Zadnji dan! Nisem vedela, če sem bila vesela ali žalostna. Po eni strani sem bila že tako utrujena, po drugi strani pa sem si želela še več potovanja. Prikolico smo priklopili na avto in se odpravili domov. Med potjo sem že razmišljala o tečnem pospravljanju, ki nas čaka, in tudi o vseh lepih krajih, ki sem jih videla. Ugotovila sem, da so mi bila najbolj všeč Tolminska korita in nasploh gorski del pustolovščine, a sem bila tudi vesela obiska morja, kjer sem se dobro spočila. Po naporni vožnji smo le prispeli domov, kjer nas je že pričakala naša vesela psička Pika. Kdo ve, mogoče pa gre naslednje leto z nami!
Jaz vam vsem predlagam, da kdaj poskusite takšen način potovanja, sploh po naši čudoviti in barviti Sloveniji. Ni nujna kamp prikolica niti avtodom, lahko je le en majhen rdeč šotorček.
Lara Leš, 9. razred
Viri:
Tolminska korita » Triglavski narodni park (tnp.si)
Tolminska korita | Dolina Soče – Slovenija (soca-valley.com)
Most na Soči – Turistično društvo Most na Soči (mostnasoci.si)
Most na Soči (vnaravi.si)
Slap Kozjak | Dolina Soče – Slovenija (soca-valley.com)
Slap Kozjak – Čas za izlet (caszaizlet.si)
Izola (visitizola.com)
Comune di Izola – Comune di Isola
Bil je lep poletni dan, bilo je samo še nekaj dni do začetka šole in z očetom ter Ninom smo se odpravili v Terme Čatež.
Pot je bila dolga. Vozili smo se kar dve dolgi uri. Pot nama je krajšal oče s kakšno zanimivo zgodbo iz njegove mladosti. Ko smo prišli na cilj, je vsak zgrabil svoj nahrbtnik in vsi smo odkorakali do prodajalnice kart. Oče je kupil karte in nato se je začel brezmejen užitek do kosila. Z Ninom sva se vozila po toboganih, skakala s skakalnice in še marsikaj. Nato je sledilo slastno kosilo. Nino si je naročil testenine bolognese, jaz pa kar dunajski zrezek z ocvrtim krompirjem. Kosilo mi je zelo teknilo. Po kosilu je sledil kratek odmor, nato pa vožnja po največjem toboganu. Na začetku me je bilo kar strah, saj sem mislil, da se lahko poškodujem ali pa da doživim srčni infarkt. Ko sem to rekel Ninu me je gledal z velikimi očmi. Nato me je prepričal, da se spustim. Bilo je božansko. In ura je bila že nekako dvajset. Potrebno je bilo spakirati in oditi domov. Kaj naj rečem, bilo je lepo in vse bi dal, da bi se lahko že danes spet vrnil v ta prekrasen poletni dan.
Daniel Pivljakovič, 7. razred
Alina Draškovič, 7. razred
Z družino smo šli v Terme Snovik. Odšli smo v ponedeljek, 16. 8. 2021. Domov pa smo se vrnili v petek, 20. 8. 2021. Ideja za dopustovanje v Termah Snovik je bila mamina. Vsi smo se strinjali z njeno idejo.
Prišel je tako zaželen ponedeljek. Z družino smo se do term vozili približno dve uri. Ko sem jih prvič zagledala, sem bila razočarana, kam smo prišli. Videla sem samo eno veliko zgradbo, ki je bila obdana z naravo. Najprej smo se šli prijavit na recepcijo. Tam smo dobili apartma in zapestnice, s katerimi smo se lahko šli kopat. Starši so odnesli stvari v apartma. S sestro Lariso sva bili neučakani in željni čofotanja v vodi, zato sva se šli najprej kopat. Videli sva notranji in zunanji bazen. Zunanji bazen je imel tri tobogane. Prvi je bil moder. Bil je najpočasnejši, imel je veliko ovinkov in del je bil pod zemljo. Ta tobogan je bil Larisi najljubši. Drugi tobogan je bil zelene barve. Bil je hitrejši od modrega tobogana. Tretji tobogan je bil najhitrejši. Na žalost se po njem nisem smela spustiti, saj sem bila premlada. Po parih spustih v mrzel bazen, naju je začelo zebsti. Tresli sva se kot veji na vodi. S sestro sva se odločili, da se greva raje kopat v notranji bazen. Ta je bil primerno topel. V njem so za otroke organizirali vodne vragolije, kot je skakanje v vodo iz blazin, iskanje skritega zaklada … Pošteno utrujeni smo odšli v apartma. Apartma bil velik. S sestro sva si delili sobo. Občutki so bili mešani, saj smo bili prvič v tem apartmaju. Sčasoma sem se ga navadila, saj sem dobila občutek domačnosti.
Ob večerih smo se z družino igrali, v igralnem šotoru. V njem je bil biljard, namizni nogomet in pikado. Tu me je oče naučil igrati biljard. Na začetku mi ni šlo najbolje, sčasoma sem se izboljšala. Eno noč smo šli tudi na sprehod z baklami. Paziti sem morala, kako držim baklo, da ne povzročim požara. Sprehod je bil dolg in bakla je postajala vedno težja in težja.
Na koncu sem bila vesela, ker je bil teden lep, in jezna, ker je prehitro minil.
Sara Kotnik, 7. razred
Aneja Kos, 7. razred