Nekoč je živela deklica, mama ji je umrla in oče je vzel drugo.

Tri leta se je mačeha prilizovala očetu, nato pa deklico obtožila, da je pojedla njeno sladico in jo pognala stran le s kosom kruha. Hodila je po prašni poti in poti se je zdelo, da je deklica vedno lažja in po treh letih cesti ni bilo več všeč:
»Lepo dekle, kam greš,
z bosimi nogami, kar peš?
Lakota, žeja te peste.
Poglej, revica svoje roke.«

Deklica se je začudila, da cesta govori, pa ji je odgovorila:
»Mačeha zlobna odgnala me je,
ker lepše od nje sem dekle.
Očetu zelo se priliznila,
kruh za vso pot mi dala.«

Pot je nato deklici povedala, da tam malo stran rastejo jagode in bo tam našla zaklad.

Deklica je našla jagode in zraven zlat kamen, ki se je bleščal ter deklici zastrl pogled. Ker je bil umazan, ga je podrgnila in prikazala se je vila, ki jo je nahranila. Pokazala ji je, kje živi mladenič, ki ji bo v življenje prinesel veselje. Potem je shranila kamen v žep in odšla z mladeničem domov. Oče se ju je razveselil, mačeho je nagnal, imeli so svatbo in vila je poskrbela za pojedino. Čudežni kamen je deklica sedaj nosila okoli vratu.

In če ne verjamete, da se je to res dogajalo, pojdite pogledat, kajti še danes srečno živita za devetimi gorami in devetimi vodami.

Ema Senekovič, 6. razred

Eva Zupanc, 5. razred