Nekoč je živel pastir.

Nekega dne je od svoje mame dobil pojoča skrinjico. Ta skrinjica se je prenašala iz roda v rod. Skrinjico je imela tudi njegova babica in prababica. Čez sedem let je skrinjica še vedno lepo pela, ampak pastirjeva mati je že zdavnaj umrla. Pastir je s to skrinjico hodil vsepovsod, razen v gozd. Bal se je, da bi mu jo ukradla zlobna kraljica, ki si jo je že od nekdaj želela. Zlobna kraljica je samo zato hotela skrinjico, ker je lepo pela. Ni ji bila všeč po barvi, saj je bila rdeča in ne črna.

Nekega dne je pastir na cesti srečal zlobno kraljico, ki ga je vprašala, kje ima pojočo skrinjico, pastir ji je odgovoril: »Doma, kjer je nihče ne najde.« Kraljica je takoj pomislila, kje bi lahko bila. Za tem je takoj odšla nazaj v njen stari grad. Ko se je stemnilo, se je zlobna kraljica odpravila do pastirjeve hiše. Pastir je lepo spal v svoji postelji. Zlobna kraljica je začela iskati po hiši, kje bi lahko našla skrinjico. Po nekaj urah je pod posteljo našla pojočo skrinjico.

Drugi dan pastir ni našel svoje skrinjice. Spet je šel po cesti in srečal kraljico. Videl je, da je imela v roki skrinjico. Rekel ji je, naj mu jo vrne. Kraljica mu je odgovorila: »Prinesi mi vrečo cekinov, pa ti vrnem skrinjico.« Pastir se je odločil, da bo poiskal vrečo cekinov.

Čez tri dni je našel vrečo cekinov, ampak varovala jo je zlata ptica. Ptico je prosil, če mu da vrečo cekinov. Ptica je takoj vedela, da je pastir prijazen in mu nato dala vrečo cekinov, ki jo je pastir odnesel zlobni kraljici. Kraljica je bila zadovoljna in z veseljem vzela vrečo cekinov. Vrnila mu je skrinjico. Pastir je takoj zapustil stari grad in se vrnil domov. Kraljica je od tega dne naprej samevala na svojem gradu.

Pastir pa je živel srečno do konca svojih dni. Kdor mi ne verjame, da je kraljica živa, naj gre sam gledat, če seveda ni prej že umrla.

Manja Jug, 6. razred

Kaja Žnuderl, 5. razred