Tako je, učenci so kot prvo literarno delo brali Paragvajske pravljice! Prinašajo izbor trinajstih besedil desetih sodobnih paragvajskih avtoric in avtorjev, s tem pa razpirajo pogled na paragvajsko mladinsko književnost. Iz besedil vejejo realistični in družbenokritični toni, pa tudi čisto poseben odnos do narave, ki je za nas morda nov.
V Paragvajskih pravljicah se pojavlja obilo zanimivih, novih besed. Tekmovalci so si pri ustvarjalni nalogi Ne več neznana beseda izbrali pravljico, v kateri se je pojavila njim nepoznana beseda, povezana s paragvajsko kulturo. Besedo so morali uporabiti v novem kontekstu tako, da so napisali svojo paragvajsko pravljico.
Napitek bogov
V najtemnejšem predelu živalskega kraljestva Paragvaja so se nekega dne zbrali vsi predstavniki najrazličnejših živalskih vrst. Tokrat so se skupaj dogovarjali o zelo pomembni temi, in sicer o tem, kako bodo s skupnimi močmi pomagali ozdraveti njihovemu dobremu prijatelju Chacoanu Peccaryu ali kakor ga kličejo oni Taqui. On in vsi pripadniki njegove vrste so vendar zelo ogroženi in jih je iz dneva v dan vedno manj. Tako so morali vsi skupaj napeti možgane in se domisliti, kako bodo s skupnimi močmi uspeli preprečiti izumrtje te prav posebne vrste.
Minevali so dnevi in noči, a živali se še kar niso mogle domisliti kakšne funkcionalne rešitve. Nekateri predlogi so bili zelo pametni, a z malo možnosti delovanja, drugi pa samo plod bujne domišljije. Predstavnica mravelj je celo predlagala iskanje pomoči pri ljudeh! Nekateri so se smejali, saj so bili prepričani, da tega ne misli resno in se s tem predlogom samo šali, drugi pa zgražali, saj so bili ljudje prav tisti, ki so jim nakopali ta grozen problem.
»Pa to je vendar nemogoče!« je vzkliknil Jakare, ko je nekdo tam daleč v temni daljavi predlagal nekakšen čaj. »Ta navaden čaj naj bi imel nekakšne čarobne moči?« se je slišalo dvomljenje živali. Še preden bi lahko ta žival, ki je ta čaj predlagala, lahko kaj rekla, se je oglasil pisani tukan. Povedal je, da se ta napitek bogov, kakor ga kličejo tudi Gvajkurujci, imenuje mate čaj. Njegova babica mu je pripovedovala to čajno legendo, a ji nikoli ni verjel. Na obrazih živali se je prikazalo zanimanje in kanček upanja. Med tem časom tukanovega razlaganja se je v sprednje vrste prebila klopotača. »Tudi jaz sem slišala to legendo!« je vzkliknila in po nekaj sekundah razmisleka previdno dodala; »če ta verzija legende, ki sem jo slišala jaz, drži, potem moramo zdaj stopiti skupaj kot še nikoli do sedaj, saj pot do tega čaja ne bo tako enostavna in preprosta.«
Vso živalsko zasedanje je začelo zaskrbljeno vzdihovati in razmišljati, kaj bo kača rekla naslednje. Sova je neučakano vprašala: »Kako pa vendar pridemo do tja?« »Čim prej moramo oditi. Taqui je iz ure v uro slabše,« je nenadoma odvrnila opica. »Kaj pa če čaj sploh ne obstaja?«
»Ali sploh poznamo pot? Je ta legenda sploh resnična ali je to samo nekakšna pravljica za lahko noč?« So se iz nemirnega zasedanja slišala mnoga takšna in drugačna zaskrbljujoča vprašanja. Klopotača je na njih samo iz mirnega odvrnila: »Edino, kar vem, je, da drevo, iz katerega se da dobiti mate čaj, raste v prav posebni pokrajini Chaco.« To je bilo prvič, ko je kdo na glas omenil to nad vse čudovito, a strašno pokrajino, ki je do takrat še nihče ni zares poznal. V očeh živalih so se lahko zlahka videli vsi dvomi in strahovi o tem, kaj vse se mogoče lahko skriva na tej povsem novi, neraziskani in nepoznani pokrajini. Vsi strahovi so bili popolnoma upravičeni, saj po Paragvaju krožijo legende o tej provinci. Legende govorijo o tem, da ko enkrat prestopiš tla te pokrajine, prideš v povsem novi svet in se stežka ali sploh ne vrneš nazaj.
Sam krokodil je po minutah tišine le s težavo izdahnil: »Moramo se podati na pot!« »Nimamo druge izbire,« je dodala papiga. »Za našega prijatelja vse!« so začele vzklikati živali. Tako so se dogovorili, kako bodo preprečili izumrtje te posebne vrste, a pozabili so na en majhen problem. Kdo bo dovolj pogumen in se bo odpravil na to strašansko misijo?
Vsi so vedeli, da bo prišel ta trenutek, a so po tihem upali, da se mu lahko izognejo. Po kakšni uri dogovarjanja in prepiranja so se le uspeli dogovoriti, kdo so ti »srečni« izbranci, ki bodo za zmeraj zapisani v zgodovino paragvajskega živalskega sveta. Vsaka živalska vrsta na zasedanju je iz svojih vrst izbrala nekoga, za katerega so mislili, da je dovolj sposoben za to misijo.
Bilo je točno opoldan, ko so se izbranci dobili na glavni jasi paragvajskega gozda in se s predstavniki srečanja dogovorili o zadnjih podrobnostih pred odhodom v divjino. Klopotača je vsem natančno razložila, kako izgleda drevo in da ga v primeru, da ga najdejo, ne smejo posekati, a samo odrezati tri liste, ki bodo zadostovali enemu kozarčku čaja. Tako so se še zadnjič pred odhodom izbranci poslovili od svojih najbližjih in od tega mirnega paragvajskega gozda ter se odpravili v neznano.
Niso hodili dolgo, ko so zagledali reko Paragvaj. Pri njej so se osvežili in se odločili, da se po treh dneh hoje tukaj tudi nekoliko ustavijo. Vsi so bili že zelo utrujeni od napornega in težkega terena. »Ni čudno, da se jih ni nič vrnilo!« je jezno godrnjal mravljinčar, ko je iskal veje za podkuriti ogenj. »Če bomo tako nadaljevali, ne bo nihče prišel do cilja,« je mravljinčarju odgovoril jaguar. Že po samo treh dneh so namreč izgubili skoraj polovico izbranih! Večino zaradi bolezni ali pikov žuželk, nekatere zaradi neužitne in strupene hrane, mnogi so postali kosilo plenilcem na poti. Noč so preživeli kar tukaj, ob reki, in se zgodaj naslednje jutro odpravili na pot. Hodili so in hodili ter že skoraj obupali, ko so zagledali to ogromno drevo tam daleč v daljavi. Videnje, da drevo zares obstaja, jih je napolnilo z upanjem in veseljem, ker so skoraj že na cilju, a so pozabili, da drevo ščitijo Gvajkurujci. Ko so izbranci zaslišali iz gozda prihajati glasove, so se zares do kosti prestrašili, a Gvajkurujci jih niso imeli namena raniti ali jih poškodovati na kakršen koli način. Povedali so jim, da je to drevo njim znano že stoletja, vendar njegovo moč previdno čuvajo pred zunanjim svetom. Izbranci so jim natančno razložili, zakaj tako nujno rabijo ta čaj in Gvajkurujci so jim dovolili uporabo njegove moči, a le pod enim pogojem. »Kakšnim?« je vznemirjeno vprašal lenivec. Za pogoj so jim postavili, da pot do drevesa in s tem tudi do čaja vedno ostane skrivnost, in da legenda o moči čaja za vedno ostane samo legenda, ki si jo bodo pripovedovali iz roda v rod ter jo za vedno častili. Vsi so se strinjali s tem pogojem. Gvajkurujci so jim pokazali bližnjico do čarobnega drevesa in jim zaželeli srečen preostanek neraziskane in skrivnostne poti. Živali so tako hitro nadaljevale pot, dokler je še bilo sonce na nebu in že po nekaj urah vse utrujene in brez moči prišle na cilj. »Po teh mučnih sedmih dneh nam je le končno uspelo!« se je slišalo veselje ob prihodu na cilj. Vsi so bili očarani nad lepoto drevesa, a si niso dovolili, da bi jih to zamotilo nad njihovo pravo misijo, pomagati prijatelju. Sova je hitro odrezala nekaj listja in jih previdno shranila že v naprej pripravljen kačin mošnjiček. Pri drevesu niso ostali dolgo, saj so vedeli, da vsaka sekunda šteje. Pot nazaj jim ni delala večjih preglavic, saj so tokrat že poznali vse na poti prežeče nevarnosti in že čez pet dni so lahko v daljavi videli ta prečudovit paragvajski gozd.
Ob prihodu domov so se jih vsi zelo razveselili, saj so jih nemirno in neučakano čakali že dneve. Čeprav se jih je vrnilo le sedem, so jim v minuti tišine in molka izkazali iskreno spoštovanje, da so se bili za prijatelja pripravljeni žrtvovati z življenjem. Vsi so bili zelo veseli in navdušeni nad uspešno opravljeno misijo. »WUHUU, tam gredo naši junaki!« je bilo možno slišati iz ust vseh gozdnih prebivalcev. Drevesne liste je sova takoj po prihodu predala kači, ki je nemudoma pripravila čaj. Priprava tega čarobnega čaja se je vsem gledajočim zdela povsem neverjetna. Česa takega še prebivalci gozda niso videli in so bili prepričani, da je to sam božji obred, ki ga je vredno častiti. Čaj je bil Taqui postrežen še vroč, saj niso vedeli, koliko časa jim je še preostalo. Že po prvem srku mate čaja je bil Taqui videti mnogo boljše in poln energije. Po izpiti celi skodelici je lahko že govoril in hodil, kot je lahko to počel že prej, pred boleznijo.
Vse živali gozda in okolice so se zbrale na glavni jasi ter se skupaj veselile tega božjega čudesa in častile svoje izbrance, tiste, ki so bili ta dan tukaj z njimi ter tudi tiste, ki žal niso bili kos tej strašni misiji, a so na poti pokazali trud in skrb do njihovega dobrega prijatelja. Čeprav so si živali med seboj zelo različne tako kot ljudje, od tistih, ki letijo, do tistih ki se plazijo, znajo v težkih trenutkih stopiti skupaj in dokazati, da ta rek »Prijatelja spoznaš v nesreči« zares obstaja. V tej situaciji niso pomislile na medsebojne zamere, nesoglasja in sovraštva, edino, kar jim je bilo pomembno, je bilo stopiti skupaj in POMAGATI, POMAGATI IN ŠE ENKRAT POMAGATI.
Urška Zorec, 9. razred
MATEmatični ČAJ
Tabu je bil najpametnejši otrok v Paragvaju. Matematika, gvaranščina, španščina, zgodovina, geografija, fizika, kemija in biologija vse je obvladoval do popolnosti. Vsak, ki ga je videl ali poznal, je rekel: »Vav! Ta pa je genij! Mislim, da bo ta fant nekakšen znanstvenik! Ne, odvetnik bo! Ima tudi potencial za zdravnika in predsednika! Veste kaj, kar vse bo!«
Veliko ljudi pa ni mislilo, da je »naravni genij«, mislili so, da je prevarant. Gospod Tupan je vedno govoril: »Ta fant pa res ni nič. A ne vidite, da si nekaj zmišljuje? Če bi koga morali v Paragvaju tako častiti, bi morali mene! Jaz vam prinašam ves denar s svojimi tovarnami v Rusiji, Indiji in Mehiki. Jaz, Lorenzo Tupan, jaz sem skorajda vaš bog, ne pa ta slabič Tabu!« A seveda to nikoli ni bilo res. Tabu se nikoli ni zlagal, vedno je govoril o čistih dejstvih. Seveda pa vsega tega 10-letnik ne more vedeti kar tako. Gospod Tupan ima po eni strani prav, saj deček res ni »naravni genij«, ampak mu mama daje piti Mate čaj. Narejen je iz rastline, ki se imenuje Mate. Seveda so ta recept poznali že dolgo, odkar se je španska kolonija naselila na območje Paragvaja.
Legenda pravi, da se je raziskovalec odpravil globoko v džunglo. Srečal je opico posebnih barv. Bila je zelena, rdeča, modra in rumena. Rekla mu je: »Novi stvor si ti. Pridi zdaj z menoj, da ti pokažem napoj!« Raziskovalec ji je sledil do velikega grma z zelenimi lističi. Opica ga je pogledala in rekla: »Novi stvor si ti, nekaj moraš piti. Daj vodo pogreti in vse znaj. Čaj to moč ima, ki je nima vsak.« Raziskovalec jo je čudno pogledal, ampak naredil, kar je rekla. Segrel je vodo in vanjo dal lističe. Ko je že želel popiti, ga je opica prekinila:
»Čaja piti ne, učiti zraven treba se je!« Raziskovalec jo je začudeno pogledal in dejal: » Jaz, da bi se učil? Očitno pa res ne veš, koliko sem star? Učijo se naši fantje v šoli, ne pa jaz star popotnik. Bom dal tole svojemu sinu!« In res, ko je prišel domov, je svojemu sinu skuhal ta čaj in mu naročil, naj ga popije, medtem ko se bo učil. Sin si je pripravil matematiko, ki mu ni šla najbolje, zraven je postavil čaj. Malo ga je na začetku popil, a mu okus ni bil preveč všeč in se je šel potožit očetu, da ni dober. Raziskovalec mu je odgovoril, da mora spiti le-to skodelico in bo najpametnejši na svetu. Sin ga je ubogal in z grozo končno po dveh urah popil čaj. Zraven se je skrbno učil matematiko. Ko se je vse naučil in popil, mu je oče zastavil 5 vprašanj in sin je na vseh pet odgovoril odlično. Oče je bil osupel in sina takoj objel, a ko mu je zastavil 5 vprašanj iz geografije, fant ni imel niti najmanjšega pojma. Tako je raziskovalec sklenil, da čaj deluje samo in izključno za matematiko. Poimenoval ga je Mate čaj kot iz pojma matematika. In tako so tudi vsi fantje v šoli pri uri matematike morali piti mate čaj.
Torej je bil čaj dober samo za matematiko? Ne, seveda, da ne. Pameten boš samo, če boš čaj pil, ko se boš učil določen predmet. Ampak tega nihče ni vedel, razen Tabujeve mame, ki je svojemu sinu čaj kuhala za vsako učenje. Tabuju je zabičala, da tega ne sme povedati nikomur, če je želel ostati najpametnejši. Fant je to razumel in skrivnost obdržal za približno 3 leta.
Pri svojih petnajstih letih je Tabu spoznal dekle, ki je bila lepa kot roža in mila kot metulj. Tako jo je vsaj on opisoval, drugi pa so pravili, da ga izkorišča, da ga ne mara in da je čarovnica. Tabu se ni oziral na druga mnenja, vedel je, da so samo ljubosumni, da imajo lepa dekleta rada pametne fante. Dekletu je bilo ime Elisa. In res je bila zelo lepa, a so drugi imeli prav, res ga je izkoriščala. Hotela je izvedeti, kako je Tabu tako zelo pameten. Okrog prsta ga je sukala kot nit, a fant ni imel najmanjšega pojma. Po parih mesecih te »ljubezni« jo je Tabu prosil za roko. Elisa ni vedela, kaj naj naredi, saj je bil edini razlog, da je z njim, njen pohlep do znanja. Rekla mu je: »Dragi moj, z veseljem bi te imela za moža, a moj oče tega ne bi pustil. Ne želi, da se poročim z nekom, ki pred svojo ženo skriva skrivnosti. Zatorej, povej mi, kako si lahko tako pameten.« Tabu je bil presenečen, saj od vseh ljudi, prav nje ni pričakoval, da bi podvomila v njegovo znanje. A se je zlomil. Povedal ji je vse o mate čaju in učenju. Elisa se je zadovoljno nasmehnila in mu jasno ter glasno dogovorila: »Tabu, z veseljem bom tvoja žena.« Ampak to ni bilo res. Ko jo je naslednji dan Tabu obiskal, so se ona in njena družina preselili v Severno Ameriko.
Tabu je ves razočaran odšel domov in mami povedal, kaj se je zgodilo. Mama je bila na svojega sina jezna, a je vedela, kam te ljubezen prinese. Rekla mu je: »Sin moj, ni pomembno, če si najpametnejši. Če kaj zares šteje, je tvoja dobrota, ljubezen in iznajdljivost. Eliso pa kar pozabi, ona tako in tako ni bila prava zate.«
Tabu je mamin nasvet upošteval in nehal skrbeti, če je najpametnejši ali ne. Začel je uživati v življenju in si našel več prijateljev. Našel si je tudi še lepšo ženo kot je bila Elisa, s katero je imel otroke. Svojim otrokom pa je med učenjem dal piti čaj, a med prostim časom jim je dal prosto pot ustvarjalnosti.
Lara Leš, 9. razred