Delam za smrt. Smrt je edino, kar me lahko reši. Kaj pa moja družina? Vedno smo ujeti v tem nepopustljivem, primoranem krogu brezupnega življenja. Nikoli se ga ne rešiš. Če temu sploh lahko rečemo življenje. Vso to delo je popolnoma brez pomena. Občutek imam, da še na svoji smrtni postelji ne bom pobegnila žebljem. POBEGNILA. Oh, kaj vse bi storila, da bi lahko pobegnila temu nečloveškemu delu. Moja smrtna postelja bo kovana iz žebljev, tako kot vsa moja prihodnost in obstoj. Ne samo moja. Vsa družina je ujeta v tem žebljarskem peklu. Vsi okoli mene so! Samo žeblji. Od rane ure zjutraj, vse do komaj še odprtih oči. Vso moje telo. Grajeno iz žebljev. Naš denar, naša hrana, naš ves svet! Prekleti vi, žeblji! Ko bi vam le lahko pobegnila. Vi ste krivi, da je vso moje življenje le kup železa. Vi, oh, vi ste moje pretečene solze in kri. Vse te zapravljene ure življenja. Vsi ti dnevi, pretrpljeni v nečloveških, žebeljskih razmerah. Vi, žeblji, ste vsa moja težaško porabljena kri.

Urška Zorec, 9. razred

Nataša Lorber, 9. razred