Neprestano sklonjen nad kovalom. Tresoče se roke od utrujenosti. Oči na pol odprte, v katerih vidiš samo praznino, brez kančka upanja. Želodec prazen, žepi prazni, a delovnik poln. Garam za družino in z družino. Imam dve mlajši sestri, mamo in očeta. Vseh pet nas dela in vsi isto stvar. Iz dneva v dan kujemo žebelj za žebljem. Vsak enak … Eden za drugim … Ritem enak … Vsak trenutek za drugim …

Slišim kovinski zvok … Čutim vročino … Vidim praznino …

Zaslišim smeh svojih vrstnikov, ki prav zdaj igrajo nogomet, a jaz sem tukaj. Na mestu, kjer ne bi smel biti nihče. Delam za skoraj nič, za prazen nič, v daljni nič. Enoličnosti ni videti konca, niti številu žebljev. Izdelal sem jih že 400 … 402 … 403 … 404 … Sproti jih štejem, da si krajšam čas, ki pa mineva počasi kot morska zvezda, ki se plazi po dnu morja. Lenobno in počasi, kot da se igra z mojimi čustvi. Oče pravi, da moram ostati močan, delaven in se potruditi za družino. Ampak sprašujem se … Ali sem prav za to na svetu? Ali je to res moja usoda? Dan za dnem enak? Dan za dnem delaven? Dan za dnem brez upanja?

Milijon petsto enaindvajset tisoč osemsto dvainšestdeset … Številke si kar vrstijo … Minute se krajšajo … Dneva bo počasi konec … Prav tako pa tudi z menoj … Roke, noge, glava, hrbtenica, vsak del telesa boli! A čustva v meni vrejo. Jeza, ponižanje, žalost … Uničen od zunaj … Uničen od znotraj …

Padem v posteljo in prvič v tem dnevu rečem, da upam. Ali šteje, če upam, da se ne zbudim več?

Lara Leš, 9. razred

Pia Črnčec, 4. razred