Vsak dan, vsako jutro, vsak večer ista pesem. Zbudim se in se vstanem, še preden se zdani. Izčrpana sem od vsakodnevnega monotonega življenja. Vsak dan železo v svojih rokah. Vsak dan je popolnoma enak. Včasih se sprašujem, kašno bi bilo moje življenje, kje bi bila zdaj, če me ne bi bilo tukaj. Je prav, da se to sprašujem? Tako v mislih nekje drugje kot pa otroci, ki tukaj delajo noč in dan, da bi si prislužili denar, da bi ga lahko poklonili svoji družini. Je prav, da mislim na bogastvo? A je vendar vse to resničnost? Ah, ta krut svet, nekateri bogati, drugi pa revni z železom v rokah. Tako moj smeh kot moj ponos sta uničena. Sanjala sem, da bom kot svobodna ptica imela mirno življenje, sanjala o prihodnosti, sedaj so moje vsakodnevne sanje železo in žebelj v roki. Bogi otroci, ki tukaj nimajo prihodnost.

Preden zvečer zaspim, se pogledam v ogledalu. Ne prepoznam se, moje roke, kri … Ne čutim jih. Moj obraz. Sem to res jaz? Moje oči, v katerih vidim železo. Vsak dan premišljujem o isti stvari. O žebljih, seveda. Vstanem, grem. Delam in se trudim, da preživim sebe in mojo družino. Sonca, narave, petja ptic, šumenja reke ne slišim. Zaprta sem v temnem prostoru, kjer odmeva samo en glas, glas žarečih žebljev in jok otrok. Ko se zvečer napotim nazaj domov in ko sama hodim v temi, še vedno ta glas. Ko zaspim, še vedno ta zvok žebljev. Se bo kdaj prenehal? Le kdo ve.

Maruša Majer, 9. razred

Žan Golob, 4. razred