Življenje ni za vse enako. Nekateri se mučimo in težko delamo ter se borimo za preživetje, za tisti majhen kos hruha, ki smo si ga le stežka prislužili, medtem ko drugi ves dan posedajo za papirjem, zvečer pa se vrnejo z velikim izkupičkom denarja k svoji družini. Z njo preživijo čas, se zabavajo, veselijo, družijo. Pogovarjajo se o sanjah in poslih, o njihovem novem potovanju, ki ga načrtujejo, in še kaj več.

Kaj pa jaz? Ves svoj dan preživim med žeblji. Pogovarjam se o žebljih, gledam žeblje, celo sanjam o njih! Ne, saj to ni res. Zbudi se že iz te krute nočne more. Komaj sem dopolnil deset let. To zagotovo ni moja usoda, ne sme biti. Moji vrstniki se v času mojega delovnika učijo v šolah, se z družino sprehajajo po parkih, polnih ozelenelih dreves in cvetočih rož, ki jih sam ne opazim, igrajo se z najnovejšimi igračami, na katere niti pomislim ne. Cele dneve se poigravam z žeblji in iščem pomen vsega. Premišljujem o enoličnem delu, posebej pa o življenju, ki me ob njem čaka.

No, naj vam vsaj malo razjasnim moj problem. Starša sta žebljarja in težko delata že vse življenje, ker pa je njun posel začel propadati, sem se na delo moral odpraviti tudi sam že v zgodnjih letih. Dela sem se že nekoliko privadil, toda solze, ki se mi ob njem po licu pretakajo kakor reka, se nikoli ne ustavijo. Vztrajajo in vztrajajo, dokler v mojem telesu ni niti kapljice več.

Vročina tukaj je neznanska in ob njej se počutim kot v samem peklu. Toda to še seveda ni najhujša plat tega dela. Ne, kje pa. Je daleč od grozote obrazov, ki jih pogledujem vsak dan. Lačni, brezvoljni in na pogled mrtvi ljudje, ki jih vidim vsak dan, me preganjajo v sanjah. Sem tudi sam takšnega videza? Tudi jaz izgledam kot okostnjak? Tega seveda ne bom izvedel, saj so ogledala predraga, bojim se pogledati svoj odsev v vodi.

Nehati hočem. Tako ne bo šlo več naprej, a kaj ko hočem ustreči svoji družini. Ne smem biti sebičen. Mogoče pa kdaj naš posel razcveti. Najel bom nekaj delavcev, sam pa se podal v svet. Vseeno kam, toda čim dlje od tu. Čim dlje od delavnice, čim dlje od okostnjaških obrazov, čim dlje od žebljev. Komaj že čakam. Vem, da me nekje daleč proč čaka izhod. Samo potrpežljiv moram biti, čakati na dan, ko ga bom našel in za vselej rekel: ˝Zbogom peklenski žeblji.˝

Neža Gert, 9. razred

Sara Kotnik, 7. razred