NEŽA: Smo mladi novinarji Neža, Ema in Blaž in nas veseli, da ste danes z nami. Pri novinarskem krožku smo za vas pripravili nekaj vprašanj. Ker ste verjetno v svojem življenju opravili že veliko intervjujev, me zanima, kaj vas do sedaj učenci še niso vprašali, pa bi si želeli?

BOŠTJAN GORENC: Ne vem, zelo bi mi pasalo, če bi kdaj kdo rekel: »A potrebujete prevoz domov z intervjuja?« Toda vi še zagotovo nimate vozniškega izpita, zato me tega še ne morete vprašati. To je tako, znašli ste se: »O, ne vemo, kaj bi vprašali, pa bomo vas vprašali, kaj želite.« To mi je všeč, znajdete se. Česa me niso vprašali, pa bi rad odgovoril? Ali res ne maram klad na klancu pri fiziki? Res ne, vse, kar povem med nastopi o fiziki, je resnica, vse izhaja iz globokih notranjih čustev.

BLAŽ: Ko smo na spletu prebirali informacije o vas, brali vaše intervjuje, smo kaj hitro ugotovili, da ste večplasten ustvarjalec (komik, prevajalec, pisatelj, raper …). Katera vloga od teh vam je najbolj pri srcu in zakaj?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Ja, to je to. To smo tisti čebulni ljudje, ki smo kot čebula, veliko enih plasti. Tako bi rekel … Raper. To je ostalo že daljno v preteklosti. Poslušam še veliko, ampak ni tiste neke lakote, da bi moral sam napisati neke rime. Vse je po svoje zanimivo. Nastopi so super, ker dobiš direkten odziv, ampak se pa moraš voziti zelo daleč, vendar se splača. Pisanje je super, ker imaš popolnoma proste roke, kaj hočeš početi, ampak si moraš izmisliti, kaj početi. Pri prevajanju je super, ker si ni treba izmisliti, kaj hočeš početi, ker si je to že nekdo drug izmislil, ti pa moraš to še samo prevesti. Tako da ima vsaka stvar svoje pluse, kakšen minus, vendar je pravzaprav vse, kar počnem, povezano z jezikom. Pri vseh stvareh moram ustvarjati z jezikom, ga raziskovati, razmišljati in prav vse to je tisto, zakaj rad delam vse te reči, ne morem pa reči, da imam kakšno najljubšo, saj bi potem delal samo to.

EMA: Za vas pravijo, da imate zelo prepoznaven slog pisanja, v katerega vključujete tako stare izraze kot tudi moderen slog. Kaj bi o svojem slogu pisanja povedali vi?

BOŠTJAN GORENC: Prav to, da če pišem nekakšno uradno stvar, bom zagotovo pisal lepo in knjižno, ampak lahko ravno z nekimi drugimi besedami malo poživiš jezik. Tako lahko na primer komik uporablja zelo starinski ali pa sodoben slog. Očitno je, da imam zelo tak živ jezik ali “žmohten”, tako da se čuti, kot da bi ga nekdo res govoril, da niso povedi suhoparne. Recimo, če se pogovarjamo o Pozabljivi kapici, ki ste jo danes uprizorili, da volk ne reče: »Postoj trenutek, dekletce mlado. Čemu si prišla v moj konec hoste?« Zanimivo je to, da sem prav zaradi Pozabljive kapice dobil en ogorčen mail, zakaj ne pišem tako knjižno, zakaj reče Pozabljiva kapica volku: »Sam’ mal’ te zafrkavam.« Zakaj sem uporabil to besedo zafrkavati? Saj to je groza, zaradi tega bo slovenščina umrla, ker sem uporabil to besedo. Prav zaradi takšnih odzivov dam še raje kakšno neknjižno besedo v moja dela.

EMA: Kako bi ga opisali z eno besedo?

BOŠTJAN GORENC: “Žmoht”, upam da.

NEŽA: Od kod črpate vse te raznolike ideje in inspiracije za svoje literarno ustvarjanje?

BOŠTJAN GORENC: Povsod okoli. Vidiš neko stvar ali besedo, ki je malo napačno napisana, pa ti lahko takoj klikne. Včeraj sem se spomnil, da iz Vojne zvezd Imperij vrača udarec se zelo podobno sliši kot Imperij vrača kozarec. Tako sem pol ure iskal Imperij in kakšen kozarec skupaj, da bi lahko naredil to šalo. Trudim se, da kot komik grem malo stran. Pogledam stvari iz drugega zornega kota in poskušam storiti nekaj, česar še nihče ni storil pred teboj.

BLAŽ: Se vam zdi, da ste po duši otrok, glede na dela, ki jih sami ustvarjate?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Definitivno sem po duši otrok glede na dela, zagotovo pa nisem po duši otrok, saj se mi zjutraj med vikendi ne da vstati zgodaj, ne pa kot otroci, ki so že ob petih zjutraj gor. Ampak ja, zdi se mi, da mi je uspelo ohraniti neko to igrivost, navihanost. Všeč mi je ta neobremenjen otroški pogled na svet, ki še ni tako zacementiran, ne tako kot odrasli, ki že nekako vemo, kako moramo razmišljati.

EMA: Kaj je skozi vaša dela tisto vaše temeljno sporočilo mladim?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Dve sporočili sta. Prvo je: prdci so kul! Ja, zelo zabavno mi je vam povedati nekaj absurdnega. Druga stvar je ta, da skušam v svoje zgodbe dati neko pozitivno sporočilo, vendar ne da vam ga stlačim v glavo, ampak da vam dam razmišljati. To, kako se neki liki v zgodbi pojavljajo in vključujejo na nek tak človeški način. Rad poudarjam, da moramo biti prijazni drug do drugega.

NEŽA: Nikakor ne moremo mimo trenutnih razmer, ko je v času korona virusa številnim umetnostnim/kulturnim ustvarjalcem primanjkovalo dela. Kaj ste vi počeli med pandemijo?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Prostega časa nisem imel, ker je moj otrok hodil v prvo triado in sem si svoj čas zapolnil z učenjem. V začetku pandemije sem na Facebooku prebiral zgodbe mlajšim vsak večer v tednu, ampak sem ugotovil, da je to malo preveč. Tako sem v drugem valu enkrat na teden prebiral knjige mlajšim na Zoomu, saj so mi prav oni in njihovi starši toliko doprinesli z branjem mojih del, da sem jim nekako moral povrniti. Odločil sem se, da si zvečer vzamem pet do dvajset minut, ko si bodo starši lahko oddahnili, otroci pa bi me lahko gledali, kako pripovedujem. Ugotovil sem, da so še starši gledali zraven z otroki in so prav tako kot oni uživali v tem, če ne še bolj. Tako sta se mi v drugem valu med branjem pojavila dva lika, Kika in Riki, dva pustolovca, ki bosta naslednje leto zaživela v knjižni obliki malo drugače. In tako se mi je pojavilo toliko idej, medtem ko sem se želel le kratkočasiti. Vzbujalo mi je nekakšno kreativno moč, jaz pa sem potem iz tega ustvaril čisto nov svet. Tako nekako, otrok, naloge, šest ur ga prepričevati, da naredi dva računa, to je tisto, česar se spomnim, ko pomislim na epidemijo.

EMA: Ste kdaj razmišljali, da bi se prestavili v druge vode, morda napisali knjigo tudi za mladostnike ali pa odrasle? Če bi, katere teme bi v njih predstavili?

BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Za odrasle in mladostnike so v večini klasiki, zato se najbolj domačega počutim v okviru nekje od osem do dvanajst let, pa tudi za mlajše s pravljicami. Nekako ta navihanost in starost, ko so zgodbe še otročje, ampak že nekoliko zapletene, pa šale, ki jih poznajo. Potegneš lahko reference iz nekih znanih besedil, pravljic in zgodb ter iz tega povlečeš humor. Definitivno pa vidim, potem ko bo tudi moj otrok v najstniških letih, da napišem še kaj za starejše.

BLAŽ: Kako in kdaj ste začeli s stand up komedijo?

BOŠTJAN GORENC: Prišlo je iz tega, ko smo imeli impro ligo, imeli smo gledališko improvizacijo in tekme iz tega. Ko si vodil tekmo, je bilo že prav tako kot stand up komedija. Takrat smo s prijatelji želeli poskusiti ustvariti neko tako stand up komedijo in dejansko nam je uspelo, ljudje so se začeli smejati. Od tega je zdaj že skoraj osemnajst let. Takrat je stand up komedija bila še zelo neznana oblika v Sloveniji, zato smo kasneje hodili po vsej Sloveniji, po študentskih klubih, lokalih, zadnjih nekaj let pa tudi v gledališča.

EMA: Če bi si lahko sami izbrali občinstvo, koga bi dali v prvo vrsto?

BOŠTJAN GORENC: Jaz bi dal v prvo vrsto ljudi, vsakega s torto v roki, vendar je na koncu ne bi vrgli vame, temveč bi mi jo podarili.

EMA: Kakšno občinstvo vam je najbolj všeč?

BOŠTJAN GORENC: Čisto odvisno, vsak ima svoje specifike. Na primer pri otroškem občinstvu, kot je bilo danes, je super, ker so odzivi zelo direktni in takoj veš, kdaj jih kaj ne prepriča. Če si dolgočasen, ti bodo dali vedeti, da jim nisi zanimiv. Najraje pa imam seveda tisto občinstvo, ki pride, ki si vzame čas, da me pride pogledat. Velikokrat nas pokliče kakšno podjetje ali pa kdo drug in nastopamo za neko veliko občinstvo, v katerem se lahko najdejo ljudje, ki si jim povsem brezvezen. Ne veš, ali jim paše tvoj humor ali ne, kdaj bomo že šli na glasbo in malo zaplesali. Pri takšnih pravzaprav nikoli ne dobiš tistega odkritega odziva. Ne bi pa mogel izbrati starostno ali kakšno drugo občinstvo. Rad imam občinstvo z namenom, tisto, ki te pride rada gledat.

BLAŽ: S čim si najbolj zapolnite svoj prosti čas?

BOŠTJAN GORENC: Kaj sploh je to prosti čas? Kar ga je, ga skušam preživeti z družino in ga porabiti za nek koristen namen in čas. Ali so to družabne igre ali so to kakšni izleti, sprehodi v naravo. Ko sem sam, si ga zapolnim z branjem, računalniškimi igrami, glasba se nabija, rad se usedem tudi na kolo … Rad grem ven v naravo, ki me obkroža. Tako čas preživim z družino.

NEŽA: V veliko raziskavah zasledimo, da zanimanje za branje zelo upada. S katerimi besedami oziroma napotki bi spodbudili učence naše šole, da posegajo po knjigah, da jih prebirajo?

BOŠTJNA GORENC: Knjige so najcenejša vozovnica za kamor koli in kadar koli. Dajte si jih vzeti in se pustite presenetiti. Pojdite v knjižnico, povejte knjižničarki, kaj vas zanima in zagotovo vam bo poiskala knjigo, ki vam bo vsaj malo všeč.

ZAKLJUČEK: Zahvaljujemo se Vam za vaš čas in vam želimo v prihodnosti še veliko ustvarjalnih misli.

BOŠTJAN GORENC: Najlepša hvala, vam pa tudi še naprej uspešno novinarsko delo. Bilo je par luštnih vprašanj, pri katerih sem moral malo pomisliti, tako da ste se zelo dobro pripravili. Hvala.

Ema Senekovič, Blaž Franc Kauran, 6. razred in Neža Gert, 9. razred