Nekoč je živel pastirček, ki mu je bilo ime Branko. Zelo rad je opravljal svoje delo. V bližini pašnikov je bil tudi lep in razkošen grad. Pastirček je vsak dan hodil do gradu in opazoval, kaj dela mlada princesa. Bila mu je zelo všeč. Sklenil je, da se bo čez nekaj časa poročil z njo.

Nekega sobotnega jutra mu je ovca, ki jo je krstil za Jerco, pobegnila. Iskal in tekal je po zelenem pašniku. V gozdu je zagledal čudno svetlobo. Bil je zelo radovedne vrste človek, zato je takoj prišel na cilj. Prizor, ki ga je videl, je bil sila nenavaden. Neka čudna gospa, ki se mu je zdela podobna mačehi, je s čudežnim prstanom krotila živali. „Ne, trmasta lisica, ne skači tako, ampak se postavi tukaj, k moji prelepi nogi,” jo je hotela spraviti v red. Mladenič je vedel, da takšno ravnanje z živalmi ni primerno. „Ne!” je zavpil in zgrabil prstan. Lisica je dobila prednost in takoj zbežala. „To ti bom še vrnila ti, čuden pastirček!” se je razhudila, nato pa pobegnila. Fant je našel Jerico in ugotovil, da je to najlepši dan v njegovi pastirski službi.

Branko se je odpravil domov. Njegov dom ni bil velik. Ugotovil je, da je čarobni prstan v dobrih rokah, saj ni počel nobenih zlobnih stvari. Doma je premislil o vsem, kar se mu je tisti dan zgodilo. Vedel je, da bo mačeho še srečal. Noč je hitro minila in pokazal se je nov dan. Zbudil se je takoj po sončnem vzhodu. Čutil je, da se bo ta dan nekaj zgodilo. Začuda ga ovce niti malo niso ubogale. Po premisleku je ugotovil, da je v to vpleten čarobni prstan. Ko je ovce končno spravil v red, jih je nagnal na pašnik. Po nekaj minutah hoje je zaslišal topotanje za seboj. Ozrl se je in videl velikana, ki se je nekam odpravljal. Sledil mu je do gozdne jase. Velikan se je ustavil. Fant je ugotovil, da nekoga čaka. Po petih minutah je prišla hudobna mačeha, prav tista, ki jo je prejšnji dan premagal v gozdu.  „Očitno sta dogovorjena. Le kaj naklepata?” se je spraševal.  „Tistega mulca bom ubila,” jo je slišal govoriti. Nato je spregovoril gromki glas: „Jaz pa bi ga pohodil,” je rekel. Mladenič je že mislil zbežati, ko se je spomnil, da mu lahko pomagajo ovce, ki so mu ves čas sledile. Prav tako je imel prstan.   „Vse mi je uničil,” so bile zadnje besede mačehe, preden je planil z jase. Tedaj se je spomnil, da ne zna uporabljati prstana. A kar naenkrat je iz čarobnega predmeta brizgnila rožnata svetloba. Mačeha in velikan sta se začela manjšati ter kar naenkrat izginila. Mladenič se je tega zelo razveselil. Sklenil je, da naslednji dan pojde do gradu in princesi pove svojo zgodbo.

Princesa je bila tega zelo vesela. Odločila se je, da se bo poročila z njim. 

Pripravili so veliko poroko, ki je trajala sedem dni in noči. Po poroki sta si zgradila nov grad in tam tudi živela. Pastirček je mačeho preoblikoval v neke vrste igračko. Od tedaj ga je vedno spominjala na njegovo zanimivo preteklost. Imela sta srečno in dolgo življenje.

Alina Berič, 5. razred

Alina Berič, 5. razred