Vlak, strah, veselje, žalost, jeza, zmedenost … Vse in še več mi roji po glavi. Ali je to res ta dan, ko bom zapustila ta svoj ljubi dom in izkusila življenje v tujini? Ali sem nespametna, da kar tako zapuščam vse, kar imam rada? Ne vem, ampak me po telesu spreletava srh, z mislijo, da to ni prav. Z mislijo, da bom to odločitev obžalovala … Da bom žalovala za temi zelenimi prostranimi travniki in gozdovi, kjer sem se kot otrok igrala … Da bom žalovala za čistim zrakom, ki polni moja pljuča … Da bom žalovala za družino, ki jo imam rada …

Zadušljiv rjav plin napolni moja pljuča in me pripelje nazaj v realnost. V realnost, kjer zapuščam ljubljeno državo … Kraj … Dom …  V realnost, kjer stopam na vlak v smeri …, ne vem, v katero smer, vem samo, da moja država ni. Ni kraj, kjer sem odraščala. Ni dom, kjer sem varna in ljubljena.

Ampak, a ni prav to moj vzrok za »beg« iz lastne države? Iskanje novih poti? Iskanje novih ljudi? Nove kulture? Novega doma? Nove domovine? Ali sploh lahko ustvariš ponovno ljubezen do neke nove države, kot jo imaš do druge, v kateri živiš že od rojstva?

Starša me objameta in mi zaželita varno pot. V glavi pa se mi ponovno pričnejo prepletati misli. Ali je pot lahko varna, ko grem nekam v tujino? Nekam v neznano? Sedem na vlak, ki pa ni tako udoben kot domača postelja. Ima pa velika okna, ki vsem nam domačim tujcem ponuja še en lep zadnji pogled na lepo in barvito Slovenijo.

Zbogom družina! Zbogom čist zrak! Zbogom travniki! Zbogom domovina! Zbogom Slovenija!

Lara Leš, 9. razred

Nataša Lorber, 9. razred