Ljubezen

Objavljeno ,
Oh, ta ljubezen. Tako močno in tako neskončno čustvo, ki terja ljudi. Ljubezen pa je le redkokrat popolnoma srečna, vedno se najdejo ovire in pregrade, ki otežijo pot do popolnega uspeha, takšni ljubezni pravimo tudi nesrečna ljubezen. Nesrečna ljubezen je kot mavrica brez konca, kot globina brez dna, včasih pa kot nenapisana pesem.

O takšni ali drugačni ljubezni lahko debatiramo ob prebiranju zgodbe Romeo in Julija, ki je delo renesančnega pisatelja, dramaturga in dramskega pisca Williama Shakespeara. Rodil se je že davno aprila leta 1564, umrl pa leta 1616. Že zgodaj je imel družino, pri osemnajstih letih je že bil poročen. V osemdesetih letih 16. st. je odpotoval v London, kjer se je najprej zaposlil kot pomočnik v gledališču, nato pa nadaljeval kot igralec in dramski pisec.

Njegova edinstvena zgodba o ljubezni Romeo in Julija govori o dveh na smrt sprtih družinah. Nekega dne ena izmed družin (Capuleti) priredi ples v maskah, na katerem se znajde tudi njihov sovražnik Romeo, sin Montegov. Na ples je prišel zaradi svoje simpatije, a kaj kmalu se je popolnoma in z vsem srcem ter dušo zaljubil v Julijo, ne vedoč, da je prav ona njegova največja sovražnica. Ker po plesu ni mogel zapustiti Julije, je splezal čez zid Capuletov, pod njen balkon, kjer sta si kasneje izpovedala ljubezen in se odločila za skrivno poroko. In res, tako se je tudi zgodilo. Romeo in Julija sta se naslednji dan poročila, toda njuna sreča je v hipu izhlapela zaradi pretepa in umora Tybalta, Julijinega bratranca, ki ga je storil Romeo in tako bil izgnan iz Verone. Toda Julija se od njega še ni hotela ločiti in se poročiti s Parisom, moškim, ki so ga zanjo izbrali njeni starši. Z menihom sta skovala plan. Spila bo napoj, zaradi katerega bo 42 ur navidezno mrtva, Romeu pa bodo poslali pismo z načrtom in mu naročili, naj jo vzame s seboj izven mesta. Vendar Romeo ni dobil sporočila, je pa izvedel, da je umrla, zaradi česar je v njeni grobnici ubil najprej Parisa, nato pa še samega sebe. Ko se je Julija zbudila in zagledala mrtvega Romea, je ubila še samo sebe. Tako se je njuna ljubezen prehitro končala, družini pa sta se zaradi tragedije na koncu le spoprijateljili.

Izhodiščni odlomek nam jasno prikaže čustva, tako Romea kot tudi Julije. Iz njega lahko o Romeu sklepamo, da je zelo nepremišljen, da bi se kar tako odpovedal vsemu, še svojemu lastnemu imenu, le če to Juliji ne bi bilo všeč. Čeprav je nepremišljen, pa ima srce na pravem mestu. Julijo neznansko ljubi in bi zanjo naredil vse, pa če je še tako neumno. Romeo je neizmerno pogumen in neustrašen, kar je vidno v vseh neumnostih, ki bi jih naredil za Julijo, kot na primer skok čez steno Capuletov, samo da bi jo še enkrat videl. Je zelo predan ljubezni, saj bi zanjo tudi dobesedno umrl. Romeo je poleg vseh njegovih lastnosti še zelo poetičen in previden z besedami, ki jih izreče. Po mojem mnenju je pravi material za pisatelja. Način, na kakršnega opisuje Julijo, je edinstven in nepozaben. Njegova čustva ga vlečejo iz skrajne meje normalnosti. Kot pove že naslov (Ljubezen, ta me je gnala te iskati), je Romea ljubezen tako gnala k Juliji, da o drugem niti takrat, ko je bil izgnan iz Verone, ni mogel razmišljati. Srce, duša in telo vse to ga je gnalo k eni in edini osebi, Juliji. Po mojem mnenju Romeo ne ve, kaj dela. Je neizmerno nepremišljen in premlad za vsa ta čustva, ki jih goji do še mlajše in nedolžne Julije. Njuna tako imenovana ljubezen me spominja bolj na najstniški film kot na pravo romanco.

Ko si mlad, še nimaš toliko izkušenj ali znanja o življenju, zato mislim, da je vse, kar se je zgodilo med njima, bilo prenaglo. Po mojem mnenju bi lahko na poroko počakala še najmanj 5 let. Zagotovo ne bi ravnala kot Romeo. Z nekom, ki sem ga spoznala včeraj na plesu, se ne bi poročila, sploh pa zanj ne bi umrla. Vse skupaj je bilo enostavno prehitro in prenaglo za nekaj popolno resničnega.

Čeprav si ne bi želela čisto istega Romea, kot je v zgodbi, pa v današnjem času pogrešam neko toplino in izkazovanje čustev. Medtem ko Romeo vidi Julijo kot boginjo, nas fantje v sedanjem času vidijo le kot predmete ali igrače, ki jih zavržejo takoj, ko se jih naveličajo. Seveda mislim, da niso vsi takšni, vendar jih je na splošno premalo. Tako torej lahko opazimo, da je ljubezen zmožna vsega, tudi smrti. Je neizmerno močno čustvo, ki lahko nudi srečo in toplino ali pa smrt ter žalost. Takšni ljubezni pravimo nesrečna ljubezen in prav takšno sta imela Romeo in Julija.

Neža Gert, 9. razred