Na vasi, 1. 6. 1869

Dragi dnevnik,

ne vem, kako sem se znašel v Trstu. Najbrž me starši niso želeli, so že imeli svoje razloge. Tukaj nam ni šlo dobro. Pogosto smo bili tepeni, nismo se imeli kam skriti. Nisem imel prijateljev in po koncu me je držala le misel na čudovito prihodnost, ki me čaka v novi družini. Mislim sem, da so vsi, ki si želijo posvojiti otroka, ljubeči in skrbni. To sem si tudi želel.

Bil sem že pri koncu z močmi, saj nam je primanjkovalo hrane, dobili pa smo jo le enkrat na teden. Tedaj me je skrbnik s surovo, trdo roko povlekel skozi vrata in me potisnil k sila čudnemu moškemu. Ni imel desnega ušesa in na prvi pogled se mi je zdel precej strašen, a vendar sem bil rešen tiste zagamane luknje. Peljal me je domov, v svojo hišo. Izvedel sem, da je Matevž in njegova žena je Marušica. Ta lena spaka na peči mi že na prvi pogled ni bila všeč. Do mene je bila zmeraj nesramna in me ni marala. Matevž pa je postajal vedno bolj in bolj ljubeč. Hrane mi ni manjkalo in vsepovsod me je vzel. Zelo rad sem ga imel in ta del življenja je bil ves sanjski.

Vse je bilo odlično in boljšega življenja si ne bi mogel želeti. Seveda, ni moglo trajati večno, bilo je prelepo, da bi bilo res. Zgodila se je prelomnica in v mojem življenju je vse šlo le še navzdol. Rodil se je Tinče − biološki otrok Matevža in Marušice. Sprva sem bil vesel, da bom imel bratca, še en član družine. A hitro po rojstvu se je moje mnenje močno spremenilo. Niti poskusil me ni imeti rad. Jaz sem se ves trudil, a ni šlo. Bil je velik razgrajač in sčasoma je postal tudi nasilen. Nisem več poznal starega ljubečega Matevža, zdaj je postal čisto drug človek. Prvih par udarcev sem sprejel, mogoče sem si zaslužil, a to se je dogajalo vedno pogosteje in bilo mi je dovolj. Moje trpljenje se je samo stopnjevalo. Tepen sem bil od Matevža in Tinčeta, Marušica pa je gledala ter navijala. Kako je človek lahko tako krut? Uživala je, ko sem bil tepen. To se je nadaljevalo. Hrano sem dobil zelo redko. Vidno sem shujšal. Nisem si mogel niti predstavljati, da bom doživel večji pekel od sirotišnice, ampak čudeži se dogajajo.

Že nekaj dni sem vedel, da se moj čas na tem planetu izteka. Niti hoditi nisem mogel. Pa je prišel tisti dan, ko sem obležal pod hruško, brez moči, brez volje do življenja. Želel sem samo, da bi tista hruška, ki sem jo gledal že cel dan, padla na tla. Bil sem tako lačen. Mimo so hodile vaške gospe in vedel sem, da mi nobena ne bo pomagala. Gotovo so se norčevale, vendar jih nisem poslušal. Sploh ne veš, kako je pred smrtjo. Ničesar ne vidiš, ničesar ne slišiš in ničesar ne čutiš. Takrat sem si želel samo še umreti. »Prosim, vsemogočno nebo, vzemi me k sebi v raj. Ne zdržim več,« samo to sem si mislil. Naenkrat pa je vse samo izginilo, moje srce in duša sta končno bila mirna, nisem čutil bolečin, modric in lakote. Čutil sem le sproščenost, lahkotnost in užitek.

Tiana Šipek, 8. razred

Maja Košnik, 5. razred