Poljanska dolina, 7.3.1860

Dragi dnevnik,

ko sem bil v Trstu neučakan, da dobim srečne, skrbne starše, se mi je to tudi zgodilo, ampak ne za dolgo časa.

Čakal sem dneve in noči, da bi nekdo prišel. Nekega dne pa sem zagledal moškega, ki je hodil proti meni in me vzel v roke. Prišel je pome tako vesel in srečen. Ime mu je bilo Matevž. Ko sva prišla v njegovo hišo, sem na peči zagledal leno, staro žensko. Niti pogledala me ni, Matevž pa me je peljal v mojo prekrasno sobo. Vse je bilo lepo, do dne, ko je Marušica rodila otroka. Ves čas je kričal in se drl okrog hiše. Bil je grd in nosil je raztrgana oblačila.

Od tistega dne me je Matevž imel za igračo. Ni me več pogledal z njegovim priljubljenim nasmehom. S Tinčetom je ravnal isto kot z mano nekoč. Prizadel me je, saj sem mislil, da me nikoli ne bo zapustil. Od tistega dne se nisem nikoli več naspal, saj sem moral spati na plesnivi slami. Nisem maral več življenja, saj je bilo vse zelo boleče. Matevž me je ves čas preganjal, da moram delati. Tisti majhen Tinče je lahko ležal z Marušico, tako sem jima zavidal. Ves čas sem bil lačen, saj so mi zavidali vsak moj grižljaj. Bil sem izmučen in brez energije. Matevž me je ves čas pretepal, Tinče in Marušica sta samo gledala in ga vzpodbujala. Ko me je hotel Tinče pretepsti, sem bil tako razburjen, saj je bil mlajši in razvajen. Ampak ničesar nisem mogel, saj me je Matevž držal in bil sem brez energije.

Ko sva odšla z Matevžem k duhovniku, mi je vso pot govoril, da ne smem imeti solznih oči. Pri gospodu me je vedno hvalil, kako sem priden, da dobro jem. Ves denar, ki ga je Matevž dobil, je zapravil v gostilni. Potem je prišel domov in me pretepel. Nisem imel niti kančka upanja, da bi lahko bil enkrat srečen. Velikokrat sem hotel zbežati ali pa se ubiti, ampak preprosto nisem vedel kako. Vsak dan za dnevom se je ponavljal in imel sem še več modric ter bolečin.

Ko sem ves obupan ležal pod hruško, sem si tako želel, da bi lahko še zadnjič pojedel samo en grižljaj tiste hruške. Lahko sem si preštel že vse kosti in čutil sem, kako umiram. Vse žene so hodile okrog mene in me zmerjale ter dajale pripombe, ampak nobena mi ni pomagala. Padla je tista hruška in sem jo hotel ugrizniti, ampak se je vame zapodil Matevž. Bil sem že ves bled in slabo sem videl. Prišel je možakar in Matevža povlekel z mene. Vedel sem, da je bil to moj zadnji dan življenja.

Ubogljiv Tomažek

Gala Bračič, 8. razred

Žan Golob, 4. razred