21. maja 1900 sem prijokala na ta svet. Tistega leta še nihče ni vedel, da se bo čez dobrih 15 let pričela vojna, ki nas bo popolnoma spremenila.

Sem Maja in to je moja zgodba, ki se mi je zgodila v mojih najstniških letih. Prve grozote se začenjajo, ko mojega očeta pokličejo v vojno. Jokala sem celo noč, ko sem molila za njegovo življenje. Tako se je odvrtelo celo leto, očeta pa še kar ni bilo domov, a nama z mamo je vsak mesec pisal. Dokler … Ni bilo več nobenega pisma. V naslednjem časopisu je pisalo tole: »Jožef Novak iz Gasteraja umrl na soški fronti.« Svet se mi je podrl. A to je bil šele začetek. V našo vas so začeli prihajati izmučeni in živčni vojaki. Ti so svoje skrbi reševali z alkoholom. Po celotni vasi so ležali razbiti kozarci in steklenice. Tudi kmečke žene so trpele. Pretepali so jih in jih poniževali. Vendar vsi niso bili takšni. Nekateri mlajši fantje so se zatekli na varno k družinam. Eden takih je bil Jaka. 17-letni fant, ki je spremenil moje življenje. Najprej je bil zame le še en vojak, ampak ko sem ga bolje spoznala, sem se zaljubila. On je čutil enako in kar hitro je vsa vas vedela za najino skrivnost. A moje življenje se je hitro spet postavilo na glavo. Jaka je moral nazaj v vojno. Tako dobro se spomnim noči pred odhodom. Bila sva pod hrastom, se objemala in jaz sem jokala. Nakar je pokleknil in rekel: »Moja Maja. Ti moja ljubezen. Ljubim te in tudi če se ne vrnem, vedi to. A se bom, saj me bo moja ljubezen do tebe držala pri močeh. Ko se vrnem, se želim poročiti s teboj. Torej, bi bila moja bela nevesta?« Ob teh besedah sem še bolj zajokala in ga poljubila ter ponosno rekla: »Da!«
Tako je naslednje jutro odšel in me pustil v joku. Nenehno sva si pisala, vsaka dva tedna je prišlo njegovo pismo. Dokler ni prišlo zadnje pismo, v katerem je pisalo:

Draga moj Maja.
Vedi, da te ljubim, da bi naredil čisto vse zate. A sporočam ti zelo slabo novico, pristal sem v bolnišnici, zato ne bom prišel domov še kakšen mesec. Moli zame, da bom vsaj še enkrat v življenju videl tvoje lepe oči.

Z vso ljubeznijo,                                                                                                                                          tvoj Jaka

In to je bilo zadnjič, ko se mi je javil. Edino, česar se spomnim, je naslov v časopisu: »Neusojena ljubezen« s podpisom avtorja Jake Mrzliča, s pripisom za njegovo ljubezen.

Lara Leš, 9. razred

Likovni izdelki: Nataša Lorber, 9. razred