Draga žena!

Pišem ti iz bojnega jarka. Nad mano slišim poke granat vseh velikosti, strele strojnic in topov. Moker sem od krvi mojih rojakov, ki so padli pred mojimi očmi. Upam, da si ti in otroka siti, saj jaz nisem. Na teden dobimo jesti le enkrat in še to samo kruh in vodo. Utrujen sem. Redko kdaj sploh zaspim za več kot uro. Ne vem, koliko je ura in kateri datum je. Velikokrat dobim v glavo kakšen kamen ali kos blata.

Sedaj se borim nekje v Rusiji, še sam ne vem točno kje. Zraven mene na bojišču je vedno moj prijatelj Stanko, ki je bil včeraj skoraj zadet s strojem. Otrokom povej, da tudi če se ne vrnem, vas imam vse najraje.

V jarku vsako jutro in večer molimo, da se še kdaj vidimo.

Trenutno se vojna nikamor ne premika, vsak teden prevažajo nove vojake in hkrati v bolnice navažajo mrtve ter poškodovane.

Počutim se zelo slabo, mislim, da sem bolan, saj je v jarkih zelo slaba higiena. Nimamo stranišč ali umivalnikov. Velikokrat mi čez nogo teče podgana ali miš. Že več dni zapored dežuje, zato so jarki razmočeni in težko prebojni, posledično smo umazani. Poskusil ti bom čim več pisati.

Pogrešam vas. Upam, da se čim prej vidimo.
Tvoj Mirko

Tinej Murko, 9. razred

Tilen Fanedl, 8. razred

Draga žena!

Vem, da sem ti obljubil, da se bom hitro vrnil, ampak se je vse poslabšalo. Čez dva dni nas bodo odpeljali na bojišče. Upam na najboljše, saj se vojaki od tam vračajo močno poškodovani. Do zdaj smo vsak dan imeli vaje, kjub temu še nisem prepričan vase. Vsi so zelo živčni in zaskrbljeni.

Prosil bi te, da bi povedala mojim staršem, da sem zdrav in da je vse v redu. Otrokoma povej, da ju zelo pogrešam kot tudi vse ostale.

Upam na najboljše.
Tvoj mož Žiga

Draga žena!

Pišem ti že drugo pismo. Trenutno smo v strelskih jarkih. Življenje tukaj je grozno. V teh jarkih spimo, jemo, streljamo in vojaki tukaj umirajo. Z eno besedo bi temu lahko rekel, da v njih živimo, to je na žalost zdaj naš drugi dom.

Že dva dni sem na straži in komaj čakam, da bom lahko šel spat vsaj za nekaj časa. Vse to, kar se tukaj dogaja, je huje kot v nočni mori. Večina vojakov je psihično na dnu, saj je res težko vsak dan gledati, kako ti prijatelji tukaj v hudi bolečini umirajo. Oblačil nimamo veliko, potrebovali bi nekaj novih, ampak jih ni. Jarki so v slabem stanju. Cel teden že dežuje, zato so polni blata in krvave vode. Premalo imamo zdravniške pomoči, zato mrtvi vojaki ležijo vsepovsod.

Zelo vas pogrešam. Želim si, da se čim prej vrnem, saj imam dovolj tega. Upam, da ste zdravi.
Tvoj mož Žiga

Draga žena!

To je moje zadnje pismo. Trenutno sem v bolnišnici. Pišem ti z zadnjimi atomi moči, saj sem hudo ranjen.

Zelo vas pogrešam, želim si, da bi lahko bil z vami. Žal me ne bo več, ampak moje srce bo vedno tukaj za vas.
Vaš Žiga

Larisa Bračič, 9. razred

Primož Šnajder, 8. razred

Draga žena in otroci!

Pišem vam iz ljubezni, komaj čakam, da vas objamem in poljubim. Veste, ni mi lahko, saj imam poškodovano roko, ne rabi vas skrbeti. Imam nekaj prijateljev, kot so Jožef, Pep in Tone. Z vsemi se rad pogovarjam, a nimam veliko časa, da se družimo. Naš dan poteka tako, da se večina časa samo streljamo, ponoči sem ves čas buden, saj sem na straži, če bi nas kdo napadel. Težko mi je, saj gledam na milijone mrtvih vojakov. Verjetno ne bomo prišli domov do božiča, saj so se sovražniki zelo dobro pripravili na nas. Nič se ne premikamo, ves čas smo samo v bojnih jarkih, ko pa dežuje, je vse blatno in zelo težko za premikanje.

Zdaj se mi res že mudi, saj pride moj zdravnik, ki mi bo pregledal roko.

Upam, da se čim prej vidimo.
Alojz

Andrej Januš, 9. razred

Lana Bašnec, 7. razred