| Smrt! Popolna smrt! Prav videla sem jo v prihodnostih mnogih ljudi, ko sem se stežka prebijala skozi množico teh obupanih duš. Bo moja tudi takšna? Morda še hujša? Le kaj se jim je zgodilo, da je njihova edina možnost pobeg? Pobeg od svoje preteklosti? Od družine? Ali so res vsi bili pregnani v mračno usodo, ki jih nestrpno čaka že ob trenutku, ko bodo vkorakali v to obljubljeno deželo? Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o vseh teh obupanih materah, kaj šele o prestrašenih, izčrpanih otrocih, ki ne vedo, kaj jih čaka. Upajo na najbolje, ko v solzah stojijo v pristanišču v Hamburgu. Ali kot bi dejal moj oče, pristanišču smrti. Oh, le kaj bi dejal, če bi me danes videl tavati po teh brezsrčnih ulicah. Njegova nočna mora, a moje sanje. Sanje po boljšem življenju. Upam, da je ponosen, ko me gleda onkraj sveta. Srce se mi lomi na tisoče koščkov, ko iz senc opazujem vse te zaskrbljene družine, ko skupaj odhajajo v svet. Kakšna bo njihova prihodnost? To je vprašanje, ki znova in znova ves čas odmeva v moji glavi. Toliko mnogih obrazov, tako različnih, a podobnih. Utrujeni so. Od bede življenja? Upajoči po nečem, ki jim morda nikoli ne bo dano. Okoli sebe čutim njihovo samoto, kako neprestano teče po njihovih telesih. Je to res usoda, ki jim je bila določena? Bo moja enaka? Odgovora niti nočem vedeti. Toliko sem že prestala kot vse te žalostne duše, da enostavno nimam česa izgubiti. Sama sem. Sama na tem krutem planetu. Mati je umrla že pred leti, oče pa ne dolgo nazaj. Ostale družine nimam. Upam, da jo srečno ustvarim v Ameriki. Ves očetov denar sem porabila za vožnjo do pristanišča in pot čez Atlantik. Smrt! Smrt me v najslabšem primeru čaka na obeh straneh te temne luže, ki bo le v nekaj urah krojila mojo prihodnost. Utrujena ležim na tej trdi postelji. Ne le utrujena od potovanja in vseh izlitih solza, ampak tudi od življenja samega. Oh, kako je brezčutno. Zakaj usoda pusti toliko ljudi tavati v temi? Zakaj jih pusti, da verjamejo, da je njihova prihodnost mogoče še lahko svetla? A moja bo svetla? Vem, da bo. Ljubi bog, prosim, pomagaj mi uresničiti vse, kar sem si kdaj želela, vse moje sanje, vse, za kar sem bila poslana na ta svet, poln žalosti. Sama želim krojiti svojo prihodnost, nikomur ne bom pustila uničiti svojih sanj! Smrt! Kaj me briga zanjo! …. Ali pač? Kaj če je moj oče imel prav? Kaj če me na drugi strani te skrivnostne modrine morja čaka smrt? V vseh teh letih ponižnosti in poslušnosti hladnih duš sem se naučila eno! Nikoli ne verjemi v besede drugega, dokler se sam ne prepričaš o njih. In to bom storila. Prepričala se bom sama. Se vidimo na drugi strani, oče. Upam, da ti bom lahko dokazala nasprotno! Vem, da ti bom. Kaj če mi vsega tega ne bo uspelo uresničiti in bom na ulicah te obljubljene dežele odštevala dneve do smrti in molila, da se čim prej vidiva? V glavi mi odmevajo vsi glasovi ljudi, ki z zadnjimi upi kličejo na pomoč in ne dobijo odziva, kriki lačnih otrok in zadnje besede mojega očeta. Ne! Ne smem jih poslušati. Vem, da zmorem. Vem, da lahko poskrbim zase. Dovolj sem stara in poznam ta svet. Vem, česa je zmožen. Je tudi Amerika tako umazana kakor voda, ki teče po teh samotnih ulicah? Kakor srca mnogih ljudi? Smrdi mi ta svet, še bolj kot vsi ti ljudje, ki sem jih srečala danes. Ljudje, ki me neprestano opominjajo name. Zakaj ne morem zaspati? Vsi ti dvomi me počasi delajo noro. Zdaj je, kar je. Tako daleč sem že prišla. Še samo ta noč in vseh težav bo konec. Ne, ne zaslužim si tega. Moja prihodnost nikoli ne bo svetla. Kaj bo 17-letno dekle v popolnoma tujem svetu? Se resno prepiram sama s seboj? Katera stran ima prav? Toliko ljudi mi je že dejalo, da to ni rešitev. Kaj če imajo prav in bo s trenutkom, ko se bo moja noga dotaknila ameriških tal, moje svobode konec? Nesigurna sem. Točno tako, kot je vedno govorila mati. Preveč ambiciozna. Pričakujem preveč in bom na koncu nad vsem razočarana. Mogoče je vse to bilo narobe. Sploh ne bi smela biti tukaj. To ni sem jaz. Ne razmišljam trezno. Ali pač? Je to res, kar hočem? Ne poznam se več. Upam, da mi bo Amerika odprla oči. Navsezadnje sem lahko tam nova oseba. Ne, sem lahko. BOM. Končno bom lahko, kdor resnično sem. Brez kakršnih koli ovir. Ne bo očeta, ki bi mi na vsakem koraku uničeval upe, niti matere, ki bi me želela držati nazaj v vseh mojih idejah. Mogoče je Amerika rešitev za vse moje skrbi. Vse težave lahko končno odvržem stran. Oh, in četudi se moje življenje ne konča tako kot sanjam, sem vsaj poskusila. Poskusila poiskati mojo srečo. Urška Zorec, 9. razred |
Špela Dvoršak, 6. razred