| Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je oteženo, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Zakaj? Kako? Zakaj vendar jaz? Moje življenje ni bilo nikoli blesteče. Mojega vratu niso prekrivali biseri, na krožniku nikoli ni bilo kaj več kot pusta enolončnica, starša pa sta oba na smrt bolna, no, vsaj bila sta, dokler prejšnjega dne končno nista zapustila tega sveta. Zaradi revščine, v kateri živimo, jima nisem mogla pripraviti niti dostojanstvenega slovesa. Že od tistega dne nisem jokala. Nad mano je črn oblak, za katerega vem, da se ne bo kaj kmalu umaknil. Tako sem torej zapustila svoj domač kraj in pokojna starša. Moje srce je težje kot tisoč kilogramov zlata, ki ga obljubljajo v neznanem svetu,v katerega se bom podala. Mislila sem, da sem v tem brezupu sama, toda ko zdaj tukaj stojim, gledam prav grozeče prizore. Mame z otroki, obubožani vojaki brez roke, noge ali pa z brazgotinami, ki nosijo več zgodb kot celotno moje življenje. Ko tako gledam, smo si vsi tako zelo različni, pa vendar nas skupna pot tukaj danes združuje. Obračam se, premikam, plapotam z rokami, ko se končno zavem, kje sem. Kaj sploh delam tukaj? Kaj bom s svojim življenjem onkraj morja? Vse, kar sem poznala, vse, pa čeprav je malo, je sedaj brezbrižno zmetano v majhen kovček. Iz oči so se mi nemudoma ulile težke solze kakor slapovi, ki so mi predirali oči. Spet se obračam, prerivam. Kje sem? Kaj se dogaja? Nemočna sem, popolnoma nemočna. Strah me je in zebe me. Moje solze se na umazana kamnita tla odtekajo kakor domača struga. Kar naenkrat na svoji zanemarjeni koži začutim par dlani. Nekdo me vleče, toda kam. V glavi se mi takoj razjasni, ko vidim, kam grem. Oprali nas bodo. Neznan obraz mi je s telesa strgal oblačila in tako je še edina stvar, ki je bila samo moja in me ločevala od vseh teh enakih usod tukaj, razgaljena. Umazanija se je z mene pretakala po nogah mnogih ljudi in njihova je tekla po mojih. Razmišljam. Kaj se sploh grem? Tako ne morem več. Najbolje, da se vrnem domov, ampak kaj ko sem prišla že tako daleč. Sram me je same sebe. Tako kot moja koža in obraz je umazano tudi moje srce. Vse sem zapustila za seboj. Podrtijo, ki sem jo dolga leta klicala dom, starša, ki sta sedaj ležala šest metrov pod zemljo, košček vrta, na katerem je uspevalo samo gnilo zelje. Ne zmorem več. Ne vem, če me bodo noge sploh še zdržale. Umazanija se je sprala z moje kože. Kaj pa tista iz srca? Ta me najbrž nikoli ne bo zapustila. Oblečem se in že se počutim varneje. Ti napadi panike se bodo morali enkrat nehati, saj tako ne gre več naprej. Naredila sem pravo odločitev. Doma ni ničesar več, kar bi me z vezmi držalo v domovini. Moram čez ocean. Tam me čaka sreča in bogastvo. Pomiri se, vse bo boljše, ko se boš končno vkrcala na ladjo. Moja glava me nese v neznan svet, toda srce … Oh, srce bo vedno ostalo tukaj. Neža Gert, 9. razred |
Nik Lorenčič, 8. razred