| Koliko ljudi se drenja, da bi prišlo na ladje. Opazim tudi druge, ki žalostno in v strahu odhajajo domov. Slišim otroke, ki jočejo in kričijo: »Mama! Mom! Moeder! Mati! …« Vsak v svojem jeziku, brez zavedanja, da jih nikoli več ne bodo videli. Tudi jaz sem tukaj. 15-letno dekle, ki je varčevalo denar zadnjih 5 let. Za ta denar sem delala, jokala, ostajala brez hrane in trpela nasilje. Po vseh teh letih sem končno pobegnila od doma, z upanjem po novem življenju, a to, kar gledam sedaj, se mi v glavi postavlja vprašanje. Ali bom to res lahko dosegla? Morala sem se stuširati, če bi temu lahko rekli tuširanje. Moški in ženske smo bili ločeni. Voda ni bila umazana, pa tudi milo smo dobili. A stala sem v rjavi in krvavi vodi. V vodi, s katero so se umivale že druge potovalke. Voda je zagotovo nasičena z boleznimi, a to nam ni pomembno. Glavno je, da pridem na to ladjo in začnem novo življenje v Ameriki. Vem, da bo vse to poplačano! Mora biti! V Ameriki bom dobila dobro službo, moža in hišo! Kajne? Že vidim očeta, ki me brezglavo išče po vasi, da bi me kaznoval za pobeg. Nikomur nisem povedala, da odhajam v širni svet, tja v obljubljeno deželo. Niti materi, ki zdaj zagotovo joče zaradi prizadetosti, strahu in jeze. Tudi moji sestrici bosta trpeli. Zdaj, ko sem jaz odšla, bo oče trpinčil njiju. Zdaj bosta deklici stari 5 in 6 let morali delati za hrano in obleke, oče pa bo ta denar porabljal za popivanje s prijatelji in kockanje. Tako kot vedno bo izgubil in se jezen pod vplivom alkohola vrnil domov. Jezo bo stresel nad materjo in sestrama. Zakaj sem to storila? Potrebujejo me! Ampak ne morem se obrniti … V srcu čutim samo jezo in željo po svobodi. Nič me ne more ustaviti, saj preteklosti ne more spreobrniti nihče. Nevrednost, zmedenost in brezup prevladujejo v meni. A še vedno tam nekje ostaja kanček upanja, da se bo moja želja izpolnila, vanjo brezglavo verjamem. Preden pa lahko stopim na ladjo, me še čaka zdravniški pregled. Dolga vrsta žensk, moških in otrok, ki poskušajo prikriti kašljanje, kihanje, srbenje … Tudi sama poskušam ne kašljati, a je včasih to nemogoče. Umazan, črn zrak napolni moja pljuča, močno jih razdraži. Opazim, da vse ladje v ozračje spuščajo umazan črn dim. Danes je tudi zelo mrzlo. Hladen veter se vleče med ozkimi ulicami in začne na čase deževati. Otroci se stiskajo k materam, da se ne bi izgubili. Takoj se spomnim na mater in sestrici. Spet me oplazi tisti občutek nevrednosti in zmedenosti. »Mojca Stritar!« me iz razmišljanja prebudi zdravnik, ki me končno pokliče. Hitra molitev, da sem zdrava in da ne bom zakašljala. Zdravnik ni dober, v očeh se mu vidita pohlepnost in goljufija. Na hitro preveri moje bitje srca in dihanje, nato pa zakliče: »Ja, ta je zdrava, ampak nekam mlada! A jo vseeno spustimo?« »Ja, daj, tako ali tako ji ne bo uspelo v življenju, če bo odšla v Ameriko ali pa če se bo vrnila domov!« mu nazaj zakliče še drug moški glas. V očeh začutim solze, a se jim uprem. Kdo pa mislijo, da so, da kar tako napovedujejo moje življenje! Ampak sprašujem se, če imata prav. Končno s svojim kovčkom stopim na ladjo, zazrem se v širno morje. Pogledam naokrog in vidim polno ladjo, v pristanišču pa jezne, prestrašene ljudi, ki na to ladjo ne morejo več. Tudi na ladji ni nič drugače. Otroci stari 5 let in manj sami na ladji iščejo matere, ki so ostale pri zdravniku, ker jih ne spustijo naprej. Ne najdem družine, ki bi bila skupaj. Vidim ženske z otroki, posamezne može in tudi mlade pare. Smo si zelo različni po barvi kože, po veri, po izgledu, po bogastvu, a vsi imamo enak cilj – novo in boljše življenje, brez strahu. Brez strahu, da je to mogoče naš zadnji dan ali strahu, da so vse skupaj samo sanje. Želimo si svobode brez ljudi, ki bi nam jo jemali. Ladja je izplula in ob tem pričakuješ veselje ter navdušenost, a edino, kar slišim, je jok in kričanje. Ni videti nasmehov, samo obrazi obupa in samote. V takšni množici je največje čustvo samota. Lara Leš, 9. razred |
Lara Leš, 9. razred