Težko je verjeti, da nas je toliko, ki si želi boljše življenje. Ljudem lahko prebereš obraz, vsakega izmed nas je strah. Nihče ne ve, kako bo. Povsod slišiš kričanje in jokanje otrok, vsi smo zelo utrujeni in lačni. Med vso to množico sem tukaj tudi jaz, 15-letno dekle. Zapustila sem družino. Ponosna sem na sebe, saj sem za to, da sem danes tukaj, garala, da sem si lahko zaslužila denar. Skrbi me za mamo, ne vem, kako bo sama preživljala tri otroke, očeta ni nikoli doma in še takrat ko je, je pod vplivom alkohola. Vedno se spravlja na mamo, proti njemu smo nemočni, vsi se ga bojimo. Zelo mi je žal za mamo, ampak nekaj me kliče, govori mi, da bo v Ameriki boljše. Upam, da res. Nihče ne ve, kaj te tam zares čaka. Strah me je zdravniškega pregleda. Skrbi me, da me zaradi bolezni ne bodo spustili skozi. Zelo kašljam in na čase imam vročino. Gledam tudi ostale, večinoma matere, ki prekrivajo kašelj ali smrkanje, samo da bi lahko prišle na boljše. Morali smo se tudi stuširati. Moški so morali drugam, tako da smo bili ločeni. V prostoru za tuširanje se je nabirala umazana voda, ni bilo veliko prostora, zato smo se tiščali. Z materami so bili tudi otroci, ki so jih močno držale, da se ne bi izgubili. Ne morem si predstavljati, kako je bilo tistim, ki so imele dojenčke.
Zdaj je na vrsti zdravniški pregled. Moj kašelj je vedno močnejši zaradi onesnaženega, črnega dima, ampak ga bom z vso močjo poskusila prekriti. Prišla sem do zdravnika, pričakovala sem urejenega in skrbnega moškega, ampak je čisto nasprotje. Vsem se gre samo za denar, opravi svoje delo, ki ga mora, ampak še to samo napol, za druge mu je čisto vseeno. Opazovala sem tudi medicinsko sestro, bila je zelo utrujena. Vsak dan mora biti tukaj ure in ure, da dobi denar, naveličana je klicanja in sprejemanja ljudi. Zdravnik je preveril moje dihanje in bitje srca. Rekel je, da sem v redu, da lahko grem dalje. Takoj sem že zaslišala, kako je sestri rekel, da ne razume vse nas mladih, da potujemo oziroma “bežimo” sami. Nisem še prav stopila ven, ko je ženski za menoj rekel, da ni zdrava, da mora nazaj. Zelo slabo se počutim zanjo, saj je z zelo težkimi in solznimi očmi odšla ven.
Ko sem končno prišla na ladjo, sem mesto videla še drugače. Komaj zdaj sem dojela, koliko ljudi so zavrnili in jih poslali nazaj. Večina je bilo mater, ki so jokale in kričale, sedele so na tleh in bile vse umazane od te črne vode. Zdaj bodo morale nazaj. Sama imam res srečo, da sem tukaj, ne predstavljam si, da bi morala nazaj.
Ladja je polna. Velik del ljudi so matere z majhnimi otroki, ki so trpele zaradi nasilja moža. Moških je zelo malo, pogosti so pa tudi mladi pari ali pa dekleta, kot sem jaz. Vsi si želimo samo svobode. Vsak od nas bi rad živel svoje sanje, ampak nihče ne ve, če se nam bo to uresničilo. Vse bomo izvedeli, ko bomo tam.
Larisa Bračič, 9. razred
Ema Senekovič, 6. razred