| Hej! Pazi! Pojdi stran! Fuj! Koliko ljudi, ki se rine, da bi čim prej prišli do ladje. Vsi kričijo, se pretepajo, jočejo … Sam, brez družine in prijateljev, med tujci se cel premočen in umazan drenjam, da bi čim prej prišel do boljšega življenja. Po mučnih minutah sem se le dokopal do mesta, kjer smo se stuširali. Iz cevi je sicer tekla čista voda, a po tleh umazana, blatna. Dobili smo tudi milo, ki je imelo blagi vonj. V mislih si cel čas predstavljam, da moram samo še malo zdržati in prišel bom na lepše, do lepega življenja, za katerega sem 4 leta garal v tovarnah in na ulici. Veliko denarja sem moral prihraniti, da si bom lahko v Ameriki kaj privoščil. Preden bom lahko vstopil na ladjo, še moram narediti zdravniški pregled. Upam, da mi ga uspe narediti, saj zelo kašljam in vse me srbi. Zdravnica me pokliče v ambulanto, utrujene oči povedo vse o njej. Pregleda mi grlo, srce in telo, a ko sem vstal, sem zakašljal. Zelo sem jo moral prepričati, da me je le spustila na ladjo. Zahvalil sem se bogu, da sem prišel skozi. Prišel sem v naslednjo kolono. Tukaj se ljudje prerivajo za mesto na ladji, zraven, ob ograji pa utrujeni ljudje gledajo nas, srečneže, ki nam je uspelo priti na ladjo, s solzami v očeh, saj njim to ni uspelo. Zelo sem hvaležen, da mi je uspelo priti na ladjo. Na ladji je veliko ljudi, nihče ne ve, kaj nas čaka. Vsi upamo na najboljše, lepše življenje. Bomo videli, kaj bo čas prinesel. Tinej Murko, 9. razred |
Julija Bedič, 4. razred