Zdi se mi, da bo z mano konec. Življenje se mi bo spremenilo za vedno.

Hodim v množici ljudi. Vidim, da jih je večina enakih kot jaz. Zdi se mi, da smo se vsi izgubili v svojih mislih in čustvih. Hodimo v neznan svet in ostanke prejšnjega življenja puščamo od zadaj. Hodim skozi smrdeč, siv zrak. Moje misli so polne obupa, srce mi razbija, ampak ustaviti se ne morem. To je moj nov začetek, vsaj vem, da med vsemi temi ljudmi nisem sam. Lahko samo upam, da je moja prihodnost boljša.

Težko si je misliti, da se mi vse to dogaja komaj pri petnajstih letih, na sebe sem tudi ponosen, saj vse to delam za svojo družino. Upam, da vedo, da mislim na njih in upam, da je Amerika res moja prihodnost. Vem, da me bodo spustili skozi, saj nisem bolan, vidim pa preko sto ljudi, ki se jočejo, saj jih niso spustili skozi. Čez kako minuto se bomo morali stuširati v množici. Počutim se kot žival. Počutim se, kot da sem v zaporu …

Rok Senekovič, 9. razred

Jani Senekovič, 5. razred