Vsak od nas se kdaj spopada s težavami. Lahko so površinske, kot na primer premalo sladkana jutranja kava ali pa zelo globoke, recimo zasvojenost in bolezni, ki nas lahko popeljejo tudi na smrtno posteljo.
Zelo poglobljeno nam je težave sodobnih mladostnikov predstavila sodobna slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Rojena je bila 20. 6. 1970 v Kranju. Gotovo je lahko ponosna na svojo diplomo, ki jo je pridobila na AGRFT v Ljubljani. Zanimalo jo je tudi delo z otroki, zato je opravila tudi pedagoško fakulteto. Med leti 1994 in 1999 je službovala v dveh slovenskih gledališčih, vendar je leta 1999 ugotovila, da jo veliko bolj pritegne leposlovje. Posvetila mu je svoje življenje. Objavljala je tudi v revijah Ciciban in Mavrica ter celo sodelovala z RTV Slovenija. Najraje piše dela za otroke, vendar se je preizkusila tudi v delih za odrasle. Napisala je veliko literarnih besedil, kot so npr. Skrivališče, Mi smo slike … Za svoje delo Kdo je danes glavni je dobila priznanje zlata hruška, njen Avtobus ob treh pa je celo sodeloval v projektu Rastem s knjigo leta 2017/18. Svojo ljubezen do knjig je izkazala tudi v intervjuju z eno od svojih mladih bralk, v katerem je povedala : »Nikoli ne nehaj brati.«
Avtorica nam je torej prej omejene težave predstavila v sodobnem mladinskem romanu z naslovom Gremo mi v tri krasne. Literarno delo je bilo izdano leta 2021 pod okriljem Založbe Miš. Nastalo je v zbirki Z(o)renja. Razdeljeno je na 12 poglavij, ki so poimenovana z dnevi v tednu. Dogajalni čas je od petka do petka. Mladinski roman je bil celo nominiran za desetnico. Njegova vsebina je zelo aktualna in ima res globoko sporočilo, ki se vsakega dotakne.
Zgodba nas popelje v svet mladostnikov, ki se spopadajo z raznimi stiskami. Veliko različnih značajev se zbere skupaj na avtobusu, ki jih pelje v svet, ki si ga ne predstavlja nobena sodobna oseba.
Glavni književni osebi sta dva prvoosebna pripovedovalca ‒ Uroš in Valentina. Uroš je zašel v past sodobne tehnologije. Tega se ni niti zavedal, a je padel zelo globoko. Njegovo močno zasvojenost s telefonom in računalniškimi igricami je opazila njegova mama. Zanj je zelo pomembna, saj ga je naučila pravilnega, globokega izražanja in stvari, ki mu v življenju zelo koristijo. Žal se je naš glavni junak spopadal tudi z izgubo očeta in v svoj krog ožjih družinskih članov je moral sprejeti maminega novega partnerja Miloša. Skozi roman opazimo, da se je počutil izrinjenega in gotovo ni lahko misliti, da bo očeta zamenjal drug moški. Dobil je celo polbrata Samuela, ki pa ga je lažje sprejel, saj sta kljub vsemu krvno povezana.
Drugi pomembni literarni lik je Valentina. Njena življenjska izkušnja je še mnogo težja. Imela je hude prehranske motnje. Seveda je to dandanes že čisto normalno, saj nas na vsakem koraku spremljajo popolno izoblikovana dekleta, ki jim na prvi pogled ne manjka čisto nič. Imajo popolno življenje. Verjamem, da ni čisto tako, da se za vsakim živim bitjem skrivajo težave. Tudi Valentina je mislila, da mora postati popolna, zato je začela stradati. Mislila je, da ima vse pod kontrolo, dokler ni pristala v bolnici. Pri vsem skupaj jo je močno vzpodbujal notranji monolog ‒ »hudiček«, ki jo je nagovarjal k temu, naj ne je, saj bo tako lepša. Po mojem mnenju so jo do tega spravili tudi drugi dejavniki, kot so težave z očetovimi izbruhi jeze, zaničevanje s strani njenih sovrstnikov …
Naša glavna junaka se srečata na taboru, ki vsem udeležencem močno spremeni življenje. Nanj jih večina ni prišla prostovoljno. Nekatere so prisilili starši, druge bolnišnično osebje. Ne glede na to kako so pristali tukaj, so to potrebovali. Za njih je bil nujen oddih v naravi, sredi ničesar in s čisto nepoznanimi ljudmi. Kot je razvidno iz odlomka, je ta tabor bogu za hrbtom. Nanj težavni mladostniki niso smeli prinesli telefonov, kar je za njih bila velika težava. Res je, da te lahko telefon popelje v nerealen svet. V njem si lahko točno to, kar si želiš, pa če je resnično ali ne. Telefon je bil primarni razlog za udeležbo tabora številnih oseb, npr. Žan, prej omenjeni Uroš, Romeo … Sploh se niso zavedali, kako jih tehnologija uničuje. Sploh niso več znali poslušati sami sebe in se poglobiti vase ter svoje razmišljanje. Tabor je bil za njih res dobra ideja, saj so se spet morali najti, se poglobiti vase in se naučiti, kako odpraviti ali vsaj oblažiti svoje težave. Morali so se pogovarjati drug z drugim in se med seboj poskusiti razumeti, saj niso imeli več hitrega izhoda – telefona.
Uroš je že na začetku dobil sopotnika, ki mu ni bil ravno pri srcu – Blaža Finžgarja. Ta je bil zelo zgovoren, celo preveč, kar pa je šlo Urošu zelo na živce. Imel je tudi velike težave z napadi panike (enega je doživel celo na taboru) in je zato zelo pogosto hodil po bolnišnicah. Menim, da ga je do tega privedla njegova obsesija z igranjem violine. Sicer je bil zelo talentirani mladi glasbenik, vendar je vse postalo preveč stresno. Mislim, da ni razmišljal o posledicah, saj za to sploh ni imel časa, ko pa je igral in vadil 24 ur na dan. Z Urošem se kasneje spoprijateljita bolj, kot si je Uroš predstavljal.
Na taboru jih spremljajo tudi odrasli – Milena, Meta, Janja in Peter, ki jim pomagajo in jih vodijo skozi dogodke. Uroš Petra jemlje kot generala in se takoj odloči, da ga sploh ne bo poslušal, vendar se njegovo mnenje vsak dan močno spreminja.
Spoznamo tudi druge literarne like, kot so Lucija, Miha, Kim, Nina, Tilen, Jernej, Pavlina in meni zelo zanimiv Žan, ki je bil na začetku zaprt vase, da se ni niti predstavil. Ni se znal socializirati in se čisto normalno pogovarjati, saj je preveč časa prebil na tehnologiji. Imel je zelo hud prepir s Petrom, saj se ni mogel zadržati in je imel telefon celo na taboru. Odkrili so ga in seveda so sledile posledice. Zdi se mi, da je bil ravno ta prepir zanj največja prelomnica, saj se je globoko zazrl vase in ugotovil, da res nekaj dela narobe. Vse udeležence tabora je presenetil, ko se je odprl in povedal vse, kar ima na duši. Njegov način izražanja ni niti malo podoben Uroševemu (slovnično pravilno, nove besedne zveze, zelo premišljene besede …). Veliko uporablja slogovno zaznamovane besede, sleng, sploh v trenutkih jeze.
Odnosi med književnimi osebami se močno spreminjajo. Za njih je to velika prelomnica, saj se naučijo tudi dela na kmetiji (paša, izdelava sira …). Pišejo tudi pisma, kar je za njih težko, saj s tem niso več dobro seznanjeni. Tabor obišče tudi Tine – Valentinin in Urošev skupni prijatelj, ki Uroša spet spomni na zunanji svet, Uroš Tinetu ni želel pojasnjevati dogajanja na taboru. Veliko se ukvarjajo tudi s pohodništvom in raziskovanjem planin. Spletejo se tudi ljubezenski trikotniki, kar predstavlja še dodatno težavo. Uroš se nauči, da mora paziti na besede, sploh v prisotnosti deklet. Zanj je bil to velik napredek, saj je spoznal nove prijatelje in Valentino, ki je zanj pomembna. Ugotovil je, da njegove težave sploh niso tako grozne, da so se drugi spopadali z veliko težjimi življenjskimi preizkušnjami. Vesel je, da ga je mama naučila vseh pravil in pomembnih vrednot življenja, jaz pa tudi, saj me je knjiga zaradi njegovega humorističnega pogleda na življenje še veliko bolj prepričala. Všeč so mi njegove nove besede in besedne zveze v prenesenem pomenu, saj se tako še bolj poglobim v besedilo in razmislim, kaj mi želi povedati. Všeč mi je tudi, da je avtorica vključila Žana s slengom, saj le-ta mladim bralcem zgodbo zelo približa in jo naredi pristno.
Priznam, brez telefona bi bilo tudi meni težko živeti, kako le ne bi bilo njim, ki so postali zasvojeni. Zase menim, da te meje še nisem prestopila, saj znam odložiti telefon in preživeti čas na boljši način – z družino in prijatelji.
Torej, ne predajte se tehnologiji in vsem vzorom sodobnega sveta, saj ste najlepši in najboljši točno takšni, kot ste v tem trenutku.
Tiana Šipek, 8. razred
Tobias Škamlec, 5. razred