Nekoč so živele tri sestre. Živele so v lepem gradu. V lasti ga je imel njihov oče. Prva sestra je bila vedno lepo oblečena, druga sestra je imela rada visoke prince in tretja sestra je bila nadvse dobrosrčna. Vedno je pomagala drugim. Njihov oče je bil star kralj. Rad je imel, da so drugi namesto njega delali.
Nekega dne se je oče odločil, da priredi tekmovanje v teku. Odločil se je, da tisti, ki zmaga, dobi eno od treh sester. Na to tekmovanje se je prijavil tudi princ, ki si je strašno želel princeso na svojem gradu.
Naslednji dan je oče nagovoril vse tekmovalce. Razložil jim je vsa pravila. Tekmovalci so se pripravljali na začetek in kralj je zapiskal na ves glas. Tekmovalci so začeli teči, med njimi tudi princ. Tek je trajal nekaj ur.
Kralj je komaj čakal, da prvi tekmovalec pride na cilj. In seveda je prvi na cilj prišel princ. Ostali tekmovalci so na cilj pritekli kasneje. Ko so razglasili zmagovalca, so vsi vriskali in ploskali.
Naslednji dan je kralj rekel trem sestram, da katera od njih prva najde pojočo skrinjico, dobi princa. Tri sestre so se podale na pot. Prva je stekla iskat med njive, druga k potoku in tretja v gozd. Prvi dve sestri sta vedeli, da najmlajša sestra dobro ve, kje je skrita pojoča skrinjica. Obe sta tekli za njo. Ko je najmlajša že bila pri cilju, je zaslišala sestri, ki sta tekli za njo. Upala je, da je ne bosta videli. Naenkrat pa se je zaželo bliskati. Prvi dve sestri sta se prestrašili in zbežali v grmovje. Bližala se je noč in strašno je grmelo. Najmlajša sestrica se je odločila, da s skrinjico steče domov. Starejši sestri sta nevihtno noč preživeli v gozdu. Drugi dan je najmlajša sestra očetu pokazala skrinjico. Oče je na ves glas povedal, da princ dobi najmlajšo sestro. Tako sta se princ in tretja sestrica poročila.
Živela sta srečno do konca svojih dni. Med tem časom je najmlajša sestra ugotovila, da ji je nevihtna noč pomagala. Sestri pa sta čakali, da se nevihta umiri.
Kdor mi ne verjame, da sta sestri še tam, naj gre gledat sam če nista že prej umrli od lakote.
Nekoč sta v lepi mali hišici živeli lepa deklica in hudobna mačeha. Mačeha je cele dneve poležavala na peči, deklica pa opravljala vse dela.
Enega dne je deklica odšla na vrt in na travniku videla majhna zrna peska, ki so se bleščala. Stopila je na ta zrna peska in pred seboj videla dobro vilo, ki je bila oblečena v lepo majhno obleko, prekrito z bleščicami. Vila se ji je predstavila in jo vprašala, če je kje videla čudežni kamen, ki je zelen in je zelo dragocen. Deklica je bila zelo zmedena in ji rekla, da ji lahko pomaga najti ta kamen. Z vilo sta se odpravili iskat, a ga ni bilo nikjer, deklica je odnehala in vili povedala, da ga tukaj verjetno ni, zato se je deklica odpravila nazaj na vrt. Ko je pobirala zelenjavo, je v grmičku videla nekaj zelenega in hitro je to pobrala ter videla, da je to ta kamen, o katerem je govorila vila, zato je pohitela k vili in ji povedala, da je našla kamen. Vila je bila zelo vesela, zato je deklici naredila uslugo. Povedala ji je, da se s tem kamnom lahko vrneš tri leta v preteklost in je vprašala deklico, če si to želi. Deklica je hotela poskusiti, zato jo je vila s kamnom poslala tri leta v preteklost.
Ko je mačeha videla, da deklice ni več, je bila jezna. Od takrat je mačeha morala opravila delati sama. Deklica pa se je v preteklosti imela zelo super.
Nekoč je živel oče, ki je imel eno hčerko. Nekega spomladnega dne mu je umrla žena, zato mu je ostala samo še njegova lepa deklica.
Oče je taval po stari prašni poti in zagledal žensko, ki je bila ista kot njegova žena, spoznala sta se in se tudi poročila. Ampak mačeha je do lepe deklice, kot ji je rekel oče, bila zelo nesramna. Z minevanjem let se je njena zloba stopnjevala.
Deklica je konec poletja, ko je postalo mrzlo, odšla. Hodila je po prašni poti, kjer je videla lep čudežni kamen. Naenkrat jo je obdala svetloba, iz katere je prišla vila. Vila je bila dobra in prijazna, vodila jo je do gradu k princu. Ko sta prišli, so se princu zasvetile oči, saj še ni videl lepše deklice. S princem sta se poročila in njuno bogastvo je bil kamen.
Nekega dne pa je ta informacija prišla do očeta, ki je bil vesel. Ko se je hotel odpraviti tja, ga je mačeha hotela ubiti, ampak je prišla kočija, ki jo je peljala v zapor nekam čez tri vasi in tri mesta, saj je ubila že nešteto ljudi.
Oče je prišel in tam tudi živel, zato so živeli in branili kamen do konca svojih dni.
Ko je bila stara pet let, ji je umrla mama, zato zdaj z očetom živi pri mačehi, ki pa ni bila zelo prijazna do nje, če je hotela dobiti kakšen kos kruha, je morala garati cel dan. Oče pa tega ni vedel, saj je hodil v službo in delal od jutra do večera. Vsak dan jo je pošiljala k jezeru po vodo in v mlin po moko. Dokler ni nekega dne šla na sprehod, da bi si oddahnila. Hodila je in hodila, dokler se ji ni nekaj zableščalo pred oči. Bila je nekakšna pot, ki je bila prašna in rumene barve. Po njej je hodila, dokler ni ugotovila, da se je izgubila. Zato je iskala pot, po kateri je prišla do te poti. Žalostna je sedla na tla, da bi si odpočila. Tako je za nekaj ur zaspala. Ko se je zbudila, sploh ni vedela, kje je, zato je spet hodila.
Deklica je bila šokirana in od presenečenja padla na tla. Vila jo je pomirila in ji povedala, da jo je spremljala, kako je morala garati za hrano. Zato ji je dejala: “Ker si delovna in prijazna, ti bom za nagrado izpolnila eno željo, ki se ti bo izpolnila čez tri leta, če boš pridna in pomagala živalim, če bo katera bolna.” Nato si je deklica zaželela, da bi živela večno brez mačehe.
In tako je čez tri leta mačeha zaradi bolezni umrla. Deklica je živela večno do konca svojih dni, imela pa je tudi veliko živalskih prijateljev.
Učenci 2. razreda so sestavili in pripovedovali svoje pravljice. Učiteljica jih je zapisala po pripovedovanju učencev (posnetki).
Likovni izdelek so naredili učenci 6. razreda.
Svet je res dober
Pred davnimi časi, ko še ni bilo računalnikov in mobitelov, je za devetimi gorami in devetimi vodami živel deček po imenu Miha. Zelo rad je imel živali. Življenje mu je lepo teklo, dokler ni moral iti v vojsko. Zato je pobegnil. Vzel je konja, voz in harmoniko. Odpeljal se je in začel igrati na harmoniko. Ni zaslužil veliko denarja. Ko pa je zaigral stari ženički, mu je ta dala oreh in mu rekla: »Ko temu orehu rečeš: Orešček, orešček, spremeni se že, se bo spremenil v tisto, kar boš imel v mislih.«
Miha se je odpravil naprej in si misli, da ta oreh zagotovo ne dela. Kljub temu je poskusil. Izrekel je čarobne besede in si zaželel, da bi živel v lepih krajih z vsemi, ki jih je imel rad. V trenutku se je to zgodilo. V krasnem gradu je živel z mamo in očetom, brati in sestrami. Okoli sebe je imel veliko živali. Živeli so še dolgo in morda še živijo danes, če že niso umrli.
Miha Senekovič
Začarana deklica
Nekoč je za devetimi gorami in desetimi vodami živela deklica po imenu Tara.
Tara se je rada igrala na dvorišču njenega gradu. Bila je edinka, zato si je srčno želela, da bi imela sestro.
Plesala je na travniku in zaslišala čarobno glasbo. Prikazala se je vila. Tara se je vile prestrašila. Vila ji je rekla: »Nikar se me ne boj, potrebujem tvojo pomoč.« Tara je rekla: »Seveda, kaj pa potrebuješ.« Vila ji pove, da je njeno prijateljico začaral čarovnik. Tara ji je obljubila pomoč.
Odpravila se je na pot in v jezeru zagledala 12 labodov. Med njimi je bila majhna labodka, ki jo je Tara vzela k sebi na čoln. Odnesla jo je v grad. Položila jo je v bano. Tam se je labodka spremenila v krasno deklico. Deklici je bilo ime Elena. Elena in Tara sta postali najboljši prijateljici. Tara ni bila več osamljena.
Nia Zorjan
Kraljica in čarobna palčka
Nekoč pred davnimi časi je živela kraljica, ki je živela v gradu. Bila je prijazna in rada je čarala s svojo palčko. Z njo si je pričarala čudovite obleke, ogrlice s kristali in kar koli si je zaželela. Zelo rada se je sprehajala po gozdu in plesala okoli gradu ter občudovala cvetlice, ki so krasile njen vrt. Zvečer, ko je bila že zelo utrujena, je paličico malomarno odložila na mizo in odšla spat. Ponoči se je pritihotapil zlobnež in našel čarobno palčko. Ko jo je hotel vzeti, se je kraljična zbudila in ga zasačila. Hotela je vedeti, zakaj jo zlobnež potrebuje. Ker ji ni hotel povedati, je poklicala stražarja. Ta je zlobneža odpeljal v grajski zapor.
Od takrat naprej je kraljična paličico shranjevala na prav posebnem mestu, kjer je nihče ni našel. In tako je živela skupaj s palčko srečno do konca svojih dni.
Lina Šunko
Slon in ptica si pomagata
Nekoč za devetimi gorami sta živela v živalskem vrtu slon in ptica. Ptica je imela zelo majhen prostor. Zato jo je varnostnik premestil k slonu v kletko.
Bil je zelo vroč poletni dan, ko je nenadoma padel z neba čudežni prašek. Padel je na ptico in slona. Bila sta začudena. Začela sta se pogovarjati. Bila sta zelo srečna. Slon je vprašal ptico, če mu lahko pomaga risati. Ptica bi mu z veseljem pomagala, vendar je morala po liste in barvice. Varnostnik ji ni dovolil in je bil zelo slabe volje. Potem je prišla varnostnica Lara in je prinesla ptici ter slonu barvice in liste.
Slon in ptica sta bila zelo srečna. Lari sta rekla, da je zelo prijazna.
Zoja Žnuderl
Jaz, veverička in lisička
Nekoč pred davnimi časi je živela prijazna deklica Julija. Vsak dan po šoli je hodila v gozd. Ko se je neko popoldne sprehajala po gozdu, je zagledala veveričko in lisičko. Šla je do njiju in ju vprašala, če bi bili njeni prijateljici. Odgovorili sta, da z veseljem. Nato se je zvečerilo in so odšle vsaka v svoj dom. Naslednje jutro je Julija spet odšla v šolo. Med potjo si je veselo prepevala: »1, 2, 3 v šolo se mudi, 7 in 9 v šoli sem že spet!«
Julija se je v šoli naučila veliko novega in koristnega. Popoldne pa se je spet odpravila v gozd. Tega dne je v gozdu ugotovila, da ji veverička in lisička nekaj skrivata. Vprašala ju je: »Prijateljici moji, mi vidve morda kaj skrivata?«
»Res imava eno skrivnost,« sta dejali veverička in lisička. »Pridi in poglej še ti!« Tako sta pokazali svojo čarobno palčko. Julijo je zanimalo, če jo lahko preizkusi tudi ona. Veverička in lisička sta ji povedali navodila, da preden si kaj zaželi, mora izreči čaroben besede: »Čira, čara, bum!« Julija je izrekla čaroben besed in kar naenkrat se je pred njo prikazalo darilo. Vse tri so ga skupaj odvile. V darilu je bil majhen medvedek. Bile so vesele in presenečene.
Ta mali medvedek je bil res pravo darilo, saj se z njim igrajo še danes in to je njihova skrivnost za vedno.
Julija Jamšek
Napol človek, napol tiger
Nekoč je živela lepa družina Fidler, ki se je preselila v Afriko. Nekega dne je Tim rekel: »Z Eli grem na sprehod.« Poslovil se je od mami. Nato je šel s psičko Eli v gozd. Tam se je izgubil. Eli je pritekla sama domov. Tim pa je hodil in prišel še globje v gozd. Našel je čudežno ovratnico in si rekel: »Kaj je to?« Dal si jo je okoli vratu. Postal je zloben. Tisto noč je bila polna luna in postal je zloben tiger. Zjutraj pa je spet postal navaden človek.
Splezal je na drevo in zagledal svoj dom. Domov je prišel pred kosilom, mamo je zanimalo, kej je bil. Tim ji je povedal, da se je izgubil. Po kosilu je Tim pokazal ovratnico svojemu očetu. Oče je takoj povedal, da je to zlobna ovratnica, da jo morata vreči v globok vulkan.
Čez nekaj časa sta splezala na vulkan. Tam ju je napadel hudoben orel, ki je hotel ovratnico. Močno se je zatreslo in oče je padel. Timu je zakričal, naj vrže ovratnico v vulkan in mu pomaga.
Tim je storil, kot mu je naročil. Močno je eksplodiralo. »Bumm!!!«
Tudi Tim je padel skupaj z očetom v vodo. Voda ju je nesla proti slapu. Slap ju potegne s seboj in kmalu padeta v vodo. Voda ju nese do doma, kjer izplavata.
Zagledala sta mamo, Davida in Hano. Skupaj so se veselili in peli. »Uničili smo ovratnico.«
Pravljice je konec in počil je lonec.
Tim Fidler
Pujs s čarobno močjo
Nekoč je za sedmimi garami in sedmimi vodami živel pujs, ki je imel čarobno moč, da se je spremenil v človeka. Živel je v gozdu, v brlogu. V gozdu je bila hiška, v kateri je živel hudoben lovec. Želel je uloviti pujsa, da bi dobil njegovo moč in bi zavladal svetu. Bil je hudoben. Nastavljal mu je pasti, zanke, da bi se ujel. Nekega pomladnega dne se je pujs ujel v past. Takrat je zaklical ukaz: »Spremeni se v človeka« In se je spremenil. V tistem trenutku je prišel lovec, ki ga je želel uloviti. Imel je puško. Spremenjeni pujs se je skril v svoj brlog. Lovec je streljal na vse živali v gozdu. Pujs je zaklical: » Spremni se v človeka!« Vse živali so se spremenile.
Lovec se je tako prestrašil, da je za vse večne čase pobegnil in ga ni bilo več v gozd. Vse živali in pujs so se spremenile nazaj ter živele mirno življenje.
Svit Polič
Čarobna papiga
Nekoč je živela papiga v mestu papig. Papiga se je sprehajala po mestu in videla čudežno letalo. V letalu je bilo sedem papig in hudoben čarovnik. Čarovnik je s pomočjo čudežne palčke preluknjal letalo. Letalo je strmoglavilo v zgradbe in potem je papiga zbežala v drugo deželo. V čarobni deželi je papiga našla vodnjak, v katerem se je okopala in dobila čudežnih moči. V deželo je prišel robot, ki je prestrašil vse ljudi. Papiga se robota ni ustrašila in ga je premagala.
Papiga je odšla v hišo čarovnika, ki ji je izpolnil eno željo. Papiga si je zaželela, da bi se s svojimi prijateljicami vrnila v svoje mesto.
Tam so se zabavale in veselile do konca svojih dni.
Jurij Gregor Nudl
Jurij Gregor Nudl
Vitez in triglavi zmaj
Nekoč je za devetimi gorami živel vitez. Bil je velik in močan. S seboj je zmeraj nosil ščit in meč. Njegov ščit je bil zelo poseben. Imel je namreč moč, da je sam branil viteza. Tako je bil vitez zmeraj varen in nihče ga nikoli ni mogel raniti.
Vitez je živel v gradu, ker je varoval kraljično in njeno družino pred triglavim zmajem, ki je želel prevzeti kraljestvo. Zmaj je vsak dan napadel grad in ga želel prevzeti, vendar ga je vitez zmeraj uspešno ubranil. Ko se je nekega dne zmaj ponovno pognal s svoje gore, da bi napadel grad, je pod seboj na travniku zagledal kraljično, ki je nabirala cvetlice. Zapodil se je proti njej, da bi jo požrl. V trenutku, ko je odprl svoj velik gobec, je izza drevesa skočil vitez in z mečem udaril zmaja po eni izmed glav. Zmaj se je še bolj razjezil in z vso silo napadel viteza. Ker pa je vitez imel svoj čudežni ščit, se mu zmaj ni mogel približati. Ščit ga je vsakič znova odbil daleč stran. Zmaj je bil izmučen in padel je po tleh. Vitez je tedaj skočil nanj in mu zagrozil s smrtjo, če se ne pobere iz njihovih krajev. Zmaj je obljubil, da bo odšel in se nikoli več ne bo vrnil.
Ko je kralj slišal, kaj se je zgodilo je vedel, da je našel pravega moža za svojo kraljično. Vitez in kraljična sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni.
Nik Holer
Nevidni orel in velikanski medved
Nekoč pred davnimi časi so ob vijolični reki živeli tiger, medved in orel. Nekega dne so šli na reko lovit ribe. Orel in medved sta ulovila tri ribe. Tiger ni ulovil ničesar. Na večerji so si razdelili ulov in so se do sitega najedli.
Naslednji dan je imel tiger več sreče in je ulovil tri ribe. Orel in medved nista ujela ničesar. Na večerji je bil tiger hudoben in je sam pojedel vse tri ribe. Tisti večer sta orel in medved od lakote zajokala. Njun jok je slišal stari legendarni čarovnik Markos. Izrekel je čudežni besedi: »Markos in Martinus!« Zaplesal je ples. Potem je orlu in medvedu dal čudežno zapestnico in prstan. Orel je postal neviden vsakič, ko se je dotaknil prstana. Medved je postal velikanski vsakič, ko se je dotaknil zapestnice. Zaradi tega sta naslednji dan ulovila 12 velikih rib in sta se do sitega najedla. Skrivaj sta pomagala lačnim.
Za njune dogodivščine se je slišalo daleč za devetimi gorami in sedmimi vodami. Tako je novica prišla tudi do tigra, ki se je od zavisti razpenil, da je od njega ostala le tigrova mast.
Gael Lazič Ekselenski
Čarobni kužki
Pred davnimi časi je v mestu živel vitez Riki. Imel je sedem kužkov. Bili so neustrašni. Borili so se proti vsaki težavi. Ko so zaslišali glas na pomoč, so odšli povedat vitezu Rikiju, ki je stopil do svoje čarobne tablice in rekel: »Abrakadabra, kdo je v težavah?« Takoj je vedel, kdo rabi pomoč. Tokrat je na vrhu stolpa bila ujeta kraljica, ki je kralj ni mogel rešiti. Saj je leteči zmaj okna in vrata spremenil v led. Vitez Riki jo je s svojimi kužki lahko rešil s stolpa, saj je vsak kužek imel nekaj čarobnega. Kužek Maršal je imel čarobno lestev, s katero je kraljico rešil iz stolpa. Kralj jim je v zahvalo poklonil veliko pit za viteza in kužke. Zmaja je dal zapreti v kletko.
Kralj je s kraljico živel srečno do konca svojih dni.
Nejc Rop Korošec
Čudežna veverička
Nekoč je živela veverička sama v gozdu in ni imela prijateljev. Nekega dne je odšla v park. V parku je srečala tigra in leva. Lev jo je vprašal: »Kako ti je ime?«
Veverička mu je odgovorila, da je čudežna veverička. Nato jo je zanimalo, kako je ime njima. Lev se je predstavil kot Čarobni lev in Nevidni tiger. Postali so prijatelji. Odšli so se sprehajat po gozdu. Prišli so mimo gradu, ki je bil zlat. Ob njem je bila reka z ribami. Lev in tiger sta bila zelo lačna, zato sta odšla lovit ribe. Ko sta se najedla, sta odšla v grad. Tiger se je spremenil v nevidnega tigra in poiskal vse zaklade. Nato je stražarje vrgel v vodo. Vsi so umrli. Veverička, tiger in lev so prevzeli zaklad ter živeli na gradu. Posadili so si drevesa. Na drevesu so si naredili drevesno hišico iz zlata.
Nato je veverička pojedla en zlatnik in postala čudežna. Lahko je letela, se sprehajala po nevidnosti in hitro tekla kot strela.
Nejc Breznik
Super pujs
Nekoč pred davnimi časi je živel pujs. Ta super pujs je bil zelo super lačen pujs. Nekega dne je videl gostilno. V njej je srečal mesarja. Mesar ga je hotel zaklati, toda super pujsu ni preostalo drugega, kot da je vzel svojo super kračo in ga udaril. Boril se je z mesarjem. Ko je bil super pujs že utrujen, je vzel svoj super tank in streljal slanino. Nato je premagal mesarja. Mesar je zbežal, super pujs pa za njim. Ko ga je dobil, ga je pojedel.
Miloš Langerholc
Čarobna palčka
Nekoč je živela družina. Mama, sestra in bratec so se odšli kopat v ribnik in zato so postali nevidni. Za njimi je prišel tudi ati, a jih ni nikjer našel. Ob robu ribnika je našel čarobno palčko. Rekel je: »Čira čara, hočem nazaj ženo in svoja dva otroka!« Zgodilo se je, kar je izrekel. Družina se je vrnila.
Živeli so srečno do konca svojega življenja.
Anel Beširevič
P in H izgubljena v gozdu
Nekoč sta živela P in H. Živela sta ob robu gozda. Podnevi sta počivala in ponoči sta se igrala. Bila sta velika prijatelja. Vedno sta se igrala ob robu gozda, ker sta slišala, da globlje v gozdu živi 12 pošasti. Neke noči bolj proti jutru se je P oddaljil od svojega prijatelja H-ja. P ga je iskal zjutraj in proti večeru ter ga ni našel. P-ja je bilo zelo strah in bal se je, da ne bo več našel H-ja. Spomnil se je na čarobni voki-toki, ki ga imata oba. Toda P se ni spomnil čarobnih besed. S pomočjo prijateljice veverice se je spomnil na čarobne besede: »Abrakadabra, abrakadi, auuull!« je zaklical P in na drugi strani je spet zaslišal glas svojega prijatelja H-ja. Ta mu je povedal, da se skriva pod korenino starega hrasta. P ga je šel poiskat.
Ko sta se našla, sta spet odšla v svojo hišico čakat, da preženeta vseh 12 pošasti.
Tjaš Črnčec
Čudežni krožnik
Za devetimi gorami sta živela mama in Peter. Nekega dne sta šla v trgovino in kupila krožnik. Čez eno uro, ko sta že bila doma, je Peter rekel: »Tika-taka-tibala!« In krožnik se je spremenil v avto. Peter se je šel ven igrat in rekel: »Tika-taka-tibala!« Krožnik se je spremenil nazaj v krožnik. Mimo je prišla gospa in mu rekla, da se zunaj ne sme igrati s krožnikom ter mu je krožnik vzela. Gospa je nato rekla: »Tika.« In krožnik se je spremenil v avto. Sedla je v avto in avto je vozil sam, saj ni rekla prave čarobne besede. Ko je Peter to videl, je rekel: »Tika-taka-tibala! « In gospa je bila rešena.
Gospa mu je bila hvaležna, da jo je rešil in mu je kupila avtomobilček, s katerim se je lahko igral.
Gabriel Zavernik
Punča Taja, papiga in opica
Nekoč je živela punčka Taja. Imela je papigo, ki je čivkala in čivkala. Rada je ponavljala besede za punčko Tajo. Taja je papigi predlagala, da bi odšli v čarobno deželo sladkarij, če bi le obstajala takšna čarobna dežela. Potem se je kar naenkrat prikazal nek čuden krog. Potem sta Taja in papiga šli noter v krog. Taja je pomislila in rekla: »Saj to je dežela sladkarij!« Obe sta začeli jesti same sladkarije. Taja je našla čarobno palčico. Rekla je čarobne besede: »Abra kadabra, prosim, naj imam opico.« Pred njo se je prikazala opica, deklica Taja je bila tako srečna. Papiga je bila na opico malo ljubosumna.
Potem so vse tri odšle naprej in zagledale čarobno plažo. Na tej plaži je bila namesto vode tekoča čokolada. Namesto peska so bili zdrobljeni piškoti. Namesto kamnov so bili raznobarvni bonboni. Opica, papiga in Taja so se kar naenkrat začele basati s sladkarijami.
Počasi so se odpravile domov. Taja je bila tako ponosna, še vedno je imela opico in papigo. Vse tri so se odpravile spat.
Srečno so živele do konca svojih dni.
Mineja Levačič
Mineja Levačič
Božič
Nekoč je živela družina. Deklica po imenu Hana si je zaželela igračko medveda. Svojo željo je napisala Božičku.
Neke noči je res prišel Božiček. Nastavil je darila. Ko je odšel, so se vsi zbudili in so šli pogledat, kaj se je zgodilo. V dnevni sobi so zagledali darila. Hana je dobila medvedka. Mama je dobila novo obleko in ati je dobil novo srajco.
Nekoč je živel pastirček, ki mu je bilo ime Branko. Zelo rad je opravljal svoje delo. V bližini pašnikov je bil tudi lep in razkošen grad. Pastirček je vsak dan hodil do gradu in opazoval, kaj dela mlada princesa. Bila mu je zelo všeč. Sklenil je, da se bo čez nekaj časa poročil z njo.
Nekega sobotnega jutra mu je ovca, ki jo je krstil za Jerco, pobegnila. Iskal in tekal je po zelenem pašniku. V gozdu je zagledal čudno svetlobo. Bil je zelo radovedne vrste človek, zato je takoj prišel na cilj. Prizor, ki ga je videl, je bil sila nenavaden. Neka čudna gospa, ki se mu je zdela podobna mačehi, je s čudežnim prstanom krotila živali. „Ne, trmasta lisica, ne skači tako, ampak se postavi tukaj, k moji prelepi nogi,” jo je hotela spraviti v red. Mladenič je vedel, da takšno ravnanje z živalmi ni primerno. „Ne!” je zavpil in zgrabil prstan. Lisica je dobila prednost in takoj zbežala. „To ti bom še vrnila ti, čuden pastirček!” se je razhudila, nato pa pobegnila. Fant je našel Jerico in ugotovil, da je to najlepši dan v njegovi pastirski službi.
Branko se je odpravil domov. Njegov dom ni bil velik. Ugotovil je, da je čarobni prstan v dobrih rokah, saj ni počel nobenih zlobnih stvari. Doma je premislil o vsem, kar se mu je tisti dan zgodilo. Vedel je, da bo mačeho še srečal. Noč je hitro minila in pokazal se je nov dan. Zbudil se je takoj po sončnem vzhodu. Čutil je, da se bo ta dan nekaj zgodilo. Začuda ga ovce niti malo niso ubogale. Po premisleku je ugotovil, da je v to vpleten čarobni prstan. Ko je ovce končno spravil v red, jih je nagnal na pašnik. Po nekaj minutah hoje je zaslišal topotanje za seboj. Ozrl se je in videl velikana, ki se je nekam odpravljal. Sledil mu je do gozdne jase. Velikan se je ustavil. Fant je ugotovil, da nekoga čaka. Po petih minutah je prišla hudobna mačeha, prav tista, ki jo je prejšnji dan premagal v gozdu. „Očitno sta dogovorjena. Le kaj naklepata?” se je spraševal. „Tistega mulca bom ubila,” jo je slišal govoriti. Nato je spregovoril gromki glas: „Jaz pa bi ga pohodil,” je rekel. Mladenič je že mislil zbežati, ko se je spomnil, da mu lahko pomagajo ovce, ki so mu ves čas sledile. Prav tako je imel prstan. „Vse mi je uničil,” so bile zadnje besede mačehe, preden je planil z jase. Tedaj se je spomnil, da ne zna uporabljati prstana. A kar naenkrat je iz čarobnega predmeta brizgnila rožnata svetloba. Mačeha in velikan sta se začela manjšati ter kar naenkrat izginila. Mladenič se je tega zelo razveselil. Sklenil je, da naslednji dan pojde do gradu in princesi pove svojo zgodbo.
Princesa je bila tega zelo vesela. Odločila se je, da se bo poročila z njim.
Pripravili so veliko poroko, ki je trajala sedem dni in noči. Po poroki sta si zgradila nov grad in tam tudi živela. Pastirček je mačeho preoblikoval v neke vrste igračko. Od tedaj ga je vedno spominjala na njegovo zanimivo preteklost. Imela sta srečno in dolgo življenje.
Nekega dne je od svoje mame dobil pojoča skrinjico. Ta skrinjica se je prenašala iz roda v rod. Skrinjico je imela tudi njegova babica in prababica. Čez sedem let je skrinjica še vedno lepo pela, ampak pastirjeva mati je že zdavnaj umrla. Pastir je s to skrinjico hodil vsepovsod, razen v gozd. Bal se je, da bi mu jo ukradla zlobna kraljica, ki si jo je že od nekdaj želela. Zlobna kraljica je samo zato hotela skrinjico, ker je lepo pela. Ni ji bila všeč po barvi, saj je bila rdeča in ne črna.
Nekega dne je pastir na cesti srečal zlobno kraljico, ki ga je vprašala, kje ima pojočo skrinjico, pastir ji je odgovoril: »Doma, kjer je nihče ne najde.« Kraljica je takoj pomislila, kje bi lahko bila. Za tem je takoj odšla nazaj v njen stari grad. Ko se je stemnilo, se je zlobna kraljica odpravila do pastirjeve hiše. Pastir je lepo spal v svoji postelji. Zlobna kraljica je začela iskati po hiši, kje bi lahko našla skrinjico. Po nekaj urah je pod posteljo našla pojočo skrinjico.
Drugi dan pastir ni našel svoje skrinjice. Spet je šel po cesti in srečal kraljico. Videl je, da je imela v roki skrinjico. Rekel ji je, naj mu jo vrne. Kraljica mu je odgovorila: »Prinesi mi vrečo cekinov, pa ti vrnem skrinjico.« Pastir se je odločil, da bo poiskal vrečo cekinov.
Čez tri dni je našel vrečo cekinov, ampak varovala jo je zlata ptica. Ptico je prosil, če mu da vrečo cekinov. Ptica je takoj vedela, da je pastir prijazen in mu nato dala vrečo cekinov, ki jo je pastir odnesel zlobni kraljici. Kraljica je bila zadovoljna in z veseljem vzela vrečo cekinov. Vrnila mu je skrinjico. Pastir je takoj zapustil stari grad in se vrnil domov. Kraljica je od tega dne naprej samevala na svojem gradu.
Pastir pa je živel srečno do konca svojih dni. Kdor mi ne verjame, da je kraljica živa, naj gre sam gledat, če seveda ni prej že umrla.
Nekoč je živela deklica, mama ji je umrla in oče je vzel drugo.
Tri leta se je mačeha prilizovala očetu, nato pa deklico obtožila, da je pojedla njeno sladico in jo pognala stran le s kosom kruha. Hodila je po prašni poti in poti se je zdelo, da je deklica vedno lažja in po treh letih cesti ni bilo več všeč: »Lepo dekle, kam greš, z bosimi nogami, kar peš? Lakota, žeja te peste. Poglej, revica svoje roke.«
Deklica se je začudila, da cesta govori, pa ji je odgovorila: »Mačeha zlobna odgnala me je, ker lepše od nje sem dekle. Očetu zelo se priliznila, kruh za vso pot mi dala.«
Pot je nato deklici povedala, da tam malo stran rastejo jagode in bo tam našla zaklad.
Deklica je našla jagode in zraven zlat kamen, ki se je bleščal ter deklici zastrl pogled. Ker je bil umazan, ga je podrgnila in prikazala se je vila, ki jo je nahranila. Pokazala ji je, kje živi mladenič, ki ji bo v življenje prinesel veselje. Potem je shranila kamen v žep in odšla z mladeničem domov. Oče se ju je razveselil, mačeho je nagnal, imeli so svatbo in vila je poskrbela za pojedino. Čudežni kamen je deklica sedaj nosila okoli vratu.
In če ne verjamete, da se je to res dogajalo, pojdite pogledat, kajti še danes srečno živita za devetimi gorami in devetimi vodami.
Pred davnimi časi je živel pastir, ki je prodajal ovčjo volno. Vsak dan je peljal ovce na pašo. To je počel že sedem let.
En dan je do njega prišel gospodar sosednjega mesta. Zahteval je volno, v zameno pa mu je dal čaroben zvonec.
Pastir je imel zlobnega brata, ki je bil zelo ljubosumen. Zato je pastirju ukradel ovce, ko je bila temna noč. Zgodaj zjutraj je pastir hotel peljati ovce na pašo, a jih ni bilo. Takoj je pomislil na gospodarja sosednjega mesta in ga obtožil. Zato so gospodarja ubili. Ko so ugotovili, da ni bil on kriv, je pomislil na brata, saj je vedel, da je bil ljubosumen.
Naslednjo noč se je pritihotapil do njegovega hleva. Okoli njegovega hleva je bil neskončno globok jarek. Ko je trikrat pozvonil z zvoncem, se mu je drevo priklonilo čez jarek in mu naredilo most. Pastir ga je prečkal. Ko ga je brat opazil, je še on stekel do drevesa. Ko ga je hotel prečkati, ga je drevo dvignilo. Tako ga je odneslo na ledeno goro, kjer je umrl od lakote.
