Devetošolci so na naravoslovnem dnevu razmišljali o podnebnih spremembah in posledicah le-teh.
Čista zelena dolina
Arhivi avtorja: Mateja Nudl
Morska dogodivščina
Poleti se je naša družina odpravila na Brač. Po prihodu na otok smo odšli na sprehod do pomola. Bil je zelo dolg in ob njem so bile ogromne skale. Z bratom Tinetom sva takoj odšla k skalam. Mami in ata sta naju opozorila, naj ne skačeva. Tine ju ni ubogal in je skakal. Kmalu je oblečen padel v morsko vodo. Še dobro, da ni padel na skalo, ampak le v svežo morsko vodo.
Svit Sambolec, 4. razred
Obiskala sem veverico Pekarico
Včeraj zvečer sva se s sestro zmenili, da bova naslednje jutro odšli v gozd in obiskali veverico Pekarico. Zjutraj sva se hitro oblekli in najedli ter odšli v gozd. Tam sva hodili počasi, a ko je začelo dišati, sva takoj začeli teči. Ko sva prišli do pekarne, sva videli, kako je pripravljala sestavine, da bo začela peči. Odšli sva v pekarno in videli, koliko lešnikovih slaščic ima: lešnikova torta, kolački, piškoti in še kaj.
Veverico Pekarico sva vprašali, kaj počne, ko ne peče. Rekla je, da v prostem času rada potuje. Potovala je že v Afriko in Azijo. Rekla je, da si lahko izbereva eno slaščico. Jaz sem si izbrala kolačke, sestra pa torto. Ko sva bili na obisku, sem se počutila super.
Katarina Jug, 4. razred
V soboto zjutraj sem s svojo psičko Luno šla na sprehod v gozd. Nenadoma je nekaj zašumelo. Luna je začela vleči za povodec in lajati. Nato sva srečali majhno veverico. Luna je nehala lajati. Veverica se je oglasila: »Pozdravljena! Jaz sem veverica Pekarica«. Vprašala sem jo: »Zakaj si pa tako oblečena?« Odgovorila je: »Ne sprašuj in mi sledi«. Z Luno sva ji sledili. Ko sva prišli do drevesa, kjer je bila njena duplina, sva šli po lesenih stopnicah. Ko sva vstopili v njeno pekarno, sva skoraj omedleli od omamnih vonjav po cimetu, sveže pečenih slaščicah in drugih dobrotah. Povedala nama je nekaj receptov. Ko sva pojedli nekaj slaščic, sva šli domov s polno košaro njenih dobrot, ki nama jih je dala za domov. Poslovili sva se in ji obljubili, da ne bova pozabili tega dne in da bova prišli še kdaj. Tam sem se počutila kot v pravljici. Potem sva s starši in sestro uživali še dva meseca.
Pia Črnčec, 4. razred
Pošast iz podtalnice
Živel strip! Živela animacija! je izviren in večplasten mednarodni projekt na področju stripa in animiranega filma, ki so ga zasnovali skupaj z združenjem Vivacomix iz italijanskega Pordenona. Namen projekta je spodbujanje stripovske ustvarjalnosti in animacije, branja ter splošnega vizualnega izobraževanja, predvsem pa popularizacija stripa in animiranega filma med mlajšo publiko. Na natečaj je letos prispelo 499 stripovskih del, ki jih je ustvarilo 449 učencev in 101 dijak iz Slovenije, sodelovalo pa je 43 osnovnih in 9 srednjih šol ter 5 posameznikov. Preko 100 osnovnošolcev in 2 srednješolca je ustvarilo 28 kratkih animiranih filmov.
Tudi v tem šolskem letu je s svojo animacijo Pošast iz podtalnice sodeloval učenec 9. razreda Rok Senekovič. Žirija v sestavi: Igor Šinkovec (avtor), Katerina Mirović (Stripburger), Andreja Goetz (društvo Slon, mednarodni festival animiranega filma Animateka) ter Paola Bristot (združenje Vivacomix) se je sestala 25. marca 2022, izbrala glavne nagrajence in podelila (posebna) priznanja. Strokovna komisija je za Rokovo animacijo zapisala obrazložitev: “Še ena odlična animacija Roka Senekoviča, ki jo zaznamuje filmsko kadriranje, dodelani akcijski prizori, dinamika in humor.” Učenec je prejemnik nagrade v kategoriji ostale nagrade in se bo lahko udeležil festivala Animateka.
Učencu iskrene čestitke in še veliko ustvarjalnosti pri nastajanju njegovih novih animacij.
Gospod Filodendron in telefon
Nekega dne je gospod Filodendron na ulici našel telefon. Ni vedel in ni vedel, kaj naj naredi z njim. Vzel ga je v roke in ga odnesel domov. Prižgal ga je in se zelo ustrašil. Kmalu je ugotovil, da je to zanimiva stvar. Kamor koli je šel, vedno je s seboj vzel telefon. Poslikal je nešteto slik, ko je naenkrat izginil zaslon. Odločil se je, da bo telefon odnesel na policijo. Prijazen policist ga je vprašal, zakaj je prinesel telefon. Povedal mu je, da se telefona boji, ker se je čudno oglašal in bil zelo glasen.
Gospod Filodendron je telefon pustil tam in srečno živel naprej.
Svit Sambolec, 4. razred
Gospod Filodendron in daljinec
Nekega jutra se je gospod Filodendron odločil, da bo gledal televizijo. Sedel je na naslonjač in prižgal televizijo. A le-ta se ni prižgala. Ugotovil je, da daljinec ne dela. Odločil se je, da si bo najprej umil roke in preveril, zakaj daljinec ne dela.
Z mokrimi rokami je odprl pokrovček in hotel zamenjati bateriji. Naenkrat ga je streslo in gospod Filodendron je bil prepričan, da mu nekdo tega ne dovoli. Razjezil se je in odšel v klet po kladivo, da bi odgnal nepridiprava. Ko je daljinec razbil, je šel v trgovino z daljinci in kupil popolnoma istega. Nato se je odpravil nazaj domov.
Doma je ugotovil, da baterij ne zamenjamo z mokrimi rokami.
Julija Bedič, 4. razred
Ljubezen?
Ljubezen? Kaj je ljubezen? To je res močno čustvo, ki začenja prepire, vojne in je tema mnogih pesmi, iger, zgodb … O ljubezni je v svojih delih pisal tudi avtor William Shakespear.
William se je rodil 23. aprila leta 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Odraščal je v premožni meščanski družini in se poročil pri 18-tih letih. Umrl je leta 1616. Njegova najbolj znana dela so Othello, Kralj Lear, Sen Kresne noči … Njegova svetovno znana tragedija se imenuje Romeo in Julija.
Literarno delo govori o na smrt sprtih družinah Capulet in Monteg. Capuleti organizirajo ples v maskah, ki se ga udeleži tudi Romeo Monteg. Tam se Romeo in Julija zaljubita na prvi pogled. Po plesu se Romeo pritihotapi na Capuletov vrt pod Julijin balkon, kjer si izpovesta ljubezen in dogovorita o poroki. Naslednji dan po poroki Romeo sreča Tybalta, ki ubije njegovega prijatelja, zato Romeo ubije še njega in je izgnan iz Verone.
Naslednje jutro Julija izve o njeni poroki zs Parisom. Da bi se rešila poroke, spije napoj in postane navidezno mrtva. Ko Romeo izve, da je Julija mrtva, ob pogledu nanjo spije strup. Ona pa se po popustitvi napoja zabode in umre še sama. Njuni družini se ob zavedanju, kaj se je zgodilo, pobotata.
Romeo je noro zaljubljen v Julijo, kar ji brez sramu da vedeti z romantičnim dvorjenjem, kot vidimo v odlomku. Zanjo je pripravljen dati in tvegati vse v imenu ljubezni kakor takrat, ko se je udeležil plesa in se pritihotapil na njen vrt. Samozavesten v njuno ljubezen je mnogokrat odreagiral prehitro. Njegova trma in samosvojost se kaže, ko je ubil Tybalta in Parisa ali ko se je želel poročiti tako hitro, medtem ko je vedel, kako tvegano je vse to, a ostal je pogumen. Za Julijo bi naredil vse, saj je njegova ljubljena in ljubezen ne pozna meja in v njunem primeru terja smrt, a Romea je še zmerom gnala k Juliji.
Njegove odločitve so prenagle, po mojem mnenju tudi neumne in nesmiselne, saj ubijanje in skrivna poroka ne more rešiti njunih problemov. Ravnati bi moral drugače. Vsaj jaz bi. S pogovorom bi mogoče lahko rešil stvari in prihranil nekaj krvi, a povsem razumem njune odločitve. Tako kot pravijo, da je ljubezen brezglava, se v tej tragediji zelo lepo opazi.
Čustva ljubezen, upanje in jeza (saj ne more biti z Julijo) so v zgodbi odigrale pomembno vlogo v razpletu dogajanja.
Kaj bi bilo, če bi sodobni Romei bili takšni? No, to je skoraj nemogoče. Že ob pogledu na njih veš, da ti takšnega dvorjenja in primerjanja s svetnico ne bi dali. Zate ne bi zapustili svojih družin in se odpovedali svojemu imenu, kakor se je bil pripravljen Romeo v tej neskončni ljubezni. Lahko smo srečne, da nam še kdaj prinesejo rože in rečejo te čarobne besede. “Ljubim te” je že zadnje čase težko slišati, kaj šele vsaj del Romeovega dvorjenja pod Julijinim balkonom. Vsi čakajo, da bo dekle naredilo prvi korak priznanja ljubezni. Na svetu je mnogo fantov, ki še čakajo na njihovo ljubezen. Niso vsi enaki, zato je možno, da se še kje skriva kakšen sodobni Romeo, ki ga bo ljubezen gnala iskati mogoče prav tebe.
Urška Zorec, 9. razred
Žan Kosar, 7. razred
Le kaj je ljubezen?
| Ljubezen je lepa, a hkrati nevarna stvar. Ljubezen lahko ljudi pripelje do njihove največje plasti veselja, lahko pa nas tudi uniči in pripelje do prazne temne ceste, kjer smo popolnoma sami. Beseda ljubezen je pa tudi ključni pojem zgodbe Romeo in Julija. William Shakespear je bil znan pesnik in dramatik, ki se je rodil 23. aprila 1564 v Stratfordu, ki se nahaja v Angliji. Njegovo najbolj znano delo je pa Romeo in Julija. Družini Montegov in Capuletov sta bili močno sprti. Romeo je bil Montegov, Julija pa Capuletova. Nekega dne je družina Capuletovih priredila ples v maskah, na katerega je šel tudi Romeo, saj tako pod masko ni bil prepoznan. Tisto noč Romeo spozna Julijo in ugotovita, da se ljubita do neskončnosti. Odlomek govori o prizoru, ko se Romeo odpravi na Julijin vrt po plesu. Pod njenim balkonom spregovorita o svojih čustvih in načrtujeta skrivno poroko. Ugotovimo, da je Romeo pripravljen narediti vse za Julijo in njuno ljubezen. Brigala ga je le Julija. Prepiri med družinama ga niso zanimali. Po skrivni poroki Romeo sreča Julijinega bratranca Tybalta, ki mu ubije prijatelja. Od jeze Romeo ubije Tybalta. Zaradi njegovih dejanj je izgnan iz Verone. Juliji ukažejo, da se poroči s Parisom, a Julija tega ni hotela. Hotela je njenega ljubeznivega Romea, zato je spila strup, zaradi katerega je bila navidezno mrtva za 42 ur. Ko Romeo ugotovi, da bi Julija naj bila mrtva, spije smrtonosen strup, ki ga ubije. Julija se prebudi, zagleda Romea in se zabode. Na koncu sta mrtva oba … Romeo je bil neumen, da je dovolil, da se stvari odvijajo tako hitro. Prvič jo je zagledal in že je bila edina stvar v njegovi glavi. O njej ni vedel skoraj nič. Ko nekoga prvič spoznaš, ni pametno, da se naslednji dan že poročiš… Romei 21. stoletja niso enaki, saj si jih večina vzame čas pri spoznavanju deklet. Rok Senekovič, 9. razred |
Ljubezen me je gnala
Ljubezen je močno čustvo, ki nas vodi in usmerja skozi naša življenja. Včasih te ljubezen popelje po poteh, ki ti še niso poznane.
Julija od Capuletov in Romeo od Montegov sta se spoznala na plesu v maskah, ki so ga priredili Capuleti. Romeo, ki se je takrat zaljubil v Julijo, še ni vedel, da bo težka pot do njune skupne sreče. Julija je bila na začetku precej sramežljiva in ni dala vedeti Romeu, da isto močno čuti kot on. Romeo ves zaljubljen do ušes je bil za Julijo pripravljen storiti vse, da bi jo osrečil. Naj povem, da sta se družini Capulet in Monteg sovražili, zato sta morala biti res močna, da sta vse to premagala. Romeo se je bil pripravljen odpovedati svojemu priimku. Julija je bila precej sramežljiva in bilo jo je tudi strah, ker ni vedela, ali ima Romeo res tako močna čustva do nje ali je vse to samo igra. Na koncu se je izkazalo, da je bila to prava ljubezen med Romeom in Julijo, saj se na skrivaj poročita, vendar ima njuna ljubezen tragični konec.
Romeo je bil precej zaslepljen zaradi ljubezni. Bil je ljubezniv, prijazen in pripravljen narediti vse za Julijo. Romeo je včasih ravnal res nepremišljeno, saj se je hotel takoj odpovedati svoji družini in se poročiti z Julijo.
Romeo je precej nepremišljeno ravnal, ko se je hotel takoj odpovedati vsemu. Jaz ne bi ravnala tako kot on, verjamem, da je ljubezen lahko močno čustvo, ki te pelje, vodi in usmerja skozi življenje, vendar vse ima svoje meje. Če bi bila ljubezen res močna in da bi imela skupne želje, mogoče res za nekoga, vendar ne zame.
Romei 21.stoletja se res razlikujejo od Romeov 16.stoletja. Romei 21. stoletja ne pokažejo svojih čustev, ne pokažejo, da jim je nekdo všeč, samo čakajo in čakajo tako dolgo, da je na koncu že prepozno.
William Shakespear je bil rojen 23. aprila 1564. leta ob reki Avon. Bil je tretji izmed osmih otrok. Pri svojih 18-letih se je poročil z 26-letno Anne. Leta 1616 je umrl pri svojih 52-ih letih.
Naslov Ljubezen, ta me je gnala te iskati velja predvsem za Romea, saj je šel za Julijo, se odpovedal družini ter se z njo na skrivaj poročil. Njega je ljubezen od prvega dne vedno vodila le k Juliji.
Ljubezen se bo zgodila takrat, ko jo ti najmanj pričakuješ.
Maruša Majer, 9. razred
Vrtiljak ljubezni
| Ljubezen je močno čustvo. Povzroča bitke, spore, vojne … Na to temo je nastalo mnogo filmov, zgodb, pesmi … O tej temi je pisal tudi angleški renesančni umetnik William Shakespear. William Shakespear se je rodil 23. 4. 1564 v Stratfordu. Že kot otrok si je zelo rad ogledal veliko dramskih iger. Poročil se je pri osemnajstih letih in imel tri otroke. Sredi osemnajstega leta se je preselil v London, kjer je bil sprva pomočnik delavca v gledališču, kasneje pa je postal igralec, dramaturg in dramski pisec. Pisal je dolge pripovedne pesnitve, sonete, drame, tragedije … Smrt ga je doletela pri dvainpetdesetih letih, torej leta 1616. Njegovo najbolj znano delo je Romeo in Julija. Literarno delo Romeo in Julija pripoveduje o družinah Capulet in Monteg, ki sta bili med seboj sprti. Družina Capulet je priredila ples v maskah, kamor se je uspelo na skrivaj priplaziti tudi Romeu, ki je bil iz družine Monteg. Na plesu se je med Romeom in Julijo Capulet zgodila ljubezen na prvi pogled. Še isto noč je Julija odšla na balkon, da bi se lahko »izpovedala«, ne da bi jo kdo slišal, toda Romeo ji je »prisluškoval«, saj se je priplazil na njihov vrt. Romeo je šel naslednji dan k menihu Lorenzu, da bi mu povedal, da se z Julijo nameravata na skrivaj poročiti. Lorenzo ju je na skrivaj poročil, čeprav je vedel za spor med družinama. Dan po poroki je šel Romeo s prijateljem po Veroni in srečala sta Tybalta, ki je bil Julijin bratranec. Tam so se sporekli in je najprej Tybalt ubil Romeovega prijatelja. Romeo je bil jezen, zato je kasneje Romeo ubil Tybalta. To so vsi izvedeli, zato je knez dal izgnati Romea iz Verone. Julija je bila žalostna zaradi smrti Tybalta, toda bila je vesela, da je Romeo ostal živ. Čez nekaj časa ji je oče povedal, da se bo poročila s Parisom, Julija se seveda ni želela, zato je šla do meniha Lorenza in mu povedala za načrtovano poroko, da se ona ne želi poročiti s Parisom. Menih ji je dal napoj, da bo navidezno mrtva 42 ur. Lorenzo pa je dal selu pismo za Romea, zato so morali namesto poroke imeti pogreb. Toda Julija je bila še »mrtva«, ko je prišel Romeo. Hkrati je na pokopališče prišel tudi Paris, ki ga je Romeo ubil, sam pa je spil strup, ki ga je dobil v izgnanstvu. Ko se je Julija zbudila, je videla oba mrtva, zato se je tudi sama ubila. Kasneje so prišli na pokopališče tudi Capuleti in Montegi, ki so končno zakopali dolgoletno bojno sekiro. Ta odlomek je del balkonskega prizora. Moje mnenje o Romeovem dejanju je, da ni izbral najbolj prave poti, saj bi lahko Tybaltu in družini povedal za poroko, saj bi tako ali tako morali enkrat izvedeti. Današnji »Romei« se z Romeom iz 16. stoletja ne morejo primerjati, saj je Romeo iz 16. stoletja pogumen in romantičen. Romei v 21. stoletju pa so romantični, ker se bojijo, da jih bo dekle zapustilo in druge ne bodo dobili, saj mnogi moški ne znajo sami prati, likati, kuhati … Valentina Kauran, 9. razred |
Alina Draškovič, 7. razred
Ljubezen
| Oh, ta ljubezen. Tako močno in tako neskončno čustvo, ki terja ljudi. Ljubezen pa je le redkokrat popolnoma srečna, vedno se najdejo ovire in pregrade, ki otežijo pot do popolnega uspeha, takšni ljubezni pravimo tudi nesrečna ljubezen. Nesrečna ljubezen je kot mavrica brez konca, kot globina brez dna, včasih pa kot nenapisana pesem. O takšni ali drugačni ljubezni lahko debatiramo ob prebiranju zgodbe Romeo in Julija, ki je delo renesančnega pisatelja, dramaturga in dramskega pisca Williama Shakespeara. Rodil se je že davno aprila leta 1564, umrl pa leta 1616. Že zgodaj je imel družino, pri osemnajstih letih je že bil poročen. V osemdesetih letih 16. st. je odpotoval v London, kjer se je najprej zaposlil kot pomočnik v gledališču, nato pa nadaljeval kot igralec in dramski pisec. Njegova edinstvena zgodba o ljubezni Romeo in Julija govori o dveh na smrt sprtih družinah. Nekega dne ena izmed družin (Capuleti) priredi ples v maskah, na katerem se znajde tudi njihov sovražnik Romeo, sin Montegov. Na ples je prišel zaradi svoje simpatije, a kaj kmalu se je popolnoma in z vsem srcem ter dušo zaljubil v Julijo, ne vedoč, da je prav ona njegova največja sovražnica. Ker po plesu ni mogel zapustiti Julije, je splezal čez zid Capuletov, pod njen balkon, kjer sta si kasneje izpovedala ljubezen in se odločila za skrivno poroko. In res, tako se je tudi zgodilo. Romeo in Julija sta se naslednji dan poročila, toda njuna sreča je v hipu izhlapela zaradi pretepa in umora Tybalta, Julijinega bratranca, ki ga je storil Romeo in tako bil izgnan iz Verone. Toda Julija se od njega še ni hotela ločiti in se poročiti s Parisom, moškim, ki so ga zanjo izbrali njeni starši. Z menihom sta skovala plan. Spila bo napoj, zaradi katerega bo 42 ur navidezno mrtva, Romeu pa bodo poslali pismo z načrtom in mu naročili, naj jo vzame s seboj izven mesta. Vendar Romeo ni dobil sporočila, je pa izvedel, da je umrla, zaradi česar je v njeni grobnici ubil najprej Parisa, nato pa še samega sebe. Ko se je Julija zbudila in zagledala mrtvega Romea, je ubila še samo sebe. Tako se je njuna ljubezen prehitro končala, družini pa sta se zaradi tragedije na koncu le spoprijateljili. Izhodiščni odlomek nam jasno prikaže čustva, tako Romea kot tudi Julije. Iz njega lahko o Romeu sklepamo, da je zelo nepremišljen, da bi se kar tako odpovedal vsemu, še svojemu lastnemu imenu, le če to Juliji ne bi bilo všeč. Čeprav je nepremišljen, pa ima srce na pravem mestu. Julijo neznansko ljubi in bi zanjo naredil vse, pa če je še tako neumno. Romeo je neizmerno pogumen in neustrašen, kar je vidno v vseh neumnostih, ki bi jih naredil za Julijo, kot na primer skok čez steno Capuletov, samo da bi jo še enkrat videl. Je zelo predan ljubezni, saj bi zanjo tudi dobesedno umrl. Romeo je poleg vseh njegovih lastnosti še zelo poetičen in previden z besedami, ki jih izreče. Po mojem mnenju je pravi material za pisatelja. Način, na kakršnega opisuje Julijo, je edinstven in nepozaben. Njegova čustva ga vlečejo iz skrajne meje normalnosti. Kot pove že naslov (Ljubezen, ta me je gnala te iskati), je Romea ljubezen tako gnala k Juliji, da o drugem niti takrat, ko je bil izgnan iz Verone, ni mogel razmišljati. Srce, duša in telo vse to ga je gnalo k eni in edini osebi, Juliji. Po mojem mnenju Romeo ne ve, kaj dela. Je neizmerno nepremišljen in premlad za vsa ta čustva, ki jih goji do še mlajše in nedolžne Julije. Njuna tako imenovana ljubezen me spominja bolj na najstniški film kot na pravo romanco. Ko si mlad, še nimaš toliko izkušenj ali znanja o življenju, zato mislim, da je vse, kar se je zgodilo med njima, bilo prenaglo. Po mojem mnenju bi lahko na poroko počakala še najmanj 5 let. Zagotovo ne bi ravnala kot Romeo. Z nekom, ki sem ga spoznala včeraj na plesu, se ne bi poročila, sploh pa zanj ne bi umrla. Vse skupaj je bilo enostavno prehitro in prenaglo za nekaj popolno resničnega. Čeprav si ne bi želela čisto istega Romea, kot je v zgodbi, pa v današnjem času pogrešam neko toplino in izkazovanje čustev. Medtem ko Romeo vidi Julijo kot boginjo, nas fantje v sedanjem času vidijo le kot predmete ali igrače, ki jih zavržejo takoj, ko se jih naveličajo. Seveda mislim, da niso vsi takšni, vendar jih je na splošno premalo. Tako torej lahko opazimo, da je ljubezen zmožna vsega, tudi smrti. Je neizmerno močno čustvo, ki lahko nudi srečo in toplino ali pa smrt ter žalost. Takšni ljubezni pravimo nesrečna ljubezen in prav takšno sta imela Romeo in Julija. Neža Gert, 9. razred |
Oh, ta ljubezen
| Spet govorimo o tej ljubezni. To je res zapleteno čustvo, o katerem je pogosto pisal William Shakespear, ki se je rodil 24. aprila 1564. Že kot otrok si je ogledal številne gledališke predstave. Pri osemnajstih letih se je poročil in imel 3 otroke. V tem času je odšel v London, kjer je najprej bil le igralec, nato pa sam začel pisati. Romeo in Julija, Sen kresne oči, Hamlet so le nekatera njegova dela. Blizu konca njegovega življenja se je vrnil k svoji družini. Umrl je leta 1616. Čas pa je, da se vrnemo k Romeu in Juliji. To je ljubezenska zgodba, ki se je nesrečno končala. Vse se je začelo, ko sta Romeo in njegov prijatelj obiskala ples v maskah pri Capuletovih, ki so bili smrtni sovražniki Montegov. Tam se je zaljubil v Julijo, ki pa je bila iz družine Capuletov. Po plesu Romeo preskoči zid na vrt Capuletov. Tam se odvije balkonski prizor, v katerem si izpovesta ljubezen. Tukaj tudi nastopi ta odlomek. Kmalu za tem se poročita. Na ulici Romeo sreča Tybalta, Julijinega bratranca. Sledi spopad Mercutia in Tybalta, v katerem Mercutio umre, nato pa Romeo ubije Tybalta. Romeo je izgnan iz Verone, Julija pa bi se morala poročiti s Parisom. Julija spije napoj in postane navidezno mrtva. Romeo se vrne v Verono, kjer ubije Parisa. V grobnici zagleda mrtvo Julijo in od žalosti spije strup, nato pa se Julija zabode. Spora med družinama je konec. Romeo počne stvari prehitro. Je neustrašen, prenagljen in zvest. To so lahko dobre lastnosti, vendar v njegovem primeru so vodile do smrti več ljudi, kot je bilo potrebno. Recimo ni bilo potrebno, da je ubil Tybalta, saj bi bil obsojen na smrt, upal si je preskočiti zid na vrt Capuletovih, samo da pride do Julije, čeprav bi ga lahko ubili. Najbolj nepremišljeno dejanje je bil njegov vstop v Verono. Tvegal je svoje življenje, ubil Parisa, nato pa še sebe in to je vodilo do Julijine smrti. Tu lahko zares vidimo, da ga je ljubezen zelo močno gnala k Juliji. Res je, da bi moral Romeo odpeljati Julijo iz grobnice, ampak on tega ni vedel zaradi selove zamude. Še vedno pa je to bilo nepremišljeno in nepotrebno. Jaz ne bi storil česa takšnega. Če je že mislil, da je mrtva, bi vsaj on lahko ostal živ, vendar je očitno njegova ljubezen bila premočna. Dejanje v tem primeru je bilo razumljivo, še vedno pa jaz tega ne bi storil. Zdaj pa se vrnimo v današnje stoletje. Vsepovsod bi naj bili Romei. Vsaj tako pričakujejo dekleta. Današnji časi niso več tako staromodni in večji del ljudi uporablja svojo glavo in ne bi tvegali smrti. Tisti, ki pa so podobni Romeu, pa ne uporabljajo istih načinov. Danes obstajajo telefoni. Preko SMS sporočil se vse dogovorijo in svoje Julije odpeljejo na romantični zmenek. Skratka, danes temu ni več tako kot v zgodbi Romeo in Julija. Leon Bračič Rajšp, 9. razred |
Aneja Kos, 7. razred
Ljubezen, ta me je gnala te iskati
| Ljubezen! Čustvo, ki človeka pripravi storiti marsikaj in še več. Ali ste že kdaj čutili ljubezen? Ali ste kdaj že živeli za ljubezen? Ali bi umrli za ljubezen? To čustvo srečamo v filmih, knjigah in tudi v gledališču. Eden od renesančnih dramatikov pa je seveda William Shakespeare. Ta se je rodil 24. aprila 1564 v Stratfordu ob reki Avon. Shakespeara so že v otroštvu zanimale gledališke predstave. Poročil se je mlad, a je družino kaj hitro zapustil in odpotoval v London. Tam je dobil delo kot delavec v gledališču. Z manjšimi vlogami pa si je odprl pot med igralce, kasneje pa postal tekmec največjim dramatikom. Najbolj znano literarno delo je Romeo in Julija, veliko ljudi pa pozna tudi Sen kresne noči ali pa Othello. Romeo in Julija je tako znano literarno delo, ker je glavna tema prepovedana ljubezen. Vse skupaj se je začelo s sporom med Capuleti in Montegi. Capuleti so priredili ples v maskah, kjer je bil Romeo Monteg, da bi videl Rosalino. A na to noč se zaljubita Romeo Monteg in Julija Capulet. Romeo začaran od ljubezni ponoči prepleza zid, kjer na balkonu zagleda Julijo. Primerjal so je s soncem, z zvezdami in nebeškimi bitji. V odlomku pa lahko opazimo, da Julija prepozna Romeov glas in ga nagovori. Še isto noč si zaobljubita, da se naslednji dan poročita. Tako se je tudi zgodilo, a je za skrivno poroko izvedel Julijin bratranec Tybalt in prišlo je do spopada. Umrla sta Romeov prijatelj Mercutio in Tybalt. Romea so zaradi umora izgnali iz Verone. Med tem časom je bila napovedana poroka med Parisom in Julijo. Julija poroke ni želela, zato popije napoj, ki jo naredi mrtvo za 42 ur. Za ukano Romeo ni izvedel in ko je zagledal mrtvo ženo, je popil strup ter umrl. Julija pa se od žalosti zabode. Oba zaljubljenca sta mrtva. Capuleti in Motnegi končajo spor, vendar prepozno. V zgodbi spoznamo Romea kot trmastega in nepremišljenega fanta, ki je za Julijo na koncu umrl. Trma in nepremišljenost se pojavita, ko prepleza zid, čeprav je vedel, da lahko umre. Torej se kaže tudi pogum. A Romeo ni le trmast in pogumen, zna biti tudi romantičen. O načinu, kako je nagovarjal Julijo, lahko danes še samo sanjamo. Sodobni Romeo bi rekel samo: »Lepa si. Pametna si.« Ampak do kakšne meje pa te besede res segajo? Seveda pa Romeovo vedenje ni bilo pravilno. Prehitro se je zaljubil, a je v imenu ljubezni tvegal smrt in jo doživel. Takšne močne ljubezni še nisem izkusila, pa vendar upam, da me bo nekdo nekoč ljubil, kot je Romeo ljubil Julijo. William Shakespear ima prav. Ljubezen se res rodi, živi in umre, a nekatere umrejo skupaj ali pa mogoče nikoli. |
Lara Leš, 9. razred
Neznan vlak prihodnosti
Mestna občina Slovenj Gradec je razpisala natečaj za izvirno otroško likovno in literarno delo ter fotografijo.
Neznanski hrup, ki prihaja iz postaje, muči moja ušesa. Čakam in čakam na vlak, se drenjam med ljudmi od tu in tam ter nestrpno čakam, da me popelje v še nedotakljivo prihodnost. Vidim ga. Z veliko hitrostjo beži zmerom bolj proti postaji, proti meni. Sedaj že stoji pred menoj. Naj vstopim? Druge izbire tako ali tako ni, zato s težkimi koraki švignem med množico in stopim nanj. Usedem se na prvi sedež, ki ga zaznajo moje oči, se na njem namestim ter pripravim za vožnjo mojega življenja.
Sem neizmerno navdušena in vesela, me pa tudi skrbi ter strah me je. Le kaj pričakovati tam daleč v daljavi, v svetu? Bo življenje tam polno bujnega cvetja ali žgočega trnja? Kako vedeti in videti v prihodnost? Nihče ne ve in nihče ne bo izvedel, razen če to sama ne odkrijem. Še enkrat se namestim na sedež in se zazrem skozi umazano okno. Le kaj me čaka tam daleč v daljavi?
Vlak se začne premikati počasi, hitreje, kasneje pa še z neznansko hitrostjo, ob kateri se mi kar zvrti. Ob takšni hitrosti bo moja pot kratka in v tem trenutku še ne znam povedati, ali si upam pomisliti, kako hitro bo minila. Dolgčas mi je in ni drugega dela kot to, da gledam skozi zanemarjeno okno. Vendar svet izven tega sedeža ni prav nič podoben oknu, ki me oddaljuje od zunanjosti. Je namreč pester, barvit in živahen. Vidim čudovite travnike, ptice in druge živali, predvsem pa moj dih zastavijo prečudovite cvetlice, ki krasijo zunanjost. Z velikim veseljem pogledujem čudovit svet, ki se razprostira pred menoj, a kaj kmalu zagledam črn oblak dima, ki se vse bolj približuje. Nebeško modra barva neba se začne oddaljevati in pred moje oči se prikradejo žgoči, sivi oblaki. Še kar pogledujem v nekoč modro nebo, ko pred seboj zagledam velike črno-sive stavbe. Kaj je ta kraj, v katerem sem pravkar pristala? Vroče je kot v peklu, ne glede na to, da skozi goste oblake ne posije niti en sončni žarek. Spreleti me srh samo ob pogledu na kraj, ki se razprostira pred menoj. Kaj sploh so te velike stavbe? Le kaj se tukaj dogaja? Ne vidim in ne slišim nobenega življenja več in edino, kar mi še preostane, je tisoč vprašanj o kraju, v katerem sem se znašla.
Od strahu zatisnem oči, kolikor se le da. Želim pozabiti na te monotone stavbe in gost dim, a kaj ko se vrata vlaka iznenada odprejo. Pogledam proti vhodu in pred seboj zagledam puste ljudi s nepopisno bledimi obrazi, umazanimi od nekakšne snovi. Izgledajo precej utrujeno, njihova telesa pa so grajena kot okostnjakova. Grozeč prizor mi ni niti malo všeč, zato spet zatisnem oči, toda ne za dolgo. Že čez nekaj sekund k meni prisede eden izmed teh obupanih ljudi in se mi predstavi z imenom Eddie.
Eddie je mlad fant. Komaj je dopolnil dvanajst let, a se je že spoznal z vso krutostjo sveta. Prihaja namreč iz revne soseske na obrobju velemesta. Skupaj z očetom, mamo, starimi starši in vsemi brati ter sestrami živi v kolibi, grajeni iz odpadnega lesa in železa. Ker si družina ne more privoščiti niti osnovnih živil, se je moral že pri osmih letih redno zaposliti. Sam mi je povedal, da se je zaposlil v peklu, drugače imenovanem tudi tovarna. Torej, to so potem bile tiste visoke stavbe, ki so kar puhale dim. Tako mi še naprej razlaga o svojem enoličnem življenju in monotonem delu, ki ga opravlja dan za dnem, dokler od utrujenosti ne pade v globok spanec. Upam, da ga vsaj v njem ne preganjata delo in revščina.
Po daljši tišini zaspim še jaz, a kaj kmalu me nenadoma požgečkajo zlati nebesni žarki. Takoj se zdramim in se ozrem, tokrat spet čez okno. Svet ni več tako pust kot poprej in nebo je spet sinje modre barve, tokrat z nekaj sivimi oblaki.
Vožnja se nadaljuje in bliža se že druga postaja, odkar sem na vlaku. Pred seboj sedaj zagledam dva pretresljiva prizora. Na moji desni strani vidim barake, blato in utrujene ljudi, ki izgledajo, kot da jim je bilo odvzeto vso življenje. Na levi strani se razprostirajo elegantne stavbe, drage restavracije in avti, vile ter veseli ljudje z iskricami v očeh. Vlak se ustavi in moj sopotnik se vstane, me žalostno odzdravi in se odpravi proti izhodu. To je kraj, o katerem mi je govoril. To je njegov dom, no, vsaj desna stran. Zgražam se nad razliko, ki jo vidim med prebivalci. Eni sebično bogati, drugi revni. Zakaj se to sploh dogaja? Ali si oboji med seboj ne bi pomagali in vsi skupaj živeli srečno? Smo ljudje resnično tako požrešni? Na vlaku sem komaj nekaj ur, toda videla sem že preveč. Spet zatisnem oči, tokrat še močneje kot poprej in upam, da so to le grozne sanje, iz katerih se bom zbudila ob pogledu na svet, ki sem si ga predstavljala ob začetku.
Toda vlak se že premika naprej in to niso bile nikakršne sanje, to je bilo le življenje, to je bil izraz krutega sveta. Le upam lahko, da me na prihodnjih postajah čaka cvetje in ne dim ali lahkota, ne revščina, ne sebičnost. Upam lahko, da me pričaka nov svet, tokrat nekoliko vedrejši kot ta sedaj.
Kako sem lahko tako naivna? Svet se ob prihodnjih nekaj urah ni niti za kapljico spremenil, še huje, pred menoj so zdaj le še hujši prizori kot poprej. Opustošene vasi, požgani gozdovi, temačno nebo. Trave ni, prav tako ne vidim niti kamenja. Vse, kar mi je še ostalo od pogleda na deželo, so vojaki, ki se eni kakor drugi borijo za mesto na tem svetu. Ne vem, kaj točno se dogaja, toda prizor zagotovo ni blesteč. Pod vsemi temi težkimi oblačili se skrivajo obrazi staršev, starih staršev, bratov in sester, mož ter žena. Bolj kot strah me je ob pogledu na ta prizor spreletela žalost in mi orosila oči. Tega ne prenesem več. Do tega trenutka sem predvidevala, da sem videla že vso žalost sveta, toda to presega vse meje normale in doslej videnega.
Postaje v tem kraju ni bilo in spet smo z neverjetno hitrostjo drveli naprej. Vedno bolj in bolj me stiska v srcu, saj se moj izstop vedno bolj približuje. Z neznanskim strahom stežka pričakujem, kaj me čaka. Minevajo ure, minute in sekunde. Pogledujem skozi še vedno zanemarjeno okno in se sprašujem, kaj je tam daleč v daljavi, kje se bom znašla, kaj delam tukaj … Postaja se bliža in že jo vidim. Pokrajina izven vlaka ne izgleda vsakdanja, vendar je veliko boljša kot tiste prej. Vlak se je ustavil, s tem pa se je ustavil tudi moj dih. S težkim srcem se vstanem s sedeža, ki je bil moj zvest popotnik vso pot. Medlo stopam proti izhodu. Vrata se odprejo. Stopim po stopnicah navzdol in že se moja stopala dotaknejo tal postaje. Vse slabe spomine s poti bom pustila v preteklosti, kaj pa se bo zgodilo od zdaj naprej, je šele prihodnost.
Neža Gert, 9. razred
Živeti ali umreti
Ob povabilu nikoli ne moreš pričakovati, da se ti lahko zgodi kaj slabega in tudi jaz tega nisem pričakovala. Ko so mi povedali, da sem vabljena na Visoko k družini Khallan, sem se precej razveselila. Že dedek mi je pripovedoval o svojem dobrem prijatelju Polikarpu Khallanu in verjela sem, da mi bo z njim in njegovima sinovoma lepo, zato sem šla.
Živela sem čudovito življenje in zelo dobro sem se razumela tako z Izidorjem kot z Jurijem. Moje lahkotno življenje je hitro izginilo, čeprav nisem naredila ničesar narobe. Marks Wulffing je bil brat Izidorjeve bivše zaročenke in res mi ni bil všeč. Zdel se mi je zelo surov in v njegovi družbi se nisem dobro počutila. Moje ljubezensko življenje je bilo že brez njega dovolj zapleteno. Bila sem obljubljena Izidorju, a že prvi dan mi je v oči padel Jurij.
Marks je postavil temelje mojemu trpljenju in skorajšnji smrti. Obtožil me je čarovništva in to se mi je takoj zdelo absurdno. Nisem si mislila, da bi kdorkoli lahko verjel tem traparijam, a sem se globoko motila.
Takoj so pome prišli vojaki in me odvedli v odvraten, vlažen, temačen prostor, v katerem se mi je zdelo, da s težavo diham. Okoli mene so tekale miši in zelo me je zeblo. Skoraj sem že zaspala, ko je prišla cela kolona visokih mož. Eden od njih, predvidevam, da je bil glavni, je prišel do mene. Zazrl se mi je globoko v oči s svojim resnim in srhljivim pogledal ter zatulil, da bom še plačala za svoje hudobije. Večkrat sem povedala, da nisem kriva, da nikomur nisem storila nič žalega in nimam nikakršnih čarobnih moči, vendar mi niso verjeli. Bolj kot sem trdila svoje, bolj so me mučili. Za ogrevanje je bilo le par klofut, a pozneje so se dogajale še veliko groznejše stvari. Tepli so me z bičem in me brcali. Ko so odšli, nisem več čutila svojega telesa. Zdelo se mi je, kot da bi se mi vse mišice odtrgale od kosti. V glavi mi je razbijalo od bolečine in nisem mogla narediti drugega, kot da sem se počasi umirila in zaspala ter upala, da so to samo sanje in me jutri čaka nekaj boljšega, resničnejšega.
Zbudil me je glas konjev in topotanje močnih nog. Pred mano se je spet zbrala četa zastrašujočih moških. Bala sem se za svoje življenje in nisem se upirala. Pograbili so me in me vlekli po dolgih stopnicah iz stavbe, me vrgli v star zarjavel voz, ki je imel podobo kletke, ter me odpeljali. Nisem slutila, kaj me čaka. Peljali smo se veliko časa.
Naenkrat smo se znašli na trgu, polnem ljudi, vsi so strmeli vame. Počutila sem se grozno in nisem vedela, kaj me čaka. »Bom preživela? Kaj se bo zgodilo z mano?« samo to mi je šlo po glavi. Množica je kričala in vsi so bili tam, da so gledali mene. Bila sem skoncentrirana na svoje misli in nisem slišala ničesar drugega. Ne bom jim dala še večjega veselja, ne bom kričala in ne bom se niti premaknila. V mojih mislih je bilo le to, da sem močna ženska in borila se bom za svoje pravice. Nihče mi ne bo naredil takšne krivice. Raje umrem, kot da priznam nekaj, za kar nisem kriva, iz mojih ust tega ne bodo slišali.
Voz se je ustavil in pred mano je bil velik oder, na katerega so me spet odvedle tri grobe roke. Posedli so me na stol in čakala sem, bila sem prepuščena na milost in nemilost drugih. Pred mano je bila velika miza, za katero so sedeli sodniki in asesorji. Spoznala sem, da mi bodo sodili. Sodili bodo nedolžnemu človeku brez dokazov?
Videla sem prijezditi Jurija in Izidorja. V tistem trenutku sem hotela steči do Jurija, ga objeti in iz njegovih ust slišati, da je vsega konec, da so ljudje prišli k pameti, a tega nisem mogla. Izidor je ves prestrašen stal in me gledal, v Jurijevih očeh pa sem prepoznala jezo in vedela sem, da se bo boril zame.
Kot prva priča je do mize prišel lažnivi Marks. Izmislil si je, da sem jahala prašiča, da sem mu v nogo začarala neke predmete. Pa kaj še, a sem mogoče tudi koga ubila? Bila sem tako jezna. V notranjosti telesa me je žrlo in skoraj sem poletela od jeze, vendar na zunaj sem se trudila to skriti. Ošabnež je prinesel krvave predmete, ki naj bi bili iz njegove meče. Gotovo si je sam zarezal nož v mečo. Nikoli ne bi rekla, da je nekdo sposoben poškodovati samega seme, da bi uničil drugega. Vse to samo zaradi ene zavrnitve na plesu. Lokalne ženske mu seveda niso verjele in prav je tako. Sodniki pa niso bili ravno prepričani.
Pričala sta tudi Izidor in Jure. Pri Izidorju ne bom preveč izgubljala besed. Naj bi bila žena človeku, ki mi ne verjame in se ne zna postaviti zame in me braniti? Res je bil neodločen in to me je kar malo prizadelo, saj sem od njega kljub vsemu pričakovala nekaj več.
Ravno nasprotno pa me je presenetil Jurij. Videla se je njegova suverenost in samozavest. Zaupa mi in vedno me bo zagovarjal, kar me zelo veseli. Strah v meni se je ob njegovih besedah precej pomiril. Opaziti je bilo, da so tudi zbrani sedaj imeli pomisleke o Marksovih besedah in mislim, da v sodbi niso več tako uživali. Morda sem se komu celo zasmilila.
Po koncu pričevanja so sodniki šušljali celo večnost, jaz pa sem popolnoma onemogla sedela na stolu in čakala. Rane od biča na mojem hrbtu se še niso zacelile in razcapana umazana oblačila, ki sem jih imela na sebi, so se lepila nanje. Peklenske bolečine se še zmeraj niso končale in spet me je spreletel srh ob misli na to, kar me čaka.
Sodniki so najprej predlagali, da me čaka nadelprob – prebadanje znamenj s šivanko. Razpravljali so o primernosti in lokaciji mučenja, ki ga imajo v načrtu. Vedela sem, da bo ta bolečina še mnogo hujša od zdajšnje, zato sem lahko le molila, da se ljudje spametujejo in me rešijo teh groznih muk. Takšnega strahu še nikdar nisem čutila. Nikoli ne veš, kako se boš počutil ob smrti, dokler se ne srečaš z njo, a jaz sem ji v mislih že mahala v pozdrav.
Hvala bogu so odločitev ovrgli. Odločili so se, da me bodo vrgli v reko. Če se rešim, nisem čarovnica. Razmišljala sem o tem, kako bi se rešila, a nisem našla nobene dobre ideje, zato sem bila pripravljena na svoj konec. Nisem več poslušala njihovih pogovorov. Želela sem samo, da je vsega že enkrat konec.
Odpeljali so me v neko prestižno hišo. Povedali so mi, da mi bodo na moj morebitni zadnji večer izpolnili vse želje. Dobila sem veliko na pogled zelo okusne hrane, a nisem imela apetita. Že ko sem jo samo zavohala, mi je šlo na bruhanje. Želela sem le biti sama in v miru preživeti svojo zadnjo noč. Peljali so me v veliko spalnico in pred vrata postavili stražarje.
Po glavi so se mi pletle samo temačne misli. Ležala sem na postelji in nepremično gledala v strop. Imela sem velike pomisleke glede vsega, če povem po pravici, sem imela zelo majhno upanje. Prišla sem celo do točke, ko sem želela vse predhodno končati. Lahko bi si vzela življenje in naslednji dan ne bi umrla v mukah. Tik pred usodnim trenutkom si tega nisem mogla narediti. Telo in srce mi tega preprosto nista dovolila.
Proti mojim pričakovanjem se je vse končalo dobro. Iz hitro deroče vode me je rešil Jurij. Za vedno bo moj heroj in odločena sem, da mu bom podarila svoje srce. Brez pomislekov se je žrtvoval zame in za moje življenje. Obležala sem v njegovem naročju in čutila sem veliko olajšanje. Končno je konec in vsi so uvideli, da nisem čarovnica in tudi Marks je dobil svoje. Ženske so ga preteple do onemoglosti in nihče ga že dolgo ni videl.
Še dolgo sem se čudila lahkomiselnosti ljudi. Nedolžnega človeka bi celo ubili zaradi neumne izmišljotine ljubosumnega moškega s prizadetim egom. To res ni lepo, a na koncu vsega si lahko le čestitam za svojo moč in vztrajnost. Nisem se vdala v usodo in borila sem se za pravico. Upam, da se nobeni ženski ne bodo več godile tako grozne stvari.
Tiana Šipek, 8. razred
Mrož
Ko pa sreča lepo ribo,
gre v hotel po srečno bibo.
Povabi jo na turško kavo,
nato pa v disko na zabavo.
Tam pred njo zdaj kleči,
riba pa mu popusti.
Čez nekaj let se poročita,
otroke že dobita.
Otroci radi se imajo,
včasih pa tudi nergajo.
Čez nekaj let vrata odpreta,
saj se hitro spreta.
Otroci nesrečni so zelo,
tarnajo, da ni lahko,
a skupaj še zdržijo,
da plačo pridobijo.
Jožef Mrož je žalosten,
nosi ji darila,
a riba še vedno mu ni oprostila.
Kaj kmalu vsi skupaj na Bahame odletijo
in z ljubeznijo živijo.
Blaž Franc Kauran, 6. razred
Jani Senekovič, 5. razred
Liliput v očeh šestošolcev
Šestošolci so skozi svoje domišljijske svetove narisali Liliput in zapisali pravila, ki tam veljajo.
STROGO OBVEZNA PRAVILA V LILIPUTU
1. Liliputanec ne sme biti večji od 5 cm.
2. Vsak Liliputanec lahko ima le en avto.
3. Vsak Liliputanec mora znati plesati.
4. Vsaka Liliputanka mora znati kuhati.
5. V Liliputu se ne sme omenjati šole, saj ta ni obvezna.
6. Otroci, ki so mlajši od deset let, ne smejo imeti telefona.
7. Vsak Liliputanec mora iti enkrat na teden h kralju.
8. Noben Liliputanec ne sme lagati
9. Noben Liliputanec ne sme vsak dan biti v hiši.
10. Liliputanec ne sme zapustiti otoka Liliput.
11. Ne jej sladkarij, ampak obvezno moraš jesti zelenjavo.
12. Obvezna je hoja peš.
13. V Liliputu moraš igrati igre na srečo.
14. Postelja mora biti iz kart.
15. V Liliputu je zgolj en letni čas – pomlad.
16. Vsak dan moraš prebrati vsaj eno do dve knjigi.
17. Vsak meščan mora imeti enega hišnega ljubljenčka.
18. Za vstop v mesto moraš povedati skrivno geslo.
19. Ob petkih Liliputanci ne delajo ničesar.
20. Vsak Liliputanec mora poznati njihovo pesem.
21. Odrasli morajo čez dan rešiti vsaj eno križanko.
22. V hiši mora biti vsaj en dan v tednu zabava.
Če ne upoštevaš pravil, boš tri dni zaprt v samico, jedel boš samo brokoli in zeleno papriko.
Liliputska pesem
Liliput je velika vas,
kjer vsak rad ima nas.
Majhni smo in drzni,
a prijazni in vzdržni.
Vsak prebivalec moli
in župana voli,
saj imamo svojo državo
in zavarovalnico Savo.
Zavaruje se lahko vsak,
ni važno kak’.
Daša Knezar, 6. razred
Galjotove misli
Osmošolci so spoznali ljudsko pesem Galjot in se postavili v kožo galjota, zapisali njegove misli. Nastalo je več različnih dnevniških zapisov.
Sredi morja, 2. 12. 1485
Dragi dnevnik,
delo na galejici se nadaljuje. Vsak dan isto. Ribam tla, veslam noč in dan, izmučen sem. Loviti moramo ribe, a po navadi je lov neuspešen. Hrane ni, lačen sem, pitne vode ni. Izmučen sem, ne morem več. Zdravstvene razmere so zelo slabo, najraje bi umrl, da bi bilo tega mučenja konec. S tovariši se ne razumemo, norčujejo se iz mene. Pogrešam družino in dom. Spomnim se tistega dne, kot da bi bilo včeraj. Prišla je novica o mojih otrocih. Sin bo postal duhovnik, hči pa se bo poročila. Bil sem vesel za njiju. Potem pa me je doletela strela. Mladenič mi je povedal, da me je žena prevarala. Bil sem potrt, izgubljen v svojih mislih … Nisem vedel, kaj naj. Želel sem umreti, ampak sem še vedno tu, star, ubog galjot.
Danes teče že 308. dan, odkar sem tu. Kmalu bo božič, a se ga ne veselim. Kdo bi se ga? Tokrat bo ta brez moje družine, ob toplem kaminu, ob veliki pojedini. Letos bom božič preživel s svojimi tovariši, brez spanca in premražen do malega prsta na nogi. Mislim, da ni najudobneje v raztrganih oblačilih sredi zime. No, bolje, da grem nazaj na delo, da ne bom kaznovan.
Ubog galjot
galeja, 12. 12. 1677
Dragi dnevnik,
izmučen sem. Včeraj sem vso noč veslal. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Že pet dni zapored veslam ves dan, vso noč, čistim galejico, pospravljam. Ne zdržim več. Vse me boli. Ko sem zjutraj hotel za eno uro zaspati, saj me je tovariš, s katerimi sem se spoprijateljil, hotel zamenjati, je prišel vodja galeje in me pregnal nazaj na delo. Nisem rabil veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico. Počistil sem vso galejico in končno se me je vodja usmilil ter me pustil spati za eno uro. Nisem spal na postelji, spimo na trdih, mokrih, mrzlih tleh. Ko me je vodja zbudil, smo imeli kosilo, vendar jemo ne prav veliko.
Danes smo za kosilo dobili kos kruha, za zajtrk še tega ne dobimo, večerje pa sploh nimamo. Lačen sem in žejen. Na dan dobimo dva kozarca vode in to je vse.
Po kosilu sem spet moral vse pospraviti. Spet sem bil zadolžen za nočno veslanje. Nočno veslanje traja 12 ur od 18.00 do 6.00. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen, vsa galejica je bila mokra. Bilo je mrzlo. Zebe me. Zjutraj sem pojedel skromen zajtrk, niti kosa kruha nismo dobili. Popil sem kozarec vode. Vodja je rekel, da imam dve uri počitka. Nisem šel spat, usedel sem se v kot galejice in premišljeval, kako je z mojim domom ter mojo belo Ljubljano. Spomnil sem se mladeniča, ki sem ga srečal pred nekaj tedni. Povedal mi je, da se mi hčerka moži, da bo sin postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja otroka. Mladeniču sem dal darove, da jima jih odnese. Prstan za hčer in zlatnik za sina. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Saj veš, da sem tukaj v ujetništvu. Težko mi je. Razmišljam o samomoru.
Tvoj galjot
sredi morja, 20. 4. 1582
Dragi dnevnik,
znašel sem se na galeji, saj sem ujetnik. Mislil sem, da bo minilo hitreje, vendar je vsakdan enak in še bolj mučen. Pogrešam dom in družino, tukaj nimam nikogar, ki ga poznam. Vsi smo izmučeni in komaj se premikamo. Nimamo hrane in vode, spimo samo kakšno uro ali dve. Sonce je tako močno, da komaj kaj vidiš pred seboj. Moji tovariši niso ravno najprijaznejši, zmerjajo se med sabo in ugovarjajo paznikom. Seveda to ne ostane dolgo veselo, saj jih za taka zmerjanja bičajo po hrbtu. Nekateri kasneje prenehajo s tem, saj ko občutijo bič na hrbtu, jih spreleti: “Nekaj moram spremeniti.” Nekateri pa le nadaljujejo, ti so bičani iz dneva v dan. Težko mi je na tej galejici, želim si samo, da vsaj enkrat bi še stal na kopnem in šel domov k družini. Pa vselej zastonj si to želim, saj tako ne bom več prišel domov. Tukaj sred morja ne vidim ničesar, kakor samomor je, ki nima konca vse tja do obzorja.
Veš prijatelj moj, kako mi je, ko sem stopil na galejico, sem se počutil, kakor da so mi odrezali noge in me položili v leseno krsto. Upanje, da se vrnem domov, sem že izgubil, saj tako me dolgo več ne bo in ribice v morju me bodo pohrustale ter od mene ne bo ostalo prav ničesar več.
Obupan galjot
Elvira Črešnar
paluba, 12. 12. 1699
Dragi dnevnik,
pravzaprav ne vem, kaj sem tako hudega naredil, a kar naenkrat so pome na dom prišli iskat ladijski pazniki. Močno so me pretepli in me zvlekli na galejo.
Mislil sem, da si bom s seboj lahko vzel kakšno oblačilo, vendar si nisem mogel. Od mame se niti posloviti nisem imel časa, lahko sem ji rekel le: »Adijo.« Mama se je hudo jokala, ker ve, kakšne so bolečine, če te kdo pretepa. Ni se mogla sprijazniti s tem, da sem moral kar tako na hitro oditi. Raje bi bil doma. Tukaj moram od tretje ure zjutraj do trinajste ure popoldan močno in neprestano veslati. Vesla so zelo težka, zmučim se že po eni uri. Po osmih urah veslanja sem tako izčrpan, da ne morem več veslati, vojaki me bičajo, po hrbtu imam brazgotine. Zelo me bolijo te brazgotine, še bolj me bolijo mišice na rokah. Ko sem že ves izčrpan in prebičan, moram drgniti lesena tla, ogromno krat se zaskalim, saj tla niso pobrušena, le po trdem, mučnem delu si zaslužim nekaj pitne vode in nekaj za pojesti. In še ni dovolj trpljenja, vsak dan pretepejo enega ujetnika tako močno, da kri kar šprica na vse strani. Ko je onemogočen, da niti prsta ne more premakniti, je dovolj tepeža, potem ga vržejo čez krov. Na začetku nas je bilo 160, zdaj nas ni več dosti.
Iz dneva v dan sem bolj obupan in mi ni več za živeti. Še vedno ne vem, če se je mama sprijaznila, da me ne bo več videla, jaz se nisem.
Tako močno sem izčrpan, da me bo slana voda raztopila in o meni ne bo več sledi.
Primož Šnajder
morje, 10. 9. 1490
Dragi dnevnik,
že na začetku ti povem, da moje življenje ni z rožicami postlano. Pred nekaj tedni so me poslali v pravi pekel. Ničesar nisem narobe storil. Med vajo so oboroženi možje napadli našo vas in nas odpeljali na to kratko pošast − galejo. Tukaj trpim. Delo je mučno in ne bi ga zmogel vsak. Vsak dan je enak. Zvečer komaj čakam, da zaspim, če lahko spim. To je edini čas na ladji, ko ne delamo, še to nam velikokrat vzamejo z nočnim veslanjem. Pazniki so kruti do nas in tudi kapitan ni popustljiv.
Danes se je moj dan začel mučno. Zelo slabo sem spal, zato sem bil utrujen. Veslal sem zelo počasi, vedno počasneje in utonil sem v spanec. Zbudil sem se s sulico pred obrazom in seveda so me takoj odvedli h kapitanu. Bil sem označen za lenobo in vsi smo vedeli, kaj se bo zgodilo z lenobami − en teden si popolnoma brez hrane, vsak dan drgneš palubo in cel mesec veslaš ponoči. Služiš pa tudi kapitanu. Prišel sem do njega in z leseno palico me je udaril po obrazu. Počutil sem se, kot da mi koža odstopa z obraza. Začelo se je služenje. Najprej sem mu drgnil čevlje, ko sem končal, so me klicali veslati. Veslal sem približno tri ure. Ne vem, ne spomnim se natančno, saj je tukaj vsaka minuta kot celo leto. Rok nisem niti več čutil. Za sabo sem zaslišal glas »Ej, ti lenoba! Mislim, da si zaslužiš še našo nagrado za malomarnost.« Bili so ostali kaznjenci. Začeli so me suvati, brcati, potiskati in tepsti, dokler nisem nezavesten obležal na palubi. Zbudil me je paznik in me takoj pregnal nazaj na delo. Bil sem krvav in želel sem samo, da se ta nočna mora konča. Med drgnjenjem palube sem postal že pošteno lačen, a sem vedel, da hrane ne bom videl še vsaj pet dni. Počutil sem se kot duh, čutil sem že, kako sem bled od garanja in lakote. Kapitan uživa v tem, ko trpim, rad ima trpljenje drugih, zato me je določil še za deljenje hrane. Lahko sem jo gledal, a je nisem smel jesti. Moje lačne oči so bile izbuljene in želodec se mi je premetaval po telesu, a hrane nisem dobil. Zvečer sem dobil še delo, ki je res najslabše, najbolj mučno. S krova sem metal naše iztrebke. Opravljanje potreb je potekalo v velikih lesenih sodih. Bilo jih je kar 25 in bili so izjemno težki. Ko sem opravil s tem, si res nisem mogel predstavljati še česa hujšega. Spet me je čakalo nočno veslanje.
Nisem vedel, ali bom sploh zmogel preveslati noč, a sem jo prestal. Še vedno ne vem, ali bom preživel še cel teden. Počutim se, kot bi se mi okončine trgale od telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi. Zagnojile so se mi tudi rane od pretepa. Telesa in svojega trupa sploh ne morem več nositi.
Sedaj nimam več upanja. Že dolgo razmišljam, ali se naj preprosto vržem čez krov. Mislim, da bo slej kot prej prišel ta trenutek. Kar poslovil se bom.
brezvoljni galjot Tiana Šipek
Morje, 15. 11. 1511
Dragi dnevnik,
samo tebi lahko zaupam. Na galeji sem zaradi tega, ker sem skoraj ubil enega berača. Tudi sam nisem imel veliko denarja, imel pa sem dva otroka in ženo, pomenijo mi vse. Ravno danes sem moral veslati celo noč, čeprav sem bil zelo izmučen, sem lahko spal samo 3 ure.
Nekega popoldneva sem prosil boga, da bi pognal mojo galejico do doma, ker bi rad čimprej prišel domov, saj ne zmorem več. Noge imam vse rdeče in prstov sploh ne čutim več, zebe me, spim na mokrih in trdih tleh. Bogu sem obljubil, da mu dam tri darove, če mi izpolni to željo, da se vrnem domov. Ta želja se mi ni izpolnila, še vedno v srcu čutim ujetništvo, da sem nesvoboden, to me zelo boli.
Potem sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi sam doma. Vprašal sem ga, če ve, kako je kaj pri meni doma in povedal mi je, da v redu. Saj bo moj sin postal duhovnik, hči se bo poročila, nad ženino novico pa nisem bil vesel, kar stisnilo me je pri srcu, ko sem slišal, da ima novega. Takrat sem začutil, kako zelo imam rad svojo družino. Rekel sem mu, da naj da mojemu sinu rumen zlatnik, hčeri naj odnese zlat prstan, ženi pa pove novico, da sem umrl.
Potem sem se zavedel, da bi bilo boljše, če ne bi več živel, zato sem prosil Boga, da bi mojo galejico odnesel na sredino morja, kjer bi umrl.
Nesrečen galjot
Galeja, 10. 10. 1677
Dragi dnevnik,
izmučen sem. Včeraj sem spet vso noč veslal. Že pet dni zapored veslam ves dan in vso noč. Ko sem se včeraj zjutraj želel za eno uro spočiti, je prišel vodja galejice in me pregnal nazaj na delo. Nisem začel veslati, še huje, moral sem drgniti celo galejico.
Ko sem galejico počistil, sem imel pol ure odmora. Nato smo imeli kosilo. Jemo ne prav veliko. Za kosilo dobimo kos kruha, za zajtrk še to ne, večerje pa sploh nimamo. V celem dnevu dobimo le dva kozarca vode. Lačen sem. In žejen. Po kosilu sva s tovarišem, s katerim sem se spoprijateljil, morala pospraviti in pomiti posodo. Zvečer sem spet bil zadolžen za nočno veslanje, ki traja 12 ur, od 18. ure do 6. ure zjutraj. Vso noč smo veslali, veslalo nas je petdeset, na celi galjici pa nas je sto petdeset. Ponoči je divjala nevihta. Bil sem ves premočen. Vsa galejica je bila mokra. Bil je močan veter in močni valovi. Vesla so že tako ali tako slaba in je z njimi težko veslati, v takšnih razmerah pa je to še težje.
Prišlo je jutro in z njim malo lepše vreme. Vodja galejice nam je dal dve uri počitka. In ne, nimamo postelj. Spimo na mrzlih, trdih in premočenih tleh. Ampak jaz nisem šel spat. Usedel sem se v kot galejice in razmišljal o mladeniču, ki sem ga srečal prejšnji teden. Vprašal sem ga, kako je z mojo belo Ljubljano, mojim domom in mojo družino. Povedal mi je, da se mi hčerka ženi, sin pa je postal duhovnik. Zelo sem vesel za moja dva otroka. Za ženo mi je povedal, da ima drugega moža. Zlomljen sem. Nisem si mislil, da bi me lahko tako prevarala. Dal sem mu darove, ki jih naj odnese mojima otrokoma. Dal sem mu prstan za hčer in zlatnik za sina.
Težko mi je, kaj vse bi dal, da bi lahko še enkrat na kopnem stal, da bi še enkrat videl svoj dom. Ah, joj, dragi dnevnik, veš, da sem tukaj v ujetništvu. Zelo mi je težko, utrujen sem in zebe me. Razmišljam o samomoru.
Tvoj ubogi galjot
Gloria Vuzem
Morje, 11. 8. 1511
Dragi dnevnik,
samo tebi lahko zaupam, sem nesrečen galjot, ki je na galeji pristal zaradi tega, ker sem skoraj ubil berača. Tudi sam sem bil reven, ampak mi denar ni pomenil vse, največ mi je pomenila moja družina.
Nekega večera sem bil tako žalosten, saj sem po celodnevnem veslanju spet spomnil na svoje domače. Spal sem lahko samo dve uri, spimo na mokrih, mrzlih in trdih tleh, skoraj sem že obupal, ampak ne morem, saj hočem videti svojo družino. Dobiti topel objem in biti srečen. Včeraj sem videl, kako so pretepali mojega edinega prijatelja. V ušesih sem slišal njegove krije in pri srcu me je stisnilo. Nočem, da bi tudi sam to doživel, zato se hitro odpravim delat. Moral sem ribati tla, roke so me bolele, imel sem rdeče in opraskane. Tudi mene so danes pretepli in mi ukazali, da moram vso noč veslati, spet ne bom mogel spati, že zdaj sem utrujen, ampak zmogel bom, potrudil se bom, da bom lahko še kdaj videl svojo družino.
Potem pa sem se spomnil, da bi lahko prosil Boga za pomoč. Prosil sem ga, da bi mojo galejo čim prej pognal do mojega doma. Ta želja se mi ni uresničila. Nato sem pa srečal mladeniča iz bele Ljubljane, od tam, kjer sem bil tudi jaz doma. Pogrešam svoj dom in družino. Mladeniča sem vprašal, kako je kaj pri meni doma.
Navdušen sem bil nad novico, da bo moj sin novo mašo pel in da se bo moja hči poročila. Stisnilo me je v srcu, ko sem izvedel, da ima žena drugega. Rekel sem mu, naj mojemu sinu odnese rumen zlatnik, hčerki prstan zlat, ženi pa naj pove, da sem umrl. Res sem bil razočaran in zelo me je prizadela ženina novica. Saj sem res upal, da se bom vrnil domov. da bomo skupaj srečni. Vsaj glede sina in hčerke sem izvedel dobre novice.
Potem sem si zaželel, da bi tudi jaz umrl. Prosil sem boga, naj pošlje galejo na sredino morja, kjer bom umrl. Saj sem delal za to in upal, da bi bili srečna družina, zdaj pa sem obupal.
Ko pomislim na svoje domače, mi začnejo teči solze. Upam, da bosta vsaj otroka živela srečno.
Nesrečen galjot
Lana Zorec
Rok Senekovič, 9. razred
Pastir in tri sestre
Nekoč so živele tri sestre. Živele so v lepem gradu. V lasti ga je imel njihov oče. Prva sestra je bila vedno lepo oblečena, druga sestra je imela rada visoke prince in tretja sestra je bila nadvse dobrosrčna. Vedno je pomagala drugim. Njihov oče je bil star kralj. Rad je imel, da so drugi namesto njega delali.
Nekega dne se je oče odločil, da priredi tekmovanje v teku. Odločil se je, da tisti, ki zmaga, dobi eno od treh sester. Na to tekmovanje se je prijavil tudi princ, ki si je strašno želel princeso na svojem gradu.
Naslednji dan je oče nagovoril vse tekmovalce. Razložil jim je vsa pravila. Tekmovalci so se pripravljali na začetek in kralj je zapiskal na ves glas. Tekmovalci so začeli teči, med njimi tudi princ. Tek je trajal nekaj ur.
Kralj je komaj čakal, da prvi tekmovalec pride na cilj. In seveda je prvi na cilj prišel princ. Ostali tekmovalci so na cilj pritekli kasneje. Ko so razglasili zmagovalca, so vsi vriskali in ploskali.
Naslednji dan je kralj rekel trem sestram, da katera od njih prva najde pojočo skrinjico, dobi princa. Tri sestre so se podale na pot. Prva je stekla iskat med njive, druga k potoku in tretja v gozd. Prvi dve sestri sta vedeli, da najmlajša sestra dobro ve, kje je skrita pojoča skrinjica. Obe sta tekli za njo. Ko je najmlajša že bila pri cilju, je zaslišala sestri, ki sta tekli za njo. Upala je, da je ne bosta videli. Naenkrat pa se je zaželo bliskati. Prvi dve sestri sta se prestrašili in zbežali v grmovje. Bližala se je noč in strašno je grmelo. Najmlajša sestrica se je odločila, da s skrinjico steče domov. Starejši sestri sta nevihtno noč preživeli v gozdu. Drugi dan je najmlajša sestra očetu pokazala skrinjico. Oče je na ves glas povedal, da princ dobi najmlajšo sestro. Tako sta se princ in tretja sestrica poročila.
Živela sta srečno do konca svojih dni. Med tem časom je najmlajša sestra ugotovila, da ji je nevihtna noč pomagala. Sestri pa sta čakali, da se nevihta umiri.
Kdor mi ne verjame, da sta sestri še tam, naj gre gledat sam če nista že prej umrli od lakote.
Manja Jug, 6. razred
Ema Lavrenčič, 5. razred
Lepa deklica in hudobna mačeha
Nekoč sta v lepi mali hišici živeli lepa deklica in hudobna mačeha. Mačeha je cele dneve poležavala na peči, deklica pa opravljala vse dela.
Enega dne je deklica odšla na vrt in na travniku videla majhna zrna peska, ki so se bleščala. Stopila je na ta zrna peska in pred seboj videla dobro vilo, ki je bila oblečena v lepo majhno obleko, prekrito z bleščicami. Vila se ji je predstavila in jo vprašala, če je kje videla čudežni kamen, ki je zelen in je zelo dragocen. Deklica je bila zelo zmedena in ji rekla, da ji lahko pomaga najti ta kamen. Z vilo sta se odpravili iskat, a ga ni bilo nikjer, deklica je odnehala in vili povedala, da ga tukaj verjetno ni, zato se je deklica odpravila nazaj na vrt. Ko je pobirala zelenjavo, je v grmičku videla nekaj zelenega in hitro je to pobrala ter videla, da je to ta kamen, o katerem je govorila vila, zato je pohitela k vili in ji povedala, da je našla kamen. Vila je bila zelo vesela, zato je deklici naredila uslugo. Povedala ji je, da se s tem kamnom lahko vrneš tri leta v preteklost in je vprašala deklico, če si to želi. Deklica je hotela poskusiti, zato jo je vila s kamnom poslala tri leta v preteklost.
Ko je mačeha videla, da deklice ni več, je bila jezna. Od takrat je mačeha morala opravila delati sama. Deklica pa se je v preteklosti imela zelo super.
Naja Črnčec, 6. razred
Tjaš Jovanovič, 5. razred
Lepa deklica in čudežni kamen
Nekoč je živel oče, ki je imel eno hčerko. Nekega spomladnega dne mu je umrla žena, zato mu je ostala samo še njegova lepa deklica.
Oče je taval po stari prašni poti in zagledal žensko, ki je bila ista kot njegova žena, spoznala sta se in se tudi poročila. Ampak mačeha je do lepe deklice, kot ji je rekel oče, bila zelo nesramna. Z minevanjem let se je njena zloba stopnjevala.
Deklica je konec poletja, ko je postalo mrzlo, odšla. Hodila je po prašni poti, kjer je videla lep čudežni kamen. Naenkrat jo je obdala svetloba, iz katere je prišla vila. Vila je bila dobra in prijazna, vodila jo je do gradu k princu. Ko sta prišli, so se princu zasvetile oči, saj še ni videl lepše deklice. S princem sta se poročila in njuno bogastvo je bil kamen.
Nekega dne pa je ta informacija prišla do očeta, ki je bil vesel. Ko se je hotel odpraviti tja, ga je mačeha hotela ubiti, ampak je prišla kočija, ki jo je peljala v zapor nekam čez tri vasi in tri mesta, saj je ubila že nešteto ljudi.
Oče je prišel in tam tudi živel, zato so živeli in branili kamen do konca svojih dni.
Anej Lorber, 6. razred
Pia Črnčec, 4. razred
Lepa deklica in čudežne stvari
Nekoč je živela majhna lepa deklica.
Ko je bila stara pet let, ji je umrla mama, zato zdaj z očetom živi pri mačehi, ki pa ni bila zelo prijazna do nje, če je hotela dobiti kakšen kos kruha, je morala garati cel dan. Oče pa tega ni vedel, saj je hodil v službo in delal od jutra do večera. Vsak dan jo je pošiljala k jezeru po vodo in v mlin po moko. Dokler ni nekega dne šla na sprehod, da bi si oddahnila. Hodila je in hodila, dokler se ji ni nekaj zableščalo pred oči. Bila je nekakšna pot, ki je bila prašna in rumene barve. Po njej je hodila, dokler ni ugotovila, da se je izgubila. Zato je iskala pot, po kateri je prišla do te poti. Žalostna je sedla na tla, da bi si odpočila. Tako je za nekaj ur zaspala. Ko se je zbudila, sploh ni vedela, kje je, zato je spet hodila.
Deklica je bila šokirana in od presenečenja padla na tla. Vila jo je pomirila in ji povedala, da jo je spremljala, kako je morala garati za hrano. Zato ji je dejala: “Ker si delovna in prijazna, ti bom za nagrado izpolnila eno željo, ki se ti bo izpolnila čez tri leta, če boš pridna in pomagala živalim, če bo katera bolna.” Nato si je deklica zaželela, da bi živela večno brez mačehe.
In tako je čez tri leta mačeha zaradi bolezni umrla. Deklica je živela večno do konca svojih dni, imela pa je tudi veliko živalskih prijateljev.
Valentina Januš, 6. razred
Maja Košnik, 5. razred
Zaključna ekskurzija v Bohinj
Letošnje šolsko leto se je za devetošolce začelo nekoliko drugače. Že v drugem tednu septembra smo se podali na zaključno ekskurzijo v CŠOD Bohinj.
V ta čudovit kraj, ki je bil naš dom za tri dni, smo prišli šele okoli pol dveh popoldne. Zaradi pestrega urnika nismo imeli veliko časa, preden smo obiskali že našo prvo postojanko Planšarski muzej v Stari Fužini. Že res, da je muzej bil prijeten, vendar pot do njega ne toliko. Preden smo prestopili vrata našemu novemu znanju, smo morali prehoditi kilometre, ki jih nismo bili vajeni. Po uspešnem ogledu je sledil še ta težko dočakan pohod do doma, ki so ga le stežka polepšale lepote narave, ki so se gnetle pred našimi očmi. Na tem tako imenovanem kratkem sprehodu do doma smo obiskali še Hudičev most, katerega legenda se glasi tako: »Bohinjci so po željah barona Žiga Zoisa začeli zidati most čez potok Mostnica, ki je bil težek podvig zaradi globine. Ko so ga končno postavili, se je le-ta čez noč podrl in tako se je dogajalo vedno znova in znova, dokler eden od delavcev ni rekel: »Pa naj hudič postavi ta most!« In res, hudič je postavil most, vendar z željo, da dobi prvo dušo, ki ga prečka. Ljudstvo si je dolgo belilo glave, ne vedoč, kaj bi storili. Naposled pa so le našli rešitev. Preko mosta so najprej poslali psa.«
Ob prihodu nazaj nas je že pričakala topla večerja, ki smo jo z veseljem zaužili. Po večerji smo se najprej namestili v sobe, se sprostili, nato pa je sledilo prijetno druženje ob tabornem ognju, kjer smo se po vseh osmih letih skupaj še vedno naučili kaj novega drug o drugem.
Drugi dan našega težko pričakanega izleta se je pričel že zelo zgodaj zjutraj ob budnici naše učiteljice. Po urejanju, pospravljanju in zajtrku smo pričeli z našo prvo aktivnostjo dneva − kolesarjenjem. Res ne vem, kaj bi rekla o njem. Že res, da so postojanke bile prijetne, pa tudi klanci navzdol, toda sama vožnja, ki je trajala kar tri ure, nam je delala preglavice. Vozili smo se po kolesarski stezi Bohinja, ki pa se je meni zdela primernejša za športnike in kolesarje kot pa za nas, vendar tudi to smo prestali. Ob prihodu v dom smo le že težko pričakovali kosilo. Po njem smo imeli nekaj časa, da sprostimo naše mišice, vendar ne za dolgo, kajti kmalu smo se odpravili preizkusit nov šport − kanuizem. Če so dopoldne trpele naše spodnje mišice, smo popoldne razgibali še zgornje. Po kanuizmu smo imeli nekaj časa za sprostitev, ki pa smo ga zapravili na ne prav sproščujoč način. Po hodniku so odmevali naš smeh, kričanje in še mnogo drugega, zato se moramo še tukaj zahvaliti za učiteljičine živce. Po tako imenovanem premoru smo povečerjali, nato pa se odpravili na kratko avanturo iskanja sladoleda. Ni prav dolgo trajalo, preden smo ga le našli, nato pa še malo posedeli, poklepetali in se odpravili nazaj. Sledil je samo še nočni počitek, ki je vsekakor bil lažji za učiteljico, ki pa je doživela popolno tišino že zgodaj zvečer.
Tako smo prišli še do zadnjega dne, ki pa se ga nismo precej veselili, saj še nismo želeli zapustiti te pravljične dežele, v kateri smo se znašli. Po zajtrku smo po sobah vse pospravili in spakirali, nato še s strehe pobirali bombone, za tem pa se že odpravili k naši zadnji postojanki v Bohinju. Spakirali smo nahrbtnike in se podali do jezera, v katerem so se fantje kopali, dekleta pa sedele ter še zadnjič poklepetale od razgledu, ki ga vidiš le v filmu. Po končanem kopanju smo se počasi odpravili nazaj v dom, kjer smo pojedli kosilo, nato pa že bili na poti domov. Naša zadnja postojanka je bila v Trojanah, kjer smo se skupaj še malo posladkali.
Tako torej se je končala naša zaključna ekskurzija, preden bomo odšli vsak v svojo smer. Ne glede na vse težave, bolečine in preglavice si bomo ekskurzijo zapomnili kot našo najljubšo in najlepšo. Le težko se sprijaznimo, da je bila zadnja.
Neža Gert, 9. razred
Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)
Foto: Mateja Nudl (osebni arhiv)
Ana Saldanha: Za starejše od šestnajst
Tako je, peta knjiga, ki so jo brali učenci v letošnjem tekmovanju, je zgodba o najstniškem tipanju po odnosih med spoloma Za starejše od šestnajst. Še ne šestnajstletna Dulce se na Facebooku spozna s še enkrat starejšim Eddijem. Prijateljstvo nadaljujeta s telefonskimi pogovori in sporočili. Ko se njuni resničnosti prekrižata v podeželskem mestecu Vila Nova de Senfins, se zapleteta v kratkotrajno strastno ljubezensko razmerje. Kaj od odnosa pričakuje Dulce? Kaj od nje hoče Eddie? Kot da njuno preizpraševanje ne bi zadoščalo, se v dogajanje vpletejo še policija, sodišče in mediji.
Tekmovalci so poznavanje vsebine romana preizkusili v kvizu. Gre za prvi v slovenščino prevedeni roman na Portugalskem izjemno cenjene in priljubljene mladinske pisateljice Ane Saldanhe ter obenem za eno redkih besedil portugalske mladinske književnosti pri nas.
Pri prvi ustvarjalni nalogi so se učenci seznanili s povezovanjem glasbe, literature in filma. Predstavljati so si morali, da bi po romanu posneli mladinski film, in se postaviti v vlogo režiserja oz. režiserke ter napisati, na katerem mestu v romanu bi predvajali določeno pesem. Nekateri so glasbo poiskali na internetu, drugi pa so jo uglasbili sami.
Utemeljitev strokovne komisije: Ekipa Flowers (učenke naše šole) je za enega od glasbenih predlogov delno priredila pesem Ferija Lainščka, dodala svojo instrumentalno podlago ter vse svoje izbire smiselno utemeljila. Učenke so si v tem izzivu delile 1. mesto še z eno ekipo.
Če bi po romanu posneli mladinski film, bi izbrale naslednje 3 pesmi.
UVODNA ŠPICA
1. FERI LAINŠČEK: AFRODITA (besedilo smo delno spremenile in pesmi dodale svojo instrumentalno podlago – navdih smo dobile v knjigi, ko Eddie igra kitaro, pri Dulce pa se začnejo čustva krepiti – pesem smo spremenile tako, da Dulce govori o Eddiju – v središču je njen zorni kot doživljanja).
V filmu bi pesem umestile – prvi dve kitici v uvodni del bi jih Dulce napisala ob začetku ljubezni. 3. in 4. kitico bi v filmu zavrtele na koncu kot zaključno špico, ko Dulce ugotovi, kaj se je zgodilo in se s tem sprijazni (pesem piše v tretji osebi, ker se želi odmakniti od vseh teh spominov).
2. Ludovico Einaudi: Experience
LINK: https://www.youtube.com/watch?v=_VONMkKkdf4
To instrumentalno glasbeno podlago bi uporabile v različnih delih filma (predvsem za poudarjanje Dulcinih čustev), predvsem za prikaz in stopnjevanje Dulcinih čustev (že od samega njunega spoznanja in kako se je njuna ljubezen spreminjala, kar bi ponazorili prav z jakostjo/močjo/hitrostjo glasbe, gledalec bi ob tem začutil Dulcino strast/njeno intenzivno doživljanje neskončne/neopisljive ljubezni. Vrhunec njenega doživljanja ponazarja pesem od 1.50 minut.)
3. Taylor Swift: All too well
LINK: https://www.youtube.com/watch?v=9OQBDdNHmXo
To glasbo bi uporabile v filmu proti koncu, ko se Dulce spominja skupnih doživetij z Eddijem (dobrih in slabih), saj se avtorica Taylor Swift podobno kot Dulce skozi pesem sprašuje, kaj bi se zgodilo z njuno zvezo, če med njima ne bi bilo takšne starostne razlike. Pesem All too well vsebinsko (zgodbeno) sovpada s samo vsebino literarnega dela Za starejše od šestnajst.
Roman Za starejše od šestnajst dokazuje, da je ljubezen res slepa in da je včasih dobro sneti rožnata očala. Pri drugi ustvarjalni nalogi Nasvet prijateljici nas je zanimalo, kaj bi tekmovalci svetovali Dulce, če bi bili njeni prijatelji in bi jim zaupala, da ji je všeč precej starejši moški. Napisali so ji pisma, v katerih so ji zaupali svoje mnenje o Eddieju.
Porto, 8. 3. 2022
Hej Dulce!
Kako si kaj? Glede na pismo, ki si mi ga poslala, sklepam, da si odlično. Ta tvoj Eddie zveni kot popolni princ na belem konju. Vesela sem zate, da si se po tvojem mnenju zaljubila, a sem malce skeptična glede tega tvojega fanta.
Njegova leta mi ne gredo v glavo. Star je dvakrat toliko kot ti! Ali vaju sploh zanimajo enake stvari? Po mojem mnenju si malce prehitra. V svojem pismu si mi opisala, da je on tvoja »prava ljubezen«, ampak se sprašujem, če sploh veš, kaj je to »prava ljubezen«. Mene ne sprašuj, ker tudi sama ne vem! Želim ti samo povedati, da stvari ne jemlji resno, kaj če je samo nek »čudak«, ki se želi s tabo samo igrati. Mislim, da si malce zaslepljena in da te je njegov lažni nasmeh »začaral«. Svoji čustvom si pustila nadvlado in zdaj misliš, da je vse skupaj res. Pa je?
Zdaj si misliš: »No, pametnjakovička, potem pa mi povej, kaj naj naredim?« No, moja draga prijateljica, predlagam ti, da stopiš korak nazaj in pomisliš na prihodnost. Ko boš ti stara 30, bo on skoraj 60! Ali si res želiš izgubiti »ljubezen svojega življenja« pri 40-tih letih? Potem pomisli glede družine. Kako bo z otroki? Ali si jih sploh želiš? Zastavi si vprašanja in po dobrem premisleku nanje odgovori. Pomisli tudi na svojo lastno prihodnost: šola? Služba? Koliko si pripravljena tvegati? Ali si pripravljena tvegati odnos s starši? Družino? Zavedaj se, da z vsemi lepimi stvarmi se nam v življenje prikradejo tudi slabe, ki se jim želimo izogniti, ampak se jim ne moremo.
Dulce, vsi ljudje ti stojimo ob strani, in ti želimo le najboljše. Eddie pa ta oseba ni. Jaz ga ne poznam, ti ga ne poznaš, nihče ga ne pozna tako dobro kot on sam in če še on ne ve, kaj bi rad, ta oseba zagotovo ni dobra zate.
Pošiljam ti lepe pozdravčke.
FLOWERS
Kam?
Zdi se mi, da bo z mano konec. Življenje se mi bo spremenilo za vedno.
Hodim v množici ljudi. Vidim, da jih je večina enakih kot jaz. Zdi se mi, da smo se vsi izgubili v svojih mislih in čustvih. Hodimo v neznan svet in ostanke prejšnjega življenja puščamo od zadaj. Hodim skozi smrdeč, siv zrak. Moje misli so polne obupa, srce mi razbija, ampak ustaviti se ne morem. To je moj nov začetek, vsaj vem, da med vsemi temi ljudmi nisem sam. Lahko samo upam, da je moja prihodnost boljša.
Težko si je misliti, da se mi vse to dogaja komaj pri petnajstih letih, na sebe sem tudi ponosen, saj vse to delam za svojo družino. Upam, da vedo, da mislim na njih in upam, da je Amerika res moja prihodnost. Vem, da me bodo spustili skozi, saj nisem bolan, vidim pa preko sto ljudi, ki se jočejo, saj jih niso spustili skozi. Čez kako minuto se bomo morali stuširati v množici. Počutim se kot žival. Počutim se, kot da sem v zaporu …
Rok Senekovič, 9. razred
Jani Senekovič, 5. razred
Življenje sredi ničesar
Vsak od nas se kdaj spopada s težavami. Lahko so površinske, kot na primer premalo sladkana jutranja kava ali pa zelo globoke, recimo zasvojenost in bolezni, ki nas lahko popeljejo tudi na smrtno posteljo.
Zelo poglobljeno nam je težave sodobnih mladostnikov predstavila sodobna slovenska pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Rojena je bila 20. 6. 1970 v Kranju. Gotovo je lahko ponosna na svojo diplomo, ki jo je pridobila na AGRFT v Ljubljani. Zanimalo jo je tudi delo z otroki, zato je opravila tudi pedagoško fakulteto. Med leti 1994 in 1999 je službovala v dveh slovenskih gledališčih, vendar je leta 1999 ugotovila, da jo veliko bolj pritegne leposlovje. Posvetila mu je svoje življenje. Objavljala je tudi v revijah Ciciban in Mavrica ter celo sodelovala z RTV Slovenija. Najraje piše dela za otroke, vendar se je preizkusila tudi v delih za odrasle. Napisala je veliko literarnih besedil, kot so npr. Skrivališče, Mi smo slike … Za svoje delo Kdo je danes glavni je dobila priznanje zlata hruška, njen Avtobus ob treh pa je celo sodeloval v projektu Rastem s knjigo leta 2017/18. Svojo ljubezen do knjig je izkazala tudi v intervjuju z eno od svojih mladih bralk, v katerem je povedala : »Nikoli ne nehaj brati.«
Avtorica nam je torej prej omejene težave predstavila v sodobnem mladinskem romanu z naslovom Gremo mi v tri krasne. Literarno delo je bilo izdano leta 2021 pod okriljem Založbe Miš. Nastalo je v zbirki Z(o)renja. Razdeljeno je na 12 poglavij, ki so poimenovana z dnevi v tednu. Dogajalni čas je od petka do petka. Mladinski roman je bil celo nominiran za desetnico. Njegova vsebina je zelo aktualna in ima res globoko sporočilo, ki se vsakega dotakne.
Zgodba nas popelje v svet mladostnikov, ki se spopadajo z raznimi stiskami. Veliko različnih značajev se zbere skupaj na avtobusu, ki jih pelje v svet, ki si ga ne predstavlja nobena sodobna oseba.
Glavni književni osebi sta dva prvoosebna pripovedovalca ‒ Uroš in Valentina. Uroš je zašel v past sodobne tehnologije. Tega se ni niti zavedal, a je padel zelo globoko. Njegovo močno zasvojenost s telefonom in računalniškimi igricami je opazila njegova mama. Zanj je zelo pomembna, saj ga je naučila pravilnega, globokega izražanja in stvari, ki mu v življenju zelo koristijo. Žal se je naš glavni junak spopadal tudi z izgubo očeta in v svoj krog ožjih družinskih članov je moral sprejeti maminega novega partnerja Miloša. Skozi roman opazimo, da se je počutil izrinjenega in gotovo ni lahko misliti, da bo očeta zamenjal drug moški. Dobil je celo polbrata Samuela, ki pa ga je lažje sprejel, saj sta kljub vsemu krvno povezana.
Drugi pomembni literarni lik je Valentina. Njena življenjska izkušnja je še mnogo težja. Imela je hude prehranske motnje. Seveda je to dandanes že čisto normalno, saj nas na vsakem koraku spremljajo popolno izoblikovana dekleta, ki jim na prvi pogled ne manjka čisto nič. Imajo popolno življenje. Verjamem, da ni čisto tako, da se za vsakim živim bitjem skrivajo težave. Tudi Valentina je mislila, da mora postati popolna, zato je začela stradati. Mislila je, da ima vse pod kontrolo, dokler ni pristala v bolnici. Pri vsem skupaj jo je močno vzpodbujal notranji monolog ‒ »hudiček«, ki jo je nagovarjal k temu, naj ne je, saj bo tako lepša. Po mojem mnenju so jo do tega spravili tudi drugi dejavniki, kot so težave z očetovimi izbruhi jeze, zaničevanje s strani njenih sovrstnikov …
Naša glavna junaka se srečata na taboru, ki vsem udeležencem močno spremeni življenje. Nanj jih večina ni prišla prostovoljno. Nekatere so prisilili starši, druge bolnišnično osebje. Ne glede na to kako so pristali tukaj, so to potrebovali. Za njih je bil nujen oddih v naravi, sredi ničesar in s čisto nepoznanimi ljudmi. Kot je razvidno iz odlomka, je ta tabor bogu za hrbtom. Nanj težavni mladostniki niso smeli prinesli telefonov, kar je za njih bila velika težava. Res je, da te lahko telefon popelje v nerealen svet. V njem si lahko točno to, kar si želiš, pa če je resnično ali ne. Telefon je bil primarni razlog za udeležbo tabora številnih oseb, npr. Žan, prej omenjeni Uroš, Romeo … Sploh se niso zavedali, kako jih tehnologija uničuje. Sploh niso več znali poslušati sami sebe in se poglobiti vase ter svoje razmišljanje. Tabor je bil za njih res dobra ideja, saj so se spet morali najti, se poglobiti vase in se naučiti, kako odpraviti ali vsaj oblažiti svoje težave. Morali so se pogovarjati drug z drugim in se med seboj poskusiti razumeti, saj niso imeli več hitrega izhoda – telefona.
Uroš je že na začetku dobil sopotnika, ki mu ni bil ravno pri srcu – Blaža Finžgarja. Ta je bil zelo zgovoren, celo preveč, kar pa je šlo Urošu zelo na živce. Imel je tudi velike težave z napadi panike (enega je doživel celo na taboru) in je zato zelo pogosto hodil po bolnišnicah. Menim, da ga je do tega privedla njegova obsesija z igranjem violine. Sicer je bil zelo talentirani mladi glasbenik, vendar je vse postalo preveč stresno. Mislim, da ni razmišljal o posledicah, saj za to sploh ni imel časa, ko pa je igral in vadil 24 ur na dan. Z Urošem se kasneje spoprijateljita bolj, kot si je Uroš predstavljal.
Na taboru jih spremljajo tudi odrasli – Milena, Meta, Janja in Peter, ki jim pomagajo in jih vodijo skozi dogodke. Uroš Petra jemlje kot generala in se takoj odloči, da ga sploh ne bo poslušal, vendar se njegovo mnenje vsak dan močno spreminja.
Spoznamo tudi druge literarne like, kot so Lucija, Miha, Kim, Nina, Tilen, Jernej, Pavlina in meni zelo zanimiv Žan, ki je bil na začetku zaprt vase, da se ni niti predstavil. Ni se znal socializirati in se čisto normalno pogovarjati, saj je preveč časa prebil na tehnologiji. Imel je zelo hud prepir s Petrom, saj se ni mogel zadržati in je imel telefon celo na taboru. Odkrili so ga in seveda so sledile posledice. Zdi se mi, da je bil ravno ta prepir zanj največja prelomnica, saj se je globoko zazrl vase in ugotovil, da res nekaj dela narobe. Vse udeležence tabora je presenetil, ko se je odprl in povedal vse, kar ima na duši. Njegov način izražanja ni niti malo podoben Uroševemu (slovnično pravilno, nove besedne zveze, zelo premišljene besede …). Veliko uporablja slogovno zaznamovane besede, sleng, sploh v trenutkih jeze.
Odnosi med književnimi osebami se močno spreminjajo. Za njih je to velika prelomnica, saj se naučijo tudi dela na kmetiji (paša, izdelava sira …). Pišejo tudi pisma, kar je za njih težko, saj s tem niso več dobro seznanjeni. Tabor obišče tudi Tine – Valentinin in Urošev skupni prijatelj, ki Uroša spet spomni na zunanji svet, Uroš Tinetu ni želel pojasnjevati dogajanja na taboru. Veliko se ukvarjajo tudi s pohodništvom in raziskovanjem planin. Spletejo se tudi ljubezenski trikotniki, kar predstavlja še dodatno težavo. Uroš se nauči, da mora paziti na besede, sploh v prisotnosti deklet. Zanj je bil to velik napredek, saj je spoznal nove prijatelje in Valentino, ki je zanj pomembna. Ugotovil je, da njegove težave sploh niso tako grozne, da so se drugi spopadali z veliko težjimi življenjskimi preizkušnjami. Vesel je, da ga je mama naučila vseh pravil in pomembnih vrednot življenja, jaz pa tudi, saj me je knjiga zaradi njegovega humorističnega pogleda na življenje še veliko bolj prepričala. Všeč so mi njegove nove besede in besedne zveze v prenesenem pomenu, saj se tako še bolj poglobim v besedilo in razmislim, kaj mi želi povedati. Všeč mi je tudi, da je avtorica vključila Žana s slengom, saj le-ta mladim bralcem zgodbo zelo približa in jo naredi pristno.
Priznam, brez telefona bi bilo tudi meni težko živeti, kako le ne bi bilo njim, ki so postali zasvojeni. Zase menim, da te meje še nisem prestopila, saj znam odložiti telefon in preživeti čas na boljši način – z družino in prijatelji.
Torej, ne predajte se tehnologiji in vsem vzorom sodobnega sveta, saj ste najlepši in najboljši točno takšni, kot ste v tem trenutku.
Tiana Šipek, 8. razred
Tobias Škamlec, 5. razred
Vse se lahko obrne na glavo
Poljanska dolina, 7.3.1860
Dragi dnevnik,
ko sem bil v Trstu neučakan, da dobim srečne, skrbne starše, se mi je to tudi zgodilo, ampak ne za dolgo časa.
Čakal sem dneve in noči, da bi nekdo prišel. Nekega dne pa sem zagledal moškega, ki je hodil proti meni in me vzel v roke. Prišel je pome tako vesel in srečen. Ime mu je bilo Matevž. Ko sva prišla v njegovo hišo, sem na peči zagledal leno, staro žensko. Niti pogledala me ni, Matevž pa me je peljal v mojo prekrasno sobo. Vse je bilo lepo, do dne, ko je Marušica rodila otroka. Ves čas je kričal in se drl okrog hiše. Bil je grd in nosil je raztrgana oblačila.
Od tistega dne me je Matevž imel za igračo. Ni me več pogledal z njegovim priljubljenim nasmehom. S Tinčetom je ravnal isto kot z mano nekoč. Prizadel me je, saj sem mislil, da me nikoli ne bo zapustil. Od tistega dne se nisem nikoli več naspal, saj sem moral spati na plesnivi slami. Nisem maral več življenja, saj je bilo vse zelo boleče. Matevž me je ves čas preganjal, da moram delati. Tisti majhen Tinče je lahko ležal z Marušico, tako sem jima zavidal. Ves čas sem bil lačen, saj so mi zavidali vsak moj grižljaj. Bil sem izmučen in brez energije. Matevž me je ves čas pretepal, Tinče in Marušica sta samo gledala in ga vzpodbujala. Ko me je hotel Tinče pretepsti, sem bil tako razburjen, saj je bil mlajši in razvajen. Ampak ničesar nisem mogel, saj me je Matevž držal in bil sem brez energije.
Ko sva odšla z Matevžem k duhovniku, mi je vso pot govoril, da ne smem imeti solznih oči. Pri gospodu me je vedno hvalil, kako sem priden, da dobro jem. Ves denar, ki ga je Matevž dobil, je zapravil v gostilni. Potem je prišel domov in me pretepel. Nisem imel niti kančka upanja, da bi lahko bil enkrat srečen. Velikokrat sem hotel zbežati ali pa se ubiti, ampak preprosto nisem vedel kako. Vsak dan za dnevom se je ponavljal in imel sem še več modric ter bolečin.
Ko sem ves obupan ležal pod hruško, sem si tako želel, da bi lahko še zadnjič pojedel samo en grižljaj tiste hruške. Lahko sem si preštel že vse kosti in čutil sem, kako umiram. Vse žene so hodile okrog mene in me zmerjale ter dajale pripombe, ampak nobena mi ni pomagala. Padla je tista hruška in sem jo hotel ugrizniti, ampak se je vame zapodil Matevž. Bil sem že ves bled in slabo sem videl. Prišel je možakar in Matevža povlekel z mene. Vedel sem, da je bil to moj zadnji dan življenja.
Ubogljiv Tomažek
Gala Bračič, 8. razred
Žan Golob, 4. razred
Ujet v usodo
Na vasi, 1. 6. 1869
Dragi dnevnik,
ne vem, kako sem se znašel v Trstu. Najbrž me starši niso želeli, so že imeli svoje razloge. Tukaj nam ni šlo dobro. Pogosto smo bili tepeni, nismo se imeli kam skriti. Nisem imel prijateljev in po koncu me je držala le misel na čudovito prihodnost, ki me čaka v novi družini. Mislim sem, da so vsi, ki si želijo posvojiti otroka, ljubeči in skrbni. To sem si tudi želel.
Bil sem že pri koncu z močmi, saj nam je primanjkovalo hrane, dobili pa smo jo le enkrat na teden. Tedaj me je skrbnik s surovo, trdo roko povlekel skozi vrata in me potisnil k sila čudnemu moškemu. Ni imel desnega ušesa in na prvi pogled se mi je zdel precej strašen, a vendar sem bil rešen tiste zagamane luknje. Peljal me je domov, v svojo hišo. Izvedel sem, da je Matevž in njegova žena je Marušica. Ta lena spaka na peči mi že na prvi pogled ni bila všeč. Do mene je bila zmeraj nesramna in me ni marala. Matevž pa je postajal vedno bolj in bolj ljubeč. Hrane mi ni manjkalo in vsepovsod me je vzel. Zelo rad sem ga imel in ta del življenja je bil ves sanjski.
Vse je bilo odlično in boljšega življenja si ne bi mogel želeti. Seveda, ni moglo trajati večno, bilo je prelepo, da bi bilo res. Zgodila se je prelomnica in v mojem življenju je vse šlo le še navzdol. Rodil se je Tinče − biološki otrok Matevža in Marušice. Sprva sem bil vesel, da bom imel bratca, še en član družine. A hitro po rojstvu se je moje mnenje močno spremenilo. Niti poskusil me ni imeti rad. Jaz sem se ves trudil, a ni šlo. Bil je velik razgrajač in sčasoma je postal tudi nasilen. Nisem več poznal starega ljubečega Matevža, zdaj je postal čisto drug človek. Prvih par udarcev sem sprejel, mogoče sem si zaslužil, a to se je dogajalo vedno pogosteje in bilo mi je dovolj. Moje trpljenje se je samo stopnjevalo. Tepen sem bil od Matevža in Tinčeta, Marušica pa je gledala ter navijala. Kako je človek lahko tako krut? Uživala je, ko sem bil tepen. To se je nadaljevalo. Hrano sem dobil zelo redko. Vidno sem shujšal. Nisem si mogel niti predstavljati, da bom doživel večji pekel od sirotišnice, ampak čudeži se dogajajo.
Že nekaj dni sem vedel, da se moj čas na tem planetu izteka. Niti hoditi nisem mogel. Pa je prišel tisti dan, ko sem obležal pod hruško, brez moči, brez volje do življenja. Želel sem samo, da bi tista hruška, ki sem jo gledal že cel dan, padla na tla. Bil sem tako lačen. Mimo so hodile vaške gospe in vedel sem, da mi nobena ne bo pomagala. Gotovo so se norčevale, vendar jih nisem poslušal. Sploh ne veš, kako je pred smrtjo. Ničesar ne vidiš, ničesar ne slišiš in ničesar ne čutiš. Takrat sem si želel samo še umreti. »Prosim, vsemogočno nebo, vzemi me k sebi v raj. Ne zdržim več,« samo to sem si mislil. Naenkrat pa je vse samo izginilo, moje srce in duša sta končno bila mirna, nisem čutil bolečin, modric in lakote. Čutil sem le sproščenost, lahkotnost in užitek.
Tiana Šipek, 8. razred
Maja Košnik, 5. razred
baBUjan
bu
bubu
bububu
bubububu
bububububu
bubububububu
bububububububu
bubububububububu
bububububububububu
bubububububububububu
jaz sem en bu
bubu
Po vzoru konkretne poezije Borisa A. Novaka spesnila Zala Puclin, 3. razred.
Žana Korez, 7. razred
Liamovo presenečenje zame
Minilo je že kar nekaj časa od takrat, ko so mi pomežiknili oblaki. Z Liamom sva se morala počasi posloviti. Ta dan je bil moj najljubši.
Ko sem prišla domov, sem se ulegla na kavč in razmišljala, da je življenje lahko tudi čudovito. Razmišljala sem tudi o tem, da se znam postaviti Vicky po robu. Ko je nastopil čas za spanje, sem se šla umivat. Kmalu je bila ura devet. To je ura, ko grem navadno spat. Naslednje jutro je bilo prelepo. Ptički so žvrgoleli, trava je zelenela. V šolo sem prišla zelo zgodaj. Zgodilo pa se je nekaj nenavadnega. Viktorije ni bilo.
Takoj sem začela spraševati učence, ali kaj vedo o Viktorijinem izginotju. Sama sem mislila, da je mogoče zbolela. Seveda so bili drugi bolje obveščeni kot jaz. Povedali so mi, da se je Vicky prepisala na drugo šolo. To se je zgodilo tako hitro, da sploh nisem mogla verjeti. Bila sem srečna, da Viktorije ni več, saj mi je ravno ona povzročala največje težave. Tudi Liam je bil videti srečen.
Popoldne me je povabil v park Trakovnik. Sprehajala sva se po njem, vendar nisva šla do skal, kjer sva imela že slabe izkušnje.
Ker se je bližal moj rojstni dan, sem mu zaupala svojo največjo željo. To je bil pes. Mimo so prišli ljudje s sladoledom, zato se mi je zahotelo po tej sladki in priljubljeni sladici. Kupila sva si ga v sladoledarji Ptica, ki je ena najboljših na svetu. Malo sva še klepetala in kramljala. Spet sem se morala posloviti.
Doma sem začela razmišljati, da so mi roke začele drhteti. Ugotovila sem, da je to zaradi tega, ker pogrešam Viktorijo. Pogrešala sem njene pripombe na moj stil in modo ter nasploh vse njene komentarje. Razmišljala sem tudi o svoji in Viktorijini prihodnosti. Kmalu sem se utrudila od tega in zaspala kar na kavču.
Naslednje jutro je bilo lepo. Še posebej zato, ker je bil moj rojstni dan. V šoli so me presenetili in mi pripravili veliko zabavo. Ta dan je hitro minil.
Domov sem prišla zelo zmedena. Začudilo me je to, da nikogar ni bilo doma. Spet sem začela razmišljati, a ni minilo deset minut, ko so v stanovanje zakorakali vsi moji sorodniki in zapeli: »Vse najboljše zate, vse najboljše zate!« Med njimi je bil tudi Liam. S seboj je imel srednje veliko škatlo. Odprla sem jo in zagledala malega srčkanega kužka. »Hvala, Liam,« sem se mu zahvalila.
Praznovanje je trajalo še dolgo. Z mojim kužkom sva se igrala in lovila. Vse je bilo izvrstno, tudi torta, ki jo je spekla mama. Po navadi ni delala tako dobrih tort, tokrat pa je bila odlična. To pa zato, ker jo je spekla z ljubeznijo.
Te dni sem spoznala veliko novega. Tudi to, da je ljubezen vrednota in da moramo sprejemati drugačnost. To sem ugotovila pri Liamu. Čeprav so ga klicali Nosatež ali Nosonja, ker je imel res velik nos, je bil po srcu dober. Prav te vrednote ni imela Viktorija. To je tudi pomembno, saj dandanes ni več takih ljudi, kot je Liam. Res sem si zaželela, da bi bilo več srčnih ljudi kot nesramnih. Upam, da se mi bo ta želja izpolnila.
Alina Berič, 5. razred
Larisa Kotnik, 5. razred
“Talentiranih” štirinajst
Zdaj moramo kar hitro oditi … Iti
Svoje talente svetu pokazati … Kazati
Novo pot spoznati … Poznati
Našim sanjam naproti … Proti
Poti
Ti
Za generacijo 2013−2022 na vrata že trka slovo in ker sami pravimo, da imamo mnogo talentov, jih bomo nekaj delili tudi z vami. Le kaj so bili naši talenti nekoč in danes?
NAŠI TALENTI NEKOČ
LARISA: igrivost
LEON: risanje
TIA: petje
NEŽA: nagajivost
ANDREJ: igranje nogometa
DAVID: igranje nogometa
VALENTINA: radodarnost
LARA: komunikativnost
NATAŠA: petje
MARUŠA: sramežljivost
TINEJ: igranje računalniških iger
ROK: risanje
ALJAŽ: ustvarjanje z lesom
URŠKA: nerodnost
NAŠI TALENTI DANES
Foto: Uroš Brumen
Foto: Uroš Brumen
LARISA: skrb za druge
LEON: igranje računalniških iger
TIA: komunikativnost
NEŽA: igranje odbojke
ANDREJ: peka slaščic
DAVID: še boljše igranje nogometa
VALENTINA: skrbnost
LARA: natančnost
NATAŠA: risanje
MARUŠA: marljivost
TINEJ: ukvarjanje s športom
ROK: ustvarjanje animacij
ALJAŽ: ukvarjanje s športom
URŠKA: spretnost z besedami
Foto: Uroš Brumen
HIMNA 9. RAZREDA (prirejeno po pesmi Siva pot)
Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V srednje šole,
v življenje
vodi nas naša pot.
Skoraj raj si
naša šola.
Vsi spomini
z nami bodo šli.
Tu 9 let
preživeli smo,
zdaj pa mi vsi skupaj
izrečemo slovo.
Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
Iz otroštva
v mladost
vodi nas naša pot.
Ti spomini
še živijo,
tudi če se mi
zdaj poslovimo.
Te valete
še zdaleč konec ni,
ti spomini
z nami v srednjo bodo šli.
Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V srednje šole,
v življenje
vodi nas naša pot.
Ko vstaja jutro,
mislim na vse te zgodbe.
Slike spominjajo na vso to mladost.
Ko se prebijamo
skoz’ vse izzive naše,
vem, da skupaj mi zmoremo.
Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
Iz otroštva
v mladost
vodi nas naša pot.
Naša pot vodi nas,
kamor hoče srce.
V to slovo,
v mladost
vodi nas naša pot.
Vodi nas naša pot.
TUDI VI BOSTE KMALU …
Daj mi čas, svojo skrivnost,
ki ti pomaga, da si vse bolj nov,
koliko bolj stariš. (Juan Ramon Jimenez)
V resnici je že skoraj zgodnji poletni večer, koledar še vedno kaže pomlad. V resnici se vidijo stvari vedno malo drugače, kot pravijo pocinkana pravila. Modro nebo nad mano se je odpiralo v svojo brezčasnost. Majhna srebrna pika je polzela nekje izpod Slovenskih goric proti Pohorju. Z enega hriba na drug breg. Tudi Vi boste kmalu …
V mojih mislih pa sem v starem šolskem albumu iskala včerajšnje dni.
Dragi moji devetošolci,
še ne tako dolgo nazaj, ko ste prišli v 6. razred, smo se vsi skupaj srečali v našem razredu. Spomnim se plahih pogledov, kuštravih glav in radovednih obrazov. Zagotovo se vam je šola takrat še zdela velika in nekoliko tuja, pred vami so bile nove poti, novi obrazi. Le kako se boste vi spominjali teh prvih skupnih dni? Po nekem čudnem receptu zbranih toliko različnih otrok, kot smo si sami nadeli ime – skupaj smo postali čarovnija okusov, štirinajstih raznolikih.
Vsak zase je stopil v sobivanje z nekimi pričakovanji – do sebe, do drugih. Ni življenje tisto, ki izbira poti, mi smo tisti, ki stopamo po svojih izbranih poteh. Z razlogom so se naše poti na neki točki križale in nas izbrale, da smo drug drugemu sopotnik na poti odkrivanja, odraščanja, sprejemanja, dajanja … Da skupaj zorimo v svojih spoznanjih, mislih, vrednotah, sposobnostih, da skušamo drug ob drugem in drug z drugim iz sebe narediti najboljšo različico.
Skozi naša skupna leta ste tudi vi zoreli, rastli v svojih razmišljanjih, željah, iskali svoj smisel, meje, odkrivali svoje potenciale. Slika iz 8. razreda še ni tako stara, pa vendar se mi zdi, da ste na njej nekoliko drugačni. Želite si prijateljskih klepetov, vleče vas ven, na šolsko dvorišče, na sonce, v ozadju slišim petje, vidim prve simpatije. Razigranost je tista, ki vam krajša čas. Življenje je lepo. In kadar ni? Včasih je prav, da se stemni in se naučimo ljubiti sonce, kot pravi Menart. Vse to že veste in včasih se vam zdi, da veste že vse. Ampak, ali se ne zdi vsem najstnikom, da vedo že vse? No, razen pri pisnih preizkusih in spraševanjih je še nekaj dilem.
Zadnja slika še ni nalepljena. Ampak vidim vas vsak dan, v živo. Kako dolgo še? In vas gledam in se sprašujem: vam je bilo odraščati lahko ali težko? Smo izpolnili pričakovanja? Kaj je tisto, kar boste odnesli s seboj? Če bo vsaj en lep spomin na naša skupna leta, potem vem, da smo vsaj nekaj naredili prav, četudi smo včasih bili pred težkimi odločitvami, ko smo drug drugemu nastavljali ogledalo in hkrati odstirali naše najgloblje strahove, spoznanja, skupaj smo si cilje postavili še višje. Smo se v tistem trenutku odločili prav? Kmalu smo le skupaj kot razred spoznali, kaj nas oddaljuje in obenem zbližuje, kaj nas boli, žalosti in da so spoštljivi odnosi tisti, ki nas krepijo v zavedanju, kaj želimo v življenju postati. Naš skupni čas se ne more meriti v urah, dnevih, mesecih, letih. Lahko se le meri v naših skupnih spominih, pogovorih, prigodah in nenazadnje se lahko meri v našem skupnem smehu, joku in tudi tišini, ko smo si le s pogledom in brez besed povedali vse. Dan, ki smo ga preživeli skupaj, zame ni bil nikoli izgubljen. In ja, pokazali smo, da nam ni vseeno drug za drugega. Vi ste mi velikokrat s svojo srčnostjo dajali potrebno življenjsko energijo, smisel, me naučili, kaj pomeni zaupati, verjeti, odpuščati in imeti rad tudi, ko se ti srce nevede razdeli na 14 enakih delov, sama pa sem vam skušala prisluhniti, vas razumeti, si vzeti čas za vsakega izmed vas in vas naučiti, da ni nič narobe, če kdaj pademo, če je človek žalosten, jezen, razočaran, bistveno je to, da se naučimo pobrati in pokazati svoja čustva, jih predelati, da smo iskreni do sebe in drug z drugim, čeprav včasih tudi resnica boli in življenje pač nima samo ravnih poti. Saj le tako lahko pletemo niti življenjskih vezi, ki ostanejo za zmeraj. Kot boste v mojem srcu tudi vi za zmeraj ostali moji otroci. Čeprav bi želela le še za trenutek zaustaviti naš skupen čas, le še za trenutek prestaviti naše slovo, bom svoje misli in razmišljanje sklenila s pesmijo:
Nena Oštir Novak: ZVEZDE SVETIJO
Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki si upajo sanjati drzne stvari,
ki v temi vedno najdejo svetlobo,
ki sladko živijo, čeprav so okusili grenkobo.
Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki verjamejo v nove možnosti,
ki vedno grejo še korak naprej,
ki grejo včasih preko starih mej.
Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki tudi dež jih v lepo jutro prebudi,
ki skačejo v luže kljub umazaniji,
ki znajo predati se domišljiji.
Zvezde svetijo za tiste ljudi,
ki pogumno stopijo na vse poti,
ki v srcu nosijo prijaznost in vedrino,
ki z barvami srca prebrišejo sivino.
Zgodnji poletni večer je postal noč. Kar tako, v eni uri.
Zvečer je letalo preletelo nebo. Videti je bilo, kot da se je z enega hriba zarisalo proti drugemu. Tako kot se boste Vi kmalu …
S ponosom danes gledam vsakega izmed vas zaradi vsega, kar ste, in kar sem sama postala z vami in ob vas. Verjamem in vem, da boste na novih življenjskih poteh zasijali v vsem svojem sijaju. Zato …
Srečno, drage moje zvezdice. Rada vas imam.
Vaša razredničarka
Foto: Uroš Brumen
V tem šolskem letu se je v Zlato knjigo vpisala učenka URŠKA ZOREC.
Foto: Uroš Brumen
Ljubezenski life
Lana Bašnec, 7. razred
Sreča
Aneja Kos, 7. razred
Srčna tekma s časom
Sara Kotnik, 7. razred
Konstruktivistične pesmi
Učenci 9. razreda so se tudi letos preizkusili v samostojni tvorbi svoje konstruktivistične pesmi.
Urška Zorec
Larisa Bračič
Neža Gert
Leon Bračič Rajšp
Larisa Bračič
Rok Senekovič
Lara Leš
Maruša Majer
Aljaž Škrlec
Tinej Murko
David Kacijan
Tia Dobaj
Andrej Januš
Neža Gert
Nataša Lorber
Valentina Kauran
Peter Svetina: Modri Portugalec
Modri Portugalec Petra Svetine je bila zadnja knjiga, ki so jo prebrali učenci. Ko vstopimo v romanček Petra Svetine, se nam udre pod nogami in znajdemo se v nenavadnem, na trenutke grotesknem domišljijskem svetu. Z Anjo Klaro in podgancem Hijacintom korak za korakom spoznavamo deželo, njena smešna pravila in čudaške prebivalce. Pri nalogi Flip book so si učenci izbrali en prizor iz knjige in s skupnimi močmi ustvarili flip book.
Naše učenke (ekipa FLOWERS) so v tem bralnem izzivu zasedle 3. mesto.
Komisija je zapisala naslednjo utemeljitev: “Ekipa Flowers je svoj čudovito ilustriran flip book preplavila s črno barvo, ki služi kot dober kontrast izbranemu prizoru.”
Pravljic ni nikoli preveč
Učenci 2. razreda so sestavili in pripovedovali svoje pravljice. Učiteljica jih je zapisala po pripovedovanju učencev (posnetki).
Likovni izdelek so naredili učenci 6. razreda.
Svet je res dober
Pred davnimi časi, ko še ni bilo računalnikov in mobitelov, je za devetimi gorami in devetimi vodami živel deček po imenu Miha. Zelo rad je imel živali. Življenje mu je lepo teklo, dokler ni moral iti v vojsko. Zato je pobegnil. Vzel je konja, voz in harmoniko. Odpeljal se je in začel igrati na harmoniko. Ni zaslužil veliko denarja. Ko pa je zaigral stari ženički, mu je ta dala oreh in mu rekla: »Ko temu orehu rečeš: Orešček, orešček, spremeni se že, se bo spremenil v tisto, kar boš imel v mislih.«
Miha se je odpravil naprej in si misli, da ta oreh zagotovo ne dela. Kljub temu je poskusil. Izrekel je čarobne besede in si zaželel, da bi živel v lepih krajih z vsemi, ki jih je imel rad. V trenutku se je to zgodilo. V krasnem gradu je živel z mamo in očetom, brati in sestrami. Okoli sebe je imel veliko živali. Živeli so še dolgo in morda še živijo danes, če že niso umrli.
Miha Senekovič
Začarana deklica
Nekoč je za devetimi gorami in desetimi vodami živela deklica po imenu Tara.
Tara se je rada igrala na dvorišču njenega gradu. Bila je edinka, zato si je srčno želela, da bi imela sestro.
Plesala je na travniku in zaslišala čarobno glasbo. Prikazala se je vila. Tara se je vile prestrašila. Vila ji je rekla: »Nikar se me ne boj, potrebujem tvojo pomoč.« Tara je rekla: »Seveda, kaj pa potrebuješ.« Vila ji pove, da je njeno prijateljico začaral čarovnik. Tara ji je obljubila pomoč.
Odpravila se je na pot in v jezeru zagledala 12 labodov. Med njimi je bila majhna labodka, ki jo je Tara vzela k sebi na čoln. Odnesla jo je v grad. Položila jo je v bano. Tam se je labodka spremenila v krasno deklico. Deklici je bilo ime Elena. Elena in Tara sta postali najboljši prijateljici. Tara ni bila več osamljena.
Nia Zorjan
Kraljica in čarobna palčka
Nekoč pred davnimi časi je živela kraljica, ki je živela v gradu. Bila je prijazna in rada je čarala s svojo palčko. Z njo si je pričarala čudovite obleke, ogrlice s kristali in kar koli si je zaželela. Zelo rada se je sprehajala po gozdu in plesala okoli gradu ter občudovala cvetlice, ki so krasile njen vrt. Zvečer, ko je bila že zelo utrujena, je paličico malomarno odložila na mizo in odšla spat. Ponoči se je pritihotapil zlobnež in našel čarobno palčko. Ko jo je hotel vzeti, se je kraljična zbudila in ga zasačila. Hotela je vedeti, zakaj jo zlobnež potrebuje. Ker ji ni hotel povedati, je poklicala stražarja. Ta je zlobneža odpeljal v grajski zapor.
Od takrat naprej je kraljična paličico shranjevala na prav posebnem mestu, kjer je nihče ni našel. In tako je živela skupaj s palčko srečno do konca svojih dni.
Lina Šunko
Slon in ptica si pomagata
Nekoč za devetimi gorami sta živela v živalskem vrtu slon in ptica. Ptica je imela zelo majhen prostor. Zato jo je varnostnik premestil k slonu v kletko.
Bil je zelo vroč poletni dan, ko je nenadoma padel z neba čudežni prašek. Padel je na ptico in slona. Bila sta začudena. Začela sta se pogovarjati. Bila sta zelo srečna. Slon je vprašal ptico, če mu lahko pomaga risati. Ptica bi mu z veseljem pomagala, vendar je morala po liste in barvice. Varnostnik ji ni dovolil in je bil zelo slabe volje. Potem je prišla varnostnica Lara in je prinesla ptici ter slonu barvice in liste.
Slon in ptica sta bila zelo srečna. Lari sta rekla, da je zelo prijazna.
Zoja Žnuderl
Jaz, veverička in lisička
Nekoč pred davnimi časi je živela prijazna deklica Julija. Vsak dan po šoli je hodila v gozd. Ko se je neko popoldne sprehajala po gozdu, je zagledala veveričko in lisičko. Šla je do njiju in ju vprašala, če bi bili njeni prijateljici. Odgovorili sta, da z veseljem. Nato se je zvečerilo in so odšle vsaka v svoj dom. Naslednje jutro je Julija spet odšla v šolo. Med potjo si je veselo prepevala: »1, 2, 3 v šolo se mudi, 7 in 9 v šoli sem že spet!«
Julija se je v šoli naučila veliko novega in koristnega. Popoldne pa se je spet odpravila v gozd. Tega dne je v gozdu ugotovila, da ji veverička in lisička nekaj skrivata. Vprašala ju je: »Prijateljici moji, mi vidve morda kaj skrivata?«
»Res imava eno skrivnost,« sta dejali veverička in lisička. »Pridi in poglej še ti!« Tako sta pokazali svojo čarobno palčko. Julijo je zanimalo, če jo lahko preizkusi tudi ona. Veverička in lisička sta ji povedali navodila, da preden si kaj zaželi, mora izreči čaroben besede: »Čira, čara, bum!« Julija je izrekla čaroben besed in kar naenkrat se je pred njo prikazalo darilo. Vse tri so ga skupaj odvile. V darilu je bil majhen medvedek. Bile so vesele in presenečene.
Ta mali medvedek je bil res pravo darilo, saj se z njim igrajo še danes in to je njihova skrivnost za vedno.
Julija Jamšek
Napol človek, napol tiger
Nekoč je živela lepa družina Fidler, ki se je preselila v Afriko. Nekega dne je Tim rekel: »Z Eli grem na sprehod.« Poslovil se je od mami. Nato je šel s psičko Eli v gozd. Tam se je izgubil. Eli je pritekla sama domov. Tim pa je hodil in prišel še globje v gozd. Našel je čudežno ovratnico in si rekel: »Kaj je to?« Dal si jo je okoli vratu. Postal je zloben. Tisto noč je bila polna luna in postal je zloben tiger. Zjutraj pa je spet postal navaden človek.
Splezal je na drevo in zagledal svoj dom. Domov je prišel pred kosilom, mamo je zanimalo, kej je bil. Tim ji je povedal, da se je izgubil. Po kosilu je Tim pokazal ovratnico svojemu očetu. Oče je takoj povedal, da je to zlobna ovratnica, da jo morata vreči v globok vulkan.
Čez nekaj časa sta splezala na vulkan. Tam ju je napadel hudoben orel, ki je hotel ovratnico. Močno se je zatreslo in oče je padel. Timu je zakričal, naj vrže ovratnico v vulkan in mu pomaga.
Tim je storil, kot mu je naročil. Močno je eksplodiralo. »Bumm!!!«
Tudi Tim je padel skupaj z očetom v vodo. Voda ju je nesla proti slapu. Slap ju potegne s seboj in kmalu padeta v vodo. Voda ju nese do doma, kjer izplavata.
Zagledala sta mamo, Davida in Hano. Skupaj so se veselili in peli. »Uničili smo ovratnico.«
Pravljice je konec in počil je lonec.
Tim Fidler
Pujs s čarobno močjo
Nekoč je za sedmimi garami in sedmimi vodami živel pujs, ki je imel čarobno moč, da se je spremenil v človeka. Živel je v gozdu, v brlogu. V gozdu je bila hiška, v kateri je živel hudoben lovec. Želel je uloviti pujsa, da bi dobil njegovo moč in bi zavladal svetu. Bil je hudoben. Nastavljal mu je pasti, zanke, da bi se ujel. Nekega pomladnega dne se je pujs ujel v past. Takrat je zaklical ukaz: »Spremeni se v človeka« In se je spremenil. V tistem trenutku je prišel lovec, ki ga je želel uloviti. Imel je puško. Spremenjeni pujs se je skril v svoj brlog. Lovec je streljal na vse živali v gozdu. Pujs je zaklical: » Spremni se v človeka!« Vse živali so se spremenile.
Lovec se je tako prestrašil, da je za vse večne čase pobegnil in ga ni bilo več v gozd. Vse živali in pujs so se spremenile nazaj ter živele mirno življenje.
Svit Polič
Čarobna papiga
Nekoč je živela papiga v mestu papig. Papiga se je sprehajala po mestu in videla čudežno letalo. V letalu je bilo sedem papig in hudoben čarovnik. Čarovnik je s pomočjo čudežne palčke preluknjal letalo. Letalo je strmoglavilo v zgradbe in potem je papiga zbežala v drugo deželo. V čarobni deželi je papiga našla vodnjak, v katerem se je okopala in dobila čudežnih moči. V deželo je prišel robot, ki je prestrašil vse ljudi. Papiga se robota ni ustrašila in ga je premagala.
Papiga je odšla v hišo čarovnika, ki ji je izpolnil eno željo. Papiga si je zaželela, da bi se s svojimi prijateljicami vrnila v svoje mesto.
Tam so se zabavale in veselile do konca svojih dni.
Jurij Gregor Nudl
Jurij Gregor Nudl
Vitez in triglavi zmaj
Nekoč je za devetimi gorami živel vitez. Bil je velik in močan. S seboj je zmeraj nosil ščit in meč. Njegov ščit je bil zelo poseben. Imel je namreč moč, da je sam branil viteza. Tako je bil vitez zmeraj varen in nihče ga nikoli ni mogel raniti.
Vitez je živel v gradu, ker je varoval kraljično in njeno družino pred triglavim zmajem, ki je želel prevzeti kraljestvo. Zmaj je vsak dan napadel grad in ga želel prevzeti, vendar ga je vitez zmeraj uspešno ubranil. Ko se je nekega dne zmaj ponovno pognal s svoje gore, da bi napadel grad, je pod seboj na travniku zagledal kraljično, ki je nabirala cvetlice. Zapodil se je proti njej, da bi jo požrl. V trenutku, ko je odprl svoj velik gobec, je izza drevesa skočil vitez in z mečem udaril zmaja po eni izmed glav. Zmaj se je še bolj razjezil in z vso silo napadel viteza. Ker pa je vitez imel svoj čudežni ščit, se mu zmaj ni mogel približati. Ščit ga je vsakič znova odbil daleč stran. Zmaj je bil izmučen in padel je po tleh. Vitez je tedaj skočil nanj in mu zagrozil s smrtjo, če se ne pobere iz njihovih krajev. Zmaj je obljubil, da bo odšel in se nikoli več ne bo vrnil.
Ko je kralj slišal, kaj se je zgodilo je vedel, da je našel pravega moža za svojo kraljično. Vitez in kraljična sta se poročila in živela srečno do konca svojih dni.
Nik Holer
Nevidni orel in velikanski medved
Nekoč pred davnimi časi so ob vijolični reki živeli tiger, medved in orel. Nekega dne so šli na reko lovit ribe. Orel in medved sta ulovila tri ribe. Tiger ni ulovil ničesar. Na večerji so si razdelili ulov in so se do sitega najedli.
Naslednji dan je imel tiger več sreče in je ulovil tri ribe. Orel in medved nista ujela ničesar. Na večerji je bil tiger hudoben in je sam pojedel vse tri ribe. Tisti večer sta orel in medved od lakote zajokala. Njun jok je slišal stari legendarni čarovnik Markos. Izrekel je čudežni besedi: »Markos in Martinus!« Zaplesal je ples. Potem je orlu in medvedu dal čudežno zapestnico in prstan. Orel je postal neviden vsakič, ko se je dotaknil prstana. Medved je postal velikanski vsakič, ko se je dotaknil zapestnice. Zaradi tega sta naslednji dan ulovila 12 velikih rib in sta se do sitega najedla. Skrivaj sta pomagala lačnim.
Za njune dogodivščine se je slišalo daleč za devetimi gorami in sedmimi vodami. Tako je novica prišla tudi do tigra, ki se je od zavisti razpenil, da je od njega ostala le tigrova mast.
Gael Lazič Ekselenski
Čarobni kužki
Pred davnimi časi je v mestu živel vitez Riki. Imel je sedem kužkov. Bili so neustrašni. Borili so se proti vsaki težavi. Ko so zaslišali glas na pomoč, so odšli povedat vitezu Rikiju, ki je stopil do svoje čarobne tablice in rekel: »Abrakadabra, kdo je v težavah?« Takoj je vedel, kdo rabi pomoč. Tokrat je na vrhu stolpa bila ujeta kraljica, ki je kralj ni mogel rešiti. Saj je leteči zmaj okna in vrata spremenil v led. Vitez Riki jo je s svojimi kužki lahko rešil s stolpa, saj je vsak kužek imel nekaj čarobnega. Kužek Maršal je imel čarobno lestev, s katero je kraljico rešil iz stolpa. Kralj jim je v zahvalo poklonil veliko pit za viteza in kužke. Zmaja je dal zapreti v kletko.
Kralj je s kraljico živel srečno do konca svojih dni.
Nejc Rop Korošec
Čudežna veverička
Nekoč je živela veverička sama v gozdu in ni imela prijateljev. Nekega dne je odšla v park. V parku je srečala tigra in leva. Lev jo je vprašal: »Kako ti je ime?«
Veverička mu je odgovorila, da je čudežna veverička. Nato jo je zanimalo, kako je ime njima. Lev se je predstavil kot Čarobni lev in Nevidni tiger. Postali so prijatelji. Odšli so se sprehajat po gozdu. Prišli so mimo gradu, ki je bil zlat. Ob njem je bila reka z ribami. Lev in tiger sta bila zelo lačna, zato sta odšla lovit ribe. Ko sta se najedla, sta odšla v grad. Tiger se je spremenil v nevidnega tigra in poiskal vse zaklade. Nato je stražarje vrgel v vodo. Vsi so umrli. Veverička, tiger in lev so prevzeli zaklad ter živeli na gradu. Posadili so si drevesa. Na drevesu so si naredili drevesno hišico iz zlata.
Nato je veverička pojedla en zlatnik in postala čudežna. Lahko je letela, se sprehajala po nevidnosti in hitro tekla kot strela.
Nejc Breznik
Super pujs
Nekoč pred davnimi časi je živel pujs. Ta super pujs je bil zelo super lačen pujs. Nekega dne je videl gostilno. V njej je srečal mesarja. Mesar ga je hotel zaklati, toda super pujsu ni preostalo drugega, kot da je vzel svojo super kračo in ga udaril. Boril se je z mesarjem. Ko je bil super pujs že utrujen, je vzel svoj super tank in streljal slanino. Nato je premagal mesarja. Mesar je zbežal, super pujs pa za njim. Ko ga je dobil, ga je pojedel.
Miloš Langerholc
Čarobna palčka
Nekoč je živela družina. Mama, sestra in bratec so se odšli kopat v ribnik in zato so postali nevidni. Za njimi je prišel tudi ati, a jih ni nikjer našel. Ob robu ribnika je našel čarobno palčko. Rekel je: »Čira čara, hočem nazaj ženo in svoja dva otroka!« Zgodilo se je, kar je izrekel. Družina se je vrnila.
Živeli so srečno do konca svojega življenja.
Anel Beširevič
P in H izgubljena v gozdu
Nekoč sta živela P in H. Živela sta ob robu gozda. Podnevi sta počivala in ponoči sta se igrala. Bila sta velika prijatelja. Vedno sta se igrala ob robu gozda, ker sta slišala, da globlje v gozdu živi 12 pošasti. Neke noči bolj proti jutru se je P oddaljil od svojega prijatelja H-ja. P ga je iskal zjutraj in proti večeru ter ga ni našel. P-ja je bilo zelo strah in bal se je, da ne bo več našel H-ja. Spomnil se je na čarobni voki-toki, ki ga imata oba. Toda P se ni spomnil čarobnih besed. S pomočjo prijateljice veverice se je spomnil na čarobne besede: »Abrakadabra, abrakadi, auuull!« je zaklical P in na drugi strani je spet zaslišal glas svojega prijatelja H-ja. Ta mu je povedal, da se skriva pod korenino starega hrasta. P ga je šel poiskat.
Ko sta se našla, sta spet odšla v svojo hišico čakat, da preženeta vseh 12 pošasti.
Tjaš Črnčec
Čudežni krožnik
Za devetimi gorami sta živela mama in Peter. Nekega dne sta šla v trgovino in kupila krožnik. Čez eno uro, ko sta že bila doma, je Peter rekel: »Tika-taka-tibala!« In krožnik se je spremenil v avto. Peter se je šel ven igrat in rekel: »Tika-taka-tibala!« Krožnik se je spremenil nazaj v krožnik. Mimo je prišla gospa in mu rekla, da se zunaj ne sme igrati s krožnikom ter mu je krožnik vzela. Gospa je nato rekla: »Tika.« In krožnik se je spremenil v avto. Sedla je v avto in avto je vozil sam, saj ni rekla prave čarobne besede. Ko je Peter to videl, je rekel: »Tika-taka-tibala! « In gospa je bila rešena.
Gospa mu je bila hvaležna, da jo je rešil in mu je kupila avtomobilček, s katerim se je lahko igral.
Gabriel Zavernik
Punča Taja, papiga in opica
Nekoč je živela punčka Taja. Imela je papigo, ki je čivkala in čivkala. Rada je ponavljala besede za punčko Tajo. Taja je papigi predlagala, da bi odšli v čarobno deželo sladkarij, če bi le obstajala takšna čarobna dežela. Potem se je kar naenkrat prikazal nek čuden krog. Potem sta Taja in papiga šli noter v krog. Taja je pomislila in rekla: »Saj to je dežela sladkarij!« Obe sta začeli jesti same sladkarije. Taja je našla čarobno palčico. Rekla je čarobne besede: »Abra kadabra, prosim, naj imam opico.« Pred njo se je prikazala opica, deklica Taja je bila tako srečna. Papiga je bila na opico malo ljubosumna.
Potem so vse tri odšle naprej in zagledale čarobno plažo. Na tej plaži je bila namesto vode tekoča čokolada. Namesto peska so bili zdrobljeni piškoti. Namesto kamnov so bili raznobarvni bonboni. Opica, papiga in Taja so se kar naenkrat začele basati s sladkarijami.
Počasi so se odpravile domov. Taja je bila tako ponosna, še vedno je imela opico in papigo. Vse tri so se odpravile spat.
Srečno so živele do konca svojih dni.
Mineja Levačič
Mineja Levačič
Božič
Nekoč je živela družina. Deklica po imenu Hana si je zaželela igračko medveda. Svojo željo je napisala Božičku.
Neke noči je res prišel Božiček. Nastavil je darila. Ko je odšel, so se vsi zbudili in so šli pogledat, kaj se je zgodilo. V dnevni sobi so zagledali darila. Hana je dobila medvedka. Mama je dobila novo obleko in ati je dobil novo srajco.
Mija Žerav
Mija Žerav
Dogodivščine 1. a in 1. b razreda v šolskem letu 2021/22
Maja Žerav, 1. a
Učenci 1. a in 1. b razreda so prvič prestopili šolski prag septembra 2021. Takrat so spoznali svoji učiteljici in se seznanili s potekom pouka. Le-ta pri naših prvošolcih ni potekal vedno na običajen način, saj smo se veliko gibali, učili skozi igro in preživljali kvaliteten čas v gozdu ob šoli, kjer smo spoznavali naravo ter njene značilnosti v posameznih letnih časih.
Žana Belec, 1. a
Teja Šteflič, 1. b
Flin Plečko, 1. a
Občasno smo namesto običajnega pouka imeli dneve dejavnosti, kjer smo se preko igre in ustvarjanja tudi učili. Udeležili smo se športnega dne »Jurij teče«, kjer so učenci preizkusili svoje gibalne sposobnosti in kondicijsko pripravljenost s tekom ob potoku Globovnica. Na šoli so nas v oktobru obiskali predstavniki podjetja Saubermacher, ki so učencem predstavili njihovo delo, pravilno ravnanje z odpadki ter učence spodbudili k varovanju in ohranjanju okolja. Preizkusili smo se tudi v osnovah gledališke pedagogike.
Gloria Jazbec Hrvatin, 1. a
Žan Berič, 1. b
Ob koncu zime smo se z avtobusom odpravili še na ogled lutkovne predstave Janko in Metka, ki so jo za nas pripravili člani Lutkovnega gledališča Maribor. Ker pa se zima še ni želela posloviti od nas, smo se odločili, da bomo vremenske razmere izkoristili za uživanje in izvajanje norčij na snegu. Odpeljali smo se do sankališča na Rogli, kjer smo skupaj preizkusili svoje veščine sankanja.
Ela Bauman, 1. a
Ker pa so se vztrajno bližale zimske počitnice, smo se od šole poslovili na zabaven in norčav način, in sicer s pustovanjem. Šolo so preplavile najrazličnejše izvirne maske, ki so popestrile prostore naše šole. Takrat smo počastili tudi kurente z izdelavo njihovih mask in se tako poslovili od zime.
Neli Urbanič, 1. b
Ema Kren, 1. b
Skupaj s pomladjo so k nam prišli tudi člani Hiške eksperimentov, ki so z nami delili številne zanimive in poučne eksperimente, le-te smo lahko preizkusili tudi sami, v čemer smo neizmerno uživali. Ker pa je tudi pisatelj Boštjan Gorenc Pižama slišal, da imamo na naši šoli zelo pridne bralke in bralce, se je odločil, da nas obišče ter tistim, ki so bili v tem šolskem letu najvztrajnejši, podeli priznanja ter nagrade. Zaključek bralne značke smo tako najprej proslavili z nastopom omenjenega pisatelja, nato smo se v šoli posvetili še izdelavi svojih majčk, s podpisi sošolcev, in drevesa prijateljstva. Le-to sedaj z lepimi mislimi o prijateljstvu krasi hodnik 1. triade.
Ema Kren, 1. b
Ker zelo radi potujemo z avtobusom, smo se odpravili na Sveto Ano, kjer smo si ogledali miniaturno vasico in se v njej malo poigrali. V bližini nas je na svojem vrtu že nestrpno pričakovala go. Danica Kolarič z možem Jožetom, ki sta lastnika Zelišč Kolarič. Skupaj z go. Danico smo se najprej sprehodili po njenem zeliščnem vrtu.
Žan Berič, 1. b
Tam nam je predstavila svoja zelišča in opisala njihovo uporabo, nato pa nas povabila v zemljanko, ki se imenuje tudi čajnica. Ob kaminu smo lahko poskusili njene piškote, ajdove kokice in domač bezgov čaj, katerega zdravilne značilnosti nam je tudi opisala.
Matija Gselman, 1. b
Pri predmetu spoznavanje okolja smo spoznavali različna gibanja živali in zato smo se odločili, da si bomo nekatere izmed teh živali tudi podrobneje ogledali ter se z njimi spoznali v Živalskem vrtu Sikalu ZOO. Tam nas je pričakal prijazen vodič, ki nas je popeljal po celotnem živalskem vrtu in nam predstavil živali, ki jih tam lahko vidimo. Nekaterim izmed njih so najpogumnejši učenci z roko lahko ponudili slastno hrano, ki so jo te z največjim veseljem pojedle.
Larisa Lorber, 1. a
Sodelovali smo tudi v projektu Pasavček, v okviru katerega so nas obiskali policisti, nam predstavili cestno-prometna pravila, svoja vozila in tudi policijske pse.
Melanija Plemenič, 1. a
Neli Urbanič, 1. b
Teja Šteflič, 1. b
Šolsko leto smo zaključili s plavalnim tečajem, da se dobro pripravimo na poletno čofotanje v vodi.
Iva Zemljič, 1. b
Zapisali razredničarki 1. a in 1. b razreda Silvija Špindler in Mojca Ozmec.
Naravoslovni dan
V petek, 22. 4. 2022, je potekal ob Svetovnem dnevu Zemlje naravoslovni dan, ki smo ga poimenovali Okoljska vzgoja. Učenci so spoznavali domače okolje in se pri tem srečali z različnimi naravnimi ter družbenimi dejavniki. V 6. razredu so spoznavali gozd in lovsko dejavnost. V ustvarjalnih delavnicah so prikazali skrb do planeta Zemlja. V 7. razredu so spoznavali pomen čebelarstva za človeka in v učnem čebelnjaku izdelali različne proizvode iz medu. Da so v učnem čebelnjaku potekale zanimive in pestre delavnice, sta poskrbela podpredsednik čebelarskega društva Sv. Jurij Slavko Senekovič in čebelar Franci Črnčec. “Zelo smo uživali in se veliko naučili,” so povedali sedmošolci. Osmošolci so naravoslovni dan posvetili tematiki Vpliv človeka na naravo in okolje. Učenci so uvodoma poslušali zgodbo Zemlja je dobila vročino. Nato so s pomočjo PowerPointa spoznali značilnosti planeta Zemlje. Sledilo je delo v dvojicah. Učenci so pripravili predstavitve o odpadkih, strupenih snoveh, onesnaževanju voda, učinku tople grede, kislem dežju in o svetlobnem ter zvočnem onesnaženju. Drugi del so bile ustvarjalne delavnice. Učenci so izdelovali 3D celice iz das mase. Izdelali so bakterijsko, glivno, rastlinsko in živalsko celico. Opremili so jih z legendo, ki prikazuje celične organele. Sestavljali so tudi okostnjaka iz kartona. Učenci so bili zelo aktivni in prizadevni. Svoje izdelke so tudi razstavili.
Valentina Januš, 6. razred
Devetošolci so prvi dve šolski uri spoznavali naravne in družbene značilnosti Občine Sv. Jurij v Slovenskih goricah. V nadaljevanju smo obiskali prostore občine in župan Peter Škrlec jim je predstavil geografsko – demografsko problematiko in gospodarski razvoj občine. Devetošolci so bili s predstavitvijo in gostoljubnostjo občine zelo zadovoljni, še posebej zato, ker bo v prihodnje tudi velika skrb v smeri, kako zadržati mlade v občini. Problematiko kmetijstva in kako preživeti danes na kmetiji jim je predstavila kmetovalka Aleksandra Žugman iz Malne. Med drugim jim je povedala, da se mora danes kmet za preživetje na srednje veliki kmetiji ukvarjati še z dopolnilno dejavnostjo. V nadaljevanju nas je obiskal Dušan Ribič, ki jim je naprej predstavil naloge in vlogo, ki jo ima kot občinski svetnik. In ker je g. Ribič tudi zelo aktiven član Športnega društva Jurij, je zelo nazorno predstavil še zgodovino športnega društva, največje uspehe in posamezne športne panoge. Posebej je pohvalil nogometno šolo, ki zelo kvalitetno dela z mladimi nogometaši. Obenem se nadeja, da se bodo bodoči devetošolci aktivno vključili v športne dejavnosti tudi po osnovni šoli. Kulturno življenje v občini je devetošolcem predstavil predsednik kulturnega društva Ivan Cankar, g. Mirko Breznik. In ker so devetošolci v veliki večini člani folklorne skupine Šleka Pac, so mnenja, da se bodo tudi po osnovni šoli vključili v kulturno življenje kraja. Pohvala devetošolcem za prizadevnost in za odlično sodelovanje z zunanjimi sodelavci, brez katerih naravoslovni dan ne bi bil tako raznovrsten, vsebinsko in ustvarjalno bogat.
Anej Pavalec, Anej Lorber, Filip Brumen, 6. razred
Zahvala vsem učiteljem in zunanjim sodelavcem, predvsem pa učencem za izredno uspešno izvedbo naravoslovnega dne.
Zapisali: Majda Kolarič in Milena Kokol
Micheel Purgaj, Kyara Salobir, Ajda Zorec, 6. razred
Tjaš Lorbek, Nejc Urbanič, 6. razred
Turistični proizvod »Z biciklom do okusa globin« do zlatega priznanja
Na OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol že vrsto let deluje turistični podmladek, ki se redno udeležuje tekmovanj v projektu Turizmu pomaga lastna glava. Organizatorja tega tekmovanja sta Turistična zveza Slovenije in Zavod za šolstvo. V večletnem odkrivanju turističnih potencialov domače pokrajine smo že iskali zanimive zgodbe, učne poti, spoznavali bogato kulturno dediščino naših babic in iskali možnosti zelenega turizma, se preizkusili v organizaciji tabora in prireditve, kot je festival Cajt je za Jurfešto. Letošnja tema je bila »Voda in zdravilni turizem« in tako smo se osredotočili na zdravilne turistične produkte, povezane z vodo in zdravim načinom življenja. Z raziskavo smo ugotovili, da so osrednje Slovenske gorice bogate z izvirsko vodo, ohranjenimi vodnjaki, naravnimi in umetnimi jezeri in nenazadnje tudi s termalnimi in mineralnimi vrelci. Naš turistični proizvod nosi naslov Z biciklom do okusa globin. Na srečanju v Mariboru, ki je bilo 5. 4. 2022, smo osvojili zlato priznanje in smo se 26. 5. 2022 udeležili državnega srečanja v Medvodah. Osrednji lik turističnega proizvoda je vila Globovnica, ki predstavlja kapljico čiste pitne izvirske vode. Obiskovalce tržnice in ocenjevalno komisijo smo prepričali z odličnim nastopom, z izgledom turistične stojnice in kvalitetno izdelano turistično nalogo. Tako je Vila Globovnica z ostalimi nastopajočimi vabila obiskovalce z zanimivimi slovenjegoriškimi zgodbami vse generacije, ki radi kolesarijo, na dvodnevni turistični program. Tako se bodo »biciklisti« popeljali od vaškega vodnjaka, ki med drugim krasi čudoviti trg v Jurovskem Dolu, preko Zg. Partinja do jezer Pristava, Komarnik, Radehova ter do trojiškega jezera. Ob krožni poti se bodo srečali z zanimivimi zgodovinskimi povestmi, kot so Črni križ pri Hrastovcu in se v mestnem parku v Lenartu preizkušali v kvizu Evropa, ali te poznam. Občudovali bodo bogato naravno in kulturno dediščino ter se preizkušali tudi v vodnih športih. Osvežili se bodo s čisto pitno vodo iz slovenjegoriških vodnjakov in izvirov ter nenazadnje poskusili tudi benediško termalno vodo. Zaužili bodo tradicionalne slovenjegoriške jedi in se ob jezeru Pristava sproščali na ribjem pikniku. Turistični proizvod bomo predstavili tudi občinam v osrednjih Slovenskih goricah, kot so: Sv. Jurij v Slovenskih goricah, Lenart, Sv. Trojica in Benedikt. Turistični podmladkarji OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol z mentorico Mileno Kokol se nadejajo, da bo s sodelovanjem omenjenih občin in različnih društev ta turistični proizvod tudi zaživel.
Odisejeva velika dogodivščina
Ko je Odisej odšel z otoka Kiklopov, ga je čakala nenavadna pot po morju.
Preden se je začela noč, so tovariši Odiseju povedali, naj se ustavijo pri najbližjem otoku. To mu je svetovala tudi boginja Atena. Vendar jih Odisej ni poslušal, ker je želel čim prej videti Penelopo in Telemaha. Ko je prišla noč, so se valovi začeli dvigati. Tovariš je rekel Odiseju, da jih čaka nevihtna noč. Preden je Odisej želel zaustaviti ladjo, je pred njimi že bil orjaški vrtinec vode. V sekundi jih je vrglo vanj. V tem vrtincu je Odisej videl dve osebi, ki sta bili pol riba in pol človek. Ko je zaprl oči in jih odprl, ju ni bilo več. Mislil je, da je imel privide. Tovariši so ga hitro spomnili, da so na robu smrti. Odisej je hitro odšel do krmila in rešil sebe ter tovariše. Odšli so do obale in zaspali. Odisej je imel nenavadne sanje, saj mu je v njih bog Pozejdon rekel: ,,Ni še konec.” On mu je odvrnil: ,,Kaj želiš s tem povedati?” Pozejdon je odšel in Odisej se je prebudil. S tovariši je hitro nadaljeval pot.
Naslednjo noč je bilo morje mirno in megleno. Zato so morali paziti na ledenike. Ko je Odisej zaspal, so tovariši gledali, če je kje kakšen ledenik. Ko niso bili pozorni, so se zaleteli. Čolnov je bilo samo za četrtino ljudi na krovu. Zato so se morali Odisej in tovariši odločiti, kdo gre in kdo umre. Na ladji je ostalo nekaj tovarišev in Odisej. S čolnom so hitro odšli.
Preden se je ladja potopila, sta prišli morski deklici. Rešili sta vse na krovu. Odpeljali sta jih na otok, kjer so si lahko sezidali novo ladjo za preostanek desetletne plovbe po morju.
Žan Kosar, 7. razred
Vrnitev Polifema
| Nekoč je Odisej s svojimi tovariši plul po morju, ko je bil na poti domov. Ko je Odisej prišel domov, ga je tam pričakala njegova žena in njegov sin, najprej so pojedli kosilo in nato je Odisej začel pripovedovati o svoji desetletni plovbi po morju ter njegovih dogodivščinah, kako je pogumno zabodel Kiklopa in kako bistrega načrta se je domislil za pobeg iz Kiklopove jame. A pozneje je bila že nevihtna noč, Odisej je nameraval iti spat, ko naenkrat začne sanjati, da mu je Polifem sledil, a to očitno niso bile sanje, saj je v njegovo deželo prišel Polifem in to kar s celo vojsko Kiklopov. Začeli so hoditi okoli hiš in iskat ljudi, da so jih lahko raztrgali ter pojedli. Polifem pa je prišel samo zato, da bi se maščeval Odiseju za to, kar mu je naredil. Odisej je skril svojo družino v klet, kjer jih Kiklopi ne bi mogli najti, svoji vojski je naročil, naj se pripravijo na težek boj. Vojaki so vzeli najmočnejša orožja, medtem ko je Odisej šel na goro Olimp prosit Ateno, naj mu pomaga. Ampak Atena je vedela, da bo potrebovala Pozejdona za pomoč. Atena je odšla z Odisejem v njegovo deželo, kjer sta opazila, da je čisto tiho, saj so vsi bili v strahu, da jih bodo Kiklopi pojedli. Nato sta Odisej in Atena prišla do doma, kjer sta opazila, da se Kiklopi približujejo. Vedno bolj so se bližali, zato je Atena dobila idejo, da bi vzeli baklo in jo naslonili k meču, da bodo lahko oslepili Kiklope. Ampak kar iznenada se začne voda dvigati iz morja in počasi začne nastajati vodni ščit okoli gradu. Naenkrat sta Odisej in Atena zagledala Pozejdona, kako je napadel Kiklope. Odisej je dal znak za napad. Vsi so napadli Kiklope in jih premagali, Polifem pa je bil kaznovan, saj je ogrozil celo deželo. Jan Kolarič, 7. razred |
Jan Kolarič, 7. razred
Oh, ta Anže
Na vasi, 1. 5. 1789
Dragi dnevnik,
danes bi se najraje kar vrgla na posteljo. Tako zelo sem izmučena, da ne čutim niti reber na svojem prsnem košu in prstov na moji ubogi roki. Anže me je danes povabil na ples in me tako močno držal, kot da bi bila na robu prelaza. Ampak mu nisem hotela povedati, saj je bil tako prisrčen.
Toda Anže je za razliko od Tulpenheima dobrega srca. Vse mi pove po resnici, je zelo iskren in še zelo lepo se mi nasmehne. Joj, kakšna trapa sem bila, da sem Tulpenheimu pustila, da me je tako lahko pretental. Res ne vem, kje se je to naučil. Moral bi še Anžeta, saj si Anže vsak dan izmisli novo besedo. Zadnjič mi je rekel, da sem visoka kot smreka. A ti izgledam tako? Naslednji teden mi bo menda rekel, da sem navihana kot opica. Oh, joj, pustiva zdaj to. Raje se vrniva k pomembnejšim stvarem. Jaz, moj oče, Anže in Šternfeldovka pripravljamo past za Tulpenheima. Pretentali ga bomo, da nama bo z Anžetom plačal poroko. Jaz mislim, da ne bo uspelo, saj je Tulpenheim prebrisan za nas vse štiri. Sem ti že omenila, da zna Anže biti tudi hudoben in nagajiv. No, včeraj je prišel do mene oblečen kot gospodič in mi rekel, da v mojih očeh sedi Tulpenheim. Sem ga že prebolela. Zdaj še Anžeta pustim, da je svoboden, dokler je še lahko. Ko se bova poročila, mi bo stregel od jutra do večera. Pomagal mi bo v kuhinji in mi nosil rožice ter čokoladice. Za vedno bo moj. In kadar bo imel slabe dneve, ga bom samo pomirila in objemala. Ne bo več neroden.
Jutri imava poroko. Če jo bo zamudil ali prespal, se mu ne bo dobro pisalo. Bila bi tako razočarana, da se sploh ne bi več pogovarjala z njim. Ampak vem, da bo prišel, ker mu zaupam. Po poroki bomo šli domov in nekaj pojedli ter spili. Imeli bomo glasbenike. Vso noč bomo plesali in se smejali. Vsaj upam, da bo tako.
No, jutri je zelo pomemben dan, bom šla kar raje spat.
Se vidiva zjutraj.
Micka
Elvira Črešnar, 8. razred
Avanturistično po Sloveniji
Že na začetku vam bom postavila vprašanje: Ali radi potujete avanturistično? Da? Ne? Zase vem, da da! Z družino že kar nekaj let radi taborimo, ribimo in preživljamo počitnice malce drugače. A pred kratkim smo se naveličali neudobnega šotora in se raje odločili za kamp prikolico. Seveda nas je tako že čakala prva pustolovščina, kI nas ni niti malo pustila brez spominov, smeha in tudi kakšnih sporov.
17. avgusta 2021 smo se v strahu podali na pot z upanjem, da bomo našli prosto mesto v kakšen kampu. Naš prvi cilj je bil Kamp Siber v Tolminu. Tja naj bi prispeli v dveh urah, a se je ta čas razvlekel na tri ure in pol! Za očeta so bile izziv ozke ceste, kar je živciralo tudi celo kolono avtomobilov za nami! No, vsaj varno smo prispeli na naš cilj. V kampu smo uspeli dobiti zadnje mesto, kakšna sreča! Ostanek dneva smo v večini preživeli ob ledeno mrzli Tolminki. Vanjo sem namočila le noge, pa še te so mi skoraj zmrznile.
Naslednje jutro je bilo naporno, nismo najbolje spali, a starša sta že imela plan. Po zajtrku smo se z avtom odpeljali do Tolminskih korit. Tolminska korita je skupno ime za korita Tolminke in Zadlaščice, ki so ena najveličastnejših naravnih znamenitosti na Tolminskem.
Tolminska korita so najnižja in verjetno najlepša vstopna točka v Triglavski narodni park. Krožna pot nas vodi skozi divja korita Tolminke in Zadlaščice, ki se med seboj zlijeta v edino sotočje v koritih na ozemlju Slovenije.
Imeli smo to srečo, da je bilo lepo vreme, sicer znajo poti biti spolzke. Najprej sem se pritoževala nad hojo, ampak hitro pozabila na to, ko me je čudež narave pustil brez besed. Ta kraj je kot narejen za vse tiste, ki radi fotografiramo. Iz vznožja pa smo se morali povzpeti v klanec, kjer nas je pričakala prebivalka Zadalške jame iz pradavnih časov − DUGA BABA. Videli smo tudi jamo, a vanjo nismo šli, saj je bilo mokro. Sprehodili smo se preko Hudičevega mostu in občudovali razgled, no, razen mame, ki se višine smrtno boji, most je prečkala z zaprtimi očmi. Pot se je zaključila na začetku, kjer smo v vstopili »park«.
Bili smo že malce utrujeni, a smo še vseeno odšli do Mosta na Soči. Biser leži na naravnem pomolu nad sotočjem Idrijce in Soče. Most na Soči je naselje, kjer kraljuje čudovito jezero, ki ponuja številne aktivnosti. Ob bregovih jezera so številne sprehajalne poti. Akumulacijsko jezero je nastalo leta 1938 za potrebe hidroelektrarne Doblar. Jezero je dolgo 7 kilometrov, največja globina znaša 32 metrov. Na najširšem delu, pri Mostu na Soči, doseže širino 600 metrov. Most na Soči pa je znan tudi po arheoloških ostalinah iz bronaste in železne dobe ter rimskega imperija. Zaradi mrzle vode smo le redko videli katerega plavalca. Tudi sama nisem ravno plavala, rajši sem se odločila za supanje. A sem odveslala predaleč, kjer me starša nista več videla, in verjetno že veste, da nista bila preveč vesela. Prišlo je do manjšega spora, a smo stvari rešili.
Po kosilu pa smo se še določili za ogled slapa Kozjak. Nedaleč od Kobarida, nad smaragdno Sočo, je soteska potoka Kozjak, v kateri posebej izstopa 15 metrov visoki slap Kozjak. Priljubljena naravna znamenitost ustvarja podobo rajskega kotička, ki ga pred vsakdanjim svetom skrivajo visoke kot v kraških jamah zasigane temačne stene. Nismo bili preveč navdušeni, saj ni tako urejeno kot Tolminska korita in je bila pot do slapa izziv. Jaz sem na primer končala s premočenimi supergami in s kakšno odrgnino. Po naporu pa nam je le uspelo priti do slapa, ki pa nas je očaral, vzdušje pa so podkrepili avanturisti, ki so se preizkusili v kanjoningu. Oh, jaz pa se tega že ne grem, sem si rekla sama pri sebi, saj so morali skakati 10 metrov v globino.
Tako, končali smo z gorskim delom pustolovščine. Zdaj pa na morje! Letos smo se odločili za slovensko obalo, natančneje za Izolo. Ponovno smo se lovili s prostimi mesti, a smo ga na koncu le našli v campu Belvedere. Tudi ugotovili smo, zakaj ni bilo v tem kampu tako polno … Bilo je 300 metrov hriba do plaže! Dobro, navzdol je še šlo, navzgor pa je bil pravi trening! Prvo, kar pa smo pomislili, je bilo: ,,No, vsaj shujšali bomo malo!” Tudi pot ni bila ravno rožnata … Bila je ozka in zaraščena z grmovjem. Ko smo pa le prišli do obale, nas je narava ponovno osupnila. Presenečena sem bila glede solidne čistosti vode. Takoj sem zdrvela v vodo, ki pa ni bila tako mrzla kot Soča ali Tolminka. Z očetom sva se odšla potapljat in opazovala ribe. Seveda ribiči ne moremo iz svoje kože!
Zvečer smo se z avtom odpeljali v lepo Izolo. Starša nista in nista nehala hvaliti, kako je Izola lepa proti Portorožu ali pa Piranu. Izola je mediteransko mesto, ki je danes predvsem turistično središče, a še vedno lahko opazimo, da je to mesto znano po ribištvu, predelovanju vina in olja in zaradi tega se tako zelo razlikuje od sosednjih obmorskih mest. Zanimivo je, da je Izola včasih bila otok na Jadranskem morju, ki so ga spremenili v zanimivo počitniško destinacijo. Sprehodili smo se po mestu in se odločili, da dan zaključimo s sladoledom.
Naš predzadnji dan smo uživali predvsem na plaži, kjer smo igrali karte. Moram priznati, da smo bili že kar utrujeni od naše pustolovščine. No, starša sta bila! Jaz pa ne, jaz sem še ta dan uživala na supu. Popoldanski čas pa smo preživeli ob naši prikolici, kjer sem v viseči mreži prebirala knjigo. Zvečer smo ponovno obiskali mesto, a tokrat smo se odločili za Piran. Moram priznati, da sta starša imela prav … Izola je res lepša od Pirana. Je veliko bolj čista in je imela več morskega vzdušja. Ja, no, saj sladoled pa ni bil slab!
Zadnji dan! Nisem vedela, če sem bila vesela ali žalostna. Po eni strani sem bila že tako utrujena, po drugi strani pa sem si želela še več potovanja. Prikolico smo priklopili na avto in se odpravili domov. Med potjo sem že razmišljala o tečnem pospravljanju, ki nas čaka, in tudi o vseh lepih krajih, ki sem jih videla. Ugotovila sem, da so mi bila najbolj všeč Tolminska korita in nasploh gorski del pustolovščine, a sem bila tudi vesela obiska morja, kjer sem se dobro spočila. Po naporni vožnji smo le prispeli domov, kjer nas je že pričakala naša vesela psička Pika. Kdo ve, mogoče pa gre naslednje leto z nami!
Jaz vam vsem predlagam, da kdaj poskusite takšen način potovanja, sploh po naši čudoviti in barviti Sloveniji. Ni nujna kamp prikolica niti avtodom, lahko je le en majhen rdeč šotorček.
Lara Leš, 9. razred
Viri:
Tolminska korita » Triglavski narodni park (tnp.si)
Tolminska korita | Dolina Soče – Slovenija (soca-valley.com)
Most na Soči – Turistično društvo Most na Soči (mostnasoci.si)
Most na Soči (vnaravi.si)
Slap Kozjak | Dolina Soče – Slovenija (soca-valley.com)
Slap Kozjak – Čas za izlet (caszaizlet.si)
Izola (visitizola.com)
Comune di Izola – Comune di Isola
Hiška eksperimentov
Četrtek, 31. 3. 2022, ni bil navaden četrtek za učence OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol. Že drugič je šolo obiskala Hiška eksperimentov, ki je učilnice za en dan spremenila v center znanosti. Hiška eksperimentov je interaktivni mobilni center znanosti, ki ga izvaja Hiša eksperimentov iz Ljubljane. Učence navdušuje za učenje, raziskovanje, radovednost, postavljanje vprašanj in iskanje odgovorov. Naravoslovne zakone so učenci spoznavali preko aktivnega preizkušanja petdesetih eksperimentov, ob katerih so tešili radovednost ter se neizmerno zabavali. Oči večine učencev so se lesketale od navdušenja, zato je bila težka naloga izbrati najljubši eksperiment. Učenci so uživali v znanstveni dogodivščini “težiščelogiji” ali pa “plinologiji”. Pri “znanstvenem krneki” so izdelali lasten eksperiment. Ob izvedbah zabavnih eksperimentov so učenci pridobili veliko novega znanja, saj so eksperimente, ki so jih izvajali in opazovali, morali tudi razložiti. Hiša eksperimentov je navdušila učence in učitelje.
Vtisi učencev:
Katarina (4. razred): Ta dan se mi je zdel zelo zanimiv. Eksperimenti so bili zanimivi, veliko sem jih sama preizkusila. Veselim se naslednjega obiska Hiše eksperimentov.
Julija (4. razred): Zelo sem se zabavala. Veliko stvari sem lahko sama preizkusila. Želim, da nas bo Hiška še večkrat obiskala.
Alina (5. razred): Od vseh stvari mi je bil najbolj všeč eksperiment, pri katerem si spoznal, kako se snemajo risanke. To je bil zabaven dan. Naučili smo se veliko novega.
Ema (6. razred): Naš razred je izdelal helikopter in ciklon. Pri znanstveni dogodivščini smo izstrelili raketo, zdrobili nagelj, pribili žebelj z banano, učitelj Jure pa je popil helij. Najljubši eksperiment je bil ptič akrobat, ki je s kljunom stal na robu kozarca.
Tretješolcem so bili najljubši eksperimenti vrtinec v plastenki, glasbena plošča, pojoča posoda, klavir.
Zaključujemo dan s kitajsko modrostjo: »Kar slišim, pozabim; kar vidim, si zapomnim; kar naredim sam, razumem in znam.«
Vodja naravoslovnega dne: Antonija Širec
Boštjan Gorenc Pižama
NEŽA: Smo mladi novinarji Neža, Ema in Blaž in nas veseli, da ste danes z nami. Pri novinarskem krožku smo za vas pripravili nekaj vprašanj. Ker ste verjetno v svojem življenju opravili že veliko intervjujev, me zanima, kaj vas do sedaj učenci še niso vprašali, pa bi si želeli?
BOŠTJAN GORENC: Ne vem, zelo bi mi pasalo, če bi kdaj kdo rekel: »A potrebujete prevoz domov z intervjuja?« Toda vi še zagotovo nimate vozniškega izpita, zato me tega še ne morete vprašati. To je tako, znašli ste se: »O, ne vemo, kaj bi vprašali, pa bomo vas vprašali, kaj želite.« To mi je všeč, znajdete se. Česa me niso vprašali, pa bi rad odgovoril? Ali res ne maram klad na klancu pri fiziki? Res ne, vse, kar povem med nastopi o fiziki, je resnica, vse izhaja iz globokih notranjih čustev.
BLAŽ: Ko smo na spletu prebirali informacije o vas, brali vaše intervjuje, smo kaj hitro ugotovili, da ste večplasten ustvarjalec (komik, prevajalec, pisatelj, raper …). Katera vloga od teh vam je najbolj pri srcu in zakaj?
BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Ja, to je to. To smo tisti čebulni ljudje, ki smo kot čebula, veliko enih plasti. Tako bi rekel … Raper. To je ostalo že daljno v preteklosti. Poslušam še veliko, ampak ni tiste neke lakote, da bi moral sam napisati neke rime. Vse je po svoje zanimivo. Nastopi so super, ker dobiš direkten odziv, ampak se pa moraš voziti zelo daleč, vendar se splača. Pisanje je super, ker imaš popolnoma proste roke, kaj hočeš početi, ampak si moraš izmisliti, kaj početi. Pri prevajanju je super, ker si ni treba izmisliti, kaj hočeš početi, ker si je to že nekdo drug izmislil, ti pa moraš to še samo prevesti. Tako da ima vsaka stvar svoje pluse, kakšen minus, vendar je pravzaprav vse, kar počnem, povezano z jezikom. Pri vseh stvareh moram ustvarjati z jezikom, ga raziskovati, razmišljati in prav vse to je tisto, zakaj rad delam vse te reči, ne morem pa reči, da imam kakšno najljubšo, saj bi potem delal samo to.
EMA: Za vas pravijo, da imate zelo prepoznaven slog pisanja, v katerega vključujete tako stare izraze kot tudi moderen slog. Kaj bi o svojem slogu pisanja povedali vi?
BOŠTJAN GORENC: Prav to, da če pišem nekakšno uradno stvar, bom zagotovo pisal lepo in knjižno, ampak lahko ravno z nekimi drugimi besedami malo poživiš jezik. Tako lahko na primer komik uporablja zelo starinski ali pa sodoben slog. Očitno je, da imam zelo tak živ jezik ali “žmohten”, tako da se čuti, kot da bi ga nekdo res govoril, da niso povedi suhoparne. Recimo, če se pogovarjamo o Pozabljivi kapici, ki ste jo danes uprizorili, da volk ne reče: »Postoj trenutek, dekletce mlado. Čemu si prišla v moj konec hoste?« Zanimivo je to, da sem prav zaradi Pozabljive kapice dobil en ogorčen mail, zakaj ne pišem tako knjižno, zakaj reče Pozabljiva kapica volku: »Sam’ mal’ te zafrkavam.« Zakaj sem uporabil to besedo zafrkavati? Saj to je groza, zaradi tega bo slovenščina umrla, ker sem uporabil to besedo. Prav zaradi takšnih odzivov dam še raje kakšno neknjižno besedo v moja dela.
EMA: Kako bi ga opisali z eno besedo?
BOŠTJAN GORENC: “Žmoht”, upam da.
NEŽA: Od kod črpate vse te raznolike ideje in inspiracije za svoje literarno ustvarjanje?
BOŠTJAN GORENC: Povsod okoli. Vidiš neko stvar ali besedo, ki je malo napačno napisana, pa ti lahko takoj klikne. Včeraj sem se spomnil, da iz Vojne zvezd Imperij vrača udarec se zelo podobno sliši kot Imperij vrača kozarec. Tako sem pol ure iskal Imperij in kakšen kozarec skupaj, da bi lahko naredil to šalo. Trudim se, da kot komik grem malo stran. Pogledam stvari iz drugega zornega kota in poskušam storiti nekaj, česar še nihče ni storil pred teboj.
BLAŽ: Se vam zdi, da ste po duši otrok, glede na dela, ki jih sami ustvarjate?
BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Definitivno sem po duši otrok glede na dela, zagotovo pa nisem po duši otrok, saj se mi zjutraj med vikendi ne da vstati zgodaj, ne pa kot otroci, ki so že ob petih zjutraj gor. Ampak ja, zdi se mi, da mi je uspelo ohraniti neko to igrivost, navihanost. Všeč mi je ta neobremenjen otroški pogled na svet, ki še ni tako zacementiran, ne tako kot odrasli, ki že nekako vemo, kako moramo razmišljati.
EMA: Kaj je skozi vaša dela tisto vaše temeljno sporočilo mladim?
BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Dve sporočili sta. Prvo je: prdci so kul! Ja, zelo zabavno mi je vam povedati nekaj absurdnega. Druga stvar je ta, da skušam v svoje zgodbe dati neko pozitivno sporočilo, vendar ne da vam ga stlačim v glavo, ampak da vam dam razmišljati. To, kako se neki liki v zgodbi pojavljajo in vključujejo na nek tak človeški način. Rad poudarjam, da moramo biti prijazni drug do drugega.
NEŽA: Nikakor ne moremo mimo trenutnih razmer, ko je v času korona virusa številnim umetnostnim/kulturnim ustvarjalcem primanjkovalo dela. Kaj ste vi počeli med pandemijo?
BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Prostega časa nisem imel, ker je moj otrok hodil v prvo triado in sem si svoj čas zapolnil z učenjem. V začetku pandemije sem na Facebooku prebiral zgodbe mlajšim vsak večer v tednu, ampak sem ugotovil, da je to malo preveč. Tako sem v drugem valu enkrat na teden prebiral knjige mlajšim na Zoomu, saj so mi prav oni in njihovi starši toliko doprinesli z branjem mojih del, da sem jim nekako moral povrniti. Odločil sem se, da si zvečer vzamem pet do dvajset minut, ko si bodo starši lahko oddahnili, otroci pa bi me lahko gledali, kako pripovedujem. Ugotovil sem, da so še starši gledali zraven z otroki in so prav tako kot oni uživali v tem, če ne še bolj. Tako sta se mi v drugem valu med branjem pojavila dva lika, Kika in Riki, dva pustolovca, ki bosta naslednje leto zaživela v knjižni obliki malo drugače. In tako se mi je pojavilo toliko idej, medtem ko sem se želel le kratkočasiti. Vzbujalo mi je nekakšno kreativno moč, jaz pa sem potem iz tega ustvaril čisto nov svet. Tako nekako, otrok, naloge, šest ur ga prepričevati, da naredi dva računa, to je tisto, česar se spomnim, ko pomislim na epidemijo.
EMA: Ste kdaj razmišljali, da bi se prestavili v druge vode, morda napisali knjigo tudi za mladostnike ali pa odrasle? Če bi, katere teme bi v njih predstavili?
BOŠTJAN GORENC PIŽAMA: Za odrasle in mladostnike so v večini klasiki, zato se najbolj domačega počutim v okviru nekje od osem do dvanajst let, pa tudi za mlajše s pravljicami. Nekako ta navihanost in starost, ko so zgodbe še otročje, ampak že nekoliko zapletene, pa šale, ki jih poznajo. Potegneš lahko reference iz nekih znanih besedil, pravljic in zgodb ter iz tega povlečeš humor. Definitivno pa vidim, potem ko bo tudi moj otrok v najstniških letih, da napišem še kaj za starejše.
BLAŽ: Kako in kdaj ste začeli s stand up komedijo?
BOŠTJAN GORENC: Prišlo je iz tega, ko smo imeli impro ligo, imeli smo gledališko improvizacijo in tekme iz tega. Ko si vodil tekmo, je bilo že prav tako kot stand up komedija. Takrat smo s prijatelji želeli poskusiti ustvariti neko tako stand up komedijo in dejansko nam je uspelo, ljudje so se začeli smejati. Od tega je zdaj že skoraj osemnajst let. Takrat je stand up komedija bila še zelo neznana oblika v Sloveniji, zato smo kasneje hodili po vsej Sloveniji, po študentskih klubih, lokalih, zadnjih nekaj let pa tudi v gledališča.
EMA: Če bi si lahko sami izbrali občinstvo, koga bi dali v prvo vrsto?
BOŠTJAN GORENC: Jaz bi dal v prvo vrsto ljudi, vsakega s torto v roki, vendar je na koncu ne bi vrgli vame, temveč bi mi jo podarili.
EMA: Kakšno občinstvo vam je najbolj všeč?
BOŠTJAN GORENC: Čisto odvisno, vsak ima svoje specifike. Na primer pri otroškem občinstvu, kot je bilo danes, je super, ker so odzivi zelo direktni in takoj veš, kdaj jih kaj ne prepriča. Če si dolgočasen, ti bodo dali vedeti, da jim nisi zanimiv. Najraje pa imam seveda tisto občinstvo, ki pride, ki si vzame čas, da me pride pogledat. Velikokrat nas pokliče kakšno podjetje ali pa kdo drug in nastopamo za neko veliko občinstvo, v katerem se lahko najdejo ljudje, ki si jim povsem brezvezen. Ne veš, ali jim paše tvoj humor ali ne, kdaj bomo že šli na glasbo in malo zaplesali. Pri takšnih pravzaprav nikoli ne dobiš tistega odkritega odziva. Ne bi pa mogel izbrati starostno ali kakšno drugo občinstvo. Rad imam občinstvo z namenom, tisto, ki te pride rada gledat.
BLAŽ: S čim si najbolj zapolnite svoj prosti čas?
BOŠTJAN GORENC: Kaj sploh je to prosti čas? Kar ga je, ga skušam preživeti z družino in ga porabiti za nek koristen namen in čas. Ali so to družabne igre ali so to kakšni izleti, sprehodi v naravo. Ko sem sam, si ga zapolnim z branjem, računalniškimi igrami, glasba se nabija, rad se usedem tudi na kolo … Rad grem ven v naravo, ki me obkroža. Tako čas preživim z družino.
NEŽA: V veliko raziskavah zasledimo, da zanimanje za branje zelo upada. S katerimi besedami oziroma napotki bi spodbudili učence naše šole, da posegajo po knjigah, da jih prebirajo?
BOŠTJNA GORENC: Knjige so najcenejša vozovnica za kamor koli in kadar koli. Dajte si jih vzeti in se pustite presenetiti. Pojdite v knjižnico, povejte knjižničarki, kaj vas zanima in zagotovo vam bo poiskala knjigo, ki vam bo vsaj malo všeč.
ZAKLJUČEK: Zahvaljujemo se Vam za vaš čas in vam želimo v prihodnosti še veliko ustvarjalnih misli.
BOŠTJAN GORENC: Najlepša hvala, vam pa tudi še naprej uspešno novinarsko delo. Bilo je par luštnih vprašanj, pri katerih sem moral malo pomisliti, tako da ste se zelo dobro pripravili. Hvala.
Ema Senekovič, Blaž Franc Kauran, 6. razred in Neža Gert, 9. razred
Srečen pastirček
Nekoč je živel pastirček, ki mu je bilo ime Branko. Zelo rad je opravljal svoje delo. V bližini pašnikov je bil tudi lep in razkošen grad. Pastirček je vsak dan hodil do gradu in opazoval, kaj dela mlada princesa. Bila mu je zelo všeč. Sklenil je, da se bo čez nekaj časa poročil z njo.
Nekega sobotnega jutra mu je ovca, ki jo je krstil za Jerco, pobegnila. Iskal in tekal je po zelenem pašniku. V gozdu je zagledal čudno svetlobo. Bil je zelo radovedne vrste človek, zato je takoj prišel na cilj. Prizor, ki ga je videl, je bil sila nenavaden. Neka čudna gospa, ki se mu je zdela podobna mačehi, je s čudežnim prstanom krotila živali. „Ne, trmasta lisica, ne skači tako, ampak se postavi tukaj, k moji prelepi nogi,” jo je hotela spraviti v red. Mladenič je vedel, da takšno ravnanje z živalmi ni primerno. „Ne!” je zavpil in zgrabil prstan. Lisica je dobila prednost in takoj zbežala. „To ti bom še vrnila ti, čuden pastirček!” se je razhudila, nato pa pobegnila. Fant je našel Jerico in ugotovil, da je to najlepši dan v njegovi pastirski službi.
Branko se je odpravil domov. Njegov dom ni bil velik. Ugotovil je, da je čarobni prstan v dobrih rokah, saj ni počel nobenih zlobnih stvari. Doma je premislil o vsem, kar se mu je tisti dan zgodilo. Vedel je, da bo mačeho še srečal. Noč je hitro minila in pokazal se je nov dan. Zbudil se je takoj po sončnem vzhodu. Čutil je, da se bo ta dan nekaj zgodilo. Začuda ga ovce niti malo niso ubogale. Po premisleku je ugotovil, da je v to vpleten čarobni prstan. Ko je ovce končno spravil v red, jih je nagnal na pašnik. Po nekaj minutah hoje je zaslišal topotanje za seboj. Ozrl se je in videl velikana, ki se je nekam odpravljal. Sledil mu je do gozdne jase. Velikan se je ustavil. Fant je ugotovil, da nekoga čaka. Po petih minutah je prišla hudobna mačeha, prav tista, ki jo je prejšnji dan premagal v gozdu. „Očitno sta dogovorjena. Le kaj naklepata?” se je spraševal. „Tistega mulca bom ubila,” jo je slišal govoriti. Nato je spregovoril gromki glas: „Jaz pa bi ga pohodil,” je rekel. Mladenič je že mislil zbežati, ko se je spomnil, da mu lahko pomagajo ovce, ki so mu ves čas sledile. Prav tako je imel prstan. „Vse mi je uničil,” so bile zadnje besede mačehe, preden je planil z jase. Tedaj se je spomnil, da ne zna uporabljati prstana. A kar naenkrat je iz čarobnega predmeta brizgnila rožnata svetloba. Mačeha in velikan sta se začela manjšati ter kar naenkrat izginila. Mladenič se je tega zelo razveselil. Sklenil je, da naslednji dan pojde do gradu in princesi pove svojo zgodbo.
Princesa je bila tega zelo vesela. Odločila se je, da se bo poročila z njim.
Pripravili so veliko poroko, ki je trajala sedem dni in noči. Po poroki sta si zgradila nov grad in tam tudi živela. Pastirček je mačeho preoblikoval v neke vrste igračko. Od tedaj ga je vedno spominjala na njegovo zanimivo preteklost. Imela sta srečno in dolgo življenje.
Alina Berič, 5. razred
Alina Berič, 5. razred
Rozamundine misli
Bilo mi je hudo. Ko so mi povedali za Lejlo, sem bila tako nesramna in ljubosumna. Tako me je zanimalo, če je res lepša od mene. Svojega lastnega zaročenca sem poslala ponjo v vojno. Kaj sem si mislila? Tega res ne bi smela narediti. S tem ko sem ga poslala ponjo, sem izgubila zaročenca in upanje, da še kdaj najdem nekoga, ki je dovolj dober zame. Od žalosti in obupa sem se odločila postati nuna. Tukaj v kloštru mi je prav lepo. Imam čas zase, da razmišljam o svojih napakah, ki jih ne morem popraviti. Zelo si želim, da bi mi Ostrovrhar odpustil, da bi se vrnil k meni.
Danes mineva že tretji mesec mojega bivanja v kloštru. Tukaj imamo veliko knjižnico z veliko izbiro knjig. Vsak dan preberem novo knjigo. Zelo mi je všeč tale, ki jo zdaj prebiram. Govori o ljubezni najlepše deklice in velikega močnega vojaka. Zelo me spominja na moje življenje. Gotovo se bosta ta dva srečno poročila in imela otroke. Vsak dan res obžalujem za mojim Ostrovrharjem. Povedati pa moram, da sem si mogoče, čeprav sem nuna, našla simpatijo. Od našega meniha prijatelj nas je pred dnevi obiskal. Prišel je v knjižnico, ko sem jaz ravno pospravljala knjige na police. Stala sem na lestvi kar visoko od tal. V rokah sem imela zelo težko knjigo. Ko sem jo hotela položiti na knjižno polico, mi je zaradi njene teže pod nogami spodrsnilo. V pravem času je v knjižnici bil ta menihov prijatelj. Če ne bi bilo njega, bi se cela polomila ali celo umrla. Ko mi je spodrsnilo, je stal pod menoj in me ulovil. Padla sem v njegovo naročje. Bila sva si tako blizu, da sem čutila utrip njegovega srca. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj rečem. Potisnila sem ga od sebe in stekla iz knjižnice.
Naslednje jutro sem na nočni omarici opazila žametno vrtnico rdeče barve in pismo. Pismo sem prebrala in se skoraj stopila. Bilo je pismo menihovega prijatelja. Takrat sem se odločila, da ne bom več nuna. Začela sem se družiti z njim in se močno zaljubila.
Poročila sva se in se odselila daleč stran iz mesta.
Elvira Črešnar, 8. razred
Žana Jeza, 8. razred
Elvira Črešnar, 8. razred
Mickin dnevnik
Mickina hiša, 20. 6. 1790
Dragi dnevnik,
moje življenje je trenutno postavljeno na glavo. Ljubezen mi povzroča velike preglavice.
Nekaj tednov nazaj sem se strastno zaljubila. Očaral me je prefinjen plemič Tulpenheim. Njegov izgled je popoln. Njegove oči so globoke kot morje, njegove besede so sladke kot med in takoj me je očaral s svojo karizmo. Vrtel me je okrog svojega prsta, kot se vrti urin kazalec. Jaz, naivna trapa, sem mu nasedla. To svojo napako zelo obžalujem, a kaj ko je tako znal z besedami in tako dobro je nosil gosposka oblačila. Seveda me je zaslepila tudi želja, da bi postala žlahtna gospa. Vsak bi si želel izkusiti premožnejše življenje, kar pomislim, kako lepo je, ko drugi služijo tebi in se ne rabiš obremenjevati z delom. A pustimo zdaj to, moje sanje so se razblinile. Nikoli ne bom žlahtna gospa.
Pred preračunljivim Tulpenheimom me je svaril že oče, saj je vendar župan in takoj čuti, kadar kdo laže. Nedavno ga poslušam in upoštevam njegovo mnenje, saj mi veliko pomeni in ga imam neizmerno rada. A takrat sem se pustila pretentati. Tulpenheim bo plačal. Skratka, vse se je razblinilo, ko mi je bogata vdova Šterfeldovka povedala, da Tulpenheim ni zvest ne njej in tudi meni ne. Obe naju je izigral in spomnili smo se skupnega maščevanja. Oče in Anže sta mu že nastavila past. Res upam, da uspe, saj si ta preračunljivec zasluži le najslabše.
Sedaj imam čisto drugačne težave … Anže. To je moj kmečki zaročenec. Nisem še povsem prepričana, da bom v najinem zakonu srečna, saj tudi če se trudim na vso moč, mu ne bom mogla vrniti ljubezni v takšni meri kot jo on meni. Ne smem biti krivična. Anže je krasen fant, je spoštljiv, prijazen, zelo duhovit in z njim mi res ne bo dolgčas. Vendar je vseeno kmečki fant, vse to pa se seveda pozna na njegovem obnašanju in njegovem videzu. Ko bi le videl, kako sva plesala. Še danes imam modrice in kar čutim, kako mi pokajo rebra od njegovih močnih in nerodnih prijemov. Ples ni bil dolg, a me je tolikokrat pohodil, da so mi prsti na nogah skoraj odpadli. To res ni njegova vrlina. In kako se je oblekel. Sveta pomagalka, ko sem ga zagledala, so mi oči skoraj izpadle. V gosposkih oblačilih je izgledal še nerodnejši kot po navadi. Seveda so mu bila prevelika in skoraj so padla z njega. Pa tudi z besedami ni nič prav dober. Si lahko predstavljaš, da me je primerjal s smreko in hrastom? Saj vem, da je imel dober namen, vendar, ali slučajno izgledam kot drevo? S tem me je celo malo užalil. A vem, da je dobrega srca, rad me bo imel in bo dober mož. Zato nimam izbire, poslušati moram glavo, poroka je dobra zame. Zatreti moram čustva, dovolj je bilo.
Tudi oče podpira Anžeta. Res upam, da nam načrt uspe in Tulpemheim dobi, kar mu gre. Ne bo vedel, kaj ga je zadelo. Ti povem, kaj se bo zgodilo, samo počakaj na jutri.
neučakana Micka
Tiana Šipek, 8. razred
Andrej Holer, 8. razred
Slovenija − moj dom
Vlak, strah, veselje, žalost, jeza, zmedenost … Vse in še več mi roji po glavi. Ali je to res ta dan, ko bom zapustila ta svoj ljubi dom in izkusila življenje v tujini? Ali sem nespametna, da kar tako zapuščam vse, kar imam rada? Ne vem, ampak me po telesu spreletava srh, z mislijo, da to ni prav. Z mislijo, da bom to odločitev obžalovala … Da bom žalovala za temi zelenimi prostranimi travniki in gozdovi, kjer sem se kot otrok igrala … Da bom žalovala za čistim zrakom, ki polni moja pljuča … Da bom žalovala za družino, ki jo imam rada …
Zadušljiv rjav plin napolni moja pljuča in me pripelje nazaj v realnost. V realnost, kjer zapuščam ljubljeno državo … Kraj … Dom … V realnost, kjer stopam na vlak v smeri …, ne vem, v katero smer, vem samo, da moja država ni. Ni kraj, kjer sem odraščala. Ni dom, kjer sem varna in ljubljena.
Ampak, a ni prav to moj vzrok za »beg« iz lastne države? Iskanje novih poti? Iskanje novih ljudi? Nove kulture? Novega doma? Nove domovine? Ali sploh lahko ustvariš ponovno ljubezen do neke nove države, kot jo imaš do druge, v kateri živiš že od rojstva?
Starša me objameta in mi zaželita varno pot. V glavi pa se mi ponovno pričnejo prepletati misli. Ali je pot lahko varna, ko grem nekam v tujino? Nekam v neznano? Sedem na vlak, ki pa ni tako udoben kot domača postelja. Ima pa velika okna, ki vsem nam domačim tujcem ponuja še en lep zadnji pogled na lepo in barvito Slovenijo.
Zbogom družina! Zbogom čist zrak! Zbogom travniki! Zbogom domovina! Zbogom Slovenija!
Lara Leš, 9. razred
Nataša Lorber, 9. razred
Dramilo
Elvira Črešnar, 8. razred
Stefan Boonen: Najdenka s Puhljevega gozda
Pri reševanju uganke za četrto knjigo so tekmovalci morali zavihati rokave. Z nekaj truda jim je uspelo ugotoviti, da gre za knjigo Najdenka iz Puhljevega gozda Stefana Boonena. Ganljiva, zabavna in napeta zgodba govori o deklici, ki jo nekega dne naplavi na rečni breg pri Puhljevem gozdu. Deklica je pozabila, kako ji je ime, zato ji vaščani rečejo Najdenka. Na bregu si postavi svojo kočico in stolp iz avtomobilskih gum. Toda prebivalci Puhljevega gozda menijo, da tako ne more živeti. Nekdo jo mora vzeti k sebi! Toda kdo? Kaj če za naplavljeno deklico ni mesta v tako prikupni vasici, kot je Puhljev gozd? Morda so z njo same težave?
Pri prvi nalogi so učenci morali ustvariti svoj spin-off, v katerem so pojasnili razlog za zagrenjenost in sovražnost tete Idalik.
TEMAČNA ZGODBA TETE IDALIK
Teta Idalik. Strah in trepet mnogih prebivalcev Puhljevega gozda. Toda ste se sploh kdaj vprašali, kaj jo je pripeljalo do te brezsrčne osebe, kakršna je sedaj.
Teta Idalik ni bila vedno takšna. Če si lahko predstavljate, je bila prav takšen razigran in vesel otrok kot sem jaz, ali pa ti. Igrala se je z punčkami, si pletla kite in nabirala gozdne jagode. Vendar kaj se je spremenilo. Kaj se je zgodilo, da je ubogo Idalik pripeljalo do osebe, kakršna je danes. No, za vse tiste ki ne veste, vam bom povedala.
Nekje davno na robu gozda je stala majhna ter skromna hišica, v kateri je živela Idalik in njena starša. Imeli so predvsem povprečno življenje, nič kaj bi pritegnilo oko ali uho kakšnega pustolovca ali raziskovalca, vsaj ne do tistega dneva.
Bilo je vroče poletno jutro, ko so prebivalci Puhljevega gozda zavohali, nato pa še zagledali dim. Sledili so mu, dokler niso prispeli do hiše prav naše Idalik. Gorela je. Vsa hiša je bila prekrita pod mogočnimi plameni ognja. Prebivalci so se takoj spravili na delo in po mnogih urah končno ukrotili neskončne plamene. Stopili so bližje podrtiji, ki je sedaj stala pred njimi ter skušali najti ujetnike v ognju, če že niso zbežali. Po nekaj težkih trenutkih, so kaj kmalu zagledali starše, ki pa niso več kazali znakov življenja. Iskali so najprej, da bi se zagotovili, da je vsaj Idalik preživela, toda našli niso nikogar več, zato so sklepali, da se skriva nekje v pepelu podrtije.
Oh, kako so se motili. Idalik je pobegnila na drugo stran reke, ter vso predstavo ognjev opazovala od daleč. Gledala je hišo, nekoč napolnjeno z veseljem in smehov, kako izhlapi v plamenih. Pobegnila je, daleč stran, kolikor se je le dalo. Tekla in tekla je dokler zaradi izmučenosti ni padla po tleh kot prazen žakelj. Iskala je prenočišče vsepovsod, kjer se je le dalo, toda nihče je ni sprejel.
Tako se je naučila preživeti sama. Zgradila si je hišo in majhen vrt ter se trudila preživeti iz dneva v dan, dokler se po mnogih letih zagrenjenosti in samote le ni vrnila nazaj v Puhljev gozd.
Tako torej najdenke noče sprejeti kot svoje in ji pomagati, saj zanjo želi prav to, kar je sama imela. To je iznajdljivost in neskončno razumevanje resničnega življenja. Ni je želela ujčkati. Zanjo želi le to, kar misli, da je najbolje.
Pri nalogi Ostra debata so učenke debatirale o naslednji temi: “Če je otrokovo življenje v smrtni nevarnosti, bi o načinu in poteku zdravljenja končno odločitev morali imeti zdravniki in ne njihovi starši.” Postaviti so se morale v vlogo vaščanov in posneti 3-minutno debato, v kateri so predstavile razloge ZA in PROTI.
Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je ustvarila pravo radijsko igro, ob poslušanju katere smo se zelo zabavali. Učenke so pri tej nalogi zasedle 4. mesto.
Andrij Bečinski: 140 decibelov tišine
Učenci so z lahkoto ugotovili, da bodo brali knjigo Andrija Bačinskega 140 decibelov tišine. Andrij Bačinski je v Ukrajini dobro poznano ime sodobne mladinske književnosti. Glavni lik njegovega romana si ni prislužil samo naziva »ukrajinski Oliver Twist«, temveč leta 2015 tudi prestižno nacionalno nagrado BBC-jeva knjiga leta, v kategoriji, posvečeni mladinski književnosti.
Knjiga govori o mladem glasbeniku Sergiju, ki v avtomobilski nesreči ne izgubi samo staršev in sestrice, temveč tudi sluh. Naučiti se mora novega načina sporazumevanja z vrstniki v zavodu za gluhe otroke in premagati mora razočaranje in popoln obup, da ne bi težka izguba v njem povsem ubila tudi volje do življenja.
Prva ustvarjalna naloga Nemi trailer je od tekmovalcev zahtevala, da ustvarijo svoj nemi triminutni trailer, v katerem na atraktiven način predstavijo dogajanje v knjigi. Naše učenke so pri tej nalogi zasedle 2. mesto.
Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je poskrbela za odlično igro in zelo ekspresivno telesno govorico. Njihov trailer prikaže ključne prizore iz knjige, hkrati pa pusti dovolj prostora, da gledalca pritegne v branje knjige. Tudi pri montaži so se zelo potrudili in na konec vključili celo znakovni jezik.
Pri drugi ustvarjalni nalogi Kretanje so se učenci preizkusili v zabavnem učenju kretenj. Ogledali so si posnetek s kretnjami (https://www.youtube.com/watch?v=laoI0BdwTPY), nato pa so morali z dvoročno ali enoročno abecedo kretenj sporočiti svoje mnenje o knjigi in sporočilo posneti.
Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers je v svojih povedih uporabila celo rime in preko barv izrazila svoje občutke in opažanja, zasedla je 3. mesto.
Luigi Ballerini: Mire ve vse
No, v drugi uganki so tekmovalci pridno zavihali rokave in ugotovili, da gre za knjigo Mira ve vse Luigija Ballerinija. Izjemno aktualen roman govori o ne tako daljni prihodnosti – tehnologija in umetna inteligenca na vsakem koraku zaznamujeta in spremljata človekovo življenje. Svoboda je zgolj prividna, a le peščica ljudi ohranja trezen pogled, svoje znanje in razumevanje sveta pa krepijo – z vrhunsko literaturo. Pam, Tom, Vera in Aleks so najstniki s tipičnimi najstniškimi težavami, a so hkrati člani Fronte, ki načrtuje napad na Vlado …
Prvi izziv. Se pogosto sprašujete, kako nastajajo knjige? Kako si avtorji izmislijo tako žive in barvite junake? Tekmovalci so dobili krasno priložnost, da so vse, kar jih je zanimalo o knjigi Mira ve vse, o njenih temah in junakih, o njenem nastajanju in avtorju, vprašali
kar – avtorja samega! Organizirali smo namreč Zoom srečanje z Ballerinijem, prva ustvarjalna naloga Kako nastane knjiga? pa je od tekmovalcev zahtevala, da natančno preberejo knjigo, raziščejo avtorjevo življenje in delo ter zanj pripravijo vprašanja.
Naše učenke (ekipa FLOWERS) so v tem izzivu zasedle 4. mesto.
Strokovna komisija je zapisala:
Ekipa Flowers nas je navdušila z zanimivimi in poglobljenimi vprašanji.
Druga ustvarjalna naloga Seme upora je od tekmovalcev zahtevala veliko mero domišljije in kritičnega razmišljanja. Predstavljati so si morali, da so se znašli v svetu, ki ga s pomočjo Mire nadzoruje Vlada, in sestaviti svoj načrt za upor. Ocenjevali smo tako prvi del načrta, ki je obsegal kritičen razmislek o svetu, kot drugi del, v katerem so predstavili potek upora in ozaveščanja ljudi.
Strokovna komisija je zapisala:
Najbolj nas je prepričal izdelek ekipe Flowers – poglobljen razmislek o razlogih za upor in obširna druga faza upora, ki vsebuje izjemno napisano pismo, v katerem nagovarjajo ljudi, ter daljši načrt z maketo. Učenke so pri tem izzivu zasedle 1. mesto.
SEME UPORA
SPREMEMBA JE POTREBNA!
Le v kakšnem svetu živimo? V svetu brez pravic, brez zasebnosti, brez knjig ter papirja. Vprašajmo se, le kam je šel ta svet? Nasmehi ljudi so skromnejši, otroci vedno bolj brezvoljni, naše življenje pa nadzoruje vlada. Če mislite, da je naša ljuba Mira le nedolžna naprava, ki nam pomaga pri vsakdanjiku, ste se močno zmotili. Ne samo, da nas nadzoruje, vendar nam vsiljuje mnenja in spreminja naše razmišljanje, pa čeprav se tega ne zavedamo. Ne želim si več živeti v tem svetu. Ne želim se zbuditi v strahu na nov dan, ne želim se bati imeti svojega mnenja, pa čeprav je še kako narobe, predvsem pa se ne želim počutiti opazovano. Naše življenje neposredno spremljajo skrite kamere, ki nas snemajo, kot da smo v resničnostnem šovu. Bojim se hoditi po ulici, saj vem, da nekdo daleč stran opazuje vsak moj gib skozi zaslon. Smo kot rože, ki se ne morejo razcveteti zaradi sence vlade. Ne zdržim več! Želim pobegniti v drugo državo, na drug konec sveta, če pa vse to ne bo zadoščalo, pa sem pripravljena pobegniti na drug planet. Oh, kako sanjam o knjigah in papirju. Sedaj, ko pišem nanj, se počutim nebeško, prav tako pa morda celo preplašeno, saj je nekaj takšnega strogo prepovedano. Če to bereš, zagotovo misliš enako, če pa misliš kako drugače, je najbolje, da vse, kar si prebral, pozabiš. Kakor sem že prej povedala, sem pripravljena na spremembo, katero že dolgo čakam. Iz tega sveta želim potegniti nekaj več kot samo skrivanje pred kamerami. Želim resnično živeti in ne le obstajati, zato te prosim, da mi pomagaš. Prepričana sem, da si tudi ti pripravljen na spremembe. V drugi kuverti boš našel navodila ter načrt za naš upor. Ne pozabi: SPREMEMBA JE POTREBNA.
VODJE: Lilal, Orchid, Tulip
DATUM NAČRTA: 11. 11. 2350
SKUPINA: FLOWERS
Priloge:
- Razpredelnica nalog.
- Potek načrta po točkah s slikami.
- Slika makete mesta.
| KONTINENT, NA KATEREM SE NAHAJA ROŽA | NALOGA |
| Afrika | Dinamit oz. razstrelivo, ki smo Vam ga dali v last. |
| Azija | Stari mobilniki in računalniki, na katerih komunikator nima dostopa. |
| Evropa | Načrt mesta in načrt razporeditve varnostnih kamer. |
| Severna Amerika | Najboljša tehnologija za izkopavanje rovov. |
| Južna Amerika | Hrana in voda. |
| Avstralija | Najglasnejši zvočniki in predvajalnik rock in metal glasbe. |
Neža Gert, Urška Zorec, Lara Leš, 9. razred
Paragvajske pravljice
Tako je, učenci so kot prvo literarno delo brali Paragvajske pravljice! Prinašajo izbor trinajstih besedil desetih sodobnih paragvajskih avtoric in avtorjev, s tem pa razpirajo pogled na paragvajsko mladinsko književnost. Iz besedil vejejo realistični in družbenokritični toni, pa tudi čisto poseben odnos do narave, ki je za nas morda nov.
V Paragvajskih pravljicah se pojavlja obilo zanimivih, novih besed. Tekmovalci so si pri ustvarjalni nalogi Ne več neznana beseda izbrali pravljico, v kateri se je pojavila njim nepoznana beseda, povezana s paragvajsko kulturo. Besedo so morali uporabiti v novem kontekstu tako, da so napisali svojo paragvajsko pravljico.
Napitek bogov
V najtemnejšem predelu živalskega kraljestva Paragvaja so se nekega dne zbrali vsi predstavniki najrazličnejših živalskih vrst. Tokrat so se skupaj dogovarjali o zelo pomembni temi, in sicer o tem, kako bodo s skupnimi močmi pomagali ozdraveti njihovemu dobremu prijatelju Chacoanu Peccaryu ali kakor ga kličejo oni Taqui. On in vsi pripadniki njegove vrste so vendar zelo ogroženi in jih je iz dneva v dan vedno manj. Tako so morali vsi skupaj napeti možgane in se domisliti, kako bodo s skupnimi močmi uspeli preprečiti izumrtje te prav posebne vrste.
Minevali so dnevi in noči, a živali se še kar niso mogle domisliti kakšne funkcionalne rešitve. Nekateri predlogi so bili zelo pametni, a z malo možnosti delovanja, drugi pa samo plod bujne domišljije. Predstavnica mravelj je celo predlagala iskanje pomoči pri ljudeh! Nekateri so se smejali, saj so bili prepričani, da tega ne misli resno in se s tem predlogom samo šali, drugi pa zgražali, saj so bili ljudje prav tisti, ki so jim nakopali ta grozen problem.
»Pa to je vendar nemogoče!« je vzkliknil Jakare, ko je nekdo tam daleč v temni daljavi predlagal nekakšen čaj. »Ta navaden čaj naj bi imel nekakšne čarobne moči?« se je slišalo dvomljenje živali. Še preden bi lahko ta žival, ki je ta čaj predlagala, lahko kaj rekla, se je oglasil pisani tukan. Povedal je, da se ta napitek bogov, kakor ga kličejo tudi Gvajkurujci, imenuje mate čaj. Njegova babica mu je pripovedovala to čajno legendo, a ji nikoli ni verjel. Na obrazih živali se je prikazalo zanimanje in kanček upanja. Med tem časom tukanovega razlaganja se je v sprednje vrste prebila klopotača. »Tudi jaz sem slišala to legendo!« je vzkliknila in po nekaj sekundah razmisleka previdno dodala; »če ta verzija legende, ki sem jo slišala jaz, drži, potem moramo zdaj stopiti skupaj kot še nikoli do sedaj, saj pot do tega čaja ne bo tako enostavna in preprosta.«
Vso živalsko zasedanje je začelo zaskrbljeno vzdihovati in razmišljati, kaj bo kača rekla naslednje. Sova je neučakano vprašala: »Kako pa vendar pridemo do tja?« »Čim prej moramo oditi. Taqui je iz ure v uro slabše,« je nenadoma odvrnila opica. »Kaj pa če čaj sploh ne obstaja?«
»Ali sploh poznamo pot? Je ta legenda sploh resnična ali je to samo nekakšna pravljica za lahko noč?« So se iz nemirnega zasedanja slišala mnoga takšna in drugačna zaskrbljujoča vprašanja. Klopotača je na njih samo iz mirnega odvrnila: »Edino, kar vem, je, da drevo, iz katerega se da dobiti mate čaj, raste v prav posebni pokrajini Chaco.« To je bilo prvič, ko je kdo na glas omenil to nad vse čudovito, a strašno pokrajino, ki je do takrat še nihče ni zares poznal. V očeh živalih so se lahko zlahka videli vsi dvomi in strahovi o tem, kaj vse se mogoče lahko skriva na tej povsem novi, neraziskani in nepoznani pokrajini. Vsi strahovi so bili popolnoma upravičeni, saj po Paragvaju krožijo legende o tej provinci. Legende govorijo o tem, da ko enkrat prestopiš tla te pokrajine, prideš v povsem novi svet in se stežka ali sploh ne vrneš nazaj.
Sam krokodil je po minutah tišine le s težavo izdahnil: »Moramo se podati na pot!« »Nimamo druge izbire,« je dodala papiga. »Za našega prijatelja vse!« so začele vzklikati živali. Tako so se dogovorili, kako bodo preprečili izumrtje te posebne vrste, a pozabili so na en majhen problem. Kdo bo dovolj pogumen in se bo odpravil na to strašansko misijo?
Vsi so vedeli, da bo prišel ta trenutek, a so po tihem upali, da se mu lahko izognejo. Po kakšni uri dogovarjanja in prepiranja so se le uspeli dogovoriti, kdo so ti »srečni« izbranci, ki bodo za zmeraj zapisani v zgodovino paragvajskega živalskega sveta. Vsaka živalska vrsta na zasedanju je iz svojih vrst izbrala nekoga, za katerega so mislili, da je dovolj sposoben za to misijo.
Bilo je točno opoldan, ko so se izbranci dobili na glavni jasi paragvajskega gozda in se s predstavniki srečanja dogovorili o zadnjih podrobnostih pred odhodom v divjino. Klopotača je vsem natančno razložila, kako izgleda drevo in da ga v primeru, da ga najdejo, ne smejo posekati, a samo odrezati tri liste, ki bodo zadostovali enemu kozarčku čaja. Tako so se še zadnjič pred odhodom izbranci poslovili od svojih najbližjih in od tega mirnega paragvajskega gozda ter se odpravili v neznano.
Niso hodili dolgo, ko so zagledali reko Paragvaj. Pri njej so se osvežili in se odločili, da se po treh dneh hoje tukaj tudi nekoliko ustavijo. Vsi so bili že zelo utrujeni od napornega in težkega terena. »Ni čudno, da se jih ni nič vrnilo!« je jezno godrnjal mravljinčar, ko je iskal veje za podkuriti ogenj. »Če bomo tako nadaljevali, ne bo nihče prišel do cilja,« je mravljinčarju odgovoril jaguar. Že po samo treh dneh so namreč izgubili skoraj polovico izbranih! Večino zaradi bolezni ali pikov žuželk, nekatere zaradi neužitne in strupene hrane, mnogi so postali kosilo plenilcem na poti. Noč so preživeli kar tukaj, ob reki, in se zgodaj naslednje jutro odpravili na pot. Hodili so in hodili ter že skoraj obupali, ko so zagledali to ogromno drevo tam daleč v daljavi. Videnje, da drevo zares obstaja, jih je napolnilo z upanjem in veseljem, ker so skoraj že na cilju, a so pozabili, da drevo ščitijo Gvajkurujci. Ko so izbranci zaslišali iz gozda prihajati glasove, so se zares do kosti prestrašili, a Gvajkurujci jih niso imeli namena raniti ali jih poškodovati na kakršen koli način. Povedali so jim, da je to drevo njim znano že stoletja, vendar njegovo moč previdno čuvajo pred zunanjim svetom. Izbranci so jim natančno razložili, zakaj tako nujno rabijo ta čaj in Gvajkurujci so jim dovolili uporabo njegove moči, a le pod enim pogojem. »Kakšnim?« je vznemirjeno vprašal lenivec. Za pogoj so jim postavili, da pot do drevesa in s tem tudi do čaja vedno ostane skrivnost, in da legenda o moči čaja za vedno ostane samo legenda, ki si jo bodo pripovedovali iz roda v rod ter jo za vedno častili. Vsi so se strinjali s tem pogojem. Gvajkurujci so jim pokazali bližnjico do čarobnega drevesa in jim zaželeli srečen preostanek neraziskane in skrivnostne poti. Živali so tako hitro nadaljevale pot, dokler je še bilo sonce na nebu in že po nekaj urah vse utrujene in brez moči prišle na cilj. »Po teh mučnih sedmih dneh nam je le končno uspelo!« se je slišalo veselje ob prihodu na cilj. Vsi so bili očarani nad lepoto drevesa, a si niso dovolili, da bi jih to zamotilo nad njihovo pravo misijo, pomagati prijatelju. Sova je hitro odrezala nekaj listja in jih previdno shranila že v naprej pripravljen kačin mošnjiček. Pri drevesu niso ostali dolgo, saj so vedeli, da vsaka sekunda šteje. Pot nazaj jim ni delala večjih preglavic, saj so tokrat že poznali vse na poti prežeče nevarnosti in že čez pet dni so lahko v daljavi videli ta prečudovit paragvajski gozd.
Ob prihodu domov so se jih vsi zelo razveselili, saj so jih nemirno in neučakano čakali že dneve. Čeprav se jih je vrnilo le sedem, so jim v minuti tišine in molka izkazali iskreno spoštovanje, da so se bili za prijatelja pripravljeni žrtvovati z življenjem. Vsi so bili zelo veseli in navdušeni nad uspešno opravljeno misijo. »WUHUU, tam gredo naši junaki!« je bilo možno slišati iz ust vseh gozdnih prebivalcev. Drevesne liste je sova takoj po prihodu predala kači, ki je nemudoma pripravila čaj. Priprava tega čarobnega čaja se je vsem gledajočim zdela povsem neverjetna. Česa takega še prebivalci gozda niso videli in so bili prepričani, da je to sam božji obred, ki ga je vredno častiti. Čaj je bil Taqui postrežen še vroč, saj niso vedeli, koliko časa jim je še preostalo. Že po prvem srku mate čaja je bil Taqui videti mnogo boljše in poln energije. Po izpiti celi skodelici je lahko že govoril in hodil, kot je lahko to počel že prej, pred boleznijo.
Vse živali gozda in okolice so se zbrale na glavni jasi ter se skupaj veselile tega božjega čudesa in častile svoje izbrance, tiste, ki so bili ta dan tukaj z njimi ter tudi tiste, ki žal niso bili kos tej strašni misiji, a so na poti pokazali trud in skrb do njihovega dobrega prijatelja. Čeprav so si živali med seboj zelo različne tako kot ljudje, od tistih, ki letijo, do tistih ki se plazijo, znajo v težkih trenutkih stopiti skupaj in dokazati, da ta rek »Prijatelja spoznaš v nesreči« zares obstaja. V tej situaciji niso pomislile na medsebojne zamere, nesoglasja in sovraštva, edino, kar jim je bilo pomembno, je bilo stopiti skupaj in POMAGATI, POMAGATI IN ŠE ENKRAT POMAGATI.
Urška Zorec, 9. razred
MATEmatični ČAJ
Tabu je bil najpametnejši otrok v Paragvaju. Matematika, gvaranščina, španščina, zgodovina, geografija, fizika, kemija in biologija vse je obvladoval do popolnosti. Vsak, ki ga je videl ali poznal, je rekel: »Vav! Ta pa je genij! Mislim, da bo ta fant nekakšen znanstvenik! Ne, odvetnik bo! Ima tudi potencial za zdravnika in predsednika! Veste kaj, kar vse bo!«
Veliko ljudi pa ni mislilo, da je »naravni genij«, mislili so, da je prevarant. Gospod Tupan je vedno govoril: »Ta fant pa res ni nič. A ne vidite, da si nekaj zmišljuje? Če bi koga morali v Paragvaju tako častiti, bi morali mene! Jaz vam prinašam ves denar s svojimi tovarnami v Rusiji, Indiji in Mehiki. Jaz, Lorenzo Tupan, jaz sem skorajda vaš bog, ne pa ta slabič Tabu!« A seveda to nikoli ni bilo res. Tabu se nikoli ni zlagal, vedno je govoril o čistih dejstvih. Seveda pa vsega tega 10-letnik ne more vedeti kar tako. Gospod Tupan ima po eni strani prav, saj deček res ni »naravni genij«, ampak mu mama daje piti Mate čaj. Narejen je iz rastline, ki se imenuje Mate. Seveda so ta recept poznali že dolgo, odkar se je španska kolonija naselila na območje Paragvaja.
Legenda pravi, da se je raziskovalec odpravil globoko v džunglo. Srečal je opico posebnih barv. Bila je zelena, rdeča, modra in rumena. Rekla mu je: »Novi stvor si ti. Pridi zdaj z menoj, da ti pokažem napoj!« Raziskovalec ji je sledil do velikega grma z zelenimi lističi. Opica ga je pogledala in rekla: »Novi stvor si ti, nekaj moraš piti. Daj vodo pogreti in vse znaj. Čaj to moč ima, ki je nima vsak.« Raziskovalec jo je čudno pogledal, ampak naredil, kar je rekla. Segrel je vodo in vanjo dal lističe. Ko je že želel popiti, ga je opica prekinila:
»Čaja piti ne, učiti zraven treba se je!« Raziskovalec jo je začudeno pogledal in dejal: » Jaz, da bi se učil? Očitno pa res ne veš, koliko sem star? Učijo se naši fantje v šoli, ne pa jaz star popotnik. Bom dal tole svojemu sinu!« In res, ko je prišel domov, je svojemu sinu skuhal ta čaj in mu naročil, naj ga popije, medtem ko se bo učil. Sin si je pripravil matematiko, ki mu ni šla najbolje, zraven je postavil čaj. Malo ga je na začetku popil, a mu okus ni bil preveč všeč in se je šel potožit očetu, da ni dober. Raziskovalec mu je odgovoril, da mora spiti le-to skodelico in bo najpametnejši na svetu. Sin ga je ubogal in z grozo končno po dveh urah popil čaj. Zraven se je skrbno učil matematiko. Ko se je vse naučil in popil, mu je oče zastavil 5 vprašanj in sin je na vseh pet odgovoril odlično. Oče je bil osupel in sina takoj objel, a ko mu je zastavil 5 vprašanj iz geografije, fant ni imel niti najmanjšega pojma. Tako je raziskovalec sklenil, da čaj deluje samo in izključno za matematiko. Poimenoval ga je Mate čaj kot iz pojma matematika. In tako so tudi vsi fantje v šoli pri uri matematike morali piti mate čaj.
Torej je bil čaj dober samo za matematiko? Ne, seveda, da ne. Pameten boš samo, če boš čaj pil, ko se boš učil določen predmet. Ampak tega nihče ni vedel, razen Tabujeve mame, ki je svojemu sinu čaj kuhala za vsako učenje. Tabuju je zabičala, da tega ne sme povedati nikomur, če je želel ostati najpametnejši. Fant je to razumel in skrivnost obdržal za približno 3 leta.
Pri svojih petnajstih letih je Tabu spoznal dekle, ki je bila lepa kot roža in mila kot metulj. Tako jo je vsaj on opisoval, drugi pa so pravili, da ga izkorišča, da ga ne mara in da je čarovnica. Tabu se ni oziral na druga mnenja, vedel je, da so samo ljubosumni, da imajo lepa dekleta rada pametne fante. Dekletu je bilo ime Elisa. In res je bila zelo lepa, a so drugi imeli prav, res ga je izkoriščala. Hotela je izvedeti, kako je Tabu tako zelo pameten. Okrog prsta ga je sukala kot nit, a fant ni imel najmanjšega pojma. Po parih mesecih te »ljubezni« jo je Tabu prosil za roko. Elisa ni vedela, kaj naj naredi, saj je bil edini razlog, da je z njim, njen pohlep do znanja. Rekla mu je: »Dragi moj, z veseljem bi te imela za moža, a moj oče tega ne bi pustil. Ne želi, da se poročim z nekom, ki pred svojo ženo skriva skrivnosti. Zatorej, povej mi, kako si lahko tako pameten.« Tabu je bil presenečen, saj od vseh ljudi, prav nje ni pričakoval, da bi podvomila v njegovo znanje. A se je zlomil. Povedal ji je vse o mate čaju in učenju. Elisa se je zadovoljno nasmehnila in mu jasno ter glasno dogovorila: »Tabu, z veseljem bom tvoja žena.« Ampak to ni bilo res. Ko jo je naslednji dan Tabu obiskal, so se ona in njena družina preselili v Severno Ameriko.
Tabu je ves razočaran odšel domov in mami povedal, kaj se je zgodilo. Mama je bila na svojega sina jezna, a je vedela, kam te ljubezen prinese. Rekla mu je: »Sin moj, ni pomembno, če si najpametnejši. Če kaj zares šteje, je tvoja dobrota, ljubezen in iznajdljivost. Eliso pa kar pozabi, ona tako in tako ni bila prava zate.«
Tabu je mamin nasvet upošteval in nehal skrbeti, če je najpametnejši ali ne. Začel je uživati v življenju in si našel več prijateljev. Našel si je tudi še lepšo ženo kot je bila Elisa, s katero je imel otroke. Svojim otrokom pa je med učenjem dal piti čaj, a med prostim časom jim je dal prosto pot ustvarjalnosti.
Lara Leš, 9. razred
Žebljarski pekel
Delam za smrt. Smrt je edino, kar me lahko reši. Kaj pa moja družina? Vedno smo ujeti v tem nepopustljivem, primoranem krogu brezupnega življenja. Nikoli se ga ne rešiš. Če temu sploh lahko rečemo življenje. Vso to delo je popolnoma brez pomena. Občutek imam, da še na svoji smrtni postelji ne bom pobegnila žebljem. POBEGNILA. Oh, kaj vse bi storila, da bi lahko pobegnila temu nečloveškemu delu. Moja smrtna postelja bo kovana iz žebljev, tako kot vsa moja prihodnost in obstoj. Ne samo moja. Vsa družina je ujeta v tem žebljarskem peklu. Vsi okoli mene so! Samo žeblji. Od rane ure zjutraj, vse do komaj še odprtih oči. Vso moje telo. Grajeno iz žebljev. Naš denar, naša hrana, naš ves svet! Prekleti vi, žeblji! Ko bi vam le lahko pobegnila. Vi ste krivi, da je vso moje življenje le kup železa. Vi, oh, vi ste moje pretečene solze in kri. Vse te zapravljene ure življenja. Vsi ti dnevi, pretrpljeni v nečloveških, žebeljskih razmerah. Vi, žeblji, ste vsa moja težaško porabljena kri.
Urška Zorec, 9. razred
Nataša Lorber, 9. razred
Začetek »boljšega« življenja
| Koliko ljudi se drenja, da bi prišlo na ladje. Opazim tudi druge, ki žalostno in v strahu odhajajo domov. Slišim otroke, ki jočejo in kričijo: »Mama! Mom! Moeder! Mati! …« Vsak v svojem jeziku, brez zavedanja, da jih nikoli več ne bodo videli. Tudi jaz sem tukaj. 15-letno dekle, ki je varčevalo denar zadnjih 5 let. Za ta denar sem delala, jokala, ostajala brez hrane in trpela nasilje. Po vseh teh letih sem končno pobegnila od doma, z upanjem po novem življenju, a to, kar gledam sedaj, se mi v glavi postavlja vprašanje. Ali bom to res lahko dosegla? Morala sem se stuširati, če bi temu lahko rekli tuširanje. Moški in ženske smo bili ločeni. Voda ni bila umazana, pa tudi milo smo dobili. A stala sem v rjavi in krvavi vodi. V vodi, s katero so se umivale že druge potovalke. Voda je zagotovo nasičena z boleznimi, a to nam ni pomembno. Glavno je, da pridem na to ladjo in začnem novo življenje v Ameriki. Vem, da bo vse to poplačano! Mora biti! V Ameriki bom dobila dobro službo, moža in hišo! Kajne? Že vidim očeta, ki me brezglavo išče po vasi, da bi me kaznoval za pobeg. Nikomur nisem povedala, da odhajam v širni svet, tja v obljubljeno deželo. Niti materi, ki zdaj zagotovo joče zaradi prizadetosti, strahu in jeze. Tudi moji sestrici bosta trpeli. Zdaj, ko sem jaz odšla, bo oče trpinčil njiju. Zdaj bosta deklici stari 5 in 6 let morali delati za hrano in obleke, oče pa bo ta denar porabljal za popivanje s prijatelji in kockanje. Tako kot vedno bo izgubil in se jezen pod vplivom alkohola vrnil domov. Jezo bo stresel nad materjo in sestrama. Zakaj sem to storila? Potrebujejo me! Ampak ne morem se obrniti … V srcu čutim samo jezo in željo po svobodi. Nič me ne more ustaviti, saj preteklosti ne more spreobrniti nihče. Nevrednost, zmedenost in brezup prevladujejo v meni. A še vedno tam nekje ostaja kanček upanja, da se bo moja želja izpolnila, vanjo brezglavo verjamem. Preden pa lahko stopim na ladjo, me še čaka zdravniški pregled. Dolga vrsta žensk, moških in otrok, ki poskušajo prikriti kašljanje, kihanje, srbenje … Tudi sama poskušam ne kašljati, a je včasih to nemogoče. Umazan, črn zrak napolni moja pljuča, močno jih razdraži. Opazim, da vse ladje v ozračje spuščajo umazan črn dim. Danes je tudi zelo mrzlo. Hladen veter se vleče med ozkimi ulicami in začne na čase deževati. Otroci se stiskajo k materam, da se ne bi izgubili. Takoj se spomnim na mater in sestrici. Spet me oplazi tisti občutek nevrednosti in zmedenosti. »Mojca Stritar!« me iz razmišljanja prebudi zdravnik, ki me končno pokliče. Hitra molitev, da sem zdrava in da ne bom zakašljala. Zdravnik ni dober, v očeh se mu vidita pohlepnost in goljufija. Na hitro preveri moje bitje srca in dihanje, nato pa zakliče: »Ja, ta je zdrava, ampak nekam mlada! A jo vseeno spustimo?« »Ja, daj, tako ali tako ji ne bo uspelo v življenju, če bo odšla v Ameriko ali pa če se bo vrnila domov!« mu nazaj zakliče še drug moški glas. V očeh začutim solze, a se jim uprem. Kdo pa mislijo, da so, da kar tako napovedujejo moje življenje! Ampak sprašujem se, če imata prav. Končno s svojim kovčkom stopim na ladjo, zazrem se v širno morje. Pogledam naokrog in vidim polno ladjo, v pristanišču pa jezne, prestrašene ljudi, ki na to ladjo ne morejo več. Tudi na ladji ni nič drugače. Otroci stari 5 let in manj sami na ladji iščejo matere, ki so ostale pri zdravniku, ker jih ne spustijo naprej. Ne najdem družine, ki bi bila skupaj. Vidim ženske z otroki, posamezne može in tudi mlade pare. Smo si zelo različni po barvi kože, po veri, po izgledu, po bogastvu, a vsi imamo enak cilj – novo in boljše življenje, brez strahu. Brez strahu, da je to mogoče naš zadnji dan ali strahu, da so vse skupaj samo sanje. Želimo si svobode brez ljudi, ki bi nam jo jemali. Ladja je izplula in ob tem pričakuješ veselje ter navdušenost, a edino, kar slišim, je jok in kričanje. Ni videti nasmehov, samo obrazi obupa in samote. V takšni množici je največje čustvo samota. Lara Leš, 9. razred |
Lara Leš, 9. razred
Moje srce je umazano
| Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je oteženo, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Zakaj? Kako? Zakaj vendar jaz? Moje življenje ni bilo nikoli blesteče. Mojega vratu niso prekrivali biseri, na krožniku nikoli ni bilo kaj več kot pusta enolončnica, starša pa sta oba na smrt bolna, no, vsaj bila sta, dokler prejšnjega dne končno nista zapustila tega sveta. Zaradi revščine, v kateri živimo, jima nisem mogla pripraviti niti dostojanstvenega slovesa. Že od tistega dne nisem jokala. Nad mano je črn oblak, za katerega vem, da se ne bo kaj kmalu umaknil. Tako sem torej zapustila svoj domač kraj in pokojna starša. Moje srce je težje kot tisoč kilogramov zlata, ki ga obljubljajo v neznanem svetu,v katerega se bom podala. Mislila sem, da sem v tem brezupu sama, toda ko zdaj tukaj stojim, gledam prav grozeče prizore. Mame z otroki, obubožani vojaki brez roke, noge ali pa z brazgotinami, ki nosijo več zgodb kot celotno moje življenje. Ko tako gledam, smo si vsi tako zelo različni, pa vendar nas skupna pot tukaj danes združuje. Obračam se, premikam, plapotam z rokami, ko se končno zavem, kje sem. Kaj sploh delam tukaj? Kaj bom s svojim življenjem onkraj morja? Vse, kar sem poznala, vse, pa čeprav je malo, je sedaj brezbrižno zmetano v majhen kovček. Iz oči so se mi nemudoma ulile težke solze kakor slapovi, ki so mi predirali oči. Spet se obračam, prerivam. Kje sem? Kaj se dogaja? Nemočna sem, popolnoma nemočna. Strah me je in zebe me. Moje solze se na umazana kamnita tla odtekajo kakor domača struga. Kar naenkrat na svoji zanemarjeni koži začutim par dlani. Nekdo me vleče, toda kam. V glavi se mi takoj razjasni, ko vidim, kam grem. Oprali nas bodo. Neznan obraz mi je s telesa strgal oblačila in tako je še edina stvar, ki je bila samo moja in me ločevala od vseh teh enakih usod tukaj, razgaljena. Umazanija se je z mene pretakala po nogah mnogih ljudi in njihova je tekla po mojih. Razmišljam. Kaj se sploh grem? Tako ne morem več. Najbolje, da se vrnem domov, ampak kaj ko sem prišla že tako daleč. Sram me je same sebe. Tako kot moja koža in obraz je umazano tudi moje srce. Vse sem zapustila za seboj. Podrtijo, ki sem jo dolga leta klicala dom, starša, ki sta sedaj ležala šest metrov pod zemljo, košček vrta, na katerem je uspevalo samo gnilo zelje. Ne zmorem več. Ne vem, če me bodo noge sploh še zdržale. Umazanija se je sprala z moje kože. Kaj pa tista iz srca? Ta me najbrž nikoli ne bo zapustila. Oblečem se in že se počutim varneje. Ti napadi panike se bodo morali enkrat nehati, saj tako ne gre več naprej. Naredila sem pravo odločitev. Doma ni ničesar več, kar bi me z vezmi držalo v domovini. Moram čez ocean. Tam me čaka sreča in bogastvo. Pomiri se, vse bo boljše, ko se boš končno vkrcala na ladjo. Moja glava me nese v neznan svet, toda srce … Oh, srce bo vedno ostalo tukaj. Neža Gert, 9. razred |
Nik Lorenčič, 8. razred
Želja vsakega od nas
Težko je verjeti, da nas je toliko, ki si želi boljše življenje. Ljudem lahko prebereš obraz, vsakega izmed nas je strah. Nihče ne ve, kako bo. Povsod slišiš kričanje in jokanje otrok, vsi smo zelo utrujeni in lačni. Med vso to množico sem tukaj tudi jaz, 15-letno dekle. Zapustila sem družino. Ponosna sem na sebe, saj sem za to, da sem danes tukaj, garala, da sem si lahko zaslužila denar. Skrbi me za mamo, ne vem, kako bo sama preživljala tri otroke, očeta ni nikoli doma in še takrat ko je, je pod vplivom alkohola. Vedno se spravlja na mamo, proti njemu smo nemočni, vsi se ga bojimo. Zelo mi je žal za mamo, ampak nekaj me kliče, govori mi, da bo v Ameriki boljše. Upam, da res. Nihče ne ve, kaj te tam zares čaka. Strah me je zdravniškega pregleda. Skrbi me, da me zaradi bolezni ne bodo spustili skozi. Zelo kašljam in na čase imam vročino. Gledam tudi ostale, večinoma matere, ki prekrivajo kašelj ali smrkanje, samo da bi lahko prišle na boljše. Morali smo se tudi stuširati. Moški so morali drugam, tako da smo bili ločeni. V prostoru za tuširanje se je nabirala umazana voda, ni bilo veliko prostora, zato smo se tiščali. Z materami so bili tudi otroci, ki so jih močno držale, da se ne bi izgubili. Ne morem si predstavljati, kako je bilo tistim, ki so imele dojenčke.
Zdaj je na vrsti zdravniški pregled. Moj kašelj je vedno močnejši zaradi onesnaženega, črnega dima, ampak ga bom z vso močjo poskusila prekriti. Prišla sem do zdravnika, pričakovala sem urejenega in skrbnega moškega, ampak je čisto nasprotje. Vsem se gre samo za denar, opravi svoje delo, ki ga mora, ampak še to samo napol, za druge mu je čisto vseeno. Opazovala sem tudi medicinsko sestro, bila je zelo utrujena. Vsak dan mora biti tukaj ure in ure, da dobi denar, naveličana je klicanja in sprejemanja ljudi. Zdravnik je preveril moje dihanje in bitje srca. Rekel je, da sem v redu, da lahko grem dalje. Takoj sem že zaslišala, kako je sestri rekel, da ne razume vse nas mladih, da potujemo oziroma “bežimo” sami. Nisem še prav stopila ven, ko je ženski za menoj rekel, da ni zdrava, da mora nazaj. Zelo slabo se počutim zanjo, saj je z zelo težkimi in solznimi očmi odšla ven.
Ko sem končno prišla na ladjo, sem mesto videla še drugače. Komaj zdaj sem dojela, koliko ljudi so zavrnili in jih poslali nazaj. Večina je bilo mater, ki so jokale in kričale, sedele so na tleh in bile vse umazane od te črne vode. Zdaj bodo morale nazaj. Sama imam res srečo, da sem tukaj, ne predstavljam si, da bi morala nazaj.
Ladja je polna. Velik del ljudi so matere z majhnimi otroki, ki so trpele zaradi nasilja moža. Moških je zelo malo, pogosti so pa tudi mladi pari ali pa dekleta, kot sem jaz. Vsi si želimo samo svobode. Vsak od nas bi rad živel svoje sanje, ampak nihče ne ve, če se nam bo to uresničilo. Vse bomo izvedeli, ko bomo tam.
Larisa Bračič, 9. razred
Ema Senekovič, 6. razred
S trebuhom za boljšim življenjem
| Hej! Pazi! Pojdi stran! Fuj! Koliko ljudi, ki se rine, da bi čim prej prišli do ladje. Vsi kričijo, se pretepajo, jočejo … Sam, brez družine in prijateljev, med tujci se cel premočen in umazan drenjam, da bi čim prej prišel do boljšega življenja. Po mučnih minutah sem se le dokopal do mesta, kjer smo se stuširali. Iz cevi je sicer tekla čista voda, a po tleh umazana, blatna. Dobili smo tudi milo, ki je imelo blagi vonj. V mislih si cel čas predstavljam, da moram samo še malo zdržati in prišel bom na lepše, do lepega življenja, za katerega sem 4 leta garal v tovarnah in na ulici. Veliko denarja sem moral prihraniti, da si bom lahko v Ameriki kaj privoščil. Preden bom lahko vstopil na ladjo, še moram narediti zdravniški pregled. Upam, da mi ga uspe narediti, saj zelo kašljam in vse me srbi. Zdravnica me pokliče v ambulanto, utrujene oči povedo vse o njej. Pregleda mi grlo, srce in telo, a ko sem vstal, sem zakašljal. Zelo sem jo moral prepričati, da me je le spustila na ladjo. Zahvalil sem se bogu, da sem prišel skozi. Prišel sem v naslednjo kolono. Tukaj se ljudje prerivajo za mesto na ladji, zraven, ob ograji pa utrujeni ljudje gledajo nas, srečneže, ki nam je uspelo priti na ladjo, s solzami v očeh, saj njim to ni uspelo. Zelo sem hvaležen, da mi je uspelo priti na ladjo. Na ladji je veliko ljudi, nihče ne ve, kaj nas čaka. Vsi upamo na najboljše, lepše življenje. Bomo videli, kaj bo čas prinesel. Tinej Murko, 9. razred |
Julija Bedič, 4. razred
Rešitev za mojo srečo
| Smrt! Popolna smrt! Prav videla sem jo v prihodnostih mnogih ljudi, ko sem se stežka prebijala skozi množico teh obupanih duš. Bo moja tudi takšna? Morda še hujša? Le kaj se jim je zgodilo, da je njihova edina možnost pobeg? Pobeg od svoje preteklosti? Od družine? Ali so res vsi bili pregnani v mračno usodo, ki jih nestrpno čaka že ob trenutku, ko bodo vkorakali v to obljubljeno deželo? Ne morem si pomagati, da ne bi razmišljala o vseh teh obupanih materah, kaj šele o prestrašenih, izčrpanih otrocih, ki ne vedo, kaj jih čaka. Upajo na najbolje, ko v solzah stojijo v pristanišču v Hamburgu. Ali kot bi dejal moj oče, pristanišču smrti. Oh, le kaj bi dejal, če bi me danes videl tavati po teh brezsrčnih ulicah. Njegova nočna mora, a moje sanje. Sanje po boljšem življenju. Upam, da je ponosen, ko me gleda onkraj sveta. Srce se mi lomi na tisoče koščkov, ko iz senc opazujem vse te zaskrbljene družine, ko skupaj odhajajo v svet. Kakšna bo njihova prihodnost? To je vprašanje, ki znova in znova ves čas odmeva v moji glavi. Toliko mnogih obrazov, tako različnih, a podobnih. Utrujeni so. Od bede življenja? Upajoči po nečem, ki jim morda nikoli ne bo dano. Okoli sebe čutim njihovo samoto, kako neprestano teče po njihovih telesih. Je to res usoda, ki jim je bila določena? Bo moja enaka? Odgovora niti nočem vedeti. Toliko sem že prestala kot vse te žalostne duše, da enostavno nimam česa izgubiti. Sama sem. Sama na tem krutem planetu. Mati je umrla že pred leti, oče pa ne dolgo nazaj. Ostale družine nimam. Upam, da jo srečno ustvarim v Ameriki. Ves očetov denar sem porabila za vožnjo do pristanišča in pot čez Atlantik. Smrt! Smrt me v najslabšem primeru čaka na obeh straneh te temne luže, ki bo le v nekaj urah krojila mojo prihodnost. Utrujena ležim na tej trdi postelji. Ne le utrujena od potovanja in vseh izlitih solza, ampak tudi od življenja samega. Oh, kako je brezčutno. Zakaj usoda pusti toliko ljudi tavati v temi? Zakaj jih pusti, da verjamejo, da je njihova prihodnost mogoče še lahko svetla? A moja bo svetla? Vem, da bo. Ljubi bog, prosim, pomagaj mi uresničiti vse, kar sem si kdaj želela, vse moje sanje, vse, za kar sem bila poslana na ta svet, poln žalosti. Sama želim krojiti svojo prihodnost, nikomur ne bom pustila uničiti svojih sanj! Smrt! Kaj me briga zanjo! …. Ali pač? Kaj če je moj oče imel prav? Kaj če me na drugi strani te skrivnostne modrine morja čaka smrt? V vseh teh letih ponižnosti in poslušnosti hladnih duš sem se naučila eno! Nikoli ne verjemi v besede drugega, dokler se sam ne prepričaš o njih. In to bom storila. Prepričala se bom sama. Se vidimo na drugi strani, oče. Upam, da ti bom lahko dokazala nasprotno! Vem, da ti bom. Kaj če mi vsega tega ne bo uspelo uresničiti in bom na ulicah te obljubljene dežele odštevala dneve do smrti in molila, da se čim prej vidiva? V glavi mi odmevajo vsi glasovi ljudi, ki z zadnjimi upi kličejo na pomoč in ne dobijo odziva, kriki lačnih otrok in zadnje besede mojega očeta. Ne! Ne smem jih poslušati. Vem, da zmorem. Vem, da lahko poskrbim zase. Dovolj sem stara in poznam ta svet. Vem, česa je zmožen. Je tudi Amerika tako umazana kakor voda, ki teče po teh samotnih ulicah? Kakor srca mnogih ljudi? Smrdi mi ta svet, še bolj kot vsi ti ljudje, ki sem jih srečala danes. Ljudje, ki me neprestano opominjajo name. Zakaj ne morem zaspati? Vsi ti dvomi me počasi delajo noro. Zdaj je, kar je. Tako daleč sem že prišla. Še samo ta noč in vseh težav bo konec. Ne, ne zaslužim si tega. Moja prihodnost nikoli ne bo svetla. Kaj bo 17-letno dekle v popolnoma tujem svetu? Se resno prepiram sama s seboj? Katera stran ima prav? Toliko ljudi mi je že dejalo, da to ni rešitev. Kaj če imajo prav in bo s trenutkom, ko se bo moja noga dotaknila ameriških tal, moje svobode konec? Nesigurna sem. Točno tako, kot je vedno govorila mati. Preveč ambiciozna. Pričakujem preveč in bom na koncu nad vsem razočarana. Mogoče je vse to bilo narobe. Sploh ne bi smela biti tukaj. To ni sem jaz. Ne razmišljam trezno. Ali pač? Je to res, kar hočem? Ne poznam se več. Upam, da mi bo Amerika odprla oči. Navsezadnje sem lahko tam nova oseba. Ne, sem lahko. BOM. Končno bom lahko, kdor resnično sem. Brez kakršnih koli ovir. Ne bo očeta, ki bi mi na vsakem koraku uničeval upe, niti matere, ki bi me želela držati nazaj v vseh mojih idejah. Mogoče je Amerika rešitev za vse moje skrbi. Vse težave lahko končno odvržem stran. Oh, in četudi se moje življenje ne konča tako kot sanjam, sem vsaj poskusila. Poskusila poiskati mojo srečo. Urška Zorec, 9. razred |
Špela Dvoršak, 6. razred
1917 – leto mojega trpljenja in ljubezni
21. maja 1900 sem prijokala na ta svet. Tistega leta še nihče ni vedel, da se bo čez dobrih 15 let pričela vojna, ki nas bo popolnoma spremenila.
Sem Maja in to je moja zgodba, ki se mi je zgodila v mojih najstniških letih. Prve grozote se začenjajo, ko mojega očeta pokličejo v vojno. Jokala sem celo noč, ko sem molila za njegovo življenje. Tako se je odvrtelo celo leto, očeta pa še kar ni bilo domov, a nama z mamo je vsak mesec pisal. Dokler … Ni bilo več nobenega pisma. V naslednjem časopisu je pisalo tole: »Jožef Novak iz Gasteraja umrl na soški fronti.« Svet se mi je podrl. A to je bil šele začetek. V našo vas so začeli prihajati izmučeni in živčni vojaki. Ti so svoje skrbi reševali z alkoholom. Po celotni vasi so ležali razbiti kozarci in steklenice. Tudi kmečke žene so trpele. Pretepali so jih in jih poniževali. Vendar vsi niso bili takšni. Nekateri mlajši fantje so se zatekli na varno k družinam. Eden takih je bil Jaka. 17-letni fant, ki je spremenil moje življenje. Najprej je bil zame le še en vojak, ampak ko sem ga bolje spoznala, sem se zaljubila. On je čutil enako in kar hitro je vsa vas vedela za najino skrivnost. A moje življenje se je hitro spet postavilo na glavo. Jaka je moral nazaj v vojno. Tako dobro se spomnim noči pred odhodom. Bila sva pod hrastom, se objemala in jaz sem jokala. Nakar je pokleknil in rekel: »Moja Maja. Ti moja ljubezen. Ljubim te in tudi če se ne vrnem, vedi to. A se bom, saj me bo moja ljubezen do tebe držala pri močeh. Ko se vrnem, se želim poročiti s teboj. Torej, bi bila moja bela nevesta?« Ob teh besedah sem še bolj zajokala in ga poljubila ter ponosno rekla: »Da!«
Tako je naslednje jutro odšel in me pustil v joku. Nenehno sva si pisala, vsaka dva tedna je prišlo njegovo pismo. Dokler ni prišlo zadnje pismo, v katerem je pisalo:
Draga moj Maja.
Vedi, da te ljubim, da bi naredil čisto vse zate. A sporočam ti zelo slabo novico, pristal sem v bolnišnici, zato ne bom prišel domov še kakšen mesec. Moli zame, da bom vsaj še enkrat v življenju videl tvoje lepe oči.
Z vso ljubeznijo, tvoj Jaka
In to je bilo zadnjič, ko se mi je javil. Edino, česar se spomnim, je naslov v časopisu: »Neusojena ljubezen« s podpisom avtorja Jake Mrzliča, s pripisom za njegovo ljubezen.
Lara Leš, 9. razred
Likovni izdelki: Nataša Lorber, 9. razred
Pisma iz prve svetovne vojne
Draga žena!
Pišem ti iz bojnega jarka. Nad mano slišim poke granat vseh velikosti, strele strojnic in topov. Moker sem od krvi mojih rojakov, ki so padli pred mojimi očmi. Upam, da si ti in otroka siti, saj jaz nisem. Na teden dobimo jesti le enkrat in še to samo kruh in vodo. Utrujen sem. Redko kdaj sploh zaspim za več kot uro. Ne vem, koliko je ura in kateri datum je. Velikokrat dobim v glavo kakšen kamen ali kos blata.
Sedaj se borim nekje v Rusiji, še sam ne vem točno kje. Zraven mene na bojišču je vedno moj prijatelj Stanko, ki je bil včeraj skoraj zadet s strojem. Otrokom povej, da tudi če se ne vrnem, vas imam vse najraje.
V jarku vsako jutro in večer molimo, da se še kdaj vidimo.
Trenutno se vojna nikamor ne premika, vsak teden prevažajo nove vojake in hkrati v bolnice navažajo mrtve ter poškodovane.
Počutim se zelo slabo, mislim, da sem bolan, saj je v jarkih zelo slaba higiena. Nimamo stranišč ali umivalnikov. Velikokrat mi čez nogo teče podgana ali miš. Že več dni zapored dežuje, zato so jarki razmočeni in težko prebojni, posledično smo umazani. Poskusil ti bom čim več pisati.
Pogrešam vas. Upam, da se čim prej vidimo.
Tvoj Mirko
Tinej Murko, 9. razred
Tilen Fanedl, 8. razred
Draga žena!
Vem, da sem ti obljubil, da se bom hitro vrnil, ampak se je vse poslabšalo. Čez dva dni nas bodo odpeljali na bojišče. Upam na najboljše, saj se vojaki od tam vračajo močno poškodovani. Do zdaj smo vsak dan imeli vaje, kjub temu še nisem prepričan vase. Vsi so zelo živčni in zaskrbljeni.
Prosil bi te, da bi povedala mojim staršem, da sem zdrav in da je vse v redu. Otrokoma povej, da ju zelo pogrešam kot tudi vse ostale.
Upam na najboljše.
Tvoj mož Žiga
Draga žena!
Pišem ti že drugo pismo. Trenutno smo v strelskih jarkih. Življenje tukaj je grozno. V teh jarkih spimo, jemo, streljamo in vojaki tukaj umirajo. Z eno besedo bi temu lahko rekel, da v njih živimo, to je na žalost zdaj naš drugi dom.
Že dva dni sem na straži in komaj čakam, da bom lahko šel spat vsaj za nekaj časa. Vse to, kar se tukaj dogaja, je huje kot v nočni mori. Večina vojakov je psihično na dnu, saj je res težko vsak dan gledati, kako ti prijatelji tukaj v hudi bolečini umirajo. Oblačil nimamo veliko, potrebovali bi nekaj novih, ampak jih ni. Jarki so v slabem stanju. Cel teden že dežuje, zato so polni blata in krvave vode. Premalo imamo zdravniške pomoči, zato mrtvi vojaki ležijo vsepovsod.
Zelo vas pogrešam. Želim si, da se čim prej vrnem, saj imam dovolj tega. Upam, da ste zdravi.
Tvoj mož Žiga
Draga žena!
To je moje zadnje pismo. Trenutno sem v bolnišnici. Pišem ti z zadnjimi atomi moči, saj sem hudo ranjen.
Zelo vas pogrešam, želim si, da bi lahko bil z vami. Žal me ne bo več, ampak moje srce bo vedno tukaj za vas.
Vaš Žiga
Larisa Bračič, 9. razred
Primož Šnajder, 8. razred
Draga žena in otroci!
Pišem vam iz ljubezni, komaj čakam, da vas objamem in poljubim. Veste, ni mi lahko, saj imam poškodovano roko, ne rabi vas skrbeti. Imam nekaj prijateljev, kot so Jožef, Pep in Tone. Z vsemi se rad pogovarjam, a nimam veliko časa, da se družimo. Naš dan poteka tako, da se večina časa samo streljamo, ponoči sem ves čas buden, saj sem na straži, če bi nas kdo napadel. Težko mi je, saj gledam na milijone mrtvih vojakov. Verjetno ne bomo prišli domov do božiča, saj so se sovražniki zelo dobro pripravili na nas. Nič se ne premikamo, ves čas smo samo v bojnih jarkih, ko pa dežuje, je vse blatno in zelo težko za premikanje.
Zdaj se mi res že mudi, saj pride moj zdravnik, ki mi bo pregledal roko.
Upam, da se čim prej vidimo.
Alojz
Andrej Januš, 9. razred
Lana Bašnec, 7. razred
Zvok žebljev
Vsak dan, vsako jutro, vsak večer ista pesem. Zbudim se in se vstanem, še preden se zdani. Izčrpana sem od vsakodnevnega monotonega življenja. Vsak dan železo v svojih rokah. Vsak dan je popolnoma enak. Včasih se sprašujem, kašno bi bilo moje življenje, kje bi bila zdaj, če me ne bi bilo tukaj. Je prav, da se to sprašujem? Tako v mislih nekje drugje kot pa otroci, ki tukaj delajo noč in dan, da bi si prislužili denar, da bi ga lahko poklonili svoji družini. Je prav, da mislim na bogastvo? A je vendar vse to resničnost? Ah, ta krut svet, nekateri bogati, drugi pa revni z železom v rokah. Tako moj smeh kot moj ponos sta uničena. Sanjala sem, da bom kot svobodna ptica imela mirno življenje, sanjala o prihodnosti, sedaj so moje vsakodnevne sanje železo in žebelj v roki. Bogi otroci, ki tukaj nimajo prihodnost.
Preden zvečer zaspim, se pogledam v ogledalu. Ne prepoznam se, moje roke, kri … Ne čutim jih. Moj obraz. Sem to res jaz? Moje oči, v katerih vidim železo. Vsak dan premišljujem o isti stvari. O žebljih, seveda. Vstanem, grem. Delam in se trudim, da preživim sebe in mojo družino. Sonca, narave, petja ptic, šumenja reke ne slišim. Zaprta sem v temnem prostoru, kjer odmeva samo en glas, glas žarečih žebljev in jok otrok. Ko se zvečer napotim nazaj domov in ko sama hodim v temi, še vedno ta glas. Ko zaspim, še vedno ta zvok žebljev. Se bo kdaj prenehal? Le kdo ve.
Maruša Majer, 9. razred
Žan Golob, 4. razred
Praznina žarečih žebljev
Neprestano sklonjen nad kovalom. Tresoče se roke od utrujenosti. Oči na pol odprte, v katerih vidiš samo praznino, brez kančka upanja. Želodec prazen, žepi prazni, a delovnik poln. Garam za družino in z družino. Imam dve mlajši sestri, mamo in očeta. Vseh pet nas dela in vsi isto stvar. Iz dneva v dan kujemo žebelj za žebljem. Vsak enak … Eden za drugim … Ritem enak … Vsak trenutek za drugim …
Slišim kovinski zvok … Čutim vročino … Vidim praznino …
Zaslišim smeh svojih vrstnikov, ki prav zdaj igrajo nogomet, a jaz sem tukaj. Na mestu, kjer ne bi smel biti nihče. Delam za skoraj nič, za prazen nič, v daljni nič. Enoličnosti ni videti konca, niti številu žebljev. Izdelal sem jih že 400 … 402 … 403 … 404 … Sproti jih štejem, da si krajšam čas, ki pa mineva počasi kot morska zvezda, ki se plazi po dnu morja. Lenobno in počasi, kot da se igra z mojimi čustvi. Oče pravi, da moram ostati močan, delaven in se potruditi za družino. Ampak sprašujem se … Ali sem prav za to na svetu? Ali je to res moja usoda? Dan za dnem enak? Dan za dnem delaven? Dan za dnem brez upanja?
Milijon petsto enaindvajset tisoč osemsto dvainšestdeset … Številke si kar vrstijo … Minute se krajšajo … Dneva bo počasi konec … Prav tako pa tudi z menoj … Roke, noge, glava, hrbtenica, vsak del telesa boli! A čustva v meni vrejo. Jeza, ponižanje, žalost … Uničen od zunaj … Uničen od znotraj …
Padem v posteljo in prvič v tem dnevu rečem, da upam. Ali šteje, če upam, da se ne zbudim več?
Lara Leš, 9. razred
Pia Črnčec, 4. razred
Zbogom peklenski žeblji
Življenje ni za vse enako. Nekateri se mučimo in težko delamo ter se borimo za preživetje, za tisti majhen kos hruha, ki smo si ga le stežka prislužili, medtem ko drugi ves dan posedajo za papirjem, zvečer pa se vrnejo z velikim izkupičkom denarja k svoji družini. Z njo preživijo čas, se zabavajo, veselijo, družijo. Pogovarjajo se o sanjah in poslih, o njihovem novem potovanju, ki ga načrtujejo, in še kaj več.
Kaj pa jaz? Ves svoj dan preživim med žeblji. Pogovarjam se o žebljih, gledam žeblje, celo sanjam o njih! Ne, saj to ni res. Zbudi se že iz te krute nočne more. Komaj sem dopolnil deset let. To zagotovo ni moja usoda, ne sme biti. Moji vrstniki se v času mojega delovnika učijo v šolah, se z družino sprehajajo po parkih, polnih ozelenelih dreves in cvetočih rož, ki jih sam ne opazim, igrajo se z najnovejšimi igračami, na katere niti pomislim ne. Cele dneve se poigravam z žeblji in iščem pomen vsega. Premišljujem o enoličnem delu, posebej pa o življenju, ki me ob njem čaka.
No, naj vam vsaj malo razjasnim moj problem. Starša sta žebljarja in težko delata že vse življenje, ker pa je njun posel začel propadati, sem se na delo moral odpraviti tudi sam že v zgodnjih letih. Dela sem se že nekoliko privadil, toda solze, ki se mi ob njem po licu pretakajo kakor reka, se nikoli ne ustavijo. Vztrajajo in vztrajajo, dokler v mojem telesu ni niti kapljice več.
Vročina tukaj je neznanska in ob njej se počutim kot v samem peklu. Toda to še seveda ni najhujša plat tega dela. Ne, kje pa. Je daleč od grozote obrazov, ki jih pogledujem vsak dan. Lačni, brezvoljni in na pogled mrtvi ljudje, ki jih vidim vsak dan, me preganjajo v sanjah. Sem tudi sam takšnega videza? Tudi jaz izgledam kot okostnjak? Tega seveda ne bom izvedel, saj so ogledala predraga, bojim se pogledati svoj odsev v vodi.
Nehati hočem. Tako ne bo šlo več naprej, a kaj ko hočem ustreči svoji družini. Ne smem biti sebičen. Mogoče pa kdaj naš posel razcveti. Najel bom nekaj delavcev, sam pa se podal v svet. Vseeno kam, toda čim dlje od tu. Čim dlje od delavnice, čim dlje od okostnjaških obrazov, čim dlje od žebljev. Komaj že čakam. Vem, da me nekje daleč proč čaka izhod. Samo potrpežljiv moram biti, čakati na dan, ko ga bom našel in za vselej rekel: ˝Zbogom peklenski žeblji.˝
Neža Gert, 9. razred
Sara Kotnik, 7. razred
Čofotanje v Čatežu
Bil je lep poletni dan, bilo je samo še nekaj dni do začetka šole in z očetom ter Ninom smo se odpravili v Terme Čatež.
Pot je bila dolga. Vozili smo se kar dve dolgi uri. Pot nama je krajšal oče s kakšno zanimivo zgodbo iz njegove mladosti. Ko smo prišli na cilj, je vsak zgrabil svoj nahrbtnik in vsi smo odkorakali do prodajalnice kart. Oče je kupil karte in nato se je začel brezmejen užitek do kosila. Z Ninom sva se vozila po toboganih, skakala s skakalnice in še marsikaj. Nato je sledilo slastno kosilo. Nino si je naročil testenine bolognese, jaz pa kar dunajski zrezek z ocvrtim krompirjem. Kosilo mi je zelo teknilo. Po kosilu je sledil kratek odmor, nato pa vožnja po največjem toboganu. Na začetku me je bilo kar strah, saj sem mislil, da se lahko poškodujem ali pa da doživim srčni infarkt. Ko sem to rekel Ninu me je gledal z velikimi očmi. Nato me je prepričal, da se spustim. Bilo je božansko. In ura je bila že nekako dvajset. Potrebno je bilo spakirati in oditi domov. Kaj naj rečem, bilo je lepo in vse bi dal, da bi se lahko že danes spet vrnil v ta prekrasen poletni dan.
Daniel Pivljakovič, 7. razred
Alina Draškovič, 7. razred
Snovik
Z družino smo šli v Terme Snovik. Odšli smo v ponedeljek, 16. 8. 2021. Domov pa smo se vrnili v petek, 20. 8. 2021. Ideja za dopustovanje v Termah Snovik je bila mamina. Vsi smo se strinjali z njeno idejo.
Prišel je tako zaželen ponedeljek. Z družino smo se do term vozili približno dve uri. Ko sem jih prvič zagledala, sem bila razočarana, kam smo prišli. Videla sem samo eno veliko zgradbo, ki je bila obdana z naravo. Najprej smo se šli prijavit na recepcijo. Tam smo dobili apartma in zapestnice, s katerimi smo se lahko šli kopat. Starši so odnesli stvari v apartma. S sestro Lariso sva bili neučakani in željni čofotanja v vodi, zato sva se šli najprej kopat. Videli sva notranji in zunanji bazen. Zunanji bazen je imel tri tobogane. Prvi je bil moder. Bil je najpočasnejši, imel je veliko ovinkov in del je bil pod zemljo. Ta tobogan je bil Larisi najljubši. Drugi tobogan je bil zelene barve. Bil je hitrejši od modrega tobogana. Tretji tobogan je bil najhitrejši. Na žalost se po njem nisem smela spustiti, saj sem bila premlada. Po parih spustih v mrzel bazen, naju je začelo zebsti. Tresli sva se kot veji na vodi. S sestro sva se odločili, da se greva raje kopat v notranji bazen. Ta je bil primerno topel. V njem so za otroke organizirali vodne vragolije, kot je skakanje v vodo iz blazin, iskanje skritega zaklada … Pošteno utrujeni smo odšli v apartma. Apartma bil velik. S sestro sva si delili sobo. Občutki so bili mešani, saj smo bili prvič v tem apartmaju. Sčasoma sem se ga navadila, saj sem dobila občutek domačnosti.
Ob večerih smo se z družino igrali, v igralnem šotoru. V njem je bil biljard, namizni nogomet in pikado. Tu me je oče naučil igrati biljard. Na začetku mi ni šlo najbolje, sčasoma sem se izboljšala. Eno noč smo šli tudi na sprehod z baklami. Paziti sem morala, kako držim baklo, da ne povzročim požara. Sprehod je bil dolg in bakla je postajala vedno težja in težja.
Na koncu sem bila vesela, ker je bil teden lep, in jezna, ker je prehitro minil.
Sara Kotnik, 7. razred
Aneja Kos, 7. razred
Pastir in pojoča skrinjica
Nekoč je živel pastir.
Nekega dne je od svoje mame dobil pojoča skrinjico. Ta skrinjica se je prenašala iz roda v rod. Skrinjico je imela tudi njegova babica in prababica. Čez sedem let je skrinjica še vedno lepo pela, ampak pastirjeva mati je že zdavnaj umrla. Pastir je s to skrinjico hodil vsepovsod, razen v gozd. Bal se je, da bi mu jo ukradla zlobna kraljica, ki si jo je že od nekdaj želela. Zlobna kraljica je samo zato hotela skrinjico, ker je lepo pela. Ni ji bila všeč po barvi, saj je bila rdeča in ne črna.
Nekega dne je pastir na cesti srečal zlobno kraljico, ki ga je vprašala, kje ima pojočo skrinjico, pastir ji je odgovoril: »Doma, kjer je nihče ne najde.« Kraljica je takoj pomislila, kje bi lahko bila. Za tem je takoj odšla nazaj v njen stari grad. Ko se je stemnilo, se je zlobna kraljica odpravila do pastirjeve hiše. Pastir je lepo spal v svoji postelji. Zlobna kraljica je začela iskati po hiši, kje bi lahko našla skrinjico. Po nekaj urah je pod posteljo našla pojočo skrinjico.
Drugi dan pastir ni našel svoje skrinjice. Spet je šel po cesti in srečal kraljico. Videl je, da je imela v roki skrinjico. Rekel ji je, naj mu jo vrne. Kraljica mu je odgovorila: »Prinesi mi vrečo cekinov, pa ti vrnem skrinjico.« Pastir se je odločil, da bo poiskal vrečo cekinov.
Čez tri dni je našel vrečo cekinov, ampak varovala jo je zlata ptica. Ptico je prosil, če mu da vrečo cekinov. Ptica je takoj vedela, da je pastir prijazen in mu nato dala vrečo cekinov, ki jo je pastir odnesel zlobni kraljici. Kraljica je bila zadovoljna in z veseljem vzela vrečo cekinov. Vrnila mu je skrinjico. Pastir je takoj zapustil stari grad in se vrnil domov. Kraljica je od tega dne naprej samevala na svojem gradu.
Pastir pa je živel srečno do konca svojih dni. Kdor mi ne verjame, da je kraljica živa, naj gre sam gledat, če seveda ni prej že umrla.
Manja Jug, 6. razred
Kaja Žnuderl, 5. razred
Deklica in zlat kamen
Nekoč je živela deklica, mama ji je umrla in oče je vzel drugo.
Tri leta se je mačeha prilizovala očetu, nato pa deklico obtožila, da je pojedla njeno sladico in jo pognala stran le s kosom kruha. Hodila je po prašni poti in poti se je zdelo, da je deklica vedno lažja in po treh letih cesti ni bilo več všeč:
»Lepo dekle, kam greš,
z bosimi nogami, kar peš?
Lakota, žeja te peste.
Poglej, revica svoje roke.«
Deklica se je začudila, da cesta govori, pa ji je odgovorila:
»Mačeha zlobna odgnala me je,
ker lepše od nje sem dekle.
Očetu zelo se priliznila,
kruh za vso pot mi dala.«
Pot je nato deklici povedala, da tam malo stran rastejo jagode in bo tam našla zaklad.
Deklica je našla jagode in zraven zlat kamen, ki se je bleščal ter deklici zastrl pogled. Ker je bil umazan, ga je podrgnila in prikazala se je vila, ki jo je nahranila. Pokazala ji je, kje živi mladenič, ki ji bo v življenje prinesel veselje. Potem je shranila kamen v žep in odšla z mladeničem domov. Oče se ju je razveselil, mačeho je nagnal, imeli so svatbo in vila je poskrbela za pojedino. Čudežni kamen je deklica sedaj nosila okoli vratu.
In če ne verjamete, da se je to res dogajalo, pojdite pogledat, kajti še danes srečno živita za devetimi gorami in devetimi vodami.
Ema Senekovič, 6. razred
Eva Zupanc, 5. razred
Čaroben zvonec reši pastirja
Pred davnimi časi je živel pastir, ki je prodajal ovčjo volno. Vsak dan je peljal ovce na pašo. To je počel že sedem let.
En dan je do njega prišel gospodar sosednjega mesta. Zahteval je volno, v zameno pa mu je dal čaroben zvonec.
Pastir je imel zlobnega brata, ki je bil zelo ljubosumen. Zato je pastirju ukradel ovce, ko je bila temna noč. Zgodaj zjutraj je pastir hotel peljati ovce na pašo, a jih ni bilo. Takoj je pomislil na gospodarja sosednjega mesta in ga obtožil. Zato so gospodarja ubili. Ko so ugotovili, da ni bil on kriv, je pomislil na brata, saj je vedel, da je bil ljubosumen.
Naslednjo noč se je pritihotapil do njegovega hleva. Okoli njegovega hleva je bil neskončno globok jarek. Ko je trikrat pozvonil z zvoncem, se mu je drevo priklonilo čez jarek in mu naredilo most. Pastir ga je prečkal. Ko ga je brat opazil, je še on stekel do drevesa. Ko ga je hotel prečkati, ga je drevo dvignilo. Tako ga je odneslo na ledeno goro, kjer je umrl od lakote.
Živel je srečno do konca svojih dni.
Tinkara Ketiš Kos, 6. razred
Tobias Škamlec, 5. razred
M(r)ož
Prišel je dan,
ko mrož je ves zaspan na plažo odšel
in domov še na toplo kopel.
Na promenado se je odpravil
in ribo Saro na ples povabil.
Mrožu se zasvetijo oči,
glej, že ljubezen v njem tli.
A Sara ga ne mara,
mrožu to v obraz pove,
ona bolj se zasmeji,
če jo opazi Jurij.
Če še kdaj zagleda njene oči,
se kolena mu začnejo šibiti.
Vsak dan se še bolj želira,
pred ribo ves čas žonglira.
Jurij pa ga le ovira,
ta tjulenj mu vse podira.
Le še zadnjič bo poskusil,
okopal se je in posušil.
Sara ga potisnila je v vodo.
Zdaj otožen se sprehaja.
Le kaj po mislih se mu poraja?
Takrat je pomislil:
“Kaj bi mi Sara,
če je tu LARA.”
Zdaj se Lara z mrožem sprehaja.
Kaj pa mrož?
On je zdaj srečen mož.
Ema Senekovič, 6. razred
Jezen pes
V novem Jurovskem Dolu laja pes
po imenu Lulu.
Jezen je na punčko,
ki ima malo lučko.
Lučka močno sveti,
kuža se onesvesti.
Mimo pride velik Jan in reče:
“Dajte meni lučko v dlan.”
Dlan se razpre,
lučka se zapre.
Tjaš Jovanovič, 5. razred
Tjaš Jovanovič, 5. razred
Naročila peku
V starem Jurovskem Dolu so živeli peki.
Ker so kakor v Ljubljani eni in isti,
ki so dvakrat bolj čisti.
En je še posebej čist,
zato mu naročim,
naj speče po meri žemljico za evrov nič.
Rekel bom, da sem inšpektor,
da če ne bo popolna,
bo nanj lajal Hektor.
Matej Zemljič, 5. razred
Matej Zemljič, 5. razred
Tonja in njena srnica v deželi gozdnih škratov
Neke sobote je Tonja pripravljala nahrbtnik za izlet, kajti z njeno srnico bosta šli na potep po gozdu. Kdo ve, morda najdeta kakšno lepo in pravljično jaso sredi mešanega gozda. To je bil Tonjin in srnin dom.
Ko je Tonja pripravila nahrbtnik zase in svojo srnico, sta krenili na pot. Zaklenila je vrata in dala srnici svojo prednost. Zatavali sta globoko v gozd. Počutili sta se svobodno. Tonja je srnico namreč sprehajala na povodcu, kot da je pes. Ko pa sta prišli v gozd, jo je v celoti spustila na prostost. Nekaj časa sta hodili, ko sta zaslišali čuden glasek: »Tralala hopsasa.«
»Le kaj bi to lahko bilo?« je vprašala Tonja. Srnica pa je le skomignila z rameni. Šli sta še malo naprej in kmalu odkrili pravo hišo za škrate. V njej so bili tudi škrati. Po značaju so bili dobri. Ravno so si pripravljali kosilo. Srnica jih je poskušala prešteti: »Ena, dva, tri …« Ko je preštela do konca, je ugotovila, da jih je sedem. »Še nikoli nisem videla škratov,« je dahnila Tonja. Tedaj so ju škrati opazili. Hoteli so se poskriti, a jih je ustavila srnica. Nekaj časa so se samo gledali, nato pa se je Tonja opogumila. »Zelo ste lepi, pravljični in marljivi,« je govorila zasanjano. Počasi se je v pogovoru zapletel četrti škrat po vrsti: »Hvala za pohvale. Ali se bi zdaj vsak predstavil?« je vprašal. Tako so se spoznali. Šli so v smeri urinega kazalca. Tedaj se je Tonji utrnila misel: »Ali lahko s srnico živiva tukaj?« je vprašala. Odgovoril ji je škrat Tom: »Živeti ne moreta tukaj, lahko pa sta tukaj do noči,« je povedal. Malo razočarana Tonja je pokimala z glavo. »Strinjamo se s Tomom,« so rekli škrati.
»Kdo pa te hiše sploh naredi?« je vprašala srnica. »Otroci, kdo pa drug,« ji je odvrnil Tom. »Zakaj delajo take hiše samo otroci?« je zanimalo Tonjo.
»Ker imajo čut za naravo in v tem gozdu stalno postavljajo hišice,« je odgovoril Mokec. »Mi se jim zahvalimo tako, da nastavimo bonbone,« reče Tom.
»Ali je kosilo že pripravljeno?« je zanimalo srnico. »Da,« so ji v zboru odgovorili škrati.
Tako so pojedli kosilo in skupaj preživeli dan do noči. Ko je bila tema, se je srnica odločila, da s Tonjo kreneta domov. Hitro sta se oblekli in poslovili. Točno sta vedeli, kam morata iti.
Ko sta prišli domov, je Tonja začela pripravljati palačinke. Skupaj sta jih pojedli in se uredili za spanje ter odšli spat. Obe sta v sen utonili v desetih minutah.
V sanjah se jima je tiho prikradel dišeč gozd in prelepe hiške čudežnih škratov.
Alina Berič, 5. razred
Pia Črnčec, 4. razred
Srečanje sorodnih duš
Mestna deklica Tonja je živela z mamo, a ji je umrla. Preseliti se je moral k teti, ki ni marala ne Tonje ne živali, ki jih je hranila. Pri treh letih se je igrala v parku, kjer je srečala srno in z njo odšla v gozd.
Naučila se je govoriti živalsko, a je še vedno znala človeško. Živali so ji pomagale zgraditi leseno hiško. V svoj dom je sprejela srnico, ki je tudi izgubila srno. Začeli sta nabirati lešnike, orehe in različno sadje ter ga sušili in shranjevali za zimo. Čisto vodo sta zajemali pri bližnjem potoku.
Nekega dne je skozi gozd priskakljala stara srna in ko je zagledala Tonjino srno, je prepoznala svojega otroka. Skupaj so živele Tonja, njena srna in mama srna.
Zgodilo se je, da je policija lovila tatu, ki krade otrokom mlečne zobke izpod vzglavnikov in namesto kovančkov ali igrač pusti le gnilo sadje ali polže. Policija pa je našla hiško in Tonjo ter jo odpeljala k teti. Sedaj je imela okoli sebe ljudi, ki so pazili, da Tonja ne pobegne. Tudi v vrtec ali v park ni smela brez spremljevalcev. Živali so skovale načrt, prestrašile spremljevalce in odpeljale Tonjo. Ko je policija še nekajkrat prišla, so poslali medveda in policije ni bilo več, raje so lovili tatu mlečnih zobkov.
Tonja pa je živela z mamo srno in njeno sorodno dušo malo srno, ki je po nekaj letih odrasla v pravo srno.
Ema Senekovič, 6. razred
Alina Draškovič, 7. razred
Besede
Šestošolci so ob pesmi Borisa A. Novaka Prebesedimo besede razmišljali, kakšne so lahko besede.
Poiščimo kakšne skrite, nezaslišane, začudene, lepe, razgnane, nepremišljene, otroške, nedokončane, čudne, izmišljene, kratke, čarobne, nezakonite, nespremenjene.
Odkrijmo kakšne neznane, posebne, prijazne, smešne, visoke, nepremišljene, neznane, skrite, razigrane, mlade, neuporabljene, široke, velike, male, čudne.
Ustvarimo kakšne čudne, debele, suhe, čarobne, velike, nove, lepe, dolge, vesele, izmišljene, umetnostne, smešne, sanjave, nezakonite, poredne, suhe, velike, majhne, nore, zagnane, kratke, rime.
Skujmo domišljijske, fantazijske, ljubeznive, dolgočasne, nenadomestljive, neumne, čudne, ogromne, sladke, nerazumljive, nedokončane, nepremišljene, namenske, pomembne, življenjske, otroške …
Izmislimo si kakšne nove besede.
Pia Črnčec, 4. razred
Nastale so nove besedne skovanke oziroma so učenci besede prebesedili:
kopalnica je postala umivalnica. Urnik je postal predmetnik, testi pa preverjevalci. Odslej so ideje domislice, dnevna soba pa prostočasnica. Zmaj se je prebesedil v ognjebruha. Stol so učenci prebesedili v sedalo, vrata v odpiralo, ura je kaj hitro postala časomer, robčki pa nosobrisi. Le kdo bi si mislil, da je okno lahko tudi skozigled in klima ohlajevalka, pes je postal lajač, očala so se preimenovala v boljše glednike, magneti pa pritrdilniki. Vrata so postala skozihod, pipa vodoteč, pujs se je prebesedil v krulozavra. Zobje so odslej grizljalniki, koledar pa dnevoštevnik, knjiga je postala bralnik in omara shranjevalnik.
Avtorji so učenci 6. razreda.
Nino Tusulin, 7. razred
Zate prepotujem celo vesolje
Ostala je samo lupina, duša pa je odplavala v vesolje. Kača se je vrnila v podzemlje, v svojo luknjo. Sredi puščave je pilot ostal sam s svojim letalom. »Upam, da se je vrnil k svoji vrtnici, ki je edinstvena tako kot on,« je zavzdihnil sam pri sebi. Edino, česar ni vedel, je, da je naš mali junak pristal na planetu veliko večjem, kot je asteroid B612 …
»Vrtnica? Si tukaj? Vrnil sem se in ugotovil, da si edinstvena, ker si moja! Vrtnica? Zakaj je tukaj tako temno …?« Mali princ kliče po temni praznini. Naenkrat se v nekaj zaleti. Prižge se luč, ki osvetli železni zid, na katerem piše: »Odrasti!«. Za tem se prižge nova luč in razjasni večji del zidu, na katerem Mali princ prebere: »Šola!« Odmakne se za korak in v strahu opazuje večkilometrski zid, ki stoji pred njim. Popisan je z ravnimi, resnimi črkami, ki so vse enake čisto bele barve. Vse se združujejo v silno podobne besede, ki jih uporabljajo odrasli. Razgleda se naokrog in zasliši glasbo, prične ji slediti.
Hodi in hodi, a vendar ne pride nikamor. »Ti odrasli. Zakaj mora biti vse tako oddaljeno?« zavzdihne Mali princ. Kakorkoli, prepričan, da najde izvir glasbe, nadaljuje svojo pot. Po urah in urah hoje le pride do starega zapuščenega zabaviščnega parka. »Kaj je to? Temen tih planet s čudnim barvitim mestom, v katerem igra vesela razigrana pesem.« Mali princ vpraša sam sebe. Sprehodi se do zapuščine in tam zagleda osebo. Pristopi do nje in ta se obrne. Mali princ pogleda proti njenim nogam, a teh ni. Oseba je pritrjena na kovino, ki je pritrjena na tla. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ga ogovori star pokvarjen robot. »Kaj se je zgodilo tukaj? Tako prazno, žalostno, tudi malce strašljivo je tukaj …« postavi vprašanje kot majhen otrok, ki ga vse zanima. »Pozdravljeni v Zabavne-e-e-m par-r-r-ku. Ena-a-a otroška-a-a?« ponovno reče robot. »Joj, ti odrasli, vse je tako resno … Da, prosim? Kdo pa si sploh ti?« Mali princ pogleda robota, ta se premakne in natipka nekaj v računalnik, prav tako mu odgovori: »Sem rob-b-b-ot Botko, ki prodaja karte. P-P-Pozdravljeni v p-parku, uživajte!« se obrne in pokaže na velik razbit park.
Mali princ se počasi premika po parku in si z velikimi očmi ogleduje razbitino. V daljavi zagleda letalo, ki je izgledalo točno tako kot od pilota. »Pilot! Kaj pa ti tukaj? Pilot, jaz sem!« steče otrok do letala. Pogleda vanj, a pilota ni tam. Razgleda se naokoli, a še vedno je samcat. Skoči v letalo in si ga pobližje ogleda. Na oknu opazi sliko in jo vzame v roke. Na njej opazi sebe in pilota. »Pilot!« zakriči deček. Sliko obrne naokoli in na hrbtni strani prebere: »V spomin na padlega zblaznelega vojaka.« »Kaj? Pilot …? Ali je … Pilot!« prične jokati deček. Ponovno dvigne glavo in opazi, da se mu prične približevati množica robotov z ognjeno rdečimi očmi. Vsi v en glas kričijo: »Brez solz! Odrasti! Brez solz! Odrasti!« Deček ves prestrašen zapre oči in prične misliti na lisico, vrtnico in pilota. Pomisli, kaj bi naredil pilot, nato se spomni. Odpre oči in pritisne rdeči gumb za vžig letala. Letalo je pričelo delati! Z rokami prime za volan in zdrvi v nebo. »Naslednja postaja, Dom!« reče na ves glas, kolikor mu glasilke dovolijo.
Varno je vozil letalo skozi galaksije in zvezde, švigal mimo planetov in užival v potovanju. Mogoče malce preveč … Začelo je piskati … Zmanjkalo je bencina! Letalo je ugasnilo, vse luči so utripale živo rdeče. Mali princ je zaradi strahu zaprl oči in v glavi ponavljal, da bo vse v redu. Oči so ostale zaprte, bitje srca se je stopnjevalo, zvoki so postajali glasnejši … A junak se slabim mislim ni prepustil, še vedno je v srcu upal na pilotovo pomoč. K sebi je močno stisnil backa (narisanega na papirju v škatli) in sliko ter zadnjič ponovil misel, da bo vse v redu. Zasliši se velik pok in to je zadnje, česar se je zavedal.
Minil je čas, kolikšen? Nekateri bi rekli 3 dnevi, drugi 3 ure, spet tretji bi rekel 3 leta in Mali princ je ponovno na široko odprl oči. Najprej je zagledal veliko barvno palico, ne veliko, ogromno! V strahu je vstal in se urno odmaknil za dobra dva metra. Razgleda se naokrog in zagleda še več podobnih palic, a vendar različnih dolžin, oblik in barv. »Kdo pa ste? Kje sem? Kaj se je zgodilo?« je v hitri naglici pričel spraševati mali junak. Vse palice so v en glas rekle: » Barvice smo! Ti si pa na našem ljubem barvnem planetu, ki mu pravimo Dom!« Mali princ jih z debelimi očmi pogleda: »Dom? To pa Dom že ni! Ni kruhovcev, ni vrtnice, ni mojega stolčka … Ne verjamem, da je to Dom …«
Nekatere barvice se zahihitajo, nekatere zakrohotajo, spet druge so vse ogorčene nad junakovim razmišljanjem. Tedaj pa modra, šest kotna barvica spregovori: »Joh, ti otroci … dandanes pa res nič ne vedo. No, takole je Mali princ. Za vsakega je Dom nekaj popolnoma drugačnega. Nekdo bo rekel, da je njegov Dom tam, kjer stoji hiša … Drugi bo rekel tam, kjer je njegova družina … Četrti bo rekel, da ga sploh nima… Ali me razumeš?« Mali princ nevedno odkima in ponovno vpraša, kaj to pomeni. Modra barvica zavzdihne in rozasti naroči, naj mu pojasni. Ta barvica ni imela tako globokega in modrega tona kot prejšnja, bila je veliko bolj živahna in vesela. »Dom je tam, kjer sam želiš. Dom je tam, kjer je ljubezen. Dom je tam, kjer si rad. Dom je tam, kjer se počutiš varno!« razigrano pove. »Aha, že razumem! Za vas je Dom tukaj, kjer imate prijatelje in družino, zame pa je Dom moj mali planet, ki ga imam neskončno rad. Moj mali planet, kjer skrbim za svojo vrtnico!« ves navdušen pove mali junak.
A še zmerom nečesa ne razume … Kako je lahko na tem enem planetu toliko različnih barvic? Zakaj so vse drugačne, a na nek način podobne? Vse so dolge, barvite, lesene palice, a vendar so različnih barv, oblik, velikosti … Zastavi jim ta vprašanja in barvice si pričnejo šepetati. Nato ga rdeča v besnem tonu ogovori: »Ej, kako to misliš »drugačne«, vse smo enake. Vse želimo živeti, vse govorimo, vse smo enake!« Mali princ se v strahu ponovno odmakne z upanjem, da ga kakšna barvica ne udari po glavi, a se hitro sprosti, ko bela prekine rdečo. »Umiri se, prijateljica moja. Fant ima prav … Res smo si različne … A to nas dela posebne! To nas naredi, to, kar smo − barvice!« Mali princ si v trenutku oddahne in za trenutek pomisli, če je tudi on kaj posebnega … Če je tudi on drugačen … »Oprostite, da ponovno motim, ampak … Ali sem tudi jaz drugačen?« z upanjem pogleda barvice in modra mu odgovori: »Tega ti me ne znamo odgovoriti, to je stvar, o kateri se odločiš sam … Želiš biti drugačen in izstopati ali hočeš biti enak in preprost?« Mali princ na vprašanje ni znal odgovoriti, saj ni mogel razumeti, kaj je dobro in kaj slabo.
V nekem danem trenutku pa prileti njegova zvesta jata ptic selivk. Mali princ se barvicam zahvali za prijaznost in za vse nove ideje, nato se poslovi in pticam naroči, naj ga peljejo domov k vrtnici. Te mu v odgovor začivkajo v dobrem tonu.
Med potjo Mali princ prične razmišljati o pomenu besede Dom, o drugačnosti, ki je na nek način enaka in o sebi. Kdo sploh je? No, ve, da je Mali princ, ki ima rad svojo vrtnico. Zaveda se, da je spoznal prijatelja pilota, ki mu je podaril backa. Spomni se, da je udomačil lisico, tako da je bil potrpežljiv. Spomini mu pričnejo brzeti skozi misli in junak se sam pri sebi nasmehne, a naenkrat se spomni svoje glavne in edine naloge. »O, ne! Kruhovci!« zajoče, ko zagleda svoj majhen planet, prekrit z drevesi.
Ptice ga nežno spustijo k tlom in nato odletijo naprej. Nemočno gleda okrog sebe in iz obupa zajoka: »Kaj sem storil? Vse to je zaradi mene! Zakaj sem odšel?« Zagleda stekleno posodo, pokrito s koreninami. Steče k njej in jo dvigne. Pod njo ni več njegove vrtnice, samo še stara posušena lupina. Zaradi prizadetosti in žalosti pade na kolena pred mrtvo rastlino. Prične jokati, tako močno, da bi lahko s solzami polnil oceane, pa še to ne bi bilo dovolj za njegovo izgubljeno ljubljeno vrtnico.
Za sabo zasliši oglašanje živali. V hipu se obrne in pred sabo zagleda backa, svojega backa. Takoj se spomni na lisico, ki jo je udomačil in nato zapustil. Krivda se mu ponovno preplete s čustvi in prične dalje jokati pred vrtnico. A bacek ga ne pusti pri miru, z glavo ga butne ob hrbet. »Kaj počneš? Pusti me, ne želim si še izgubiti tebe. Vse kar pustim za sabo, konča v večni pozabi …« ogovori backa. Ta Malega princa ponovno butne v hrbet in reče: »Nehaj, nič nisi kriv! Ti kruhovci so! Vrtnico imaš tako zelo rad, da si jo zapustil, a zdaj si se ponovno vrnil k njej, ko si se tega dokončno zavedal. Skupaj bova rešila tvoj mali planet!« Mali princ ga pogleda v oči, nato objame, nazadnje se mu še zahvali.
Tako je Mali princ poprijel za lopato in pričel z odstranjevanjem dreves. Bacek je sproti grizljal korenine, z mislijo, da pomaga, vendar je pomagal samo svojemu želodcu. Skupaj sta se veliko presmejala in končno očistila asteroid. Nazadnje pa še vrtnica. Mali princ jo je previdno izruval iz prsti in jo nežno položil na tla. Poljubil je njen cvet in ji zašepetal: »Spoznal sem, zakaj nisi takšna, kot druge vrtnice. To je zato, ker si moja in ker te imam rad.« S temi izrečenimi besedami je na tla padlo seme, ki je izgledalo točno takšno kot tisto, ki je padlo od kdove kod in nato zraslo v čudovito rdečo rastlino. »Že vem! Vrtnica bo ponovno zrasla! Poskrbel bom zanjo!«
In res je svojo obljubo držal, tokrat je zanjo celo skrbel bolj kot prvič. Pripovedoval ji je o njegovih dogodivščinah, o backu, ki je ne bo pojedel, o tem, kako je in bo lepa … Dan za dnem je rastlina rasla in postajala vsa lepša. Na neko posebno sončno jutro je zacvetela.
»Pozdravljen, moj Mali princ. Tudi jaz imam tebe rada.«
Lara Leš, 9. razred
Žan Kosar, 7. razred
Plesoč ogenj z mojim imenom
Ženska, popolnoma sama in obupana. Ženska, ki ji postelja ni bila postlana z rožami, temveč s trnjem, žgočim kakor lava. Ženska, z mrakom na očeh in težo vsega sveta na svojih ramenih. Ženska z imenom, zapisanim v ognju.
Megleno jutro, takšno kakršno vsako zadnjih nekaj dni, toda nekaj je drugače. Zrak ni več tako redek, srce je otožno, dih je zastal. Stojim nekje med množico nemočnih ljudi v pristanišču v Hamburgu, željnih bogastva, sreče in vsaj kančka življenja, ki bi bil omembe vreden. Ja, med množico vseh teh nesrečnih ljudi sem tudi jaz. Želim si namreč pobega. Čeprav so vse moje življenje ljudje teptali po mojem dostojanstvu, ga imam prihranjenega vsaj toliko, da sem zmožna pobegniti iz tega brezupnega življenja, ki mi ga je usoda namenila.
Veliko ljudi bi bilo z menoj sedaj precej jezno, saj sem se namreč rodila v premožni družini, toda moje življenje ni nikoli bilo tako bleščeče kot biseri na mojem vratu. Že kot otrok sem se počutila kot v kletki, skrbno hranjeni stran od oči sveta. Nisem imela svobode, niti toliko ne, da bi lahko govorila. Že od majhnih nog sem bila učena spregovoriti samo, ko me nekdo kaj vpraša, ampak kaj, ko sem v sebi skrivala pravo zakladnico besed. V moji glavi so se odvijali najzanimivejši prizori, ki so popestrili vse te puste dni. Lahko bi rekli, da sem živela v popolno drugem svetu kakor vsi drugi okoli mene.
Kmalu sem vse te svetove začela zapisovati na lahek kos papirja, ki je le za las lahko zdržal vso težo moje domišljije. Nastajale so zgodbe, pesmi, pravljice, skratka vse, kar si prazno srce kakor moje lahko poželi. V nastalih zgodbah sem se za razliko od resničnega sveta počutila živo. Besede so se kar pretakale v mojih žilah in svetovi so se kakor filmi vrteli v moji glavi.
Težko sem se odtrgala iz sveta svobode, a kaj ko so me klicale vsakdanje dolžnosti. Kako pravilno držati skodelico, kako elegantno plesati in kako biti dobra žena, so bile vsakdanje lekcije moje preljube matere. Sem edina hči v moji družini in od mene je veliko pričakovati. Mati je name postavila vso težo sveta in ko tako sedaj razmišljam o preteklosti, se lahko le sprašujem, kako sem preživela v tem peklu, iz katerega sem pravkar pobegnila. Ampak ali je bil prav to razlog, ki me je pripeljal čez rob? Ali sem res samo zaradi tega pobegnila?
Čudovito jasno noč, kot je bila prejšnja, mi je pokvarila trdno tlakovana pot moje prihodnosti. Načrti zame so se kar odvijali v moji glavi, vendar niso bili tako sladki kot tisti, ki sem jih sama ustvarila. Starša sta namreč izvedela za svetove, ki so obstajali le na kosu lahkega papirja, in jih sežgala v plesočem se ognju z mojim imenom. Tistega dne mi je bila odvzeta svoboda. Kakor ptici so mi bila odstrižena krila in ne vem, kako naprej brez njih. V tistem peklenskem ognju je sedaj izpuhtela tudi moja duša.
Še tiste čudovite jasne noči sem pobegnila. Tekla sem in tekla, stran od vsega, stran od moje družine, stran od vseh zgodb, stran od vseh prevar. Tam enostavno nisem več zdržala. Tiste jasne noči sem stekla stran od vsega, kar mi je bilo poznano.
Ne vem, kako in ne kdaj, ampak zdaj stojim tukaj, med množico vseh teh nesrečnih ljudi. Pred mano se odvijajo grozeči prizori. Gledam in gledam, iščem vsaj en obraz, ki si pobega v drug svet želi s pričakovanjem, toda ne najdem nikogar. Vsaka potrta duša je bila prisiljena v pobeg ali od drugih ali pa od njihove podzavesti same.
Moje srce postaja vedno težje. Si tega sploh še želim? Moja glava me nese tja, daleč v neznan svet, toda srce, oh, srce bo vedno ostalo tukaj v plesočem se ognju z mojim imenom.
Neža Gert, 9. razred
Lana Bašnec, 7. razred
Prijatelj
Pravi prijatelj je tisti,
ki ti ob slabi oceni
objem upanja podari
in te nasmeji.
Prijatelj je tisti,
ki ti rad pomaga vse dni.
Blaž Franc Kauran, 6. razred
Aneja Kos, 7. razred
Bazen
Bazen priskoči na pomoč,
kadar si pekoč in vroč.
Voda mrzla je kot led,
tu pomaga le balet.
Naja Črnčec, 6. razred
Jure Kocbek, 8. razred
Travnik
Travnik je prelep,
poln novih čudes.
A vsak lahko razkrije, kar skriva.
saj na travniku vsak nekaj odkrije,
česar že dolgo več ni.
Zdaj vsak se lahko veseli,
saj tukaj ponovno vse zaživi.
Najlepše je na travniku zaslišati prelep otroški glas,
poln smeha, veselja in radosti.
Iz mehke trave je najbolje opazovati zanimive oblike vseh oblakov,
ki potujejo daleč stran.
V jasnem večeru jih nadomestijo zvezde,
ki prav prikupno se smehljajo …
Lahko bi še naštevali, naštevali in naštevali …
A nikoli prišli do konca,
saj ima naš travnik ogromno skrivnosti.
Tisa Bedič, 6. razred
Tisa Bedič, 6. razred
Pomlad
| Mrzli čas je napovedal konec, zvončkov je že poln lonec. Travniki veselo zelenijo, rožice počasi cvetijo. Sonček že tako lepo greje, ko ga pogledaš, se ti smeje. Moj bratec veselo žogo brca, pomlad prihaja, vse se sprošča. Zjutraj je ptička na okno priletela, radostno pesmico mi je zapela. Jaz se počasi na sprehod pripravljam, z veseljem skočim še po sončna očala. Kyara Salobir, 6. razred |
Andrej Holer, 8. razred
Kepica
| Kepica je muca mala, včasih smešna, spet drugič bi se samo igrala. Rada jo imam do nebes, skupaj pleševa, da ni res. Rada ima čokolino, takrat se imava prav fino. Rada spi na soncu, vendar nikoli v loncu. Lara Čauko, 6. razred |
Lara Čauko, 6. razred
Resnica
Ko pride noč,
se v sanje potopiš.
Ko pride dan,
se v jutru prebudiš.
Če si tuj,
te vsi sovražijo.
Če si domač, si ljubezniv.
Tinkara Ketiš Kos, 6. razred
Ema Lavrenčič, 5. razred
Mama je kot cvet
Brez sonca roža ne cveti,
a nam brez mam živeti ni.
Zahvalim se soncu za cvet,
a tebi,
ker si ves moj svet!
Manja Jug, 6. razred
Kaja Žnuderl, 5. razred
Zima bela
Babica zima z belo glavo kima.
Kdor obleče toplo oblačilo,
mu je v srcu toplo.
Za božič si prepevaš božične pesmi.
Ko ješ hrano, razmišljaš o brezdomcih.
Ko vidiš brezdomca,
mu ponudiš hrano polno okusnih dobrot.
Ko se ti nasmeje, ti je v srcu toplo.
Tjaš Lorbek, 6. razred
Julija Bedič, 4. razred
Zima
Starka zima je prispela
in nam toplo sonce vzela.
Tudi štorklje so odšle,
v toplih krajih se mude.
Jaz pa sem ostala tu,
vendar dolgčas mi ne bo.
Naredila bom snežaka,
ki ves žalosten na pomlad čaka.
Saj takrat se bo stopil
in svojo dušo izpustil.
Valentina Januš, 6. razred
Čas
| Sonce me zjutraj prebudi, že se mi v šolo spet mudi. Skoraj sem avtobus zamudila, a tokrat bitko s časom sem dobila. Prijateljice na avtobusu že čakajo, da kakšno potegavščino spet ušpičijo. Vse, kar rabim, je družba in sprostitev. Za vsako težavo to je rešitev. Saša Kop Žmavc, 6. razred |
Teo Kirbiš, 8. razred
Harmonika
Harmonika ja glasbilo,
ko zaigram nanjo,
je fino
Ko harmonika zaigra,
moje srce skoči do neba.
Harmonika ja glavni del veselice
kakor čevapčiči in malo gorčice,
zato zdaj harmoniko igram,
skačem razigran.
Anej Lorber, 6. razred
Anej Lorber, 6. razred
Ribolov
Riba je živalca živa,
če jo hočeš ujeti,
moraš ob vodi sedeti.
Ribice plavajo sem ter tja
in včasih tudi kakšna račka
mimo priraca.
Če zraven je še družina,
je družba še bolj fina.
Nejc Urbanič, 6. razred
Rene Škrlec, 7. razred
Odeja
| Odeja posteljo postilja, čaka v trgovini ali pa je okras fotelja, Sara podari jo Lini. Je črna, je rdeča. Lahko je tudi goreča, če se ji preveč približa sveča. Vsak ima svojo rad, sosedova nikdar ni dobra. Tudi takrat, ko je sinje modra. “Povšter” ne more brez nje živet’, ti ne moreš brez nje spati, a priznaj, da svet je lepši, če odeja zna peti. Ema Senekovič, 6. razred |
Ema Senekovič, 6. razred
Nogomet
Nogomet je šport ali igra,
pri katerem tvoje telo ves čas miga.
Žoga sem, žoga tja,
žoga teče sem ter tja.
Pravila so taka,
da žoge v roke ne prijemaš.
Dres, kopački in ščitniki so zanj prava oprema.
Anej Pavalec, 6. razred
Jaka Gselman, 4. razred
Poletje
| Vroči dnevi, tople noči. Skoči v vodo en, dva, tri, da se ti glava zbistri in telo ohladi. Počitnice so pravi raj, da počneš direndaj. Ko pa mama te dobi, se ti dobro ne godi. Ko na morju v vodi čofotaš, se užitku ves predaš. Sončna krema, brisača in sladoled to vedno moraš s sabo imet’. Ko poletje poslavlja se, nov letni čas najavlja se. Doživetij in spominov nastalo je obilo. Filip Brumen, 6. razred |
Manja Jug, 6. razred
Sanje
| Sanje so lahko garanje. Lahko so goreče ali dehteče, boleče in moreče. Sanje so angel, ki ve za vse to, ko dan se prebuja in trave cveto. Sanje so reka, morje in nebo. Ptica želja in neurje srca. Sanje, pridite. Poglejte me v oči, pogrejte mi misli. Sanje, ponesite me k zvezdam in luni ter soncu sveta. Pija Šunko, 6. razred |
Pija Šunko, 6. razred
Žoga
Je pisana in igriva, a včasih nedotakljiva. Kdor si igre zaželi, za njo rad se podi. Z majhno ali veliko se otroci igrajo in zraven veselo čebljajo. Še zraven priteče Miha in po žogi veselo udriha. Pridruži se jim še Darko, ki bi z žogo igral košarko. Ker pa želje so različne, žoga odpravi se čez dvorišče in zapusti prizorišče. Tim Štandeker, 6. razred |
Žiga Hohnjec, 7. razred
Moja družina
Moja mamica je lepa kot rožica.
Vsak dan me nežno poboža kot roža.
Moj ati je res zlati.
Vsak dan me razvaja,
rad mamici ugaja.
Moja sestra mi rada nagaja,
a ko jo rabim,
me tudi ona rada razvaja.
Skupaj pridno se učiva,
da mamico in atija razveseliva.
Ajda Zorec, 6. razred
Ajda Zorec, 6. razred
Sveča
Sveča je ogorek spomina,
ki sije v očeh,
a solze so bele kot vino,
ko spomini se vračajo.
Plamen sveče ugasne,
ko spomini izginejo,
le po dolgem času minejo.
Spomini bolijo ob prižgani sveči,
a k sreči so se vrnili samo lani.
Spomini se bodo vrnili,
tudi ko bo sveča ugasnila.
Daša Knezar, 6. razred
Daša Knezar, 6. razred
Življenje
Življenje je stoletno potovanje,
ki je polno čustev in občutkov.
Življenje je dogodivščina,
ki ti pride naproti,
včasih lepa ali slaba.
Življenje je kot ura,
ki nič ne reče.
In hitro steče.
Življenje je treba spoštovati
in ga imeti rad.
Življenje je dar,
ki ga vsak dobi.
Lahko ga hitro izgubi.
Življenje je kot knjiga,
vsaka stran je kot nov dan.
Nino Tusulin, 7. razred
Aneja Kos, 7. razred
Veselo veselje
Veselje je čustvo, ki te nasmeji.
Je ljubezen, ki te razveseli.
Je radost, ki oči zaiskri.
So radostni ljudje,
ki veselje jih krasi.
Je svet, ki iz smeha je narejen.
So zabave in poti,
na katerih se smejimo in veselimo prav vsi.
To je naše radostno veselje.
Žana Korez, 7. razred
Žana Korez, 7. razred